PAMET V ROKE, KONDOM NA GLAVO!

V jesenskem času, v času buč, se nehote spominjam svojih mladih let. Pisatelj Marcel Proust je ob okušanju maslenih magdalenic (posebni piškoti) podoživljal svoje otroštvo v Combrayu in svoj odnos do matere. Kako banalno, meni se pa podobno dogaja, ko vidim buče!

Velik del otroštva sem preživel pri svoji babici na kmetiji. Imela je eno kravico, dva prašička, nekaj kokoši, sprva celo konja in pa seveda travnik in njivo. S sosedovimi otroci smo se skrivali po seniku. Enkrat sem padel v lijak (”trahtar”), po katerem se spušča seno … in si pregriznil jezik.

Babici je bilo v veselje, če sem stikal po gnezdih, iskal jajca in jih nato veselo cvrl. Spominjam se, da smo otroci, tako kot verjetno tudi prašički, težko dočakali buče. Bile so velike, temno zelene z rumenimi progami. Z nožički smo jim naredili bolj ali manj strašljive obraze, vanje namestili sveče in jih zvečer postavili na vidno mesto. Seveda da bi strašili mimoidoče. Čez nekaj dni so naše umetnije veselo pohrustali prašički. To so mljaskali. Pečke smo posušili, jih pozimi zobali ali pa smo z njimi pogostili lačne in prezeble ptičke. Spominjam se, koliko in kakšni so bili: debelokljuni kalini, strnadi, liščki … Zdaj pa pozimi prihajajo na gostijo samo še vrabci …

[Tale muškatna buča se mi zdi celo precej seksi.]

Časi in (p)tički so se spremenili, tudi buče niso več tisto, kar so bile. Vzgojili so bolj gosposke buče, ki so primerne, da se z njimi hranijo celo ljudje! Buče so postale nekakšna moda.

Lansko jesen, ko smo kolesarili po Krasu, sva s prijateljem v hostlu v Pliskovici za našo druščino prvič pripravila bučno juho. Za jušnik sva uporabila izdolbeno bučo, iz katere sva prej odstranila oranžno meso. Bila sva pohvaljena! Od takrat jo pripravljam vsako jesen in tudi kdaj pozimi. Je zelo izdatna, močna, hranljiva, ravno primerna predpriprava - zaloga za zimske dni. V njej je nekaj “pregrešnih” sestavin pa tudi bučne pečke. Te naj bi bile posebej zdrave za možakarje in njihovo prostato. O tem, kaj vse je še zdravo za prostato, pa ne bi na tem mestu.

Zdaj pa k receptu:

Nič ne bo tehtanja, merjenja, vse po občutku.

OSNOVNE SESTAVINE:

buča, maslo, čebula, korenje, gomolj zelene, sladka smetana in bučne pečke (po želji).

ZAČIMBE:

lovorjev list, muškatni orešček, navadni ali kajenski poper, sladkor, sol, rastlinska kocka (po želji), žafran, majaron, timijan, česen (po želji), bučno olje in svež koper (če je na voljo).

Čebulo praži na maslu, da postekleni. Dodaj na kocke narezano bučo, korenje, malo gomolja zelene, sol in/ali kocko, lovorjev list in dodaj toliko vode, da prekrije zelenjavo (če je buča velika, lahko zamrzneš na kocke narezano preostalo bučo - za zimske dni). Kuhaj do mehkega (cca. 20 minut). S paličnim mašalnikom naredi nekakšno kašo. Prej odstrani lovor!!! Tako je jušna osnova pripravljena, dokončaj samo tolikšen del osnove, kolikor jo boste pojedli tisti dan. Ostalo osnovo lahko dokončaš naslednji dan ali pa daš v zamrzovalnik. Nato začini oz. dokončaj: ščepec oreščka, popra, sladkorja, žafrana, majarona, timijana. Česna uporabi zelo malo ali pa sploh ne, da njegov okus ne preglasi vseh ostalih. Dodaj sladko smetano. Postavi na štedilnik samo toliko, da juha rahlo zavre. Ko je juha na krožniku, dodaj nekaj kapljic bučnega olja, potresi s pečkami in svežim koprom. Če potreseš po juhi še popečene kocke kruha, je jed še bolj izdatna in v bistvu predstavlja mali samostojni obrok.

Korajžno pripravo pa dober tek!!!

Ikarus