Ko me krojijo drugi …
Te dni se je pri meni oglasil prijatelj, ki se je pritoževal nad tem, kako ima monotono življenje. Da se mu pač nič ne dogaja. Nima partnerja, sta se pač pred časom razšla, in tako, kot po navadi vsi, pride domov in razmišlja o sebi, kar in prav za prav nič narobe, vendar sebe preveč pomiluje. Skratka življenje mu je postalo rutina. In to ni dobro. To ni dobro v razmerju in seveda tudi ni dobro, če se to dogaja posamezniku.
Lahko rečemo, da takšna oseba nima energije, kajti če bi jo imela, bi seveda nekaj delal, da se to izboljša. Ne vem, šel ven, tekel, šel na fitnes, izživljal svoje hobije, kar koli že. Tako pa se smili sam sebi in kot vedno, so za vse krivi le drugi.
Pogovorila sva se, in mislim, da mu je pogovor in moji napotki in nasveti, o katerih tu seveda ne bom preveč govoril, pomagali. Kajti danes se mi je oglasil in njegov glas je bil veliko bolj vesel, skratka, zahvalil se mi je, da sem mu predlagal, kar se mu je v začetku zdela neumnost, vendar, ko se je le premaknil in začel …
Skratka, predlagal sem mu, da si naj napiše, kaj je tisto na kar je ponosen in seveda tudi tisto, kar mu na njemu ni všeč. In ko je tako primerjal, potegnil črto, je videl, kaj lahko še nadgradi, in kaj mora v bistvu spremeniti. In evo, volje ja bila tu.
Ko sem tako o njem kasneje razmišljal, sem ugotovil, da se v bistvu niti ne zavedamo kakšno odgovornost imamo do sebe. Ko sem, in priznam, se mi še vedno zgodi, da padem v krizo, na kar danes gledam čisto naravno, sem se nekoč spraševal, kaj lahko naredi, in tako sem zasledil tudi to metodo, ki sem jo predlagal prijatelju.
Ja, odgovornost do samega se. Če se je ne zavedamo, nas lahko hitro, prehitro odnese. Pa vendar, če človek začne prehitro skrbeti zase, postavljati svoje potrebe, cilje in želje pred druge, te takrat ne bodo imeli takoj za sebičnega in egoista, torej nekoga, ki misli le nase.
Pač smo tako nekako že vzgojeni. Že v otroštvu lahko doživljamo krize, pa se jih takrat morda niti ne zavedamo. Starši nas vzgajajo, nam dajejo za vzor neke like, nas postavljajo v svoje nerealne in neuresničene cilje, in že smo tam, da imamo občutek, da nismo nič vredni, ker nismo dosegli tega, kar so oni od nas hoteli in pričakovali, včasih tudi zahtevali, nekateri celo s trdo roko.
Pa vendar, če hočemo to odgovornost do sebe izživeti na primeren način, se pač moramo ločiti od pričakovanj drugih in njihovih nespametnih in sebi prilagojenih nasvetov. Torej postaviti si moramo svoja pričakovanja, pri čemer seveda tujih, če so realna kot naša, ne smemo čisto odriniti na stran. Skratka, sprejeti moramo nek kompromis.
Pri tem seveda ne smemo pozabiti, da naše življenje pride kot natakar in nam prinese račun za vse to, in da ima takšna svoboda svojo ceno. Pa vendar, če smo odgovorni do samega sebe, se nam ni potrebno preveč vprašati.
Ko sva bila s prijateljem na koncu najinega pogovora, sem se spomnil nečesa, kar sem nekje prebral, in sicer, le kdo je lahko odgovoren zame, če ne jaz. Kje bom začel s odgovornostjo do sebe, če ne tukaj? In kdaj, če ne takoj?
Kar koli od teh treh enostavnih dejstev, kdo, kje in kaj, izpustimo, odgovornosti več nimamo. In spet nas krojijo drugi. Torej vprašaj se, naredi načrt, izpelji ga. Se sliši enostavno, vendar, je prijeten izziv, ki ima lahko veliko nagrado. Našel in spoštoval boš samega sebe. In to v današnjih časih, za marsikoga, več nima cene. In takrat tudi cena več ni prevelika.
Si upate tudi sami sebi postaviti ta tri enostavna dejstva?
Iztok M
12.04.2008 ob 17:04
si :D, mimgrede , dobr zapis
12.04.2008 ob 17:37
Zelo lepo.
12.04.2008 ob 18:18
hja,včasih nekdo rabi da ga porine,..hehehe,…v življenje
12.04.2008 ob 20:10
Škoda da nisem to prebral, danes zjutraj, bi za kaj drugega porabil ta dan.
12.04.2008 ob 22:07
Kul zapis! Pameten in dober nasvet!
13.04.2008 ob 10:00
Ko te tako berem, si želim, da bi imel nekoga takšnega blizu sebe, kajti velikokrat prav lepo in pametno svetuješ. Več mi pomeni tvoja praksa kot nešteto ostalih teorij. Se te da kontaktirat?
13.04.2008 ob 10:32
@Andraž: Prvi kontakt z Iztokom M si že vzpostavil.
Lahko mu pišeš na naš skupen naslov: e_svetovalnica@yahoo.com napišeš za Iztoka M in mu bomo tvoj mail neprebran posredovali.
Iztok K
13.04.2008 ob 12:29
Tejkla - hvala. Vidiš, opažam, da ko me kdo tako kaj povpraša, da se vedno še tudi sam kaj naučim zraven.
Andrej-2- je tudi tebi hvala
Snow - ja, ja, poriniti naprej, veliko nas je takšnih, priznam, tudi jaz včasih. Ampak narediti svoj prvi korak, tudi to ni včasih enostavno. Pa pride tako prav kakšen poriv, če le znamo potem sami hoditi naprej, torej če prav shodimo.
Juicy - ja, pa saj so še naslednji. Pa potem tistega izkoristiš še za tistega izgubljenega.
Jaka - hvala, kakor pravim, tudi sam se velikokrat kaj naučim iz tega.
Andraž - uh, hvala tudi tebi, pa saj so ti napisali, tako da …. saj si prebral katera tri vprašanja.
Iztok K - ja Iztok tudi tebi hvala, saj veš za kaj vse …
13.04.2008 ob 17:08
Čllovek se mora včasih kar sam potegnit iz črne luknje. Itak, da ti folk pomaga. Jaz sem kolega enkrat močno ošamaril, ker mu drugače nisem mogel pomagat. In malo je pomagalo.
Sami si delamo utvare, da smo odvisni od drugih in ko to zares postanemo se zakomplicira. Ma, vsekakor moraš sam poiskat “fiks”, ki te bo držal pokonci.
Iztok M, lepo je brati tvoje misli.
13.04.2008 ob 22:40
Super post. Jaz tudi vedno pravim (če mi negdo ne verhame, lahko gre iskat po komentarjih na blogih katere obiskam) da je v življenju najvažneje če si srečen in če najprej poskrbiš za sebe. To ni nič sebičnega saj samo srečen in zadovoljen človek lahko prinese nekaj pozitivnega v življenje drugeh…
14.04.2008 ob 08:17
Ja, seveda hvala tudi tebi in kot praviš, da če najprej poskrbiš zase, potem od sreče, če le poskrbiš prav, res ne moreš biti precej daleč. Seveda, če sreče ne vežeš preveč na materialne zadeve.
14.04.2008 ob 17:35
se ne zgodi pogosto, ampak se oproščam Tom, sem te spregledal. Ja, hvala naprej in imaš prav, tudi sam ponavadi dvignem glas, kar pravijo, da je zame zelo redko, in da to nekaj pomeni, tudi roka udari po mizi, če ni druge pomoči. In kot pravim, moj krog ve, da to ima svoj pomen in se takrat ljudje premaknejo. In tudi to ti dam prav, potrebno je imeti nekaj, kar te drži pokonci, in to vsak dan dopolnjevat, da te lahko vsak dan kaj drži pokonci.
19.04.2008 ob 21:15
Se strinjam z Jonasyjem.
Pa še tole bi dodal: Ljudje včasih preveč premišljujemo o sebi, o svojih preteklih dejanjih, premlevamo dobre in (predvsem) slabe stvari, ki so se nam zgodile v preteklosti.
Kar je bilo, je bilo. Slabe stvari je najbolje pozabiti oz. pustiti za seboj. Starejši ljudje bi rekli, da je treba narediti križ in iti dalje.
Kaj pa imaš od življenja, če nenehno premlevaš, kaj se ti je zgodilo včeraj, prejšnji teden, pred dvema mesecema, lani, pred desetimi leti, v otroštvu?!
Živeti je treba za danes in jutri.