Prava ljubezen ali le prazno ljubosumje
Moški je ljubosumen, če ljubi, ženska tudi, če ne ljubi.
Kant
Ja, ja, ljubosumnost. Večno vprašanje ali večni problem? Saj priznam, da je neka majhna, tako, recimo, nagajiva ljubosumnost res izraz ljubezni, da pač imam nekoga rad. Morda je v vseh nas res nekaj tistega zaščitniškega, da pač enostavno nočemo nekoga, ki ga ljubimo, deliti z drugimi.
Jaz osebno se imam za minimalno ljubosumnega. Res me ni nikoli motilo, če si je kdo ogledoval mojega dragega. Še manj, če se je on s kom pogovarjal, pa četudi je bil to njegov bivši ali pa nekdo popolnoma nepoznan. Ali pa nekdo, s katerim sem že kaj imel. In priznam, nekateri so trdili, da sem preveč hladen, ampak …
Ne vem, morda imam pa res bolj razvito zaupanje v ljudi, kar je včasih, in to odkrito priznam, lahko celo pogumno. Ja, lahko bi rekli, da je ljubosumje povezano tudi z zaupanjem. Pa mislim, da ponavadi ne s tistim, ki ga čutimo do svojega dragega ali drage, ampak zaupanje v samega sebe. To bi lahko poimenoval celo slaba vest.
Včasih, ko tako v svoji družbi opazujem, kaj počnejo ljudje, to pač rad počnem. Ko poslušam vse njihove težave, tudi to mi je včasih v veselje, vidim, da so nekateri istospolni moški prave paranoje. V vsakem moškem vidijo tistega, s katerim bi njihov dragi takoj šel na enega hitrega ali kakor koli že. In na koncu ugotovim, da tudi on ne bi bil na njegovem mestu prav nič drugačen. Da bi pač šel z nekom, saj to ni nič takšnega.
In so naše ženske kolegice res kaj drugačne? Ravno v soboto sem ugotovil, da zgoraj zapisane besede celo držijo. Dve, ki že tako in tako živita nekje na robu svojega razmerja. Ko več nista skupaj, pa sta skupaj, pa nočeta biti skupaj, pa sta vseeno skupaj … Pač zmešnjava, ki jo še moški težko razumemo. Pa vendar, kaj je vzrok vsemu temu? Ravno njeno ljubosumje. In ko sem videl njeno mimiko obraza, ko je »njena« plesala na plesišču z drugim, je bil kar ogenj v njenih očeh. Tudi ko sem jo čisto tako retorično vprašal, pa jo imaš sploh rada, je bil prvi odgovor, tudi če jo nimam, nima nobena druga kaj iskati pri njej. Četudi je bila moja ugotovitev, da pač le plešeta, je ona tako in tako videla v njune oči, kako se gledajo, kako njene roke krožijo okrog nje, kako … Kakor, da bi videla v njuni glavi in misli.
Ali pa so to bile res le njene želje, kaj bi ona delala s tisto novo … In roko na srce, tudi nekateri moški niso prav nič drugačni, kajne?
Iztok M
12.12.2007 ob 09:48
Ljubosumje, v mejah normale, je ok… Sicer sama nisem ljubosumna. Sem mnenja, da pač ljudje ostajajo z mano, ker jim je tako všeč, oz. ker jim nekaj pomenim, sicer bi odšli. Tudi nimam si pravice lastiti nikogar, ker ga nisem kupila… Sicer pa, malce ljubosumlja je čisto simpatično… Se mi zdi
12.12.2007 ob 11:44
ja tud jst tko mislm, da majčken pa že človk mora bit. Saj veš, čist mejčken sem tudi jaz. Ampak čist majčken.
Sem bral na tvojmu blogu, a je blo včeri res tko grozn na patiju.
12.12.2007 ob 13:55
Jz sm lubosumna…Velik…Prevec.Priznam.
Ampak ne na kake hude bejbe,k jih skupi gledava,jz sm na bivse…Na tiste,k je kej cutu do njih…
12.12.2007 ob 14:22
No na bivše. Morda mi res ni vseeno, če so še vedno preveč skupaj. Če je moj je moj, pa konec, bivši so pač bivši. Pa saj je tudi težko in ljubezni prešaltat nazaj na prijateljstvo. A da pišeš tudi blog, moram odkrit.
12.12.2007 ob 14:35
kaj pa vem, če sem ljubosumen. Neke dolge veze nisem imel, pri tistih kratkih. Morda je bil kdo bolj ljubosumen nate, kot jaz na nekoga drugega. Verjamem pa, da so ženske, tudi moje kolegice veliko bolj vzkipljive glede tega. Blog pa moram tudi jaz odkrit. Spet nekaj zanimivega.
12.12.2007 ob 20:58
jaz pa sem ljubosumen. Ampak samo zaradi ljubezni, če verjamete. Al pa res zaradi slabe vesti, kaj pa vem. Tvoj blog bi pa mene tudi zanimu.
12.12.2007 ob 21:39
Iztok M ima tudi svoj osebni blog. Povezava je na naši strani: Pogled iz mojega kota. Iztok K
12.12.2007 ob 21:56
Ljubosumje težko sprejemam kot nekaj pozitivnega. Po mojem mnenju gre za očiten dokaz prilastitve človeka v smislu, da ti pripada, da je (samo) tvoj. Večina ljudi težko dojame, da je človek svobodno bitje in da kot takšen ne pripada nikomur (ok, verni bodo morda rekli, da pripada Bogu). Menim, da človek ne more in ne sme biti v lasti nikogar.
13.12.2007 ob 06:57
Ja, ljubosumje je res nekaj bolj osebnega, saj ga vsakdo doživlja po svoje, in tako tudi gleda nanj po svoje. Za nekatere, pa ne za vas tu gori, da ne bo pomote, je krinka, tako za njihovo slabo vest kot še marsikaj negativnega. Vendar, kakor pravi Blaž, nikogar si ne moremo lastiti. In tisti grozni izbruhi ljubosumja so ponavadi ravno to. Ko nekdo misli, da je njegov lahko samo njegov, in ga nekdo drug še pogledati ne sme, kaj šele se mu/ji nasmejati ali prijeti za roko, Bog ne daj zaplesati ali dati za pijačo, ali slučajno izginiti na stranišče …. Paranoja, kakor sem rekel. In to huda, saj dobesedno lahko razžira razmerje.
13.12.2007 ob 09:45
@Zoran – saj ni bilo tako blazno hudo, ampak klima (nekateri ljudje) pač naredijo svoje. No ja, smo pa le imeli Bena pred seboj, pa še nekaj imam v spominu. Erik je bil res krasn kot oskar. Čisto vse se je dalo videti in oceniti in seveda spočiti oči.
13.12.2007 ob 16:43
Aja. No sam da so oči dobile svoje, pa da kaj več veš. Sedaj ko si ga tako v celoti videl.