Prijatelju, ki me ni peljal na goro
Bili so zadnji dnevi maja. Pred kulisami zelenih bukev so valovile barve travniških cvetlic. Podoba raja.
Bil je moški, s katerim sva se našla, se čutila … Čisto platonsko. Bil mi je prijatelj in učitelj. Skoraj bi mi bil lahko oče. Postaven, z nekaj gubami na čelu, valovitih las. V mladosti je moral biti zelo čeden, greha vreden. Njegova duša je bila mehka in čuteča.
Povabil me je na Goro, bil je alpinist. Nato pa … v tistih božanskih dneh obupal nad življenjem.
Na Goro sem šel sam. A bil je ob meni. Tako se je začelo. Od takrat hodim v gore. Najraje z ljubo ali ljubljeno osebo. V potu svojega obraza pozabim na pasti življenja. Sokovi v meni oživijo. Na vrhu, zazrt v daljavo, v grebene, ki se izgubljajo v meglicah, si postavljam vprašanja, na katera ne znam odgovoriti. Pod tisto Goro ga vsako leto obiščem s šopkom travniških cvetlic. In se mu zahvalim …
Ikarus
23.11.2007 ob 23:09
Lepa zgodba. Jest tud včasih odrinem v planine, kjer najdem svoj mir.
Čeprav sem dostikrat sam, me v gorah včash preveva čuden občutek, da je še nekdo/nekaj z mano. Kot nekakšna prijetna energija. 
24.11.2007 ob 16:06
Hoj Blaž,
je pa čist resnična.
Ko se vozim v službo in pogledam tisto Goro, se spomnim nanj.
Čeprav je od tega že mnogo let.
Ko mi gre v hribih pri kakšni plezariji včasih malo “za nohte” se tudi spomnim nanj.
Sicer pa v hribe ne hodim zaradi kondicije (čeprav jo tudi dobim) ampak mi je predvsem sprostitev in pa ardenalin, ki mi nekako očisti telo.
In pa seveda daleč od ponorelega sveta…
Redkokdaj nimam družbe za v hribe.
Ampak včasih hočem iti sam.
Da v sebi ražčistim stvari, da se pomirim sam s seboj.
In da včasih buden sanjam in v mislih, zaprtih oči, kje na samem, podoživljam lepe dogodke in ljube ljudi, ki mi jih je bilo dano spoznati.
Čeprav v današnjem svetu moraš biti prizemljen, bom ostal tudi nepoboljšljiv sanjač.
Bodi lepo
Ikarus