PAMET V ROKE, KONDOM NA GLAVO!

Te dni sem ponovno srečal nekaj oseb iz mojih preteklih časov. V bistvu nič posebnega, vendar … Ko vidiš, kako še stvari potekajo naprej, in, da se v bistvu ni nič spremenilo, ja potem pa tudi to meni ponovno obudi misli.

Srečal sem se z moškimi, ki se prodajajo za denar. Ja prostituti obstajajo tudi pri nas. V bistvu nič posebnega, vendar, so to tisti, ki se za, moram priznati kar prijeten denar, prodajajo dobro situiranim ljudem, predvsem moškim.

Kar me je vedno, lahko rečem, jezilo pri vsem tem, je predvsem ta klientela. Ne moti me, če nekdo nekoga tako naroča, ga plačuje, to pač je stvar vsakega posameznika. Tisto, kar mi tako jezi misli, je predvsem osebnost teh ljudi. Skrivajo se, na skrivaj naročajo, z nekimi telefoni, ki so na kartice, da jih ni možno izslediti. Si najemajo stanovanja, da se skrivajo pred domačimi. Si najemajo sobe tam, kjer vedo, da jih bodo receptorji krili. Pa me to še niti ne moti. Moti me predvsem njihova dvojnost, ki pride do izraza, ko pride do teme istospolnosti. Takrat se kremžijo, govorijo o morali, trdijo, kako je to nenaravno, kako si to sploh ne morejo zamišljati, da nas je potrebno zdraviti. In zvečer – naroči si novega.

Pa vendar me je tokrat presenetila bolj zgodba enega, ki mi je govoril, kako sta se dva dejansko znašala nad njim. Moral je celo na operacijo.

In zato sem bolj razmišljal, le kaj prisili te ljudi, da padejo v to, in še bolj, kaj jih veže, da vztrajajo v tem. Vem, mlajši kot si, lažje je to počenjati, in bolj ko si star, manj si »zaželen«. Ja, neki socialni moment že mora biti. In ko se prvič poda v to, pač ostane. Pravijo mi, da po prvem še morda lahko prenehaš. Enostavno. Vendar, neko tisto zadoščenje, nekaj kar pride vate, tako mi pravijo, je tisto, kar jih žene naprej. Začneš z enim, ta te priporoča drugemu, in že se začne ta večni krog.

Če gledam po sebi, glede na to, da sem včasih poznal to sceno, pomagal nekaterim, da so jo zapustili, mi je še vedno hudo, ki jih vidim. Kajti opazim le fasado, in vem, da je njihova notranjost uničena. Sedaj se baje bolj prodajajo v tujino, vikende preživljajo v Italiji. Nekateri jih razvajajo, drugi se nad njimi izživljajo. Vendar tega poprej ne vedo. Pred vsakim, h kateremu gredo prvič, obstaja strah. Nikoli ne vedo kdo jih čaka. Kliantela jih ščiti, in vedo, glede na to, da jim ni potrebno, da bi se objavljali v oglasnikih, da je številko lahko posredoval le nekdo, ki jih že pozna.

So mi pa ravno ti omenili o tistih, ki se s tem bavijo sami. Se oglašujejo po dostopnih oglasnikih in tako nudijo moškim svoje usluge. In ravno za njih me je strah. Kajti vem, da jih je zagotovo socialna stiska vrgla v to. In da bodo zagotovo naleteli na nekoga, ki se bo grobo znesel nad njimi. Ali pa celo naredil še kaj hujšega.

In ko sem bil ponovno zase, sem enostavno razmišljal, kako se ti ljudje sploh vzburijo. Mislijo na nekoga drugega? Zagotovo. Nihče ne bi najel nekoga, ki se mu ne dvigne. Pa mu to mora uspeti. Delo, ki ga počne ga zagotovo ne vzburi. Morda ga kdo privlači. Vendar, kakšen debel, starejši, ne umit …. Ne vem, če bi lahko vztrajal pri tem.

Je pa zanimivo, ko so mi rekli, da se, pa to nisem poprej nisem verjel, pa vendar, če mi povedo, da se nekateri hočejo le pogovarjati. Da jim je dovolj, da ga samo malo primejo, pošlatajo, slečejo, gledajo …

So pa nekateri, ki jih razvajajo. In če uspejo dobiti nekoga takšnega, potem jim je res, verjamem, »enostavno«. So le z enim, s katerim potujejo naokrog … Ampak, se zadržati ljubezni, in imeti le neko telesno potešenje.

Ja, telesno potešenje. Tu ni in ne more biti ljubezni. In to je težko, so mi povedali.

Kakor koli že, smilijo se mi. Tako tisti, ki se prisilijo, ali pa jih življenje prisili v to, kakor hočemo, kot tudi tisti, ki si morajo takšne usluge naročevati.

Ti drugi bi si lahko priznali kaj so, se prenehali skrivati, in bi si svoje moške iskali tako kot vsi ostali.

In če bi ga nato razvajali, če že imajo toliko denarja, bi to seveda zgledalo veliko lepše, kakor da ….

Iztok M