Hribolazniška: Trije geji na eni babi

Skoraj leto dni se že nisem srečal s prijateljema, za katera tudi moji str8 prijatelji pravijo, kadar skupaj kolesarimo ali hribolazimo, da sta fleten, simpatičen par. Jest bi še dodal, kar greha vreden par. Eden je Američan, drugi pa Hrvat. Spoznala sta se pa, kje drugje kot v Sloveniji. V tisti slavni Tifli. Kot je nekdaj bila. Včasih jo kam mahnemo.

Zaželela sta si, da septembrsko, vetrovno soboto preživimo skupaj. V obema ljubi Sloveniji. Meni, domačinu, sta prepustila izbiro, kam jo bomo mahnili. Predlagal sem jima kar nekaj mamljivih ponudb.

En večer prej smo govorili po telefonu. To je bilo vreščanja in smejanja. Smejoči je vreščečemu, s katerim sem se pogovarjal, za spodnjice tlačil kocke ledu … Pa sem ju naslednji dan iz vljudnosti pozabil vprašati o namenu tega početja.

[Slikca za slovo. Vreščeči prijatelj se ob povratku kar ni mogel posloviti od Babe.]

Tisto sobotno jutro nista bila prav zgodnja. Za mene, jutranjega petelina, ki še na morskem dopustu vstaja ob šestih zjutraj, je bila že pozna, osma ura. Ampak sem jima pogledal skozi prste, pripeljala sta se iz Zagreba. Sem zjutraj v miru še kavico popil in časopis prebral.

[Nisem mogel mimo rožic. Ob takih oznakah se ne moreš izgubiti.]

Vzel sem vse tri družinske čelade. Pa smo jo mahnili. Pustil sem se jima (za)peljeti do Jezerskega. Ker je bila za Kamniško -Savinjske Alpe malo boljša (beri: manj slaba) vremenska napoved kot za Julijce, smo namesto Rjavine v Triglavovi soseščini izbrali Grintovec.

Mimo Planšarskega jezera smo se zapeljali do spodnje postaje tovornih žičnic za Češko in Kranjsko kočo. Naš mamljivi Grintovec in sosednja Kočna sta bila v temih, sivih, kar malo grozečih oblakih in nič ni kazalo, da se bo velika siva oblačna kapa razkadila. Na levi strani pa sta na nas precej zviška gledali dve pokončni Babi. Obe povsem razgaljeni. Le okrog njunih glav so se podili oblaki. In kot da bi jih veter hotel na vsak način pošteno skuštrati. Pa ni bilo kaj skuštrati. Sta bili čisto plešasti. Ionescovi Plešasti pevki. Kljub drugačnim nagnenjem smo se odločili, da ju osvojimo, babe! Narobe svet pač.

[Ko smo poleti kolesarili, sem z Jezerskega posnel Babe (gora na sredini slike). S poti na Ledine pa se vidi naše izhodišče: dolinica Ravenske Kočne.]

Sprva mi je bilo kar malo hudo in žal, da smo si izbrali tako vremensko čuden dan. Pa kaj bi to! Sem mislil, da imam vsaj malo kondicije. Pa sem bil hudo razočaran nad samim seboj.Tako sta jo šla gor v breg, da smo bili pri Kranjski koči na Ledinah v eni uri. Nič ju ni zanimalo, da doli na rdeči tabli jasno piše, da se do koče hodi uro in petdeset.

V koči smo se podprli s krasnim jabolčnim štrudlom, tudi čaj ni bil slab. Bila sta navdušena nad postrežbo in ponudbo v naših kočah. Tako kot vedno. Prejšnji vikend sta namreč lazila po Velebitu in v koči na Zavižanu, kjer sta prespala, komaj dobila kaj za pod zob.

BABE se vidijo s Planšarskega jezera kot malo osamljena, težko pristopna gora. Nisem raziskoval, od kod tej gori tako ime. Dejstvo pa je, da sta nanjo prvi splezali dve DAMI, sestri Louise in Paula Schutz iz Liboj pri Celju. Višji, dvoglavi vrh Velika Baba (2127m) je z ozkih zračnim grbenom povezan z Malo Babo (2018m). Leta 1984 so z Ledin nadelali plezalno pot na Veliko Babo. Po krušljivi, divji grapi in nato po gladki plošči. Veliko jih je menilo, da je ta pot nepotrebna. Ampak zdaj je tu in naša je.

Ob koči smo srečali 82-letnega mladeniča, ki nas je opozoril, da se je njegova žena (verjetno tudi mladenka podobnih let) na sedlu obrnila, da ni šla do vrha, ker premočno piha. Ampak mi smo se vseeno odločili, da gremo pogledat, občutit, kako izgleda biti na babi. Pridružil se nam je še en simpatičen, zanimiv, čeden, poskočen mladenič, ki je sam pohajkoval po hribih in bil prvič v tem koncu. Je bolj varno, če nisi sam, če si z nekom, ki pozna pot, pa še družba dobro dene.

[Po krušljivem grabnu navzgor, nato pa po vseh štirih po ravni plošči.]

Pot je bila zanimiva. Sprva po ozki prečni prepadni stezici, nato po strmi krušljivi, dobro varovani divji grapi, zatem pa po poševni, dokaj gladki čvsti, veliki kamniti razjedeni plošči, nad katero je visel ogromen balvan.  Pod vrhom je bilo malo rušja. Na vrhu Velike babe je pa res pihalo. Ko je prinorel sunek vetra smo morali počepniti ali se zlekniti na vse štiri. Naš prvotni načrt, da bi po ozkem grebenu nadaljevali do Male Babe smo opustil. Bi nas čisto zares lahko odpihnilo. Padla je sicer ideja, da bi nahrbtnike do vrha obtežili s kamenjem … Pa na glasovanju soglasno ni bila sprejeta. Do Ledin smo sestopili po drugi, lažji poti in za kratek čas prečkali avstrijsko-slovensko mejo.

[Mladenič med rušjem, na lahkem delu poti, tik pod vrhom in pa živahna prijatelja na melišču, z našimi Babami v ozadju.]

[Na povratku do Ledin nismo ubrali lagodne steze na levi, ampak smo jo ubrali navzdol po melišču, kjer je bil včasih Ledenik pod Skuto. V grušču smo opazili zasuto kovinsko kolo zgornjega dela nekdanje vlečnice. Tu se je ne tako dolgo nazaj še poleti smučalo! Od ledenika je ostala samo žalostno majhna zaplata snega.]

Od Ledin navzdol je šlo pa zelo hitro, brzinsko. Lahko, da so borovničke (mi trije smo pred odhodom nagnili krasne borovničke, mladenič pa je eksal čisto ta pravi šnops) naredile svoje. Zdaj so pa pred menoj dol v dolino drveli kar trije poskočneži. Kot bi jih nesel sam vrag.

V Kranju smo se podprli z dobro pašto, belim vinom in še boljšimi torticami. In se srečali s tremi prijateji iz OIS, ki so tistega dne naskakovali Grintovec z južne strani. Na vrhu naj bi se srečali … Pa je kazal preveč neprijazno podobo. Prišli so do Zoisove koče na Kokrškem sedlu.

Kako se pa hribolazniški podvig spodobno konča? Ja s kislim mlekom vendar! Ko sta me prijatelja pripeljala domov, sem jima ponudil doma skisano mleko z debelo plastjo smetane na vrhu. Mleko mi je poslala sorodnica, ki ta čas pase krave na Pokljuki. Na Goreljeku. Pa še jurčke in lisičke. Je dobrega srca.

Drugič se pa ne bomo izneverili svoji naturi in gremo osvojit kakšnega dedca. Bom takisto poročal. Sem prepričan, da nas ne bo odganjal, tako kot tele babe in da bomo bolj prijazno spretejeti.

Ikarus

  • Share/Bookmark
 

4 odgovorov na “Hribolazniška: Trije geji na eni babi”

  1. ihim  pravi:

    Krasen potopis, sploh ne dvomim, da ste se imeli super. Pa rožce. A ni lepo med sivino skal uzreti cvetočih lepotic? To je treba enostavno doživeti. Sviščevca se na nižje ležečih travnikih razveseliš povsem drugače.
    Veliko sreče in užitkov na dedcu želim.

  2. ikarus  pravi:

    @ihim
    Kakor je na začetku slabo kazalo, je blo super.
    Pa še eno drugačno doživetje v takem vetru.
    Za rožce pa: le kje najdejo tako moč, da preživijo med tistimi skalami in gruščem?
    Se bom še z dedca javil!

  3. jaka  pravi:

    Bližnja fotka smejočega in vreščečega? ;) Ti pa si res ljubitelj skale in kislega mleka. In sorodnice te imajo rade. :D Sigurno si že oddan!? ;)

  4. ikarus  pravi:

    @jaka
    Ne vem, kaj misliš z “Bližnjo fotko…”
    Ja, sem ljubitelj skal pa tud tistih, ki po njih lezejo. Sam se namreč redko odpravim v skale. Priznam, da mi druženje tolk al še več pomen kot skale. Pa sej poznaš tisto, da nad 1000 ni greha, nad 2000 je pa greh , če tam ni greha…
    K poletnemu hribolazenju pač paše kisu mlek.
    Me imajo rade, ja. Je pa tale je tud precej hvaležna, ji kar dostkrat mal pomagam…
    Oddan…hmmmm? Kaj je že rekel Ajnštajn? Vse je relativno. Jest bi tko kot Gaber tud imel tri fante. Čist zares. Ga zato razumem. Ampak bi blo zlo naporno. Bi me verjetn hitr pobral. Ampak “Never say never”.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !