Ko si želiš, ali pa le lažeš …

Pred dnevi sem se dobil s prijateljem in ko sva tako obdelala najine teme, sva prišla tudi do tega, ali sva samska ali v zvezi. In mi je bilo zanimivo, da je prijatelj tako zagovarjal svoj samski stan. No ja, pravi, da mu je sedaj vse lažje, da pač lahko počne kar hoče, nikomur mu ni treba polagati računov …

Pa je zaradi tega samsko življenje res tako krasno? Ali se ni potem hudo, ko spet spoznaš nekoga, vsemu temu odpovedati? Pa pravi, da mu trenutno niti ni do tega, da bi koga tako spoznal, za neko resno zvezo. Išče, prizna, piše oglase, se javlja, vendar hoče le družbo. Tako, da lahko s kom preživi trenutke skupaj, seksa pa niti noče postavljati na prvo mesto. Pravi, da mu več pomeni osebnost človeka kot telesna potešitev.

adama1.jpg

Saj sva si pri tem skoraj enaka, vendar to, da hoče nekdo biti tako zavedno samski … ne vem. V redu, če imaš možnost, da si zapolniš prosti čas, potem priznam, res ni hudo. Če pa si zato cele popoldneve in večere sam, pa ni nikogar ob tebi, to pa ravno ne vem, če je užitek.

Pa sem ga vprašal, kaj bi bilo, če bi se res morda zaljubil v nekoga. In mi ni znal dati točnega odgovora. Se bi pač zgodilo, je bilo edino, kar je uspel izreči.

In sem kasneje tako razmišljal. Ali ni to res neka previsoka cena za samoto? Ali ni tako, da kljub vsemu pridejo trenutki, ko bi rad imel nekoga ob sebi in to za nekaj več, kot le za topel objem, pa četudi bi že to bilo veliko. Saj, če si samski in se potešiš na takšen ali drugačen način, vendar mislim, da kljub vsemu si le želiš in potrebuješ nekoga. Kaj ti pomaga vsa ta svoboda, če te doma nihče ne čaka?

Razumem, da hoče nekdo živeti svoje življenje in da je lažje, če si res samski, pa vendar. Se predajati za službo, kariero, kar koli že, ali res ne pogrešaš nikogar ob sebi?

Saj vsi beremo, da je to dandanes nek trend, da je vse več samskih. In kakor pravim, jih na svoj način tudi razumem.

Pa vendar, je veliko tudi tistih, ki niso tako prostovoljno samski. Ki so pač osamljeni. Ki so zaprti vase, v svoje domovanje … Njim je hudo, priznam. Pa vendar, kako jim lahko dopoveš, da jim ne bo nihče potrkal na vrata, da pač morajo iskati. Pred časom sem imel prijateljico, ki se je tako vse bolj in bolj zapirala vase in, priznam, treba je bilo veliko energije, da sem jo spravil ven. Da sem ji pomagal najti neke aktivnosti, ki so jo zanimale. In danes mi je hvaležna za to.

Ja, osamljen in samski. Morda ta pojma včasih res preveč povezujemo enega z drugim, v resnici so pa nekateri namenoma samski. Ker jim pač tako odgovarja.

Pa jim res? Ali pa je to res le nek novi način skrivanja svojih želja? Prikrivanja svoje samote?

Iztok M

  • Share/Bookmark
 

17 odgovorov na “Ko si želiš, ali pa le lažeš …”

  1. buba švabe buba švabe  pravi:

    Hja, biti sam ni dobro. V bistvu je grozno. In to vedno bolj. Mogoče kdo misli, da se sčasoma navadiš. Ampak se ne. Vedno bolj grozno postaja.

  2. Damjana  pravi:

    Ah, kako prav imaš. Sama se malo prepoznam v opisu tvojega prijatelja, ampak včasih sama sebi (v redkih trenutkih slabosti tudi drugim) le upam priznati, da samota “sucks”.

    Nekaj časa seveda paše, si samo svoj, uživaš, se fino imaš… Pa pridejo trenutki ko se ti dogaja kaj lepega, dobrega, pa tega nimaš s kom podelit (seveda, prijatelji so, ampak to pač ni TO, kajne?). Bi kam šel, pa prijatelji nimajo časa …. Bi se zvečer malo stisnil, pa ni nikogar…. Ne, to definitivno ni dobro!

    Sicer se lahko nekaj časa prepričuješ, da je tudi tako pač v redu. Se zaposlilš kolikor se pač da. Pa vendar, kot pravi buba švabe, ne navadiš se.

    Sicer pa pohvale za vaš blog! Redke berem tako redno in z zanimanjem.

  3. snow snow  pravi:

    Vsi živimo pod istim nebom,pa nimamo istega horizonta.

    K.Adenauer

  4. Vseved  pravi:

    Hm, se ne strinjam, da je grozno biti sam. Tistemu, ki je “grozno” biti sam, bo verjetno tudi grozno če bo s kom skupaj.

    Iskati odrešenje v drugem človeku za lastne komplekse in napake mi je bilo vedno zgrešeno… gledanje na vezo kot na odrešitev, ki bo rešila vse probleme je pa pogosta napaka, ki sem jo tudi jaz že zagrešil.

    V bistvu je enostavno: če imaš koga rad, če te dopolnjuje, privlači, stimulira…in obratno…. potem JA… ni nobenega razloga, da bi bil še naprej samski :)

  5. jaka  pravi:

    Ne, ne. Biti sam je beda in obup! :D Ne mislim tako resno, le včasih tako čutim.

  6. Klaxon  pravi:

    Kdor ne zna biti sam s sabo, je zame pussy. Je pa lepo in prijetno v dvoje, se strinjam ;)

  7. Andrej  pravi:

    Žal ne razumem tipov, ki si ne želijo resnih vez,.. ni namreč lepšega kot zaspati v objemu ljubega in se zbuditi ob njem.

  8. Gay Chef  pravi:

    @andrej; se pridružujem ;)

  9. Basl  pravi:

    moje mnenje se pridružuje vsevedu…

  10. Iztok M  pravi:

    @Buba Švabe, saj smo toliko človeška in socialna bitja, da nam je res težko biti popolnoma sam. Vendar, razumem če imaš celi dan neko delo, neke hobije, ki te veselijo, da se ti čas hitro obrača. Vendar vedno začutiš, da si sam. Če ne drugače pa takrat ko se sam uležeš v posteljo in zjutraj ko se sam zbudiš.

    @Damjana, seveda hvala za branje. Lepo je tudi tako eno tako izkušnjo prebrati. Kakor pravim, lahko si zapolniš dan, vendar tako, da ne bi vsaj enkrat začutil, da si sam, to je res težko. In potem se začne …

    @Snow – je res, ja.

    @Vseved – ja če koga spoznaš ja. Vendar so nekateri, ki trdijo, da hočejo namenoma biti sami. Pa mi je malce težko razumeti, ali je to res, ali pa le izgovarjanje. Ti pa dam prav, da v drugem ne moreš iskati odrešenje za vse svoje komplekse.

    @Jaka – saj nas je več takšnih, brez skrbi.

    @Klaxon – Znati biti sam s sabo je morda spet neka svojevrstna umetnost, vendar kot sam praviš, v dvoje pa je spet leto.

    @Andrej – Ja, vsakdo po svoje, veš. Samo mislim, da takšni tudi samo zase ne vedo dobrih in utemljenih razlogov za svoje avanture.

    @Basl – če imaš srečo, pa si koga najdeš ….

  11. svit svit  pravi:

    Nisem še dolgo na svetu, ampak kljub temu vem iz prve roke, da je človek (lahko) sila prilagodljivo bitje.
    Vsega se (lahko) razmeroma hitro navadi, tudi samskega življenja. Ne bom trdil, da je lepše od življenja z ljubljeno osebo, vendar pa ima tudi svoje prednosti. Ljudje se precej spreminjamo skozi posamezna obdobja in včasih lahko samota deluje tudi blagodejno.

    Pa še nekaj: jaz bi težko zapisal enačaj med samoto in osamljenostjo.
    Kdor živi sam (brez partnerja), ni nujno osamljen. Osamljenega pa se lahko počuti tudi nekdo, ki ima partnerja.

  12. abi  pravi:

    Res je, da se človek “vsega navadi”, ampak še vedno hrepeni po nečem, kar sovpada z njegovimi vrednotami, željami in osebnostjo. Če nekdo visoko ceni ljubezen kot vrednoto, mu bo gotovo mnogo težje biti samski. Mnogi pa prav zaradi samskosti postanejo tudi osamamljeni – razočarani, ker ne najdejo prave/-ga, se oddaljijo od prijateljev, obupajo in več ne spoznavajo novih, kar odpre tudi možnost za razvoj stisk in depresij. Ampak to je že druga tema …

  13. pika  pravi:

    pravijo, da te zadane vse, kar ti je namenjeno. če iščeš ali ne iščeš.

    je pa seveda razlika med prenastavljenimo situacijo in med dogodkom, ki ga ne vodi človeški um.

    bližina pa je najbrž potrebna vsakemu živemu bitju. sex kot nadgradnja Ljubezni, ne pa kot sredstvo za zmanjševanje tenzij. ob prisotni želji. če te ni, potem boli le glava.

  14. Andrej-2  pravi:

    Imeti nekoga, ki je s tabo v dobrem in slabem je ključ do uspeha tako v osebnem kot poklicnem življenju. V slabih trenutkih ti stoji ob strani, te stisne k sebi, v dobrih se veseli s teboj in je srečen. Tvoja sreča je njegova sreča, tvoja žalost je njegova roka, ki te vzame v naročje in ti obriše solze. Človek ni rojen da bi ostal sam (tudi Nižetič tako pravi). Šele ko najde svojo (pravo) drugo polovico postane popoln.

    Kariera je včasih pogost izgovor za samskost, vendar ko se življenje obrne, si vsak postavi vprašanje “Ali sem sploh srečen?”. Kaj ti bo kariera, uspeh, slava in denar … če pa je nimaš s kom deliti.

    To bi bilo to.

  15. abi  pravi:

    @Andrej-2: zelo lepo napisano, sploh vprašanje “Ali sem sploh srečen?”, ki si ga vse preredko postavimo, če pa že, pa nanj odgovorimo z “Ja, itak”, pa čeprav z grenko-kislim izrazom na obrazu.

    Sam ugotavljam, da nas kapitalizem, ki visoko vrednoti produktivnost čez razumne maksimume, predanost službi 24 ur na dan 356 dni na leto, denar, uspeh … Pozabljamo pa na duhovno dimenzijo, postajamo čustveno otopeli. In roboti.

    @pika: “pravijo, da te zadane vse, kar ti je namenjeno. če iščeš ali ne iščeš.”
    Sam bi temu ugovarjal, saj se s tem predvideva naša pasivnost in “čakanje na Godota”, kar povečuje obup in ilustrira vdanost v usodo. Brez nič ni nič; potem pa jamramo nad tipi v 4ki, da se nihče ne upa do nas.

  16. Iztok M  pravi:

    Svit – kot praviš, osamljen je lahko tudi nekdo, ki ima partnerja, kot lahko drugega osrečuje delo. Vendar, kakor je napisal Andrej 2, pride do situacije, ko se vprašaš, če si sploh srečen. In takrat ljudje prevečkrat postavljamo enačaj med oboje, če prav, ga v osnovi, kot praviš, ni.

    Abi – ja človek ne sme preveč pasti v osamljenost, takšno ni drugačno, to je popolnoma res. Pa znamo prijatelji to začutiti? Znamo in predvsem hočemo kaj pomagati?

    Pika – Verjamem v usodo, vendar, vse pa se tudi ne sme prepustiti le njej. Človek se mora včasih tudi sam potruditi, premakniti, pa četudi ne tako, in zato, kar bi sam želel.

    Andrej2 – Ah popolnost.Lepo se sliši, ja. Vendar je pot do nje …. In zato človek hitro začne postavljati stvari tako, kot ne sodijo in kot ni prav, in postavlja kariero pred sebe in ….

    Abi – Sami se silimo ne kapitalizem. Danes več ne znamo odklopiti službo, ko zapustimo poslovne prostore. Računalnike si vlačimo s seboj, delo si vlačimo s seboj. Doma delaš na računalniku, zase ali pa za službo, to je že kar normalno. In človek si je to naredil sam. Ker hočemo sami biti vedno dosegljivi in na voljo. Prav vesel sem, ko znam včasih odklopiti, pustiti računalniki doma, izklopiti telefone in iti čez vikend nekam. Pobegnem in …. čez čas spet pride. Kaj pa če je kdo kaj nujnega napisal …. In če se vrnem nazaj. Je takšen človek sam, če pa ima ravno zaradi sebe toliko opravka z drugimi? Imeti moraš korajžo in narediti. Za primer,kot ga navajaš. Pa ti stori prvi korak in pojdi k njemu. Lepo je biti osvajan, ja, včasih se pa splača tudi osvajati.

  17. Rok  pravi:

    Sam sem diplomiral in sedaj sem zaposlen v neki firmi. Imel sem punco, ampak sem bil in sem še veno (še sedaj) cele dneve v službi tako, da sva šla narazen,… rečem vam ni časa za punco kaj šele za družino. A JE DENAR VSE ??? Hmmm,…

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !