Ko se ponovno srečaš ….

Vsakdo je zagotovo že bil v takšni situaciji, ko srečaš bivšega. Ne, nisem ga srečal včeraj, ampak sva se dobila s prijateljem, ki mi je opisal svoje srečanje. Z bivšim sta se slučajno srečala, vendar se nanj sploh ni odzval, ampak se je namenoma obrnil v stran. Priznam, neprijeten občutek, o katerem sem še razmišljal, ko sem prišel domov.

bivsi1.jpg

Že to je dovolj težko, da srečaš bivšega, ali bivšo, in spet nekaj tistih čustev, hočeš nočeš, pride na dan. Ali pa žalost. Ali pa …

Pa sem se spomnil druge variante, pri drugem prijatelju. Z bivšim jima je uspelo, da sta nazaj na prijateljskem razmerju. Priznam, vedno mi je bilo zame težko razumeti, da se neko razmerje konča in potem tista, kot v filmu in knjigah – saj sva lahko prijatelja.

Ne vem, morda se res le meni dogaja, vendar z bivšimi res nimam blaznih stikov. Pa se ne gre za neke zamere, užaljenost, jezo. Ampak enostavno zato, da razmerje jemljem zelo osebno. Ali pa so se redka končala, ker bi jaz to tako hotel. Vedno je prekinil partner ali partnerica, ali pa nas je narazen spravila usoda.

Ne vem, spomnil sem se primera izpred let, ko sem svojo bivšo srečal v trgovini. Priznam, ni me opazila, ali pa tudi. Jaz pa sem še vedno nekaj začutil v sebi. Sem mislil, da je že vse za menoj, pa je ponovno vse prišlo na dan. Morda se tudi zato nerad srečujem z njimi. Če sva si iz različnih krajev, to še gre. Ne vem pa kaj bi bilo, če bi bila tako iz neke zelo bližje okolice.

Sedaj imam primer, ko sva imela skupne prijatelje, in zadnje čase, se po skoraj dveh letih dogaja, da se ponovno tako srečujeva. Prvič sva se skoraj po letu in pol, pa sem se moral enostavno vstati in oditi. Samoiniciativno. Konec koncev, niti nisem vedel za to. In če tudi bi .. ne vem, bi storil isto, ali pa sploh ne bi prišel.

Imam pa jih veliko okrog sebe, ki jim to uspeva. Da sta bila skupaj, in sta sedaj enostavno prijatelja, ali pa so celo prijatelji z njegovim oz. njenim novim. Saj ne, da bi bil proti temu, vendar neko težko razumem, če gledam tako skozi svoje oči.

Priznam, to je stvar osebnosti. Nekdo je pač tega zmožen, jaz nisem. Težko gledam svojega, ki …

Ko sva se po tistem, pred kakšnim mesecem in pol spet srečali,preživeli cel večer skupaj, priznam, mi je bilo naslednji dan spet hudo. Njegov smeh, govor, ki sem ga skoraj pozabil, navade, vse se je vrnilo. In tudi čustva. Še cel teden sem ga nekako imel v ušesih.

Pa pustimo čustva. Ne vem, če gledam recimo takšno situacijo. Zaradi njega sem izpustil nagrado leta v evropsko mesto po izbiri, ker ga je bilo strah letal, oz. še nikoli ni letel. Lansko leto je bil v Tuniziji s svojim novim na dopustu. Morda mi je res težko, če vidim, da z novim dela in doživlja nekaj, kar z menoj ni. Sem ga morda premalo silil, dovolil preveč svobode, naredil korak preveč nazaj? In še bi se našlo.

Ne vem, pretekli teden smo bili ponovno skupaj. Ne govoriva, ali pa zelo redko. Kratki odgovori, kar je pri mojem jeziku zelo redko. Z njegovim novim še toliko manj. Pa bi rad, priznam. V glavi imam vse scenarije, ko pa pride tako daleč, pa enostavno utihnem.

Slišim, da me je on velikokrat tako srečal, na cesti … Priznam, jaz ga nisem videl. In če bi ga? Ne vem. Zagotovo se ne bi objela. Ali pa? Bi šla skupaj na najin kafe? Ne vem, res ne vem.

V glavi se mi vrti vse mogoče. Vendar vem, ko bo realnost bom spet neka reva. Tiho in žalosten.

In v vprašanju? Me je preživel?

Četudi vem, da sem ga preživel, priznam mi je hudo, vendar to občutim veliko lažje, kot tiste prve dni, ne vem. Ko ga vidim, se mi nekaj vrne nazaj. Spomin, njegova hoja, celo njegov vonj, objem. Vse je spet okrog njega.

In potem vprašanje? Me še tudi on tako občuti, tiste prve trenutke. Priznam, veliko je ostalo nerazčiščenega, nisva se razšla v kregu ….

Vendar, ali je pravično,da pričakujem, da on še vedno misli name? Res egoistično, priznam. Tudi jaz sem bil z drugimi, doživel vmes tisto, za kar mi je še vedno žal, da sem naredil. Pa mi pravijo, da si nimam nič za očitat, vendar …

Bo že res, kakor včasih trdim. Ljudi preveč ocenjujemo in sodimo po samih sebi. Preveč jih delam splošne in primerne k sebi. Vsak je svoja osebnost in tako je popolnoma normalno, da on morda čuti drugače, kakor jaz.

In to popolnoma upravičeno, in zato niti najmanj ne rabim biti jezen nanj.

Pa saj nisem.

Le včasih mi je hudo.

Pa se potolažim.

Iztok M.

  • Share/Bookmark
 

21 odgovorov na “Ko se ponovno srečaš ….”

  1. nevenka nevenka  pravi:

    Jaz z nekom, ki je moja resnična ljubezen, ne morem iti “vzvratno” v prijateljsko razmerje. Raje umrem.

  2. ambala  pravi:

    Z bivšimi imam stike. Za fanta pa sploh ne vem kje je in kaj dela… Če ne živiš doma, je tudi to prednost…
    Se mi pa zdi, da ni nekega vzorca. Odvisno od tebe, od bivšega partnerja. Nasploh se mi pa zdi, da iz “bivših” delamo preveliko dramo…

  3. Vseved  pravi:

    Z bivšimi imam zelo dobre stike (no, ok razen enim :D )… ne vidim razloga, zakaj ne bi imel. Spolno in čustveno razmerje se lahko konča in ko to preboliš ostane lahko močna prijateljska vez…

    je pa res, da je potrebno najprej zares “prebolet” in ne samo “pozabit”… sumim, da nisi popolnoma prebolel.

    In veš kaj? To ni nič narobe. Jest sem preboleval tudi po eno leto in več.

  4. Gaber  pravi:

    Tipe, ki sem jih položil, velikokrat srečam. Včasih se s kom spet dam dol. Ali pa greva na pivo. Z enim itak vsak teden špilava košarko. En pa je stopil do mene in me pljunil.

  5. smučarček  pravi:

    Občutek mam, kot da bi tole že nekje bral…al je pa se prezgodi zame pa ne funkcioniram :P
    Z biusim sva zelo dobra prijatelja, je pa potrebno veliko energije iz obeh strani, da to prijateljstvo ne propade…
    v večini primerov se pa komaj pozdravimo…

  6. glavca glavca  pravi:

    @Smučarček: Podobno razmišlja Iztok M tudi na svojem blogu. :D Iztok K

  7. troBENTica troBENTica  pravi:

    Been there, done that. Najbrž gre za gromozanski udarec po egu, če ne drugega :smile: Ni pa fino in “ostaniva prijatelja” je zame še vedno utopija.

  8. nevenka nevenka  pravi:

    Z bivšimi, ki sem jih uspela razvrednotiti, (kar prebolevanje je) smo ostali znanci. Prijateljstvo je kvalitetno, zaupno razmerje, ki pač nima erotične dimenzije. Se mi zdi, da se ljudje o tem ne pogovarjamo dovolj natančno. Se mi zdi, da pa resnična ljubezen ni tako minljiva stvar, če sploh je. Ni jih veliko v življenju in dvomim, da kdo iz tega naredi prijateljstvo. To bi bilo v mojih očeh skrajno samoponižanje. Nikdar ne bi zmogla. Nikdar. Kar srh me oblije že ob sami misli na to.

  9. tejkla  pravi:

    ah,mene pa moji bivši še zmerej privlačijo.ne morem pomagat, sam iskre so in iskre bodo. :) edin realizacije nikol več . :)

  10. Andrej H  pravi:

    Jaz se lahko samo z enim bivšim dobim, da ni panike iz preteklosti.
    V vseh drugih primerih je tu čuden priokus.
    Enega pa še do polovice leta nazaj še videti nisem mogel (po 3 letih
    končane zveze). Zdaj ga lahko vsaj srečam, da pa ne zapadem v depresijo. Napredek ;-) .
    Je pa tudi res, da ce tako pogledam (če ne bi imel nič temi modeli, ki so sedaj moji biši) bi bil lahko prijatelj samo s tistim s katerim se lahko sedaj dobim.
    najbrž sem slabo izbiral svoje tipe :-)

  11. Andrej-2  pravi:

    Jah jaz pa delam na tem, da bova prijatelja pa mislim da nama počasi kar uspeva. So seveda trenutki ko se spomniš skupnih traparij in norčij, dogodkov povezanih s kraji, predmeti itd. Ampak vse to nekak vidim nekako drugače, ker sem se pomoje prisilil k temu … ker sem se skoncentriral v iskanje razlogov zakaj dolgoročno veza kljub temu da sva se najbolj ujela ne bi uspela – verjemite, vedno se najde kaj – in ker vem da če ne drugače je bolje da ga imam ob sebi dolgoročno kot nekoga ki mu lahko zaupam kot dobremu prijatelju kot pa da v njem znova in znova iščem in vidim samo dobre lastnosti. Če bi ga videl stalno kot perfektnega ga verjetno ne bi nikoli prebolel. Veste pa da nihče ni perfekten. Pa obstajajo ostali dečki še vedno:) Recimo jst…hehe Lp

  12. Andrej-2  pravi:

    Drugega bivšega pa ne morem vidt zaradi tega kar je naredu. Itak se me pa boji kot hudič križa:) Amen

  13. canadian canadian  pravi:

    Uf, z bivšimi je križ. Jaz moje prve, s katero sva bila kar dolgo skupaj, še videt ne morem. Priznam, in tega me je sram, ker načeloma tega ne počnem, da se ji probam v čimširšem krogu izognit, če jo zagledam na ulici. Zakaj? Hm, ne prenesem je in nimam nobene želje po tem, da bi še kdaj izmenjal z njo kaj več kot pogled na ulici. Imam pa srečo, prijateljev nimava skupnih in tudi ko sva bila skupaj, sva se slabo razumela s prijatelji drugega.
    Z ostalimi, no, teh par, se pa razumem, z eno se pravzaprav nikoli ne vidim več, tako da ne bi mogel rečt. Z eno sva pa kolega in zdajšnja osebica to razume :)

  14. Mikec  pravi:

    jaz se dejansko čist v redu razumem :) tud na pjačo pa tko gremo :)

  15. Tom  pravi:

    Bivši so del nas in naše zgodovine. Vsa prtljaga nekega obdobja na dveh nogah. Vlaganja, odrekanja, ves čas,… zato čustva tako močno močno butnejo ko jih vidimo. Če je prtljaga prazna, ne čutimo nič in nam je zato vseeno. Če je polna…pa itak že veste

  16. vlatka vlatka  pravi:

    Ko srečam svoje bivše, se moram prav potruditi, da se spomnim, da so bili nekoč moji in z mano. In do njih ne gojim nikakršnih čustev. (Meni so ti bivši tako oddaljeni, da jih sprejemam le kot znance.)

  17. Iztok M  pravi:

    Nevenka – no torej le nisem nekako osamljen v teh svojih pogledih. Kot praviš, težko je iti kar tako nazaj.Prizna, s časom lahko, odvisno od tega, zakaj sva šla narazen. Vendar, pozabiti neka čustva, nekaj osebnega, in iti nazaj, je težko. Kot pravim, pozabiti čustva je morda res težko, če ga pa, ali njo ponovno vidiš.

    Ambala – Kot praviš, doživljanje je lahko zelo različno. Tudi to ti dam prav, da včasih delamo preveliko dramo iz bivših. Pa vendar ne morem čisto v celoti. Morda se moram vrniti nazaj, na tisto, ko praviš, da pač osebnostno zelo različno doživljamo in posledično tudi mislimo na to. Morda preveliko dramo, po mojem mišljenju, takrat ko s prstom kažemo na njih, mislimo pa, da smo sami pa bili najboljši. Če pa je tu bila vmes neka resna ljubezen, in prekinitev ni popolnoma razčiščena, ker se pač nisva, nista, kakor koli že, dokončno pogovorila, potem to ni ravno drama, ampak le želja. Morda nek klic, da je potrebno vseeno še nekaj razčistiti, preden lahko odvržeš popolnoma v stran.

    Vseved – a veš, da si morda res zadel. Je razlika med preboliti in pozabiti. Če pozabiš, pa četudi ga imaš pred očmi, potem se da, ti dam prav. Ampak velikokrat misliš, da si pozabil, potem pa. Primer. Prijatelj nikoli ni smel voziti njegovega avta, je bil njegova svetinca, pa četudi je bil pijan. Saj razumeš, ni pustil. Novemu dovoli, da ga lahko vozi z njegovim avtom kjer koli, kadar koli naokrog. To različno jemanje neke zadeve, to … Tu morda res lahko vse pride nazaj. Morda nastanejo tudi zamere. V mojem primeru z letalom, ki sem ga napisal, bolj žalost, kot zamere.

    Gaber – no, zame prav prijeten dokaz, da se da. Če to seveda, kar morda nisem dovolj poudaril, želita in hočeta oba. Prav vesel sem zate, da ti to tako uspeva, res.

    Smučarček – saj ti je Iztok povedal. Včasih res pri obeh razmišljam isto, in sem res dal tam prej gor kot tu. Včasih pa je tudi glih obratn. Kot pri tej zadevi. In lahko si že kje tudi drugje prebral, je pač to neka večna tema, kaj hočemo.

    Glavca – hvala, ampak lahko bi tudi ti svoje dodal. Ali pa te je sram? Ali pa ti tako dobro laufa to? Ali pa ….

    troBENTica – ja res, je udarec, ti dam prav. Tudi po egu, zato boli včasih morda še bolj, kot bi radi. Vendar, saj ugotavljaš zase, je utopija. Morda ti pa kdaj le uspe. Ne bom trdil, da si osebno to želim. Bi mi pa morda bilo fajn, ali pa tudi ne. Pizda, pa sem spet zmeden.

    Nevenka – pa tako lepo si začela, na koncu pa praviš, da…. Ja, kot sem rekel poprej, če sta oba za to, če res lahko izklopita čustva, vse tisto, kar je nastalo po prvem prijateljstvu. Nekateri to zmorejo, in verjamem, da lahko, če tudi to razčistijo. Da sta si pač oba na jasnem.

    Tejka – Kot ugotavljamo. Če jih preživimo, pozabimo. Ampak kot sama praviš, iskre ostanejo. In če tako razmišljam, nekaj je moralo biti tudi prvič na njem, da je iskra nastala. In verjetno zato tudi ostanejo. Edino, če se vmes res ni toliko spremenil, ali pa se sam ne spremeniš ….

    Andrej H – Ah, mislim, da ni razlog v sami izbiri. Verjemi mi, tudi dozorelost človeka ima tu nek svoj vpliv, pa razumevanja, in seveda tudi razlog prekinitve razmerja. Kot ugotavljaš, z nekaterimi ti uspe, z enim ti ni. Ampak imaš pa sedaj nek napredek, tako da … držim pesti zate, saj veš.

    Andrej 2 – Tudi zate pohvalno, da lahko tako z enim. Drugi pa… Kot vidimo tu gori, različni partnerji, različni čas po tistem. Ampak tvoj pogled, ti dam tudi prav. Če morda začnem res v njem gledati res le tisto dobro, si zamisliš tiste lepe trenutke in seveda, kot praviš, za večino sta vedno kriva dva.Tako tudi pri koncu zveze. In kot tudi pri začetku takšnega prijateljstva.Le da je v tem primeru tisti kriva v narekovajih. Pač morata biti oba za to.

    Canadian – Ko tako berem tvoje besede. Namenoma izogniti. Morda to pri prijatelju nisem razumel, ampak če tako spet malo proeciram nase. Tudi jaz bi se verjetno izognil, kakor praviš, pač nočeš več te osebe srečati. Mimogrde. V nedeljo sem bil presenečen ko sem po šestih letih slišal glas ene svoje bivše. Pa še to je rekla, da me je hotela malo slišati. Po šestih letih? Se pa hkrati spomnim tudi ene, ki me je klicala po tednu dni, ko sva šla narazen. Da me pač pogreša. Še enkrat sva bila skupaj, imela najino noč, potem pa nič več. Se mi je dvignil ego, ko je prišla, se mi je zdelo fajn. Da se pa sedaj nič več. Enkrat sem ji pisal za rojstni dan, pa sem dobil odgovor, veš sem poročena, dobila bova otroka ….

    Mikec – bravo, tudi zate sem res, verjemi mi res da sem, prav vesel.

    Tom – dobra primerjava. Prtljaga. Saj jih res vlečemo s seboj, ves čas. In ko več ni čustev … Potem pa lahko res gre, ja.

    Vlatka – Če se res pogosto ne srečuješ z njimi. Kaj pa tisti, se ravno spomnim, ki sta tako skupaj, pa celo delata v isti firmi. Potem pa gresta narazen, in … se vidita vsak dan … grozn ne. Ali pa sta živela blizu … Isto sranje.

  18. nevenka nevenka  pravi:

    Še vedno lepo mislim, ker minejo samo ljubezni, ki niso resnične, tudi če enostransko gledam na čustvo.
    V vsem mojem življenju sem ljubezen zelo iskala, tolikokrat sem se navdušila vsa polna upanja, da je to pa končno ravno to, kar je resnično. Veliko razočaranj je za menoj. Pa ne da bi bili moji “fantje slabi”, samo niso bili kar sem želela…Samo en človek se je temu v resnici približal, njega bom imela v srcu vedno, tudi če ne bova znala ohraniti razmerja. Ljubezen je globoko čustvo povezano z neumrljivo željo, razmerij pa ne znamo vedno ohraniti, sami
    si ustvarjamo ovire, ki jih sploh ne bi bilo treba, če bi bili modrejši…čustvo lahko ohranimo, razmerja pa ne vedno…meni se to zdi ena krutejših rensnic, kadar gre za resnično ljubezen. Na Gartnerjevem blogu je bil nedavno komentar, s malce zafrkljivim tonom, češ: kaj pa to sploh je, resnična ljubezen? Resnična ljubezen je neminljiva.
    Resnična ljubezen nikoli ne postane prijateljstvo, vedno je samo to kar je. Razmerje pa ne bo preneslo poniževanja ljubezni. Človek ga raje zaščiti globoko v sebi in gre.
    Vsaj jaz.

  19. Nejc  pravi:

    Kot vedno tako napisano, da moram tudi sam razmišljat. Kaj pa vem. Z nekimi se dobivam z nekimi ne. Nisem tisti, ki bi iskal kontakt. Če se mi oglasijo, se javim, če me ogovorijo povem kaj nazaj.

  20. Iztok M  pravi:

    Nevenka – če smem povzeti, kakor praviš, resnična ljubezen nikoli ne postane prijateljstvo. Vedno jo obkrožujejo neke želje, pričakovanja, hotenja ….

    Nejc – No ja, me veseli,da te tako “prisilim” k razmišljanju. Saj to je konec koncev moj namen. Da se človek malo zaustavi in poglobi vase.Pogleda še iz notranje strani. Je pa zanimivo – tudi jaz ne sprožam prvega kontakta. Naj bo, ko bo, si vedno rečem. In če že, je vedno tudi bilo tako. Tista druga stran je prva poklicala, napisala …. Ne vem, če je to ravno trma, vendar ….

  21. Til  pravi:

    Tudi sam težko prešaltam nazaj v neko prijateljsko razmerje. In če obrnem stvari. Tudi sam ne bi bil zato, da bi bil moj partner v nekih prijateljskih odnosih z bivšimi. Sem imel enega, ki se je z bivšim blazn razumel in sem to vedno težko prenašal. Pa niti nisem bil ljubosumen, kva pa vem, ampak enostavn mi to ni blo jasn, kako se lahko tko razumeta, pa sta šla narazn.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !