Coming out – osebna stvar ali ne?

Ja, zaradi njega se kregamo. Enim se zdi enostaven, drugi zaradi njega celo posežejo po svojem življenju. Eni se ne morejo sprijazniti s tem, da za druge ni tako preprost, tako samoumeven … Za ene je to le odkritje drugim, za druge je pomembno, kar se zgodi pred tem.

Kdaj … kako … komu … zakaj … kdaj … kateremu … kdaj … Večna vprašanja. Ponavljajoča se vprašanja.

out2.jpg

Ja, tudi sam sem jih slišal velikokrat zaradi njega. Bil popljuvan z besedami, prestreljen z očmi … Ker je pač zame pomen coming out-a, ne maram toliko angleško poslovenjenih besed, torej razkritja, malenkostno drugačen.

Na razkritje gledam predvsem in v prvi vrsti kot priznanje samemu sebi. Če človek sebi prizna, da je istospolen, biseksualen, transseksualen, transvestit, potem je naredil prvi korak. Zame najpomembnejši korak. Ni več skrivanja pred samim seboj. Priznaš samemu sebi. To je najpomembnejše.

Pa vendar. Nekateri pričakujejo več. Pravijo, da to ni nič. Dokler vsem ne raztrobiš. Dokler ne stojiš v prvi vrsti … Do takrat to ni nič. Ne vem, zakaj nekateri pričakujejo, da če narediš razkritje, da moraš to narediti in doma in pred prijatelji in v službi in pred vsemi poznanimi in sorodniki in nepoznani in … Le takrat je to to. Je to definicija? Morda njihova definicija?

Kot pravim, spoštujem vsakega, ki naredi ta prvi korak. Vse ostalo je njegova volja. Želja. Nekaterim je to dovolj. In ne želijo in nočejo več. Zaradi tega se ne skrivajo. Niso reve. Niso nič manj vredni, kot jih ocenjujejo nekateri. Ker se pač ozirajo po sebi. Če sem jaz povedal vsem, mora tudi on. Drugače ni naš. Ni pravi. Je reva. Je pezde.

Le kaj ima obče priznanje s tem? Je nekdo, ki ne pove staršem res manj vreden. Je zaradi tega kaj manj istospolen, kot ostali, ki so to naredili?

Pa saj je to njegova stvar komu bo povedal. Zakaj ni dovolj, da pove svoji družbi. Ali to res ni dovolj? Mora še ostalim? Le zakaj za vraga nekateri ne morejo spoštovati osebnosti drugih in enostavno njemu prepustiti da pove. Komu in kdaj sam hoče.

Kot pravim, prvo in najvažnejše, vsaj zame je, da prizna samemu sebi. Vse ostalo … Drugače, če tega prvega razkritja, priznanja, ne naredi, je to laganje samemu sebi. In takšni ljudje so reve in jih ne maram, priznam. Z njimi se enostavno ne družim. Reve so, ker se skrivajo za dnevno lepoto, dnevno družbeno lepoto. Potem pa iščejo seks, nič drugega. Kako jim privoščim, da bi se zaljubili in bili zmedeni. Pa se ne, ker ljubezni in čustev ne poznajo. Ker ničesar ne ljubijo. Ne sebe, ne svojega življenja, ne svoje žene, otrok, družine …

Ja razkritje je pravilno. Pomaga k samozavesti, samospoštovanju. Priznam. Vendar, nihče ni manj vreden, če tega ne naredi po celi črti. Njegova stvar je, kdaj in kako bo povedal domačim, ostalim. Recepta ni, to vemo vsi. In zato ga vsakdo dela po svoje.

Poznam tiste, ki enostavno ne marajo, da bi to povedali v službi. Morda niti ne morejo, ker lahko službo zaradi tega izgubijo. So zato vredni manj? Ker mislijo nase?

Le zakaj mora razkritje biti povezano z aktivizmom. Le tisti, ki je aktivist, le tisti je pravi.

Ravno mi sami bi morali največ vedeti o tem, kaj pomeni biti zasmehovan, ponižan. Ne le s pestmi. Več z besedami, dejanji ostalih. Ampak ne, vsakdo, ki se upa javno reči, da je osebnost in stvar posameznika kako bo živel svoje istospolno življenje, takšnega je potrebno …

Ja, zame skrivanje za štirimi stenami ni nič čudnega. In razumem tiste, ki jim je to dovolj. Ki nočejo svoje ljubezni razkazovati pred drugimi. Ki jim ni pomembno, ali lahko nekoga brez skrbi poljubijo na cesti ali ne. Svojo drago istospolno osebo. Ki jim ni pomembno ali se držijo za roke ali ne. Dovolj jim je, da so priznali samemu sebi, in da imajo ob sebi nekoga, ki jih ljubi. Takšne kakršni so. Z domačimi ali brez. Z družbo ali brez. Z aktivisti ali brez. Samo onadva. Na način, kot njima odgovarja. In zaradi tega nimajo svojega partnerja nič manj radi, kot tisti, ki bi se rad poljubljal sredi mesta.

Partner si zasluži dokaz ljubezni vsak dan, ne le, ko ima rojstni dan, ali ko imata obletnico. In verjamem, da jo tisti za štirimi stenami čuti bolj in večkrat, kot tisti, ki želi svoje življenje živeti pred očmi ostalih.

Iztok M

  • Share/Bookmark
 

17 odgovorov na “Coming out – osebna stvar ali ne?”

  1. davit  pravi:

    Zelo fajn prispevek. Nimam kaj za dodati. Ubesedil si moje misli, le da nimam tako spretnega besednjaka. Bravo Iztok!

  2. jaka  pravi:

    Ne, ne. Ljubezen je treba pokazati vsem! :) In vsak dan, kot si napisal.

  3. Denis  pravi:

    Mislim, da je za vsakega geja coming out ful pomemben. Pred sabo in tudi pred drugimi. Kakor se hecno sliši, enostavno mora bit!

  4. miki  pravi:

    ja tudi jaz mislim, da je coming out potreben. Je pa res kakor piše. Tudi jaz mislim, da ni to treba pred vsemi storit. Eni pač majo lahko probleme v šoli, v službi kokr kol. In mi je zdaj ko sem to prebral še bolj jasn. Ker eni res mislijo, da so tisti, ki so samo doma povedal ne pa službi glih tko, kokr da ne bi nič nardil. Kva pa druge, ki smo samo sodelavci to briga. Res, prav fajn napisan. Tudi moje čestitke.

  5. bobi  pravi:

    res, tudi jaz mislim tako kot piše. Kaj pa koga briga komu vse sem povedal, važen da vem zase in tisti moji dragi okrog mene. Kaj pa koga briga, če sem gay, pa nisem aktiven. Tistih par aktivnih se lahko res sprašuje da jih je tako malo, ko pa vsi mislijo, da morajo vsi držati z njimi. Sem pač doma in ne hodim na znane place, pa kaj. Zame to ni nobeno skrivanje ampak enostavno življenje vsakega posameznika. Čestitke tudi z moje strani

  6. zoki  pravi:

    prispevek popolnoma odseva moje mnenje, res. Samo za pohvalit. In res ne razumem tiste,ki mislijo, da pravi gay pa vedno stoji v prvi vrsti na pridu, in da mora biti aktivist. Da smo pač tisti, ki smo raje doma pa prave reve. Vsak živi svoje življenje in prav je tako. Bravo še enkrat.

  7. monči  pravi:

    tudi jaz kot ženska mislim, da je današnji članek zelo dober. Iztok vedno vse lepo naslovi na vse, ne le na gay-e ampak na vse. In tudi jaz se lahko pod njegovo mnenje le podpišem.
    Veš, vse tisto, kar so bili eni pametni, saj veš kaj mislim, je bila sama nevoščljivost, ker ti je uspelo in ker vedno stojiš za tem, kar napišeš. Tudi narobe je lahko prav, ali pa le narobe.

  8. ikarus  pravi:

    Tudi jaz se strinjam z Iztokom.
    Najbolj pomembno in prvo je, da se sprijazniš sam s seboj, da ti to ni neko breme, ampak si na to celo ponosen, da si nekaj posebnega, da hodiš po cesti z dvignjeno brado.
    To je coming out samemu sebi.
    Da se upaš pogledati v ogledalo in si rečeš: hej , ti si pa peder, pa kaj!
    Za mene je pomembno, da sem naredil coming out tistim, ki so moji prijatelji, ki mi nekaj pomenijo, ki jih imam rad…
    Za vse ostale pa ne čutim nobene potrebe.
    Prav nikogar drugega naj ne briga, koga imam rad, kako ali s kom seksam (lahko tudi s stensko uro, če mi paše, tako kot je pred davnimi časi zapisala Makarovičeva in šokirala slovensko šenflorjansko dolino).
    Ne zdi se mi potrebno, da bi to razlagal celemu širnemu svetu, ljudem, ki mi v osebnem smislu nič ne pomenijo.

  9. Iztok M  pravi:

    Ko tako na hitro berem se mi kar ….

    @Davit – Hvala. Saj ni toliko stvar spretnosti. Včasih je dovolj, če človek pove tudi samo v dveh stavkih, pa čisto po domače. Ampak imaš prav, eni pač dodamo še polno besed naokrog.
    @Jaka – se strinjam, ljubezen je treba pokazati vsak dan. Kako – ja, to pa je stvar posameznika. Če mu je potrebno lahko pred vsemi, če pa mu je dovolj, da le tistemu/tisti, ki mu/ji je ljubezen namenjena, pa je tudi to dovolj.
    @Denis – je pomemben, s tem se strinjamo vsi. Vendar to, ko praviš pred drugimi. To je zame osebna stvar vsakega posameznika. Kot je kasneje dopisal Ikarus. Če ti oseba v smislu čisto nič ne pomeni. Potem pač res ne vidim smisla, zakaj bi mu govoril.
    @miki – Hvala tudi tebi. Ja, da se ne ponavljam preveč. Kakor praviš in smo tudi ugotovili. Stvar vsakega posameznika in potem že sam presodiš ali ja ali ne. Me pa res moti, ko nekateri takšne obsojajo, kakor da niso naredili nič. Nekoga se pač lahko na glas pogovarja, vsem govori in podobno. Enim pač to ni všeč. Pa zato niso nič manj vredni, niso reve in skrivači, ampak enostavno tako čutijo. In to je potrebno spoštovati. Saj kakor sem doživljal, je več napadov od tistih, ki to razlagajo vsakemu kot od tistih, ki so bolj zase proti tistim drugim.
    @Bobi – Hvala, hvala. Pač sem v življenju spoznal, da je čisto človeško, če kdo koga ocenjuje in ceni po sebi. Nič ni narobe s tem. Vendar, nekateri začnejo res pretiravati. Seveda, ko mislijo, da so oni perfektni, in nato samo po tem ocenjujejo ostale. In potem se začne, to kar sem napisal. Da si za njih pravi gay ali lezbika samo če … In da če nisi aktivist nisi nič in tako naprej.
    @Zoki – Hvala seveda tudi tebi. Kaj naj dodam. Saj si napisal. Vsakdo živi svoje življenje. In če je z njim zadovoljen, kaj mu naj nato drugi govorimo kaj in kako mora delati. Kakor, da bi se tisti,ki tako delajo, dali komu drugemu tako ukazovati.
    @Monči – Ja seveda sem vesel tudi ženskega odziva, tako da hvala tudi tebi. Ja, tisto sem preživel. Skratka sem človek, kot sem že enkrat napisal, ki tako in tako ne morem zameriti. Vsakdo pač ima svoje užitke in tako pač tudi izpade, da pač je nekdo, ki … Edino, kar me je motilo, če si že navedla, je to, da nekateri mislijo da so kritiki (to sem pisal tudi v prvih prispevkih), vendar ne znajo biti neobjektivni, ampak vedno pretirano mešajo svoje mišljenje in poglede. Ni vse le v nekih temah za diplomske in ostale naloge. Življenje in razumevanje je veliko več. Da pa istospolni včasih ne znamo, pa ko bi lahko, držati skupaj pa nas večina tako in tako ve, oz. smo to doživeli.
    @Ikarus – Hvala za strinjanje. Lahko ti samo še enkrat potrdim. Sem si pač že poprej dovolil povzeti tvoje besede. Le zakaj bi nekomu, ki ti enostavno nič ne pomeni, ki mu cel dan, recimo v službi ali šoli rečeš le dober dan, govoril kaj si. Jaz rečem tako. Kdor me vpraša izve, ne mislim pa res vsem naokrog govorit. Ostalo pa so seveda prijatelji in družina in tako naprej. Vendar nihče si ne zasluži očitka ali celo žalitev če pač je priznal le sebi, družini, torej nekemu manjšemu krogu, kakršnem koli že. Ko priznaš sebi, potem je res na tebi, da sam odločaš o tem komu boš govoril. In te v to res ne more nihče siliti ali pričakovati po modelu. Če sem jaz, pa moraš tudi ti. Če ne pa nisi … Pa smo spet tam. Bolje je, da preneham, preden bo vse skupaj preveč dolgo.

  10. Lejla  pravi:

    Ampak danes pa moram tudi jaz pohvaliti. Najprej seveda prispevek o katerem ne bom zgubljala besed.Je krasen in čisto v mojem mišljenju. Moram pa seveda pohvaliti, ko se tako potrudiš, pa še tako pokomentiraš nazaj. Vidim da na kratko res ne znaš. Pohvalno vse skupaj, ne morem drugače.

  11. peder peder  pravi:

    lepo…dober prispevek…se strinjam, da je treba najprej razčisiti pri sebi..sam sem to povedal tudi najbližjim, ker se mi zdi pošteno..je pa tu v veliki meri odvisno v kakšnem okolju si..moja situacija je bila takšna, da bi prej imel težave, če bi skrival..ker se je vse moje življenje doma gradilo na 100% zaupanju in iskrenosti..odvisno, pa tudi verjtno od preteklih izkušenj..morm priznat, da se še v vsem življenju nisem niti enkrat srečal s kakršnokoli obliko diskriminacije..nikjer..no..pa tud ne bom imel nič proti, če bo tako ostalo :)

  12. Iztok M  pravi:

    @Lejla – ja hvala, me veseli, da tudi ti deliš mnenje z nami. Saj če človeku nekaj v veselje se še toliko bolje potrudi, ane. Tako zame seveda ni težko napisati odgovor. Vendar si pohvalo zaslužijo vsi tu gori ne le jaz. Vsi se trudimo in tudi jaz nisem takšen, da bi vse vlekel le nase. Tudi vam hvala, ki nas berete, pišete, komentirate …

    @Peder – Ja hvala tudi tebi. Saj to je tisto, ko gre posamezniku tudi po glavi. Kako dolgo se tisto začetno skrivati. Skrivati pred samim seboj in seveda tistimi bližnjimi. In potem je vse stvar sitacije in okolja v katerem si. Nekateri to lahko naredijo skoraj z levo roko,drugi pač potrebujejo več časa in vsega ostalega. Vendar, pomembno je, da naredimo. Saj mi je to skoraj všeč, tudi kadar se kdaj v kakšni družbi pogovarjamo o tem. Vsk ima svojo zgodbo in redke so si vsaj malo podobne. Vsakdo pač ima svojo izkušnjo s svojim razkritjem. In to je potrebno spoštovati.

  13. nevenka nevenka  pravi:

    Iztok, dober prispevek si napisal. Na tej strani se tudi sama učim, da obstjajo ljudje, ki so drugačni od mene. Vzgajana sem bila v svetu, ali pa bolje rečeno v času, ki je istospolno usmerjenost pometel pod preprogo. Zame to ni nekaj običajnega, ker se s tem ne srečujem na vsakem koraku. Ne bi pa rada živela s predsodki in občutki lastne negotovsti med ljudmi, ki čutijo nekoliko drugače. V zadnjih letih so istospolno usmerjeni pogumnejši in tako tudi sama nekoliko več vem in se nekako pripravljam na to, da se bom lažje soočala z nekaterimi dejstvi. Pred leti sem namreč imela zelo rada nekega fanta, pa sem na koncu morala sprejeti samo prijateljsko vlogo, rekel je, da bi dal vse na svetu, da bi jaz bila fant. Moram priznati, da mi je bilo zelo hudo. Bil je človek izjemnih kvalitet. Takrat sem pač prvič nekomu morala želeti srečo, tisto, ki je sreča zanj in ne zame. A mi je vsaj povedal.
    Iztok pišeš o tem, da naj bi bil človek iskren vsaj do sebe. Saj menda je. Verjetno pa gre vsak istospolno usmerjen človek skozi fazo ugotavljanja, da ni tak kot se pričakuje in je morda pričakoval celo sam. Verjetno je to tudi zapleteno, ali pa morda ni. Tega pa res ne vem.
    Ne vidim pa smisla v tem, da bi človek širši množici razlagal svoje usmeritve. To so intimne stvari.
    Poveš ljudem, ki se jih tiče. Da bi človek to razlagal po službah, v tem sploh ne vidim smisla. Se mi zdi, da se v teh časih še tvega s tako izjavo. Morda malo manj v kakšnih umetniških krogih, v kakšnih drugih pa se gotovo še vedno tvega, da bo nekdo zaradi tega prikrajšan ali pa morda celo zasmehovan.
    Saj časi se spreminjajo. Kakšne stvari gredo tudi na bolje.

  14. Jan  pravi:

    Ne vem, če so se vsi ljudje v Sloveniji že mentalno razvili do te mere, da lahko nek Janez ali pa Franci povsem mirno in prostodušno pred vsemi, ki ga poznajo, prizna, da ima raje moške. In da pri tem ne doživi zasmehovanja ali celo udarcev v kakšni zakotni ulici.
    Nekateri v naši družbi, žal, še vedno živijo z nerazumljivimi predsodki in s strahom, da so homoseksualci nek bav bav in da je celo bolje, da se jim ne približajo.
    Morda je lezbijkam lažje. Ne vem.
    Če bi šle stvari v samorazkrivanju slovenskih gejev zares na bolje, potem tudi dolgoletni televizijski voditelj zabavnih nedeljskih večerov verjetno ne bi imel osebnih zadržkov in bi priznal, da je gej.
    V odnosu do istospolno usmerjenih smo še zelo daleč od (liberalnih) skandinavskih držav. Rekel bi, da smo vsaj 20 let za njimi.

  15. Iztok M  pravi:

    @Nevenka – Hvala.Tudi ti si lepo napisala. Ja, človek mora biti iskren do sebe.In to poudarjam in zagovarjam, iskren do sebe. Kakor praviš, je faza ugotavljanja težka. Zato priznavam, da je to prvo priznanje, razkritje samemu sebi tudi zame najpomembnejše. In če nato o tem ne govoriš vsem naokrog, ni to zame nič hudega. So pa nekateri, ki ravno to napadajo. In so žal ravno iz naših vrst. Saj ravno zaradi tega tveganja pač zagovarjam, da naj vsakdo sam presodi, kako daleč vsem bo povedal. Nekateri pač tega nočejo razumet. In če nisi povedal vsem, če vsi to ne vejo, potem … Ja se pač dogajajo čudne zadeve, kaj hočemo. Je pa lepo, da so razumevajoči, tako kakor ti. Bolj ko nas boste sprejemali, lažje bo tudi marsikateremu od nas.
    @Jan – ja vse je odvisno od okolice. Saj bi lahko imeli zakon, ki bi nam omogočal vse tisto, za kar se je prizadevalo, vendar nič ne pomaga, dokler je družba kakršna pač je. In dokler se bodo tisti, ki so javnosti izpostavljeni, in za katere večina ve, kakšni so, skrivali za vsem mogočem, bo pač tako kot je. Družba veliko lažje sprejme, če par znanih končno prizna, kakšni so, kot pa če to naredi tam nekdo.

  16. nekdo16  pravi:

    lepo napisano se strinjam

  17. Iztok M  pravi:

    Hvala tudi tebi, pa nas beri še naprej

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !