V Triglavovi senci je Stenar

Ni tako daleč nazaj, kot se sliši. Julija lani, ko sem se že malo naveličal tiste črte, kjer sonce pade v morje, sem prijateljem gejem predlagal izlet na Stenar (2501 m). Ni tako zelo poznana gora, je v Triglavovi senci, tudi debesedno. Na koncu doline Vrata je na desni Stenar, na levi pa Severna triglavska stena.

stenar5.jpg

[Divji pogled na Razor (levo) in Prisank (desno, bolj zadaj), mojo najljubšo goro.]

Sliši se grozno … Stenar … Nad Vrati so res strme prepadne stene, po drugi strani pa se pride gor po nezahtevni, skoraj sprehajalni poti. Rad imam to goro. Pred leti sem šel tja gor s svojo prvo veliko ljubeznijo. Čeprav je v enem dnevu mala šala priti gor in dol, sva vseeno prespala v bližnjem Pogačnikovem domu na Kriških podih.

Tudi zadnjega izleta se rad spominjam, saj sem spoznal prijatelja, s katerim sva se od takrat dalje še precej družila in hribolazila.

stenar7.jpg stenar8.jpg

[Večerni mrak v Vratih z Aljaževim domom in ožarjenim Triglavom. Druga slika: navzgor se gre po Sovatni (gruščnati grapi), Severna triglavska stena je ves čas kot na dlani.]

Zgodil se nam je tudi prijeten dogodek oz. srečanje. Sprva se nas je zbralo šest, večina iz Ljubljane. Da nam ne bi bilo treba zjutraj zelo zgodaj vstati in da bi čimprej začeli hoditi, smo se dogovorili, da gremo že zvečer v dolino Vrata in da tam prespimo. Seveda smo zvečer najprej v Aljaževem domu začeli z borovničkami. Potem pa smo postali lačni. Tisti brez domišljije smo naročili žgance z ocvirki in mleko.Tisti z domišljijo so naročili pol klobase. Stregel nam je simpatičen, droben deklič, živahnega pogleda in okretnega jezička (študentka). Za mizo smo sedeli trije nasproti trem. Pa je rekla: Sedite pa kar po parih, in s tem mislila eden nasproti drugemu. Eden od nas pa: Ne, ne, ta dva sta par, in pokazal na tista dva, ki sta sedela eden zraven drugega. Sledil je trenutek tišine, nato naš gromek krohot, nato pa še njen. Hitro je dojela vso stvar. Potem smo se ves večer šalili na to temo. Eden iz naše družbe ji je bil posebej všeč in je zastokala, da je škoda, da je gej.

Ko sem čez dva tedna spet hodil tam naokoli, sem spraševal po njej, pa je ni bilo več. Je bila na morju. Ko sem šel septembra s prijateljem plezat slovensko smer v Severno triglavsko steno, sem šel nazaj grede k šanku naročit pijačo. Pojavil se isti deklič, mi planil okrog vratu in me vprašal: “Ja, a si sam, kje maš pa vse ostale?” Sem jo moral razočarat, ker sem bil takrat z enim str8 prijateljem.

stenar3.jpg

[Prva prelomnica so sedlo, Dovška vratca; tu se prikažejo Kriški podi (razdrapan, vrtačast svet) s Pogačnikovim domom in tremi Kriškimi jezeri.]

Sobo s šestimi pogradi smo dobili v Šlajmerjevem domu. Razen spanja in smrčanja se ponoči ni nič kaj posebnega dogajalo. Sedmi član, ki se nam je z gorenjskega konca pridružil zjutraj, je zamudil. Tako je šla vsa časovna prednost, ki smo jo dobili, ko smo prespali v Vratih, v nič. Prav ta zaspanček je s tem dnem postal moj hribolazniški prijatelj. Ker je kronično bolj zaspane sorte, ne more kaj, da ne bi vsaj malo zamudil. Sem bil zaradi tega enkrat malo hud nanj. Ko pa zaspanček pride, se prijateljsko objameva, njegov nasmeh me v hipu zmehča in nato sproščeno uživam v njegovi prijetni družbi. Sam izlet zame seveda ni bil nič posebnega. Ker smo začeli hoditi malo bolj pozno, nam je sonce ogrevalo hrbet. Vseskozi smo hodili čisto nasproti divje Severne triglavske stene. Na prvem sedlu sta dva omagala in se zavlekla do bližnjega Pogačnikovega doma na Kriških podih. Ostali pa smo šli na vrh in srečali kozoroge.

stenar9.jpg

[Zgornje kriško jezero: smaragdno oko s Triglavom v ozadju.]

Na vrhu je seveda sledil krst (tepež po riti) tistih, ki še niso bili čez 2000. Ne vem, kdo je bolj užival: tepeni ali tisti, ki je tepel. Nato smo še mi sestopili do Pogačnikovaga doma, se tam podprli in pred vrnitvijo v dolino še poležavali pod soncem. Z novim prijateljem sva šla nato kmalu iz Bohinja, osvojila Krn (prespala sva v obnovljenem domu na Komni in tam našla še dva “naša”), nato pa sem prijatelja še peljal plezat skozi Sprednje okno na Prisank. Prvič je plezal, dobro se je držal, hlače so do konca poti ostale suhe in čiste … O tem pa mogoče kdaj drugič.

stenar6.jpg

[Romantiki (jaz spadam mednje) zmeraj najdejo kakšno lepo rožico; spomladanska črnivka, Minuartia verna.]

Rad hodim v hribe. Tam se sprostim, odklopim, uživam v divji lepoti, včasih sproščam adrenalin, nabiram kondicijo … in seveda spoznavam prijatelje!!!

Ikarus

***

  • Share/Bookmark
 

13 odgovorov na “V Triglavovi senci je Stenar”

  1. jaka  pravi:

    Ikarus, zelo rad bi šel s tabo v hribe. Družba je kul, razgledi so kul in rožce … jaz bi šel bolj zaradi borovničk in krsta ;)

  2. Typhon Typhon  pravi:

    Zelo lep izlet. Na Stenarju sem bil trikrat in vsakič sem imel smolo z oblačnostjo, ki je obdajala samo vrh, tako da sem videl jasno nebo le, če sem pogledal navpično navzgor. :-)

  3. ikarus  pravi:

    @jaka
    No, te bom držal za besedo.
    Če bi rad šel, to povej Iztoku K, da mi pošlje tvoj e-mail naslov, pa te bom obvestil.
    Ampak to bo šele od druge polovice februarja dalje.
    Zdele bom en mesec zadrenjan z drugimi stvarmi.
    Takrat mislim še na Viševnik, pa še kam.
    Gor po običajni poti, dol pa po eni grapi, off road, do planine Konjščica.
    Ampak bomo moral borovničke s seboj vzet.
    Gor ni koče.
    Sicer so pa borovničke najboljš na Blejski koči, jih sami naredijo.
    Drgač so večinoma industrijske.
    Po vsem tem, kar poznavalsko pišem, bo verjetno kdo sklepal, da mam že jetrno cirozo.
    Glede krsta pa: vedno se lahko najde kakšen razlog za krst.

  4. ikarus  pravi:

    @typhon
    Ja, tud men se je to zgodilo prav na Stenarju.
    Je pa zato treba žrtvovat nekaj jutranjega spanca pa odrinit bolj zgodaj.
    Da si na vrhu, preden termika začne delat kape okrog vrhov.

  5. nevenka nevenka  pravi:

    Dobro je, da znaš živeti. Jaz sem tak občutljivko, da se skoraj ničesar več ne upam.
    Še za v trgovino moram biti prav razpoložena. Z leti sem postala pravi čudaček. Pa imam čisto žurersko dušico.Oboževala sem ples, tričetrt življenja sem preživela na drsalkah.
    Sedaj pa z veseljem prebiram kaj drugi počnejo.
    V hribih nisem bila prav veliko, sem pa maja meseca leta XX enkrat lezla na Mojstrovko, pa se mi je
    plaz vsul nad glavo. Dobro da sem bila s cepinom dobro vpeta v steno in je vse letelo preko
    moje glave, sneg in kamenje. A je bilo nepozabno doživetje. Fantu, ki me je navdušil
    za pot navkreber, sem v apartmaju skuhala preslane zrezke, oba sva se malo kremžila.
    Sva jih potem pošteno zalila.
    V hribih so ljudje kar nekam spremenjeni, vsi so bolj prijazni. Ni res?
    Lepe fotke si objavil in lepe rožice :-)

  6. Jan  pravi:

    Krasen članek, še posebej so mi všeč fotke, a so vse tvoje?

  7. ikarus  pravi:

    @nevenka
    V vsakem življenskem obdobju moraš glede na svoje sposobnosti najti stvari, ki si jih zmožen.
    In v njih moraš znati uživati.
    Ne vem, koliko časa bom še v taki kondiciji.
    Ko pa ne bom več, bom pa v nečem drugem užival.
    Ja Mojstrovka…
    Verjetno sta lezla gor po Hanzovi.
    Jaz sem v hribih maksimalni ziheraš.
    Če razmere niso optimalne raje ne grem.
    Edino Slovensko smer v Severni triglavski steni sem šel plezat v zelo slabih razmerah: megla in čisto vlažna, spolzka skala…
    Ampak me je vodil prijatelj, angel varuh, ki tam pozna vsako skalco.

  8. ikarus  pravi:

    @jan
    Ja, moje fotke, ampak v živo je še lepše!!!

  9. abi  pravi:

    @ikarus: ne tisti tiči od Mateja G, ti me vedno uspeš zrajcati s slikcami gora, k jih že ful pogrešam :)

    @nevenka: ja res je, ljudje tam gori so prijetni, samo pobov okoli moje starosti (25) je nekam malo ;) Najbolj slaba izkušnja pa je s poti na Triglav – gneča, ljudje, za katere je Triglav edina gora, ki obstaja, kot nekakšen način samodokazovanja. Poleti ni za tja gor, saj sploh nimaš občutka, da si na najvišji gori Slovenije; bolj je podobno občutku, ko si sredi BTC-ja, kjer se ljudje tepejo za zadnjo majčko na razprodajah :)

  10. ikarus  pravi:

    @abi
    Uf uf uf abi, a tko mal je treba…
    Tud jest ne grem rad na Triglav, je tolk lepših, bolj samotnih, lepših hribov.
    Če že “moram” jit (če koga peljem), grem čez Plemenice.
    Al pa ponoči, ob polni luni, z lučko na glavi, je zanimivo.
    Če hočeš, Iztoku pusti svoj mail, pa si piševa/pišemo.
    Ti bom čistega vina nalil, hehehe

  11. abi  pravi:

    @Ikarus: mal? je pa razlika med Matejevimi cca. 20 cm in tvojimi (no, Stenarjevimi) 250.100 cm ;)
    Mail pa že imate hehe.

  12. ikarus  pravi:

    @abi
    Ja no…
    V nedeljo mi je en prjatu rekel, ko smo se dol usedli po badmintonu, ne vem več, kako smo prišli na cm, da ima eden, ki je tud v fitnes hodu, zeeelo velikega.
    In da mu je pojamral, da ima kar precej težav, da ga zadrži v solidni erekciji…
    Kaj bi se šele zgodlo pri 250 100 cm.
    Lahko bi šel samo k T2 pomagat kable polagat.
    Tvoj e-mail naslov pa vidi samo Iztok K in ga nikomur ne izda, razen če ta tako hoče.

  13. abi  pravi:

    @ikarus: Takrat pa prav pride rubrika Viagra in poppers. Mljask?! ;)
    @iztok: No, Iztok, le izdaj ga :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !