PAMET V ROKE, KONDOM NA GLAVO!

In Žiga me je poljubil. Fantek je skočil vame. Mamica me je objela. Devet parov oči prijateljčkov me je gledalo. In Žiga me je poljubil. Na usta. Se privil. Fantkov rojstni dan. In jaz sem bil glavni picopek. Dvakrat zažgal pico. Žiga je prevečkrat prišel k nam v kuhinjo. Me prijel okoli pasu. Tič se mi je dvignil. Moja kri je bila nežno vroča. Švical sem itak. In usta do ušes. In čez. Z rokama od moke sem bil nemočen. Enkrat mi ga je uspelo stisniti med mene in štedilnik. In je skakal: “Auč! Gaber! Se bom opekel!” Mi otroci smo se mu smejali. In meni je odrezal največji kos torte! Nedolžno, kot da ne ve, za kaj gre, mi je sedel v naročje.

Danes prespi. Žiga misli, da bo študiral. A midva z mačkom sva že umita. Obrit le jaz. Ivanjščice v vazi. Dal ga bom dol. In jutri bo z mano letel. Rekel mi je: “Še te ljubim.”

Leta na Dunaj ne bi omenjal. A sopotnik je imel pege na obrazu in oranžne lase. In sva se smejala. V oči mi je padla smet. In sem jokal. Vzel je robček in smeti ni bilo več. Razkuštral me je. In od presenečenja sem zardel. Njega je čakala punca. Mene kolega in en avstrijski praktikant. Nesel mi je torbo in namesto danke šen sem ga po tazadnji. Markich, to je vsa moja dunajska akcija. Misli so bile poredne, a to ne šteje!

Gaber

Ne vem, kako pač včasih naletim na takšne, vendar, me je prijatelj prosil za obrazložitev, ki se je meni zdela totalno smešna, vendar … Verjamem, da mu ni dala spati.

Spraševal me je, če je morda tudi on homoseksualen, ker pač ponoči sanja o moških. Vem, da se sliši totalno otročje, vsaj meni, in sem se moral, na njegovo grozo, najprej temu smejati.

Vendar, sem se zresnil, in videl, da me on to sprašuje dotalno resno. No ja, vem in verjamem, da je lahko človek zbegan. Morda res preveč iz sebe gledam na stvar, in jo jemljem kot nekaj čisto normalnega, pri čemer, vem, da so ljudje, ki še vedno s strahom gledajo na vse to.

Začel sem pri nočnih sanjah. Nam res lahko kaj povedo? Sanje že, mokre sanje pa ne. Da se nam ponoči pač utrdi, to mislim, da je vsem jasno. Je to posledica mokrih sanj ali … Narava pač. Pa četudi se nam ponoči v sanje prikrade obraz sodelavca, to še vedno ničesar ne pomeni.

Seveda sva se nato še pogovorila, in se je pomiril, vendar, te mokre sanje mi niso dale miru.

So res le tako, nekaj nepomembnega, ali pa res odsevajo našo osebnost. Za sanje to vem. Včasih sem jih raziskoval, in zato sem vedno verjel, in še vedno verjamem, da v njih nekaj podoživljamo. Morda tudi nekaj realnega. Ali pa morda ponovno preveč gledam po sebi, in vsa tista videnja, ki jih imam včasih.

Read the rest of this entry »

Kri ne sme bit ne od pedra in ne od drogeraša. Tudi, če sta zdrava. Beri z mojih ustnic! Kričim: “To je navadna diskriminacija!” Zgodbo naj sestavi vsak sam. Ti si krvodajalka, krvodajalec?

Matej G, Iztok K

Videlo se je le neskončno premikajočih lučk, ki so mi dale vedeti, da je mesto še kako živo. In videla se je dolga sklenjena črta, ki je vrvež ločila od popolne črnine. Obala. Morje. Komaj čakam, da pristaneva in da zopet povonjam to modrino.

Že sva stala na Placa de Catalunya. Prva stvar, ki mi je padla v oči, je bila stroga dvojezičnost napisov in množica katalonskih zastav. »Ne, to ni Španija. Si v glavnem mestu Katalonije.«

Prispela sva ravno pravi čas. Klubi se odpirajo od dveh do treh zjutraj tako, da sva samo odložila prtljago pri prijatelju, sicer Portugalcu, ki končuje doktorat na biološkem inštitutu in se takoj podala v nočni klub na Barceloneti, dolgi peščeni plaži. Mimo varnostnika samo v srajci ter zaradi dobrih vez. »Ni običaj tale dress code, ampak, če se boš zabaval z maherji iz formule ena, potem brez srajce, vez in visokih vstopnin ne gre.« Pa res. Ta vikend sta v mestu tudi Alonso in Hamilton. Opaa …

Sončni  žarki in šumenje morja so me hitro vrgli s kavča. Ne, ne grem s podzemno. Rad hodim po mestu, se zgubljam med uličicami in preprosto opazujem, kar mi prihaja nasproti. Center. Gaudi na vsakem koraku. Arhitektura. Impresivno. Čeprav raje opazujem kar je ustvarila  narava in nisem ne vem kakšen pristaš velikih mest, me divje oblike novejših zgradb prevzamejo. Kako lepo se vklapljajo med gaudianske umetnine.  

V ušesih mi počasi odmevajo vsi jeziki razen Katalonščine. Read the rest of this entry »

Francoska pička. Sadistka, perfekcionistka. 500.000 evrov. Še nikoli doslej se mi ženske noge niso zdele tako lepe. Nežne in dolge. Plesala sva. Bila je voljna. Očarljivo sproščena. Z razpetimi lasmi. Slekla sva se. Vročina njenih dojk je puhtela v noč. Njena roka je po mojem golem hrbtu drsela do zadnjice.  Sledila mi je. Opojni vonj španskega bezga naju je ujel in objel. “Lepa si.” Skočila sva v bazen. Moj francoski projekt jo je navdušil.

Vsi so že spali. Tič se je izgubljal v njegovih ustih. Prazne steklenice šampanjca sem zjutraj odnesel na ekološki otok. 

V moji sobi, za mojo mizo, sedi en fant. Svoje bose noge skriva v copatih. V gatkah ima dva majcena jajčka. Kožica mu pokriva le polovico glavice. Suh, bled telešček je oblečen v majico. Ime mu je Žiga. “Gaber, a lahko, prosim, pridem k tebi študirat?” In mene ni doma.

Gaber

Ker se nezadržno bliža poletni čas, je bolje čim več časa preživeti zunaj. Kdo bi se mudil v kuhinji in packal razne slaščice. To je bolj za dolge jesenske in zimske večere. Ko dozorijo jagode in drugi gozdni sadeži, naredim sladico na zalogo. Kadar si zaželim poleg sladkih poljubov še kaj drugačno sladkega, samo odprem zamrzovalnik.

Prvič sem parfait, nekakšen domači sladoled, jedel še v bivši jugi, po nekem seminarju na Račjem otoku posestva oz gradu Brdo. Ker sem poznal tamkajšnjo gospodinjo, ni bilo težko priti do recepta. Seveda sem recept, tako kot je v moji navadi, spremenil oz zlagam skupaj različne sestavine in s tem okuse.

Sestavine za parfait: 1/2 l sladke smetane, 4-5 čim bolj svežih jajc, 14 dag sladkorja, 1 vanilij sladkor, 1 ali 2 žlici maraskina ali ruma, cca 20 dag rozin in/ali posušenih brusnic in/ali suhih marelic, 10 dag pistacij ali lešnikov. Za oblogo: jagode in/ali borovnice in/ali maline in/ali ribez,sladka smetana. Za preliv: 3-4 žlice vode, 1/2 žlice sladkorja, 2 rebri črne čokolade.

Z mešalnikom penasto umešaj rumenjake, 2/3 sladkorja, vanilij sladkor  in rum ali maraskino. V večji posodi naredi sneg iz beljakov. Bolj trd je, če so beljaki hladni in če pred stepanjem dodaš nekaj zrnc soli. Ko je sneg že skoraj narejen, dodaj preostalo 1/3 sladkorja in še stepaj, da je sneg čim bolj trd. Stepaj smetano, da je čim bolj trda. Pretiravati pa ni treba, sicer iz smetane nastane maslo. Na sneg vlij maso iz rumenjakov, dodaj stepeno smetano in mlete pistacije ali lešnike in rozine ali brusnice ali na kocke narezane suhe marelice. Hitro in zelo narahlo zmešaj, daj v plastično posodo s pokrovom in čimprej zamrzni.

Read the rest of this entry »

Upam si trditi, da vas bo knjiga Kratka zgodovina skoraj vsega zanimala, če jo samo primete v roke in preberete dve strani uvoda. Avtor knjige je Američan, Bill Bryson. Kratko zgodovino skoraj vsega bi lahko uvrstili med knjige o splošni znanosti. Kaj je posebnega o knjigi? Če vas zanima kemija, biologija, arheologija, zgodovina, astronomija in druge stroke, potem je to odlično. Če vas ne zanima toliko, predvsem zato ker so se vam ta področja zamerila v izobraževalnih ustanovah, potem je priložnost, da to spremenite. 

Povej mi tako, da bom razumel! In knjiga ti govori v jeziku, ki ga boš razumel.

V osnovni in srednji šoli je branje knjig skoraj obveznost, na faksu smo prepuščeni lastnim ambicijam in beremo le še tiste, ki so v obvezni ali dodatni študijski literaturi. Ponavadi so to same strokovne knjige in jaz nikoli nisem pretirano užival v branju le teh. Zase sem včasih prebral kakšen avtobiografski ali zgodovinski roman. Iz radovednosti sem prebiral kakšno od knjig velikih piscev zadnjih stoletij, da bi ugotovil, če so mi sploh všeč. Čez dva dni me je knjižničarka vprašala »A tako hitro si prebral?« Ne. Vojna in mir. Amen.     

Read the rest of this entry »

Te dni sem ponovno srečal nekaj oseb iz mojih preteklih časov. V bistvu nič posebnega, vendar … Ko vidiš, kako še stvari potekajo naprej, in, da se v bistvu ni nič spremenilo, ja potem pa tudi to meni ponovno obudi misli.

Srečal sem se z moškimi, ki se prodajajo za denar. Ja prostituti obstajajo tudi pri nas. V bistvu nič posebnega, vendar, so to tisti, ki se za, moram priznati kar prijeten denar, prodajajo dobro situiranim ljudem, predvsem moškim.

Kar me je vedno, lahko rečem, jezilo pri vsem tem, je predvsem ta klientela. Ne moti me, če nekdo nekoga tako naroča, ga plačuje, to pač je stvar vsakega posameznika. Tisto, kar mi tako jezi misli, je predvsem osebnost teh ljudi. Skrivajo se, na skrivaj naročajo, z nekimi telefoni, ki so na kartice, da jih ni možno izslediti. Si najemajo stanovanja, da se skrivajo pred domačimi. Si najemajo sobe tam, kjer vedo, da jih bodo receptorji krili. Pa me to še niti ne moti. Moti me predvsem njihova dvojnost, ki pride do izraza, ko pride do teme istospolnosti. Takrat se kremžijo, govorijo o morali, trdijo, kako je to nenaravno, kako si to sploh ne morejo zamišljati, da nas je potrebno zdraviti. In zvečer – naroči si novega.

Pa vendar me je tokrat presenetila bolj zgodba enega, ki mi je govoril, kako sta se dva dejansko znašala nad njim. Moral je celo na operacijo.

In zato sem bolj razmišljal, le kaj prisili te ljudi, da padejo v to, in še bolj, kaj jih veže, da vztrajajo v tem. Vem, mlajši kot si, lažje je to počenjati, in bolj ko si star, manj si »zaželen«. Ja, neki socialni moment že mora biti. In ko se prvič poda v to, pač ostane. Pravijo mi, da po prvem še morda lahko prenehaš. Enostavno. Vendar, neko tisto zadoščenje, nekaj kar pride vate, tako mi pravijo, je tisto, kar jih žene naprej. Začneš z enim, ta te priporoča drugemu, in že se začne ta večni krog.

Če gledam po sebi, glede na to, da sem včasih poznal to sceno, pomagal nekaterim, da so jo zapustili, mi je še vedno hudo, ki jih vidim. Kajti opazim le fasado, in vem, da je njihova notranjost uničena. Sedaj se baje bolj prodajajo v tujino, vikende preživljajo v Italiji. Nekateri jih razvajajo, drugi se nad njimi izživljajo. Vendar tega poprej ne vedo. Pred vsakim, h kateremu gredo prvič, obstaja strah. Nikoli ne vedo kdo jih čaka. Kliantela jih ščiti, in vedo, glede na to, da jim ni potrebno, da bi se objavljali v oglasnikih, da je številko lahko posredoval le nekdo, ki jih že pozna.

Read the rest of this entry »

Kot norec sem tekel. Po štengah Filozofske. In tam je bil Žiga in sem ga poljubil.

Gaber

Le jaz v gatah. Zid. Fotke. Nina, Sabina, jaz, Pamela. One vse gole. “Gaber, hrbet in pol riti kažeš. Boš ledvice prehladil!” mi je zabasal majico daleč v hlače. Avto sem peljal na servis. ”A mi boš pomagal?” me je gledal, ko sem se preoblačil. Stare modre hlače so opletale na mojih nogah.  Šmirasta in oljasta sva stala pri lijaku. Slekel je majico. “Kam si pa nos tiščal?”  Mrzla voda iz pipe. Odpel sem hlače. Slekel gate in se umil. Milo je padlo na tla. Pobral ga je. Bil sem trd. Tič si zapomni.

“Gaber, zakaj ste bos? In zakaj ste v spodnjicah?” Šefici z bisernimi uhani sta se v ušesih svetila rubina. Tak je bil tudi njen pogled. Strastno rdeč. V transu sem popraskal jajca. Tekel sem bruhat. V glavi imam le francoski projekt. In seks. In francosko pičko. Ki jutri prileti. Sadistko, perfekcionistko. Joškici ji bosta buhteli iz bluzice. Vsako bradavičko spremlja ogromen kolobar. In tajnik. Z najlepšimi ustnicami.

Gaber

Zadnja leta so v modi referendumi. Posvetovalni. Zakonodajni. Takšni in onakšni. Tudi neumni, neumestni. »Ja, lazbijke se pa že ne bojo osemenjevale!!!« Se spomnite?

Ampak ker je treba iti v korak s časom in moramo absolutno tudi na tem blogu biti moderni, si je Markich umislil posvetovalni referendum z bralci! Hehe!

Ecco. Zadeva je naslednja. Velikokrat se na raznih delavnicah o spolno prenosljivih okužbah beseda vrti okoli dostopnosti testiranj. Kje in kako se lahko testiramo, kje zastonj in kje samoplačniško, kje rabimo napotnico in kje je ne rabimo…

Na papirju piše, da bi naj bila stvar sledeča:

- Na okužbo s spolno prenosljivimi organizmi lahko testira vsak osebni zdravnik, odvzame kri in druge kužnine (brise) in jih pošlje v najbližji Zavod za zdravstveno varstvo (ZZV). Nekateri ZZVji pa tudi sami izvajajo odvzem kužnin, večina pa ne.
- Brez napotnice se lahko na Infekcijski kliniki v Ljubljani in na vseh ZZVjih testirajo posamezniki na okužbo s HIV.
- Samoplačniško se je možno testirati na okužbo s HIV, hepatitisoma B in C ter sifilisom na Zavodu za transfuzijo krvi v Ljubljani. Samoplačniška testiranja izvajajo tudi nekateri ZZVji.
- Z napotnico osebnega zdravnika se lahko oglasimo na pregled v ambulantah za spolno prenosljive okužbe (v Ljubljani delujeta tovrstni ambulanti v okviru Dermatološke in Infekcijske klinike), za pregled se je potrebno naročiti, nujne primere se pregleda praktično takoj.
- Za ugotavljanje kontaktov pri spolno prenosljivih okužbah (po domače, testiranje partnerjev), le-ti ne potrebujejo napotnice.

V praksi pa se stvari lomijo. Večina ZZVjev nima možnosti odvzema kužnin. Tako da tudi samoplačniško ne morejo testirati (no ja, lahko, če prineseš s sabo epruveto krvi…no comment). Osebni zdravniki zelo redko kompetentno vodijo testiranja, po navadi raje napotijo v ustrezno ustanovo. Ljudem je težko iti po napotnico k zdravniku, ki jih pozna že vrsto let. Pa še pa še (kot pred leti v reklami za jogurt, hehe).

In sigurno se še kaj najde. Zato vprašam vas, drago moje bralstvo: Kakšne so vaše izkušnje s testiranji? Kakšne so vaše izkušnje z dostopnostjo, z razumevanjem in obravnavo s strani osebja? Kakšne spremembe bi si na tem področju želeli? Doc. Mlakar: Kako je pri vas v vaši ambulanti? Zadnje čase slišim, da je prvi pregled samoplačniški, nadaljnji pa so na napotnico. Je to res?

Evo, ljudstvo! Žoga je vaša. Priložnost vam je dana. Da vas čujem!

Markich

Do izpred nekaj let sem mislil, da se na morje hodi samo poleti. Da tako pač mora biti: vročina, gneča, ožgana suha zemlja … Zdaj pa že nekaj let aktivno doživljam morske kraje zadnji teden v aprilu, na otoku Cresu. Cres je nekaj posebnega: s svojo klimo in z njo pogojeno posebno floro in favno. Ostalo je še nekaj starodavnih slikovitih zaselkov.

[V pečinah plaže Koromačna baje gnezdijo posebne, zaščitene ptice - beloglavi jastrebi. Gnezd sicer nisva videla. So ene največjih ptic, ki še letijo. Dva do tri metre je razpon njihovih kril. Skoraj vedno pa se kakšen jastreb vidi v zraku. Neslišno lebdi tam visoko nad oblaki, kot da te opazuje veliki brat, pa le opreza za mrhovino. Gašpru bi se zagotovo cedile sline - zaradi lebdenja, ne zaradi mrhovine, da ne bo pomote. Zato se jih ni potrebno bati. Burji odprto, prijazno mestece Valun je bilo tudi še precej tiho, malo se je že slutilo pričakovanje vseh tistih množic. Glogov cvet je od blizu zelo eleganten. Kosmata rožica je od daleč skoraj neopazna, od blizu pa je pravi cukrček.]

Na Cresu in sosednjem Lošinju so velike možnosti za izlete. V aprilu so jutra in dopoldnevi še ravno prav sveži, da pohajkovanje ni preveč naporno. Popoldnevi pa so že prijetno topli in primerni za poležavanje na kakšni samotni plažici … Edino voda je še bolj mrzla, nekako sprejemljiva do kolen. Vse je še zeleno, cvetoče in dišeče. Kot bi narava imela svoj carpe diem pred dušečo poletno, suho, ožgano pripeko.

[Ovci, ki sva jih srečala na poti na Helm, sta dobesedno pozirali. Mula na sliki pa se naju je v svojem dolgočasju zelo razveselila, pritekla in koketirala. Čmrlj na slikci je bil pri nabiranju medičine tako hiter, da sem ga komal ujel. Martinček pa začuda ni bil kaj posebno plašen in se je pustil fotografirati. Kače pa so bile prehitre. Pod skalo je smuknila še preden sem uspel pripraviti fotoaparat. Z olajšanjem pa lahko povem, da na Cresu (za razliko od npr Krka) ni strupenih kač, tako je potikanje po grmovju, skalah lahko povsem brezskrbno.]

Sončni zahodi so zaradi nemirnega ozračja velikokrat enkratni, v miljardah let neponovljivi.

Read the rest of this entry »

Zadnjič. “Srce ti razbija.” Bruc se mi je zvil v naročje. Lulček in jajčka je položil v mojo dlan. “Pogovoriti se morava. ” Njegova hladna bela ritka se je dotikala mojih jajc. “Vem,” in glave ni odmaknil. Prva solza. Druga jo je ujela in obe sta stekli proti mojemu popku. Prijel sem ga za pokrčeni nogi. Privil k sebi. Zadnjič.

“To majico imam rad. A jo lahko obdržim?” Prestavil sem. Ujel je mojo roko. Peljal sem ga v študenta.

Gaber

Ni važn, a si fant al punca. Ni važn, kakšno čupo maš in kakšno muzko poslušaš. Ni važn, ker jezik govorič. Ni važn, če kadiš. Če si obrezan al maš kožčo. Ni važn! Matej G

Moj prvi kibernetični gej stik s svetom, še predno sem naredil kamingaut je bil famozni mIRC. Kjer sem si nadel nicke glede na to, kar sem pač želel, kakor sem se pač počutil. Najprej sem bil grof, potem krof (čemur je sledilo celo obdobje bolj ali manj izvirnih pick-up lines v smislu (moje) marmelade, pa če je sladka, pa če jo lahko dotični posesa ven itn). Nato je veliko kasneje v moje življenje stopil gaydar. Kjer sem imel celo dva profila, a nič akcije. No, packi, akcije v smislu dopisovanja. Gotovo sta profila še tam, passworda pa itak ne vem več … No, zdaj je tu že nekaj let zelo uspešno gayromeo (nekaj časa je v Sloveniji kraljeval Poljub.net, ki je bil page bolj za fuk zmenke kot pa kaj drugega).

Na gayromeo sem imel profil, čeprav sem bil v dolgotrajni vezi. Ni me zanimal seks ali avanture. Matral me je firbec. Sem namreč izjemno ukasneden človek. Profil sem zbrisal. Pred nekaj časa sem ustanovil novega. Ker sem nekoga želel najti. Neuspešno. Pred dnevi sem spet želel nekoga najti in s profila obrisal prah. In iskal in iskal. A te, sweety, nisem našel, zdaj vem zakaj. No, kar me je silno presenetilo je pa tole – lo and behold!

Srfal sem malo po Nizozemskih profilih, potem sem šel pa na slovenske. In ojoj kakšna beda! 80% profilov je brez fotografij. Ali pa so te raznoraznih bolj (večinoma pa manj) vznemerljivih delov telesa. Tako recimo bradavice, popek, trebuh, uč. Prav. Vsi krepko v klozetu. Krepko. Joj kaj pa če sosedov Francl srfa po gayromeo in vid mojo sliko tam. Z opisom – medium uncut. Ali pa Fetish: Leather, Uniform, Jeans, Worker. Ali pa: S&M: Soft SM only. Zabavna je tudi slika fanta, spodaj pa piše: pred ajflovim stolpom. Tudi v angleščini. Ker seveda NIHČE ne ve, kako ajflov stolp izgleda. Ali pa, recimo, piramide v Gizi.

Drugo so izvirna imena. Tako si je gospodič, ki je baje francoz, izbral nick Benedikt XVII, najbrž zato, ker Benedikt XVI že obstoja v Nemčiji. Ne vidim popolnoma nobene korelacije med tem, kako bi lahko ime (bodočega ali sedanjega) papeža vplivalo na to, da bi bil zaželjen! Drago občinstvo, a koga rajca misel na papeža? No, mene ne. Da nicka Maršal Tito sploh ne omenjam …

Top of the pops so pa slike vrlih Slovenčkov. Read the rest of this entry »

Ja, zadnjič nam je prijatelj omenil, kako ga vzburja, ko tako posluša, ko sedi na stranišču, kako drugi lujajo. Tisti zvok curka. Ali pa jih tako vidi, kako naskakujejo pisuar, pa se skrivajo vanj. Če pa slučajno vidi nekoga, ki tako opravlja potrebo in se ne skriva, to ga pa … No ja se je ravno vrnil iz njega, pa zgleda, da je še bil pod vplivom …

Pa vendar, čeprav se je kasneje tema zamenjala, sem še razmišljal o tem. Zanimivo, kakšne skrite želje imajo ljudje. Le kaj vse jih vzburja. Priznam, da se morda glih ne bi obrnil vstran, če bi kdo tako na očeh vsem … Pa konec koncev, preveč se tudi ne oziram za tem.

Je to potem še vedno nek fetiš, ali je to še vedno voyeurizem? Le kje je meja? Če tako gledam pri sebi, kaj pa vem. So zadeve, ki me vzburjajo, pa je potem že to nek fetiš. Ali je to res le do takrat, ko je še tako skrivno oboževana, kot pravi ena od definicij. Kaj pa, ko jo enkrat doživim. Pa saj vemo, da nam fetiš vedno ostane. Tudi ko ga doživimo, si ga še vedno želimo, ane.

Ko sem tako razmišljal, sem se spomnil, ko mi je nekdo nekoč govoril, kako mu je všeč, ko hodi tako na bazen. Se namenoma uleže nekje blizu tuša, da gleda, kako se nekateri operejo, ko pridejo iz vode. Pa ima sončna očala gor, da se ravno ne vidi, kam gleda. Ja, je to že fetiš, ali pa le voyeurizem?

Pa ima fetiš kakšno mejo? Ali pa gredo lahko te skrivne želje svojo pot in niso omejene? Je fetiš res samo ne kaj nenavadnega, ali pa je to res bolj osebna presoja? Se spomnim, ko mi je en pisal, da je njegov fetiš lizanje prstov na nogi. Da ga to neznosno vzburja, in da bi lahko ves čas počel le to. Zanimivo. Pa ga zaradi tega nikoli nisem obsojal, da je čuden. Pač sem mu rekel, da je lepo, da to tako vzame. Kot nekaj svojega, normalnega. Mislim, da je lahko pri fetišu kot pri istospolnosti in priznanju. Moraš si ga enostavno priznati in seveda tudi doživeti.

Read the rest of this entry »

Jay! Mlad fant, fotomodel. Seksi! V mokrih sanjah vsakega moškega in vsake ženske. Ne? Ja! Med sprehodom po svetovnih blogih prispevki o njem izstopajo. Zato danes tudi za vas: Jay! Moj tip pa ni.

Iztok K 

“Čigav si pa ti?” “Od Gabra!” je rekel fantek. Plezal je po vrvi. Okroglolična starejša gospa je sedla k meni na klop. “Koliko pa je star? In, če smem, koliko pa ste stari vi?” V glavi je odštevala. Pritekel je bruc. Slekel anorak in ga zabrisal vame. Pritekel je fantek. Bruc me je razkuštral in poljubil. Fantek me je cmoknil. Njega sem razkuštral jaz. “Na gugalnico greva!” Okroglolična gospa je postala rdečelična gospa. “Koliko ste rekli, da ste stari? Če smem.”

Dežurna. Prazna čakalnica. Avtomat za kavo pokvarjen, balon za vodo prazen. Cvetovi divje češnje so deževali na naju. Ob deblo sem ga pritisnil tako silovito, da se me je zbal. V usta sem mu porinil prst. Lizal mi ga je. Drevo se ga je usmililo in se upognilo. Niti pisnil ni. Le sprejemal. Fukal sem ga. In ko sem ga najbolj grobo rinil vanj, sta se najina jezika najbolj prepletla. Legla sva na regrat. Z njegovega na pol golega telesa sem pihal cvetove divje češnje in mravlje. Polizal preostanke sperme in lulček z jajčkoma pospravil v gatke. Pribrenči čebela. Piči. In moj bruc zateče. In še bolj zateče in najbolj zateče. Bruc je alergičen.

Bruc je preživel. Jasno! Dežurni zdravnik je bil rjavolas. Imel je zelene oči in precej polne ustnice. On bi rekel, da je še mlad. Meni se je zdel privlačno star. “Lahko počakate z mano,” in je v džezvo stresel še drugo žlico kave.

Gaber  

Prvi! Najboljši! Edini! Moški! Fantje tekmujemo. Kdo pljune najdlje? Komu pri lulanju najbolj nese? Kdo ima najdaljšega? Kdo bo dobil največ glasov?

Matej G, Iztok K

Je trava droga? Nevarna droga, ki povzroča odvisnost? Je uživanje te substance tema, o kateri z zadržkom govorite ali pa sploh ne. Ali se spretno znajdete in citirate politično korektnega  Billa Clintona: “ I tried marijuana once. I did not inhale.”

Vsi smo še mladi in med sabo se o tej temi lahko brez problema pogovarjamo. So pa oči širše javnosti tiste, ki nas gledajo. Kaj hitro smo lahko označeni z besedami hašišar, drogeraš, luzer, ne druži se z njim ker on kadi.

By the way, i smoke pot and i try to inhale as much as i can.

Trava, marihuana, kanabis, konoplja. Človek naj bi se srečal z njo 10000 let pr.n.št. Dolgo časa je imela materialni pomen in je prišla prav v različne namene. 2000 pr.n.št. so Kitajci odkrili njen drugi pomen. Zgodovina te rastline je bogata in obširna. Nekaj tisoč let kasneje ji je bila dodana kontroverznost.

Moje izkušnje z marihuano iz prve roke. Srednja šola in faks, časovno gledano bi moral bit poznavalec. V srednji šoli sem kadil manj, na faksu sem kadil več. Prav iz tega časa je eno obdobje, ko je ta rastlinica name vplivala bolj slabo. Trajalo je nekaj več kot dva semestra na faksu. Ne vem, kako je prišlo do tega, vendar sem se zbujal ob 12h, s filingom kot bi me zbil kamijon. Prvi joint (špinel, kanon, frulica, špinca, raketa, buddha stick) je bil zvit (sfrkan, namotan, zmotan), še predeno je bila prva kava (kofi) skuhana (skuhana). Zbudil sem se in šel spat zadet.

Trpel je moj notranji jaz. Tisti glasek, ki te opozarja, ko delaš kaj narobe. Trpela je šola, ocene. Občudujem ljudi, ki jim trava omogoča lažje in boljše učenje. Jaz sem bil na robu vesolja, pogledal sem na Mars, lovil metulje po travi in si predstavljal, kako zgleda moja cimra “in the nude”. Vse to, med branjem enega samega stavka v skripti. Nekateri prijatelji so bili malce zaskrbljeni in so mi pametovali (vsakič sem jih odjebal, sem pa kasneje spoznal, da so imeli prav). Cimre so me klicale pothead in kričale vsakič, ko sem bong pustil ležati na kuhinjski mizi (one so bile liberalne kadilke in po jointu so gledale tv novele). Cimri so bili tudi potheadovci, skupaj smo se šli botanike. Preživela je samo Trobentica in še njo smo obrali, posušili v pečici in skadili, še predeno je bila polnoletna (tako hudo je bilo). Na koncu mi je zatežila še takratna obsesivno kompulzivna punca. In tudi kadilka. Spomnim se razgovora: “Tom. Veš, da ne maram zelene barve in veš da so mi poleg trave, najbolj všeč tvoje zelene oči …  Sam, pizda, a si se pogledu kaj v ogledalo zadnje cajte. Jaz ne morem bit s tabo če si non stop zadet…!?”  “A solata ti ni všeč?” je bil moj komentar. V tistem obdobju nisem tistem storil ene koristne ali vsaj malo produktivne stvari. Samo lepo mi je bilo.

Read the rest of this entry »