PAMET V ROKE, KONDOM NA GLAVO!

Videlo se je le neskončno premikajočih lučk, ki so mi dale vedeti, da je mesto še kako živo. In videla se je dolga sklenjena črta, ki je vrvež ločila od popolne črnine. Obala. Morje. Komaj čakam, da pristaneva in da zopet povonjam to modrino.

Že sva stala na Placa de Catalunya. Prva stvar, ki mi je padla v oči, je bila stroga dvojezičnost napisov in množica katalonskih zastav. »Ne, to ni Španija. Si v glavnem mestu Katalonije.«

Prispela sva ravno pravi čas. Klubi se odpirajo od dveh do treh zjutraj tako, da sva samo odložila prtljago pri prijatelju, sicer Portugalcu, ki končuje doktorat na biološkem inštitutu in se takoj podala v nočni klub na Barceloneti, dolgi peščeni plaži. Mimo varnostnika samo v srajci ter zaradi dobrih vez. »Ni običaj tale dress code, ampak, če se boš zabaval z maherji iz formule ena, potem brez srajce, vez in visokih vstopnin ne gre.« Pa res. Ta vikend sta v mestu tudi Alonso in Hamilton. Opaa …

Sončni  žarki in šumenje morja so me hitro vrgli s kavča. Ne, ne grem s podzemno. Rad hodim po mestu, se zgubljam med uličicami in preprosto opazujem, kar mi prihaja nasproti. Center. Gaudi na vsakem koraku. Arhitektura. Impresivno. Čeprav raje opazujem kar je ustvarila  narava in nisem ne vem kakšen pristaš velikih mest, me divje oblike novejših zgradb prevzamejo. Kako lepo se vklapljajo med gaudianske umetnine.  

V ušesih mi počasi odmevajo vsi jeziki razen Katalonščine. Mi prijatelj zvečer razloži, da je Barcelona eno izmed najbolj frekventnih mest in da mu je kot tujcu težko sklepati boljša prijateljstva, saj vsi prišleki tu ostajajo od pol do dveh let. Domačini so pa itak zaprt krog ljudi, v katerega težko prodreš.  Plače so dobre, priložnostnih del v gostinstvu je dovolj, zato prihajajo sem ljudje, predvsem mladi od vsepovsod. Mi pa pojamra, da je študirati tu malo teže, saj je zabava res na vsakem koraku …

Ker noči ni bilo, nama prav pride park in klopce … dve uri mineta kot bi mignil. Še zlepljenih oči hitiva dalje. Zakaj hodim tako hitro, zakaj se ne oziram na sopotnico, zakaj se ne bi tu slikala, slikaj ne tu, poiščiva to, … In poči. Ja res bo bolje, da nadaljujeva vsak po svoje. Nadležno fotkanje ob vsaki znamenitosti in iskanje vsega kar najdeš v vsakem vodiču in prikazuje vsaka fotka na netu zamenjajo lepi pogledi mladcev na Gayxamplu, delu  L’Eixampla. Obisk trgovinic me oboroži z vsemi letaki in planom za večer … posvečen bo Madonni.

Zvečer le bežen pozdrav, hitra preobleka in že zrem v go go plesalce in se derem »Yo te quiero means I love you« … Sicer pa nas je res več prišlekov, kot pa domačinov. Proti jutru se nagledam telesc, vendar je v meni še preveč svojevrstne energije, mogoče zaradi prepira, mogoče zaradi … in odpravim se dalje, klub Metro. Spustim se v temačne hodnike kluba in prepustim vzdihljajem in prijetnim dotikom ob meni. Zjutraj se znajdem doma in spreleti me občutek, da se enostavno nočem uleči zraven sopotnice, ampak me utrujenost premaga. Ko ona še trdno spi, že pobegnem na plažo, ki je namenjena bolj špansko govorečim, se uležem poleg lepo zagorelega argentinskega očka in odspim še dodatno kitico.

Tu je pravo poletje. Toda tistih korenjakov, ki bi se šli namočiti v morje pa je bolj malo. Tudi sam se jim ne pridružim. Raje samo opazujem. Slastna večerja v tradicionalni katalonski restavraciji. »Imaš srečo, da nisi tipični turist in te lahko zamenjajo tudi za Španca.« Možnost, da ti zmaknjejo denarnico na La Rambli, je ena večjih v svetovnem merilu in raste tem bolj si podoben blondinki. In še isti večer vidim svetlolasko, ki kriči za mladeničem. »Nima smisla …. raje hitro prekličite kartice.«

Po noči disko bitov je ponedeljek namenjen praznenju denarnice. Na vrsto pridejo še sexshopi in gayshopi, zvečer pa še enkrat po dolgem in počez po Gayxamplu. Še zadnji poljub in že sva v taksiju proti letališču. Resda se noro nisem zaljubil, v Barcelono namreč, je le ženskega spola, toda vsekakor je vredna vsaj bežnega pogleda. Za konec pa še to. Nekaj ur pred načrtovanim vzletom v Benetkah, sem v Kopru izgubil denarnico. Hvala dvema goriškima dekletoma, ki sta jo prinesli na tamkajšnjo policijsko postajo, saj  bi brez nje ostal kar v Ljubljani.     

Dimitrij