Tragična ljubezen Apolona in Hijacinta

Te dni sem v cvetličarni ugledal in kupil rožo, ki se ji reče hijacinta. Lepa za oko pa še diši zelo lepo. V njenem imenu se skriva zanimiva davna ljubezenska zgodba med božanskim Apolonom (bogom sonca in svetlobe, zdravilstva, glasbe in poezije, prerokovanja, lokostrelstva in resnice) in zemljanom Hijacintom. Antična, grška mitologija se mi zdi zelo zabavna, duhovita … Grki so si ustvarili bogove po svoji podobi, seveda z nekaj dodanimi božanskimi lastnostmi. Morda bo kdo rekel, da so isti bogovi ustvarili ljudi po svoji podobi. Bog ve, kaj je bilo res.

hiacint5.jpg hijacint6.jpg

[Hijacinta izvira iz dežel okrog Sredozemskega morja, spretni vrtnarji pa so jo vzgojili v več različnih barvah. Zgodaj spomladi polepša in odišavi vrt. Za solato ni primerna, je malce strupena. Desno: Zefir, bog vetra (s krili), in Hijacint na grški vazi iz 5. stoletja pred našim štetjem, rdeče figure na črni podlagi.]

Gora Olimp, skoraj 3000 m visoka, je bila prebivališče dvanajstih nesmrtnih vrhovnih grških bogov. Ti so imeli poleg božanskih tudi čisto človeške lastnosti. Med drugim so nekateri zelo radi skakali čez plot. Tako je vrhovni bog Zevs, da ga njegova ljubosumna žena Hera ne bi zalotila pri prešuštvu, dvoril zemljankam in zemljanom spremenjen v različne živali. Kot strašno lep bik je zapeljal mladenko Evropo in z njo odplaval na takrat še neznano zemljo. Bogve, kako bi se imenovala naša Evropa, če se to ne bi zgodilo. Kot labod je zapeljal mladenko Ledo. In nenazadnje: v obliki orla je na Olimp s seboj odnesel všečnega trojanskega princa Ganimeda …

Iz zvez bogov z zemljankami so se rodili napol božanski otroci oz. polbogovi. Dva izmed njih sta bila slavna grška junaka. Herkul, ki je opravil znana velika in koristna dela, je na svojo ladjo, ko se je pridružil argonavtom, vzel s seboj svojega ljubimca Hilasa. Ahil pa je bil v bojih pred Trojo s svojim ljubimcem Patroklom. Njegovo smrt je kruto maščeval tako, da se je znesel nad nasprotnikom Hektorjem in njegovim truplom.

hiacint2.jpg

[Najbolj znan Apolonov kip je Apolon Belvedere. Našli so ga v 15. stoletju, hrani ga Vatikanski muzej. Papež Pij IV. mu je v 18. stoletju nataknil figov list, takrat so kipu verjetno odbili del "premoženja". Gre za marmorno kopijo verjetno bronastega grškega izvirnika iz 4. stoletja pred našim štetjem.]

Grški bogovi se niso kaj dosti menili, kakšnega spola je ljubljena oseba. Nič zato, če je bil Zevsu ali kakšnemu drugemu bogu všeč tudi kak mladenič.

Zgodba o Apolonu in Hijacintu se mi je vedno zdela najlepša.

Božanski Apolon je domoval tudi v svojem preročišču v Delfih. Tam blizu je opazil lepega mladeniča Hijacinta. Večkrat je opustil svoje božansko poslanstvo, nič se ni sramoval, odložil je svoje atribute (liro in lok) ter se s Hijacintom klatil in lovil po gozdovih tam okoli. Nekega dne, ko je bilo sonce visoko, sta se oba slekla, namazala telo z oljem in začela tekmovati v metanju diska. Apolon ga je zalučal v zrak s tako silo, da je predrl oblak. Dolgo je trajalo, da je disk spet padel na zemljo. Hijacint ga je hotel ujeti, pa se je disk tako nesrečno odbil od kamnitih tal, da mu je priletel v obraz in mladenič se je zgrudil v krvi. Apolonu tudi njegova božanska moč ni pomagala, da bi Hijacinta priklical nazaj v življenje. Mladeničeva glava je omahnila na Apolonove prsi. Nič ni pomagalo, klical ga je z najnežnejšimi imeni in njegov obraz pokril z bridkimi solzami. Oh, zakaj je on bog, da ne more zanj ali vsaj z njim umreti?! Da ne bi Hijacint popolnoma umrl, se ga je Apolon spominjal v svojih pesmih, iz Hijacintove krvi pa je zrasel krasen cvet – hijacinta, ki je oznanjal njegovo bolečino. Hijacintov pepel so položili k nogam Apolonovega kipa.

hiacint3.jpg

[Graciozen metalec diska iz 2. stoletja našega štetja je rimska bronasta kopija grškega izvirnika kiparja Myrona.]

Od takrat so v tistih krajih v čast Hijacintu in njegovemu božanskemu ljubimcu obhajali praznik v spomin na umrlega mladeniča, ki so ga imeli za boga …

Obstaja pa še ena inačica nesrečne zgodbe. Bog vetrov Zefir se je tudi zaljubil v krasnega Hijacinta. V svoji bolestni ljubosumnosti je tako usmeril padajoči disk, da je ta smrtno ranil mladeniča.

Ikarus

***

  • Share/Bookmark
 

9 odgovorov na “Tragična ljubezen Apolona in Hijacinta”

  1. jaka  pravi:

    Iz svojih poletnih backpackerskih izkušenj lahko povem, da se Grki še držijo svojega izročila ;)
    Ikarus, a se je kakšna taka božja ljubezen srečno končala?

  2. ikarus  pravi:

    @jaka
    uf jaka, si me presenetu.
    Morm mal pobrskat po spominu, pa mogoče spet kakšno knjigo v roke vzet, da osvežim spomin.
    Ampak kolkr se spomnim, so vse te zgodbe sila zapletene, pa tud konc je zapleten, ponavadi bolj nesrečen kot srečen.

  3. Boki  pravi:

    Lepa zgodba, ki me je pritegnila.
    Res dobro, da si malo zajadral v zgodovino in razložil kako in kaj.
    Sam dosedaj o ljubezni grških bogov do mladeničev nisem imel pojma.
    Bo treba spet kakšno knjigo vzet v roke ali pa po spletu pobrkljat.

  4. nevenka nevenka  pravi:

    Lepo je prebrati tudi kaj iz intimnega življenja bogov. V zapisih, ki so meni prišli v roke,
    ni ničesar na tak način opisanega….

  5. ikarus  pravi:

    @nevenka
    Ja, prevajalci so take stvari velikokrat zavili v celofan.
    Čeprav se ve, v katerem grmu tiči zajec.
    Vaze s takimi motivi so v muzejih velikokrat v “bunkerju”.
    Da ne bi koga pohujšale.
    Pa tudi v Pompejih so tiste sobe “zaklenjene”.
    Mogoče jaz vidim malo več teh stvari, ker sem vedno “na preži”.
    Ko sem bil npr na Cipru v Paphosu, je vodič pri razkazovanju mozaikov kar zamolčal tistega, na katerem Zeus kot orel nese Ganimeda…

  6. Mirč  pravi:

    Zanimivo, koliko zgodb s homoseksualnim pridihom vsebuje grška mitologija. :)
    Ikarus, si kdaj raziskoval, kdaj približno se je v grški (evropski) zgodovini sprejemanje homoseksualnosti prelevilo v zgražanje in celo odpor proti ljubezni med dvema moškima?

  7. ikarus  pravi:

    @mirč
    Moje poznavanje zgodovine je zgolj ljubiteljsko, daleč stran od moje stroke.
    Mislim pa, da čim bolj se je krepilo krščanstvo, tem bolj se je homoseksualnost smatrala za grešno.
    Kar se dogaja še danes.
    Bom pa vprašal mojga prjatla, on bo zagotovo vedel.
    Je živ leksikon, pa še nisva tolko časa skupaj, da bi se tudi o tem že kaj pogovarjala…

  8. Andrej  pravi:

    Tudi mene zanima kdaj se je zakoreninila monogamija in heteroseksizem, oboje je moškim nekako vsiljeno. Pri Starih Grkih ni bilo nič nenavadnega, da je imel moški poleg žene, še fanta. Je pa bilo dokaj določeno kakšna vloga je sprejemljiva, starejši je bil vedno aktivc, mlajši pa pasivc (dokler se ta ni poročil in s tem postal moški). Razmerje učitelj-učenec.
    V vojski je bilo verjetno drugače, saj je imel Aleksander Veliki svojega ljubimca vedno zraven in ni bilo običajne velike starostne razlike. Domov sta prihajala le zaplodit otroke, sicer pa sta itak uživala in se potepala po svetu. Žal ga je pri 32-tih pobralo in Imperij se je razsul.

  9. ikarus  pravi:

    @andrej
    Malo si me prehitel.
    Se bom te teme malo dotaknil pri enem drugem prispevku: o rimskem cesarju Hadrijanu in njegovem ljubimcu Antinoosu.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !