Datlji, Marakeš, Barantanje
Na našem potvanju smo se obrnili na jug (Doživeti Maroko prvič). Malo me je skrbelo za šoferja avtobusa oz. za nas same. Bil je namreč ramadan in ta vrag ni ves dan nič jedel. Ampak se je dobro držal, ni se onesvestil… Pokrajina je bila fantasična. Vse tiste puščavske barve in oblike. Na poti pa številne kasbe - velike družinske hiše oz. zgradbe - za celo žlahto. Narejene so iz blata, slame in peska. Nekatere so bile res čarobne. Dolina Dades je po zaslugi reke, ki po njej teče, precej rodovitna. Kot fata morgana se pojavljajo utrjene vasi - ksar, obdane s polji in datljevimi palmami.
[Zeleni čudež v puščavi; kasba Achmil kot iz pravljice; skoraj zreli datlji in malo okence v kasbi]
Reka teče tudi po soteski Todra, s 300m visokimi stenami in na najožjim delom s samo 10m premera. Nato pa nas je čakal vedno bolj puščavski jug. Tam je novodobno mesto Quarzazate s številnimi filmskimi studii, kjer so snemali zgodovinske spektakle. Sledil pa je težko pričakovani ogled sončnega vzhoda v puščavi. Skoraj sredi noči smo morali vstati, v džipih nas je tako treslo, da smo se hočeš nočeš zbudili.
Nato pa smo zajahali kamele in poiskali vsak svoj vrh sipine iz rdečkastega peska in čakali. Prav mistično je bilo. Nazaj grede smo obiskali še predelovalce kamna, ki iz kamnine, polne fosilov (največ je amonitov) naredijo lahko praktično vse in nato veselo prodajajo po celem svetu.
[Moja beduinska malenkost v soteski Todra; lepi berberski mladenič, oblečen v modro djelabo in kamelji nasmeh.]
Prečenje Atlasa je bilo precej naporno. Dolgo smo se vozili po ovikasti, tudi prepadni cesti. Nekaterim je bilo slabo. V živo smo videli krasne gozdove mogočne Atlantske cedre (ime “atlantska” ni po Atlantiku ampak po Atlasu!). Spoznali smo opice, naše daljne sorodnice, ki pa so se prav muhasto obnašale. Če jim nisi bil všeč, so te kar napadle.
[Mogočna cedra; naša muhasta in popadljiva sorodnica; vijugasti cesti skoraj ni bilo konca.]
Od naporne vožnje smo si oddahnili v Marakešu, nekakšni južni prestolnici. Utrip je bil zelo živahen. Na glavnem trgu Jemaa al fna smo se navduševali nas svežim pomarančnim sokom, krotilci kač, nad lokalno mularijo, ki je poslušala in gledala nekakšne igre domačih posebnežev…. V bazarju pa smo se izgubljali v številnih trgovinicah, barantali in kupovali stvari, ki nas bodo še dolgo spominjale na te kraje in ljudi. Eden od mladih trgovcev mi je bil posebno všeč. Bil je drugačen od ostalih, bolj okroglega obraza in vranje črnih, za tiste kraje neobičajno dolgih las. Vsakič (pa to ni bilo malokrat), ko sem šel mimo trgovine sva malo pokoketirala. Seveda sem ravno pri njem kupil šal za mamo pa še kaj…
[Dvorišče medrese Ben Jussef in njena notranjost ter znamenita Koutoubia.]
Dopadla se mi je medresa Ben Jussef, verska šola. Toliko usklajene fantazijske ornamentike vsepovsod, pa seveda vodnjak za obredno umivanje. Največja značilnost mesta pa je Mošeja in minaret Koutoubia. Minaret je v notranjosti tako narejen, da se na vrh da prijezditi s konjem. Posebnost Marakeša so tudi Jardin Majorelle. Bolehen francoski slikar Jacques Majorelle je šel zdravje iskat prav sem in zasnoval eksotični vrt. Sedaj je lastnik vrta Yves Saint Laurent, ki v Marakešu s svojim partnerjem preživi precej časa.
[Jardin Majorelle; trg Jemaa al fna ter copatek pri copatku]Skratka, v Maroku je bilo tako lepo, da bi šel še enkrat tja. Mogoče v spomladanskem času. Upam, da sem koga navdušil za obisk te krasne dežele.
Ikarus
13.01.2008 ob 10:57
Ali so bile medrese le za utrjevanje vere ali tudi kraj, kjer so se soočala različna mnenja, napredne ideje?
13.01.2008 ob 11:24
Eno vprašanje. Se res reče atlantska cedra ali pa je atlaška?
Drugače pa ti kraji tudi mene fascinirajo, sploh vse te barve.
13.01.2008 ob 11:51
@jaka
Mislim, da so bile in so samo verske šole, kjer se uči in sprejema dogma - koran in da za napredne ideje tu ni prostora
@anubis
hmmmm….
Gre za “Cedrus atlantica”. V latinščini je ime malo zavajajoče.
V slovenčini se uporabljata dva prevoda: atlantska in atlaška cedra.
Seveda je drugi bolj na mestu in bi s tem izginile nejasnosti, od kod izvor.
Večina nepoznavalcev pa uporablja ime atlanska, se bolj ušesom prime, zveni bolj znano oz običajno.
13.01.2008 ob 13:09
jest glasujem za atlaško cedro
zanimiv prispevek, če se kdaj odločim za maroko, bom definitivno upošteval kakšen predlog
13.01.2008 ob 13:15
@davit
Ja seveda, atlaško, poj ne more biti dvoma od kod izvira
13.01.2008 ob 13:39
“ta vrag”
Kdo je tukaj vrag? Šofer ne more biti, ker je veren musliman. “Ta vrag” je edino avtor teh bedastoč, ki jih klati med ljudi svoje sorte. Bodi raje doma, ne pa da daješ poštenim ljudem take vzdevke in da zapravljaš “težko” prislužen denar.
13.01.2008 ob 14:02
@atif
Da ne bo pomote: spoštujem prepričanje, vero, usmerjenost… vsakega, tudi če ni enaka moji.
To sem bolj napisal zato, ker si ne predstavljam da bi jaz lahko zdržal in dobro funkcioniral ves dan brez hrane.
Zagotovim ti lahko, da smo s šoferjem imeli zelo dobre, prijateljske odnose.
“Ta vrag” je mišljen samo hudomušno, nič žaljivo.
Spoznavanje in sprejemanje različnosti nas bogati, zato tudi hodim v te kraje in bom tudi še hodil.
Če sem te s tem užalil, se ti pa seveda oproščam.
13.01.2008 ob 14:12
@Atif: Zavedaj se, da zapisan komentar največ pove o tistem, ki ga je napisal. Besedna zveza “ta vrag” ima več pomenov in v Ikarusovem članku zagotovo nima negativnega.
Vera pa ni zagotovilo, da je nekdo dober ali slab človek.
Iztok K
13.01.2008 ob 15:51
O, končno nekaj od omenjenega malo poznam, vrt Jardin Majorelle. V prostem času negujem
svoj vrtiček in dokaj redno prebiram revije o gojenih rastlinah in oblikovanju vrtov,
in sem o tem vrtu že brala zelo lepo in slikovito reportažo. A videti te kreacije v živo
je vse nekaj drugega. Cedre izgledajo mogočne in opice nagajive, a ta na sliki se kar nekam
zaskrbljeno drži. Saj ni čudno, preživeti mora, tako kot ljudje, v pokrajini, ki ni ravno mila,
in zahteva močne prilagoditve za stalno življenje. Še dobro, da je vsaj nekaj rek.
Marakeš ima očitno zelo živ utrip.
13.01.2008 ob 18:52
@nevenka
Tud jest mam vrtiček, da ne rečem vrt.
Mi je v veliko veselje, seveda pa včasih tud v breme.
Bova še kdaj kakšno rekla na to temo.
13.01.2008 ob 20:59
O, tebi se pa dogaja
, na slikah zgleda vse čudovito. 
13.01.2008 ob 21:41
@vlatka
Moje življensko geslo je: CARPE DIEM quam minimum credula postero. (”zagrabi dan, čim manj zaupaj jutrišnjemu”).
In to na veliko področjih.
13.01.2008 ob 21:48
ikarus,
odlična misel.
13.01.2008 ob 22:52
@vlatka
Stari latinci so si jo izmislili.
Pred leti sem CARPE DIEM “odkril” v filmu DRUŠTVO MRTVIH PESNIKOV, in od takrat je tudi moj življenski moto.
Bolj poslovenjeno je: kar lahko narediš danes, ne odlašaj na jutri, al pa ša kakšna druga varianta…
13.01.2008 ob 22:55
ikarus,
..uživaj danes, juti ne veš če boš….
14.01.2008 ob 18:32
Mmmm … datlji, jih že nisem jedel deset let
Povej Ikarus, se je po takšnem potovanju težko vrniti v Slovenijo, kjer si več ali manj že vse videl?
14.01.2008 ob 20:28
@domen
Ja proti koncu potovanja bi največkrat rad še za kak dan podaljšal.
Sicer grem pa rad domov.
Ampak bi po enem tednu ali dveh spet takoj kam šel.
V Sloveniji pa še ful nisem videl.
Zadnja leta , odkar kolesarimo, jo spoznavam na pravi način in ugotavljam, kako je lepa in zanimiva.
S kolesom gre ravno prav počasi, da kaj vidiš in dovolj hitro, da tudi kam prideš.
Ne kolesarimo, da bi nabirali kilometre.
Se ustavljamo, spoznavamo ljudi in stvari, gledamo in tudi vidimo in se predvsem zabavamo, uživamo.
Kolk mamo še kolesarskuh načrtov!
S kolesom pa jo najraje mahnemo na Kras (pozno spomladi, ko vse cveti in jeseni, ko pordeči ruj), pa četudi smo ga prekolesarili že večkrat.
Bom napisal en lanskoletni jesenski blog prispevek o Krasu.