Novinarska konferenca »Volitve 2014 – LGBT«

Civilnodružbena iniciativa Volitve 2014 – LGBT, ki jo sestavljamo nevladne organizacije, ki delujemo na LGBT področju, smo v četrtek, 14. 8. 2014, v hotelu Celica sklicali novinarsko konferenco, na kateri smo izrazili zaskrbljenost in razočaranje nad potekom koalicijskih pogajanj, v katerih se sistemske ureditve položaja LGBT oseb ne omenja. Prav tako pa smo vse parlamentarne stranke, še posebej pa podpisnice predvolilne zaveze o podpori človekovim pravicam LGBT oseb (Sociali demokrati, Zavezništvo Alenke Bratušek in Združena levica), pozvali, da naredijo vse, da se v prihajajočem mandatu odpravi sistemska diskriminacija LGBT oseb. Prav tako pa pričakujemo, da bodo te stranke zavrnile sodelovanje v koaliciji, ki bi temeljila na kršitvah človekovih pravic katerekoli družbene manjšine.

Barbara Rajgelj je opozorila na to, da je največja parlamentarna stranka SMC (Stranka Mira Cerarja) v predvolilnem času poudarjala pomen pravne države in človekovega dostojanstva ter je javno izrazila podporo pravicam, za katere se zavzema LGBT skupnost. Zato smo tudi pričakovali, da bo spoštovanje pravic ena od pomembnih nalog nove vlade in kot taka začrtana že v koalicijski pogodbi in da bo v prihodnjih tednih oblikovana vlada sledila odločbam ustavnega sodišča, pravni praksi in teoriji, ureditvam drugih razvitih držav ter pozivom LGBT skupnosti, ki že trideset let zahtevajo enakost pred zakonom.

Roman Kuhar je izpostavil, da je bilo v parlamentarni obravnavi že šest boljših ali slabših različic zakona o urejanju istospolnih partnerstev. Prvi osnutek zakona je nastal leta 1998, vendar je zakon končal v predalu na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve in ni bil nikoli poslan v obravnavo. Leta 2001 je začel nastajati nov predlog, ki je bil leta 2004 sprejet v prvem branju, vendar pa postopek sprejetje zakona ni bil končan, saj je jeseni tega leta na volitvah zmagala desna politična stranka, SDS, ki je predlog zakona odstranila iz postopka. V začetku leta 2005 opozicija predlaga novo, tretjo, različico zakona, ki je bila spet zavrnjena. Junija leta 2005 Janševa vlada sprejme Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti, ki je izredno pomanjkljiv in diskriminatoren. Od leta 2009 do leta 2012 so pripravljali osnutek novega družinskega zakonika, kjer bi bila sklenjena partnerska skupnost dveh istospolnih oseb izenačena z zakonsko zvezo dveh oseb različnih spolov, nesklenjena partnerska skupnost pa izenačena z zunajzakonsko zvezo, ki je bil v parlamentu sprejet, vendar je bil kasneje zavrnjen na referendumu. Leta 2013 do leta 2014 se je pripravljal nov Zakon o partnerskih skupnostih, ki pa zaradi predčasnih volitev spet ne pride do obravnave.

Glede na to, da so v koalicijsko pogodbo zapisali, da je čas, da Slovenija in njeni državljani in prebivalci ponovno postanejo odraz odprte, poštene, solidarne, pravične, napredne in samozavestne družbe, je čas, da začne nova vlada urejati tudi ustavne odločbe na področju urejanja pravic LGBT oseb. Na področju LGBT pravic do sedaj obstajata dve ustavni odločbi, in sicer prva iz leta 2009, ki določa, da je 22. člen ZRIPS (Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti) v neskladju z Ustavo, kar bi moral državni zbor urediti v šestih mesecih, vendar pa po štirih letih in pol vlada tega neskladja še vedno ni uredila. Druga ustavna odločba je iz marca leta 2013 in določa, da je potrebno spremeniti Zakon o dedovanju, ker ne priznava partnerju ali partnerici iz istospolne neregistrirane partnerske skupnosti človekove pravice do zakonitega dedovanja. Sodišče je namreč ugotovilo, da med neregistriranimi istospolnimi partnerji in partnericami in zunajzakonsko zvezo ni razlik.

Roman Kuhar je ilustriral položaj LGBT oseb s položajem izbrisanih – tudi na tem področju so namreč bile izdane tri sistemske odločbe ustavnega sodišča (vse skupaj pa šestnajst) – preden so se začele stvari nekako urejati. Roman Kuhar se zato sprašuje, ali so geji in lezbijke v Sloveniji »novi izbrisani«, ki bodo, tako kot izbrisani, čakali na deset ali več odločb ustavnega sodišča, preden se bo začela sistemska ureditev tega področja.

Slovenija je prav tako začela zaostajati za sosednjimi državami; 11 držav Evropske unije ima zakon o istospolnih porokah, 12 držav ima registrirano partnerstvo – kar ima tudi Slovenija, vendar ima le-ta tudi najslabši zakon, saj ureja samo področje dedovanja in obiskov v bolnišnici, ne ureja pa področja socialnih pravic, ki so najbolj ključne. Tako smo kar precej zdrsnili navzdol na t.i. mavričnem zemljevidu, ki ga pripravlja evropska nevladna organizacija ILGA – leta 2010 smo bili na 17. mestu (skupno 49 držav), leta 2012 smo bili na 18. mestu, leta 2014 pa že na 23. mestu.

Kar smo želeli na konferenci poudariti je tudi to, da LGBT pravice ne smemo uvrščati med ideološka vprašanja, saj gre za človekove pravice, ki morajo biti zagotovljene vsem ljudem. Prav tako pa sistemska ureditev pravnega položaja istospolnih partnerjev in partneric ter družin ni samo želja parih aktivistov in aktivistk, prav tako ne gre za romantično sanjarjenje o poroki, temveč za želje in zahteve večine LGBT populacije v Sloveniji. V raziskavi o življenju gejev in lezbijk, ki sta jo izvajala dr. Alenka Švab in dr. Roman Kuhar, in kjer je sodelovalo 1070 gejev in lezbijk, je 60% vprašanih zatrdilo, da bi se poročili, saj jim le-to omogoča večjo socialno varnost.

Zaključim lahko z pozivom novemu mandatarju, da v skladu s svojimi izjavami, da podpira človekove pravice LGBT skupnosti, le-te tudi uresniči in jih vključi v koalicijsko pogodbo in se tako v trideset let dolgo zgodovino gejevskega in lezbičnega aktivizma v Sloveniji zapiše kot vodja tiste vlade, ki je v sedmem poskusu zakonskega urejanja tega področja, to področje uredila celovito in nediskriminatorno.

  • Share/Bookmark

Film XXY (2007)

Film XXY je argentinsko-špansko-francoska drama, ki jo je napisal in režiral Lucía Puenzo. Igrajo Ricardo Darin, Valeria Bertuccelli Ines Efron in Martin Piroyansky. Film govori o življenju 15. letne interseksualne deklice ter o tem, kako se njena družina sooča z njeno interseksualnostjo. Alex ima tako moške kot ženske genitalije, vendar živi kot deklica in s pomočjo medicinske intervencije zavira maskuline lastnosti, čeprav se sčasoma odloči, da bo prenehala jemati zdravila.

Alex se je s svojo družino preselila iz Argentine v majhno vasico ob morju v Urugvaju, z namenom, da bi se izognili stigmatizaciji in različnim oblikam nasilja, ki so povezani z interseksualnostjo. Njen oče, Néstor Kraken, je morski biolog, ki je napisal knjigo o seksualnosti in zdravi ranjene živali, ki jih poškodujejo ribiči med lovom. Njena mati, Suli, povabi prijatelje iz Argentine: kirurga, njegovo ženo in njunega sina Alvara, da bi se – brez da se o tem prej posveti z Alex in Nestorjem – s kirurgom dogovorila za spremembo spola.

Alex in Alvar se sčasoma zbližata in začneta imeti analne spolne odnose, vendar ju med spolnim aktom zaloti Nestor. Kasneje se Alex opraviči Alvaru, ki pa ji prizna, da je med analnim spolnim odnosom užival.

Čeprav so pobegnili pred stigmatizacijo in nasiljem iz Argentine v majhno vasico, se nasilju niso uspeli izogniti. Za Alexin interseksualni status so namreč izvedeli trije vaški fantje, ki so jo začeli nadlegovati in ji nenehno poskušali sleči oblačila, da bi lahko videli njene moške in ženske spolne genitalije. Nestor ni želel nasilja prijaviti policiji, saj bi s tem povzročil, da bi za njeno stanje izvedeli vsi ljudje, ki živijo v tej vasici. Alex se na koncu odloči, da to ni pomembno, prav tako pa se odloči, da bo prenehala z jemanjem zdravil in obdržala svoj t.i. interseksualni status.

Čeprav je film požel kar precej široko odobravanje in številne nagrade (nagrada kritikov na filmskem festivalu v Cannes-u, nominiran je bil za osem nagrad Argentinske zveze filmskih kritikov, od tega je dobil tri nagrade, vključno z nagrado za najboljši film, bil je izbran za zadnji film Melbournskega Queer Film Festivala ter dobil Goyevo nagrado za najboljši tuji film v španskem jeziku), je bil kar precej kritiziran s strani skupnosti interseksualnih oseb. Film XXY naj bi namreč govoril o Klinefelterjevem sindromu oziroma o XXY sindromu, kjer imajo osebe dva (ali več) X kromosoma, ki sta kombinirana z enim samim Y kromosomom. Osebe s tem sindromom se rodijo z normalnimi moškimi genitalijami. Na podlagi tega jim pripišejo moški biološki spol in so tudi vzgajane znotraj moškosti. V puberteti pa ne razvijejo popolnoma moških karakteristik: moda se pogosto skrčijo, razvijejo se jim prsi, poraščenost telesa je svetla, glas se poglobi. Pogosto so neplodni, vendar so sposobni »normalne« spolne aktivnosti. V Alexinem primeru tako ne gre za Klinefelterjev sindrom, saj naj bi Alex imela tako moške kot tudi ženske genitalije, prav tako pa sta jo starša vzgajala kot deklico, temveč za t.i. hermafroditizem, ki se razlikuje od interseksualnosti. Interseksualna oseba je rojena z telesnimi, hormonskimi ali genetskimi lastnostmi, ki niso ne popolnoma ženske ne popolnoma moške. Interseksualna oseba je oseba »med spoloma« in kot taka spaja moškost in ženskost v enem telesu, hermafrodit pa poseduje popolnoma funkcionalne tako moške kot ženske spolne organe oziroma genitalije. Ženski hermafroditi so tisti pripadniki človeške vrste, katerih anatomija predstavlja mešanico standardov za moški in ženski spol –  imajo jajčnike (brez testisov, ovotestisov) in kromosomsko kombinacijo XX. Moški hermafroditi so tisti pripadniki človeške vrste, katerih anatomija predstavlja mešanico standardov za moški in ženski spol, imajo testise (brez jajčnikov, ovotestisov) in kromosomsko kombinacijo XY. Vendar se izraz hermafroditizem praviloma več ne uporablja, saj je izraz, zaradi medicinske zgodovine, stigmatiziran in se namesto tega uporablja izraz interseksualnost, ki je postal krovni izraz za vse osebe z tovrstnimi telesnimi, kromosomskimi in genitalnimi »anomalijami« .

Ne glede na teoretske in lingvistične razlike, film XXY zelo dobro prikaže, kako je pristajanje na spolno dihotomijo posledica širšega zahodnega dualističnega razmišljanja, da je v zahodni družbi možna zgolj pripadnost ženskemu ali moškemu spolu. Medicinske intervencije namreč poskušajo telesa interseksualnih oseb kar se da približati idealom moškega ali ženskega telesa, z argumentom, da lahko z operacijo oziroma spremembo genitalij novorojenčkov, zmanjšajo zaskrbljenost in stiske staršev in ublažijo oziroma zmanjšajo stigmatizacijo interseksualnih oseb in njihovo zmedenost glede družbenospolne identitete.

Poleg tega je I, ki predstavlja interseksualne osebe, v LGBTIQ skupnosti relativno nepoznan, zato lahko s filmi, ki predstavljajo tovrstno tematiko, dobimo širšo sliko in razumevanje težav, s katerimi se soočajo interseksualne osebe.

Filma s podobno tematiko:

Intersexion (2012)

Orchids: My Intersex Adventure (2011)

  • Share/Bookmark

Sodeluj v globalni raziskavi MSM zdravje in pravice

V Društvu DIH se pridružujemo globalni raziskavi o stanju na podrčju zdravja in pravic moških, ki imajo spolne odnose z moškimi (MSM).

Razsikavo izvaja Global Forum on MSM & HIV (MSMGF – Globalni forum o moških, ki imajo spolne odnose z moškimi ter hivu).

Raziskava je zasnovana tako, da podpira učinkovito zagovorništvo, produkcijo znanja in zbiranje informacij o programih, ki so najbolj povezani s problemi v naši skupnosti, npr. o homofobiji, človekovih pravicah in dostopnosti zdravstvenih storitev za MSM.

Raziskava poteka vsaki dve leti in se v skladu z rezultati preteklih let posodablja tako, da njeni rezultati čim bolj točno povzamejo premike širom sveta na področjih, ki zadevajo zdravje in človekove pravice moških, ki imajo spolne odnose z moškimi, vključujoč trans osebe, ki imajo spolne odnose z moškimi.

Zato vas naprošamo, da si vzamete nekaj časa in izpolnite to pomembno globalno raziskavo. Za izpolnitev spletnega vprašalnika (v angleškem jeziku) boste potrebovali 20 – 30 minut, izpolnite pa ga lahko na spodnji povezavi:

www.msmgf.org/gmhr2014

  • Share/Bookmark

Hot Summer Vol. 3

Matej G

  • Share/Bookmark

Novinarska konferenca »Kdo podpira istospolne poroke?«

Nevladne organizacije, ki delujemo na področju varstva in promocije pravic gejev, lezbijk, biseksualnih in trans-spolnih oseb, smo pozvale vse stranke k podpisu zaveze, da bodo v najkrajšem možnem času odpravile sistemsko diskriminacijo LGBT-oseb in vzpostavile neodvisno institucijo za spremljanje stanja človekovih pravic, njihovo promocijo in ter varstvo pred diskriminacijo.

V ta namen smo 2.7.2014 v KUD-u France Prešeren sklicali novinarsko konferenco, ki sta jo vodila Barbara Rajgelj in Mitja Balažič, udeležile pa so se jo politične stranke, ki so podpisale zavezo o prizadevanju za odpravo sistemske diskriminacije LGBT oseb. Zavezo so podpisale Državljanska lista, Piratska stranka Slovenije, Pozitivna Slovenija, Socialni demokrati, Solidarnost, Verjamem, Stranka Alenke Bratušek in Združena levica.

Na novinarski konferenci so stranke podale kratko izjavo o stališčih LGBT tematike in o človekovih pravicah na splošno. V stranki Državljanska lista zagotavljajo, da pravice posameznikov in posameznic postavljajo na pedestal liste. Podporo LGBT osebam je že pokazala pri sprejetju družinskega zakonika, ki je padel na referendumu. Poudarili so, da stranka ne zasleduje samo enakopravnosti, temveč tudi enakovrednost – ni torej dovolj samo enakopravnost LGBT oseb, temveč tudi njihova sprejetost, v smislu, da imajo LGBT osebe enako vrednost kot heteroseksualne osebe. Po mnenju Piratske stranke Slovenije tovrstna vprašanja ne bi smela več predstavljati problema, saj se je potrebno usmerjati k zagotavljanju človekovih pravic. V stranki Pozitivna Slovenija stremijo k temeljnim človeškim vrednotam in menijo, da LGBT osebe potrebujejo posebno skrb. Poudarili so še, da so to pravice, o katerih se ne bi smelo razpravljati, temveč jih je potrebno upoštevati in uresničevati. Socialni demokrati podpirajo enakost in univerzalnost človekovih pravic, ne pa kulturne pravice. V programu imajo zapisano, da bodo sledili enakosti za vse. V prejšnjem mandatu so podpisali deklaracijo proti homofobiji in transfobiji, v  Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih pa so izenačili pravice bioloških in socialnih staršev. V stranki Solidarnost ni dileme, da ne bi urejali enakosti. Menijo, da je čas, da ustvarimo demokratično zakonodajo, ki bo utemeljena na primerih dobrih praks iz tujine. V zadnjem delu izjave so podali še sporočilo LGBT osebam, ki se glasi: »Bodite močni, smejte se tistim, ki vas sovražijo. Največja kazen za homofobe je to, da ste srečni. Naj živi civilna družba!« Stranka Verjamem podpira tako poroke istospolnih parov kot tudi posvojitve otrok. Menijo, da bi se morala Slovenija pridružiti razvitim državam, ki so tovrstno zakonodajo že sprejeli. Stranka Alenke Bratušek zagotavlja, da poskušajo zasledovati države, ki so to zakonodajo že uredili. Vlada Alenke Bratušek je sicer že šla po tej poti, vendar jim je zmanjkalo časa. Prepričani so, da bi morali s predsodki enkrat za vselej opraviti. V stranki so imeli pogum, da so izbrali avtiranega geja za kandidata in menijo, da lahko s takšnim kandidatom gredo samo še naprej. Prepričani so, da bi lahko z novim mandatom uresničijo sprejetje zakona, ki bo urejal pravni položaj istospolnih parov in družin. Za Združeno levico podpis izjave predstavlja močno politično zavezo. Po mnenju stranke je bilo vse preveč kompromisov, kar je nedopustno, saj se gre za življenja LGBT oseb, za človekove pravice nasploh in za politično osvoboditev, ki bo zmanjšala moč patriarhalnega sistema. Po njihovem mnenju je tovrstna tema politično vprašanje prvega reda.

Izjave pa niso podpisale politični stranke, ki po javnomnenjskih analizah predstavljajo več kot dve tretjini volilnega telesa, zato je (vsaj zaenkrat) podoba slovenskega parlamenta z vidika človekovih pravic LGBT oseb dokaj črna, kar je zaskrbljujoče. Zato je pomembno, da se udeležimo volitev in podpremo tisto stranko, ki nam po njihovem programu najbolj odgovarja, in mogoče s tem ustvarimo možnost, da postane parlament bolj mavričen. Kajti volitve niso samo pravica, temveč tudi dolžnost.

  • Share/Bookmark

Hot Summer vol. 2

Matej G

  • Share/Bookmark

Hot Summer

Vroče poletje ;)

Matej G

  • Share/Bookmark

LJUBLJANA – MAVRIČNO MESTO

Mestna občina Ljubljana se je 26. maja 2014 kot 19. članica vključila v mrežo mavričnih mest. Gre za neformalno mrežo, v katero so vključena evropska mesta iz desetih držav.

Pobuda za nastanek mreže mavričnih mest je nastala na 1. mednarodni IDAHO konferenci, ki je potekala na Nizozemskem. Vedno večje zavzemanje za pravice LGBTI oseb v Evropi, je mnogo občin na Nizozemskem vodilo k spoznanju, da je v lokalnih politikah, zaradi vse večje dinamike v velikih mestih, potrebno nameniti večjo pozornost LGBTI osebam. Sodelovanje nizozemskih občin (Amsterdam, The Hague, Nijmegen, Rotterdam in Utrecht) je kasneje preraslo v mednarodno sodelovanje z naslednjimi mesti: Berlin (Nemčija), Bergen (Norveška), Bruselj (Belgija), Dumphries in Galloway (Škotska), Ženeva in Zürich (Švica), Gent (Belgija), Hamburg, München in Köln (Nemčija), Madrid (Španija), Turin (Italija) Dunaj (Avstrija) in Ljubljana.


Mreža poskuša zasledovati trem ciljem:

1. Izmenjava izkušenj med ustvarjalci politik iz večjih evropskih mest, katerih cilj je vključevanje LGBTI področij.

2. Izmenjava lokalnih primerov dobrih praks iz področja seksualne raznolikosti in spolnih identitet.

3. Povezava in razvoj mednarodnih mrež in organizacij.

V ta namen deluje spletni forum mreže, kjer člani mreže objavljajo enostranska poročila, v katerih povzemajo napredek lokalnih LGBTI politik in iniciativ, in služijo kot osnova za refleksijo in debato o LGBTI področjih. Enkrat letno se predstavniki in predstavnice mavričnih mest srečajo v enem od mest članic; letos novembra bo srečanje na Dunaju.

  • Share/Bookmark

Teden Parade Ponosa

Program: http://www.ljubljanapride.org/

  • Share/Bookmark

Biseksualnost kot spolna usmerjenost

Zadnje čase se veliko govori o tem, da postaja biseksualnost vse bolj priljubljena oblika samo-definiranja, kot nek nov trend predvsem med mlado populacijo. Hkrati s tem se pojavljajo dvomi o »resničnosti« obstoja biseksualnosti kot identitetne kategorije, zato sem se odločila, da odprem debato o biseksualnosti iz sociološkega vidika. Kot sociologinja sledim prepričanju, da če je nekaj za nekoga »realnost«, potem ta »nekaj« prav zagotovo obstaja, saj je družbena realnost preveč kompleksna, raznolika in »ustvarjena« s strani ljudi, da bi lahko trdili, kaj je resnično in kaj ni.

Pogosto se kritizira biseksualnost, češ da gre za »prikrito« homoseksualnost, da torej oseba ni dovolj močna, pogumna in vztrajna, da bi se uprla družbeni normalizaciji, da gre pri biseksualnosti za »promiskuitetnost«, za »prehodno« obdobje, v katerem osebe eksperimentirajo in raziskujejo, in ki se konča, ko te osebe najdejo svojo »pravo« spolno usmerjenost. Mogoče za nekatere ljudi to velja. Vendar pa to še ni podlaga za to, da biseksualnost tako tudi dojemamo. Biseksualnost lahko najenostavneje definiramo kot erotično, čustveno in spolno privlačnost do oseb obeh spolov. Definicija je torej precej enostavna in jasna, problem povzroča zadnji del stavka, ki govori o spolnem objektu, ki sta lahko tako moški kot ženska (in ne samo eden od njiju), kar je popolnoma v neskladju z heteroseksualnostjo in homoseksualnostjo.

Pri homoseksualnosti in heteroseksualnosti je seksualni objekt samo enega spola, medtem ko je za biseksualne osebe značilno, da nimajo samo enega objekta seksualne izbire, prav tako pa se objekt izbire skozi čas spreminja, kar pogosto vodi v problem, kako tovrstna delovanja umestiti znotraj obstoječih kategorij hetero/homo, v smislu: »Daj se že odloči, kaj si«. Biseksualna oseba lahko izbere oba spola oziroma lahko v celoti zanemari spol kot kategorijo izbire, kar pa ne ustreza družbenemu prepričanju o obstoju parnih dvojic, kot so moški/ženska, heteroseksualno/homoseksualno, dan/noč, majhno/veliko itd. Tako je spraševanje o tem, ali biseksualnost obstaja eden od elementov bifobije, o kateri se pri nas redko razpravlja.


Bifobijo lahko opišemo kot strah ali nezaupanje do ljudi, ki se ne želijo identificirati kot heteroseksualne ali homoseksualne osebe. Biseksualne osebe so tako pogosto diskriminirane tako s strani gejevske in lezbične populacije kot tudi s strani straight ljudi. Ljudje si namreč težko predstavljajo, da se lahko ženska, ki je trenutno v partnerskem odnosu z žensko, definira kot biseksualna oseba, saj je povsem »logično«, da je v tem trenutku lezbijka, in obratno. V tem pogledu se biseksualnost pogosto ignorira in se poskuša to osebo definirati kot heteroseksualno ali homoseksualno, saj obstajata samo dva modela privzemanja identitete: heteroseksualnost ali homoseksualnost.

Če torej sprejmemo dejstvo, da se osebe ne zaljubljajo v spol svojih partnerjev ali partneric, temveč v osebo kot celoto, potem lahko sprejmemo biseksualnost kot povsem legitimno in sprejemljivo obliko seksualne usmerjenosti. Pogosta argumentacija biseksualnih oseb je namreč, da se zaljubiš v neko osebo, da gre za to, da te ta oseba privlači, ne pa njen ali njegov spol. Gre predvsem za željo in privlačnost, ki se jo težko nadzoruje. Kar pa, predvidevam, velja za vse ljudi, ne glede na spolno usmerjenost. Je tako?

Katja Krajnc

  • Share/Bookmark