Se znamo smejati … na naš račun …

Ja, se znamo smejati samemu sebi? Mislim, pederskim foram in vicem. Spominjam se, kako se mi ni ravno najbolj prijetna zdela priredba filma, ki sem jo v živo gledal na podelitvi Viktorjev par let nazaj, pa njune začetne fore.

Ja, tudi ta vikend na festivalu ni šlo brez tega. Vesel sem bil, da je uspel, kot je, in je res uspel, in sem vesel, da sem bil prisoten. Četudi je vsak nastopajoči vsaj eno napeljal tudi na nas. In sem se smejal, priznam.

 hec6.jpg

Vendar, nekaj pa mi le ni jasno že od tiste prireditve naprej. Kot sem napisal, nek priokus je le ostal. Tisti film nas vedno prikazuje kot ene, ki samo mahamo, stojimo s prekrižanimi nogami in se mečemo le na riti. Če je že bila poza, je bila predstavljena le ta, s hrenovkami so mahali, kot da kurca ne uporabljamo za kaj drugega.

In tudi tokrat mi je na koncu le nekaj ostalo v mislih. Da tudi realno, ne samo tako v šalah, vsi mislijo, da smo takšni. Da bi, če bi recimo prodajali nekaj v škrniclih, vedno le v rozah. Da bi vozili le roza avte, da bi govorili tako … otroško, saj razumete. Da mislimo le na rit in da, Bog ne daj, da bi se slučajno kdo sklanjal pred nami, ker saj veste, vsakega bomo takoj napalili v rit. Le zakaj ljudje ne morejo razumeti, da smo lahko popolnoma normalni … Vem, so nekateri, in se niti ne spotikam ob njih, ki res morda malce bolj mahajo, migajo … Vendar, ali morajo res izjeme vedno potrjevati pravila.

Dokler je hec, to vzamem kot hec. Četudi sem se smejal, ko je nekdo testiral z najboljšim prijateljem ali je peder ali ne. Ali je to, da je zadaj preveč vetra, ko se skloniš in da to ni normalno … V isti sapi pa je seveda popolnoma normalno, da moški natepava žensko v rit. To pa je popestritev ljubezenskega življenja in pomemben korak v prijetnem spolnem življenju.

Ja, smejal sem se, ko so kazali kakšen policaj bi bil en homič, pa kako bi dajali noge narazen in, saj veste, v otroškem glasu in smeh – a kle pa maš pištolo. Vendar, nisem zameril impretetom na odru. Niti najmanj. Boli me le to, da nekateri dejansko mislijo tako. Torej preostali, družba, tudi tisti, ki so z menoj sedeli za prvo vrsto. Pa kje to poberejo. To se pač enostavno, kaj vem, prenaša iz, če tako rečem, roda v rod. Ker so pač nas pred leti res prikazovali kot takšne, sedaj še vsi mislijo, da je temu tako.

Kot pravim, znam se smejati na naš račun, vendar, vseeno bi rad, da se nas obravnava kot normalne ljudi. Niti najmanj ne maham, pa verjamem, da tudi večina ostalih, z rokami, se ne pudram v belo, se ne oblačim le v roza, ne migam z ritjo, ne prekrižam nog, ko stojim, se ne sklanjam v kolenih, ko smejim in ne govorim v nekem otročjem, zavijajočem tonu. Smejem se, ko to nekdo tako prikazuje na odru, saj se dela norce tudi iz samega sebe, pač hoče biti duhovit, in če smo duhoviti ravno mi … , ja potem …

Vem, da se je tudi večina ostalih smejala le zaradi impretacije nastopajočega, vendar, vem, da vsaj mali procent še vedno misli, da je to resnica in ne hec. In privoščim jim, da v svoji ožji družini nekdo naredi coming out in jim bo postalo jasno, le tako, na lastni krvi, da temu ni tako …

Pretekli teden sem bil na predstavitvi filma, kjer homseksualci igrajo nogomet. Veliko je bilo tudi takšnih for, mahanja, roza barv, moške ljubezni, vendar … film mi je bil smešen in všeč, kljub vsemu pokazal je, da ljubezen zmaga, in da smo lahko močni tudi v nogometu.

Vendar, film je film, priznam … ampak, bojim se, da je pa kdo le spet verjel in si rekel, pa saj to je res. Vem, vici so vici, tudi takšni so bili v filmu – kako prepoznaš, da je sneženi mož peder; koren ima v riti … Nekateri so se smejali, meni se je to zdelo blesavo ….

Kot se mi zdi blesavo, da vedno nastopamo le pedri, in nikoli lezbike. Je to že diskriminacija?

Ja, priznam, znam se smejati na naš/svoj račun. Vendar, morda pa se kdaj tudi le nasmehnem, ker se mi zdi kaj dotalno blesavo.

Pa se znajo nasmejati tudi ostali naši?

Iztok M

  • Share/Bookmark
 

11 odgovorov na “Se znamo smejati … na naš račun …”

  1. alcessa  pravi:

    Tole je kar kompleksna zadeva, ja… Dokler folk ne zganja šal o tebi, te niso sprejeli, po eni strani. Saj veš: biti politično korekten do nekoga je naporno in zna ustvariti sterilno situacijo in takšne vrste spešl tritment ti vsako sekundo daje vedeti, da nisi čisto normalen človek in je s tabo treba v rokavicah (Ne mislim tebe osebno, temveč čisto vse skupine, ki se borijo za svoje pravice.) Vendar pa zajebavanje pomeni “normalnost” le, če ti je ta isti folk pripravljen dati osnovne človekove pravice, ki jih uživa tudi sam.

    Vse ostalo je sicer hec, ampak zna postati žalosten.

  2. nevenka nevenka  pravi:

    Veš za kakšno karikiranje ste tudi sami krivi.
    Izzivanje s pretiravanji zato, da bi ozaveščali, ima včasih tudi stranske učinke. In poznam koga, ki zelo po žensko gestikulra in miga…tako, da…
    Saj nihče ne misli, da ste vsi poženščeni. Npr.George
    Michael je tako deloval samo v mladih letih.
    Določeni vednjski znaki so postali stereotip in so kot taki žrtev marsikatere šale. Tako kot so blondinke itd…
    Verjamem pa, da ni vedno prijetno.

  3. xxx  pravi:

    Čao Tud men gredo fore na naš račun na živce.To z mahanjem rok ,z milom na tleh ,korenjem v riti in še in še.To je dokaz da se folk zna delat norca sam iz drugih.Ko pa spozna da je ta oseba ko maha z roko,se liči itd. ena ugledna oseba,se pa odnos spremeni.V mislih mam zdravnika. Predno pacijent vstopi v ordinacijo bi se takemu zdravniku smejal,ko pa bi mu zdravnik reku da ma resno bolezen bi se kaj kmalu ustavil. Zanimivo bi bilo da taki osebi pove da ima kondilome okoli azadnjične odprtine hehe.Ali pa pri nekem uradniku,dokler ne potrebujemo pomoči od takega človeka ki maha je vse ok.potem pa kaj kmalu nikogar več ne moti mahanje .

  4. Vseved  pravi:

    Šaljenje iz stereotipov zame sploh ni žaljivo. No, če je glavni namen neškodljiva zabava potem sploh ni probema. Sam sem velik fan Lise Lampinelli, ameriške stand-up komedijantke, ki je znana, da se šali iz stereotipov o črncih, homoseksualcih, pa tudi iz invalidov, azijcev in nenazadne je tudi iz same sebe se dela norca.
    Saj zato so pa stereotipi tudi tako smešni – ker vsi vemo, da gre za neko “pretiravanje” dejanske podobe.
    Sem bil pa ta vikend priča stand-up nastopu, ki je bil na meji med žaljivim in smešnim. In kje je ta meja? Ne znam razložiti, a enostavno sem čutil, da se človek ni več delal norca iz stereotipov, ampak točno določene osebe in njene spolne usmeritve ( v tem primeru je šlo za znanega Slovenca).

  5. ihim ihim  pravi:

    Se strinjam z Vsevedom. Tudi meni se norčevanje iz stereotipov ne zdi a priori žaljivo. Pomislite na vice o policajih, pa invalidih in o blondinkah… Ravno tako se jim smejim, če so smešni in ponudim le vljudnostni, kisel nasmešek, če to niso. Tudi sam ne spadam v tipično kategorijo pedrov, pa mi je skoraj žal. Pomislite, o teh govorijo celo vici in sejejo dobro voljo med ljudi, pa čeprav z napačnim vzgibom in če si v življenju česa želim, je prinesti veselje.

  6. dayw  pravi:

    zase vem, da dovolim delanje norca iz tega da sem peder samo malo ljudem (pedrom, ki so mi kul in str8om, ki vejo, da to ni dejansko stanje), ostale pa ignoriram ali jim dam jasno vedeti da niseo smešni. in, ja, tudi iz sebe se znam naredit norca in to velikokrat, vendar le v zgoraj omenjeni družbi.

  7. neznan  pravi:

    Tut mene ki sem gay btw, tut moti vse našteto zgoraj… kot da se naše življenje vrti samo okoli sexa.

  8. Anonimnež  pravi:

    No to pa je bila žebljica na glavico, neznan. Tudi mene moti, da življenje homoseksualcev reducirajo samo na sex. Opozoriti pa sem hotel na to, da se tudi sam režim vicem o policajih, ki so prav gotovo tudi posplošeni in gotovo niso vedno upravičeni, pa vi?

  9. Iztok M  pravi:

    Alcessa – ja, kot praviš, hec zna postati tudi žalosten, ko se prekorači neka meja …. samo kje je … verjetno je to stvar osebnega pogleda

    Nevenka – Kot praviš, postali smo sterotip, zato se nas privoščijo. Vendar, saj so tudi blodinke, pa policaji, pa … vendar, imam občutek, da se pri njih ne prekorači neke meje okusa, kot se ponavadi ravno pri nas.

    XXX – Ti dam popolnoma prav. Smo pač včasih takšni. Dokler nismo sami nekako vpleteni na kakršni koli način, je vse tako … ko pa si sam vpleten spoznaš, da obstaja tudi druga stran …

    Vseved – Kot praviš, ne veš oz. ne vemo kje je meja. Dokler se gre za nekaj splošnega, potem je jasno, gre za stereotip. Ko pa je že vidno, da gre na neko osebno stran …. potem mislim, da je meja morda pa res prekoračena … ja, bom pizda, odvisno od koga se norčujejo, če gre človek tudi meni na jetra, bom še dodatno ploskal, ha ha ….

    Ihim – In veš, ti pritrdim, sejati veselje … ja, vendar … No ja, tudi jaz se ne štejem med tisto jasno populacijo, pa vendar, včasih kljub vsem veselju preostane kisel priokus. In takrat, se, kakor sem napisal, le kislo nasmešim, čeprav se rad smejim …

    Dayw – Popolnoma prav, da zagovarjaš, predvsem sebe. In kar daj jim jasno vedeti, kaj se sme … In tudi jaz se kdaj naredim norce iz sebe, vendar kot praviš, le v določeni osebni družbi …

    Neznan – ja, tako pač nekateri mislijo, ne moreš pomagati. Ali so sami željni seksa, pa se tako zadovoljijo … Kaj hočeš, nekateri še vedno verjamejo pravljicam, in tako tudi temu …

    Anonimnež – Seveda se tudi jaz, in vicem na račun blodink in vseh ostalih … rad se smejem priznam … vendar, pri vseh, tudi blodinkah tudi policajih … meja mora biti. Vendar imam občutek, da se jo večkrat prestopi ravno pri nas, kot pri ostalih sterotipih ….

  10. spezzacuori  pravi:

    No, jaz imam zelo rad razne vice, šale, skeče in podobne stvari na naš račun. Nikoli tega ne jemljem osebno oz. se zavedam, da je izvor vsega tega v stereotipih (in posledično predsodkih). Predsodki so pa spet posebna, delikatna in kompleksna zadeva. Pomembno pri njih pa je to, da dejansko redko kdo razmišlja o njih. So nek družbeni produkt, ki ga sprejmemo. Žal jih večinoma ozavestimo šele takrat, ko imamo z njimi kakšno osebno izkušnjo. Se spomnim, ko je mati pripovedovala enkrat šale na “naš račun”. Sem bil zraven in se smejal, potem pa je čez nekaj ur prišla do mene in se mi opravičila. Pa sem ji razložil, da ni panike. “Joj, pa saj veš, da je bila samo šala.” Ja, vem.

    In ravno v tem je bistvo. Šalo je potrebno vzeti predvsem kot šalo, in nič več. Predsodkom se je pa potrebno posvetiti takrat, ko so jasno izrečeni. No, takrat se pa niti jaz ne šalim.

  11. Sunshine Sunshine  pravi:

    Tistim “ta mahajočim” se že na prvi pogled (tudi za povprečnega Janeza) vidi da je gay, normalne gaye pa prepoznajo le redki, coming out pa tudi naredijo le redki. In potem pri marsikom hočeš nočeš ostane občutek, da je “tetk” pač več kot normalnih gayev. :(

    Prosim, ne razumite me narobe. Rada vas imam, moji prijatelji so gayi, menim, da ste v večini boljši in bolj nakulirani ljudje, ker ste se že zelo mladi morali soočiti sami s seboj in z okolico. A vendar… Družbeno sprejemanje si boste morali očitno izboriti sami, nihče vam je ne bo podaril. Še nikomur je niso. :( Vsaka skupina drugačnih, je morala z lastnim trudom in ogromno poguma doseči, da so jih sprejeli.

    In dokler se “normalni” gayi na ulici ob snidenju ne boste poljubili, se držali za roke, imeli na službeni mizi svojih slik, ker nočete težav (kar po svoje razumem, ni pa prav produktivno), toliko časa bo navzven izgledalo, da so gayi samo poženščeni in piskajoči tipi, ne pa naši sosedje, sodelavci, profesorji, bivši sošolci. :(

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !