Dva angela na vrhu; iz Tamarja na Ponce

Spominjam se še časov, kako smo otroci z odprtimi očmi in usti poslušali gospoda kaplana, ki nam je govoril, da ima vsak svojega angela varuha. V beli oblekici, z velikimi belimi krili in prijaznega nasmeha. Bil je lep občutek … Še lepše pa je, če imaš v življenju pravega živega angela varuha ali pa si ti nekomu angel varuh.

Imam prijatelja, ki me vodi in varuje po zahtevnih skalnatih brezpotjih. Imam prijatelja, katerega vodim po skalnatih poteh. Po eni strani skrb zanj, za vsako njegovo stopnjo, po drugi strani pa veselje, da sva skupaj.

[Na vrhu Srednje Ponce se je razgled odprl: v podaljšku grebena Ponc je kraljeval markantni ostri Jalovec, desno od njega pa mogočni čokati Mangart. Opazovati v dvoje je lepše.]

Lani sem mu izpolnil željo in skozi Sprednje Prisojnikovo okno sva splezala na vrh. Bila je njegova prva plezalna izkušnja. Dobro se je držal. Hlače so se mu najbolj tresle med hojo po zračnem grebenu. Saj bi mu predlagal kakšne bolj oprijete, samo kaj, ko bi me preveč raztresle vse tiste njegove otekline. Bi se nama utegnilo zaradi tega še kaj zgoditi.

[Ko zacvetita močno modra in zamolklo vijoličasta rožica iz skupine sviščev, se bliža konec poletja ...]

Sneg, ki je avgusta pobelil hribe, nama je prekrižal načrte. Čez plezarijo sva v tistih dneh po sneženju naredila križ. Skale so bile zjutraj še pomrznjene. Izbral sem bolj nezahtevno pot na goro, Srednjo Ponco (2228m), iz Tamarja. Tam sem že bil pred leti, vendar sem čisto vse pozabil, kako je bilo.

Zapeljala sva se v Tamar. Jalovec na koncu doline je bil žal v oblakih. Malo naprej od Doma v Tamarju sva s poti za Jalovec zavila desno v breg. Mi je bilo v začetku malo žal. Pot je bila dolgočasna: samo gor in gor… K sreči sva si imela toliko povedati, da naju to ni motilo. Verjetno se je takrat komu močno kolcalo. Vmes sva obirala sladko trpke brusnice. Bilo je med tednom, pot je bila samotna. Čim bolj sva se dvigala, tem bolj je bila zanimiva. Skrivenčena drevesa, pa razgledi.

[Gor grede sva kazala hrbet divjim stenam Prisojnika, Mojstrovk, Travnika... in Slemenove špice pred njimi.]

Po treh urah hoje sem na slemenu tik ob vrhu pomodroval, da ne bova nikogar srečala. Pa sem na vrhu zagledal postavo, ki je zavpila: “Poglej ga …” Bil je nihče drug kot moj angel varuh. Če bi se zmenila bi se težko tako našla. On je sicer priplezal na vrh z italijanske strani, spet po eni svoji divji smeri.

[Na poti si nisva mogla kaj, da naju določene oblike ne bi spominjale na še kakšno drugo zabavno plat življenja. Vendar pa pretirana pokončnost in izpostavljenost lahko predstavlja nekakšen strelovod. Dobesedno to se je zgodilo temule macesnu. Strela ga je dobesedno razklala od vrha do tal. Trske rdečega lesa so ležale daleč naokoli.]

Razgledi na vrhu so bili fantastični. Nisem vedel za čisto vse tiste špičke, pa sem se pustil podučiti svojemu angelu varuhu.

[Preden sva odšla v dolino, se je bilo potrebno znebiti vsega nepotrebnega balasta, nato pa pot pod noge in previdno navzdol. Nikol ne veš, kje te (ne)sreča čaka.]

Ustavila sva se pri Vevnici, gori, do katere sem potem, ko sem o njej nekaj prebral, gojil nekakšno strahospoštovanje. Skoraj v trenutku sva se dogovorila, da jo naskočiva čez nekaj dni. In res sva jo. Bilo je mega !!! Bom ob priliki kaj napisal.

Po navduševanju, slikanju, malici, lulanju … na vrhu gore sva se počasi odpravila dol. V Domu v Tamarju sva se okrepila z  ajdovimi žganci z ocvirki in kislim mlekom. Pred tem pa sva seveda nagnila obvezne borovničke. Dan je bil izpolnjen. Upam, da bo september naklonjen novim hribolazniškim podvigom.

Ikarus

  • Share/Bookmark
 

7 odgovorov na “Dva angela na vrhu; iz Tamarja na Ponce”

  1. Rok  pravi:

    A angelček lula? Na tisti fotki? ;) Zelo rad te berem. Pomirjaš.

  2. Ikarus  pravi:

    @Rok
    Res je, angelček lula. Sem ga vprašal, če ga lohk slikam in objavim. Je dovolil.
    No, me veseli, da ti je všeč. In da te moje branje pomirja. Seveda pa malo pričakujem, da bom kakšnega “zaspanca” vzpodbudil, ga navdušil za aktivno življenje.

  3. ihim  pravi:

    Sem ravno zadnjič nekomu razlagal kako me navdušuje partnerstvo dveh v navezi. Angel varuh – ja v steni in tudi tisti v življenju. Mojega v steni sem zadnjič spoznal.

  4. nevenka nevenka  pravi:

    :-) ga ni čez borovničke po takile turi.
    In tako kot jaz živim, bi mi tudi prišel prav en angel varuh…čeprav že nekaj časa ne hodim več v gore…
    Spet si poslikal lepe rožice, in tile gorski vrhovi bi človeka kar hitro obuli v planinske čevlje in samo pot po noge…

  5. Ikarus  pravi:

    @nevenka
    Ja, borovničke…
    Najboljše so na Blejski koči.
    Tele so ble (žal) industrijske.
    Ja, lepo je imeti angela varuha, človeka, na katerega se zaneseš, tudi v dolini.
    Brez rožc pa enostavno ne morem.
    Tistega triumfa na vrhovih se ne da opisati: da si fizično zmogel, da si premagal goro (čeprav jo v resnici nikoli ne), da ti je dano navduševati se nad vso tisto divjo prvinskostjo…
    Ker ne hodiš več v gore, bom pa še kaj napisal in mal poslikal.
    Za gušt tvojim očem…
    Seveda, če ne bom preveč zamoril vse ostale bralske scene…

  6. Luka  pravi:

    Kolko ur hoje je do gor ?

  7. Ikarus  pravi:

    @Luka
    3 urce, z malico vred.
    Je pa skoz samo gor.
    Dol sva hodila samo malo manj.
    Ker dolgrede si lahko kak gleženj zlomiš…
    Pa še časa sva imela dovolj.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !