Greh; na Storžič

Ljudje imamo  o tem, kaj je to greh, različne predstave. Jaz mogoče še prav posebno. Zame bi bil greh, če jo v teh barvah jeseni, pod tem modrim nebom, ne bi mahnil kam v hribe. Nisem hotel grešiti. Pa sem se zmenil s svojim prijateljem. Že večkrat sva se menila, da ga naskočiva od zadaj, Storžič namreč, skozi Žrelo. Pa sva preveč odlašala. Tam je sedaj že bolj senčno, pusto… zato sva se odločila, da ga osvojiva po običajni, sončni poti od spredaj. Saj bo sence in mraza to jesen in zimo še zagotovo dosti.
 

[Šli smo soncu naproti, tja visoko, kjer ni greha...]
 
Malo me je skrbelo, kako se bo izteklo. Prijatelj je bolj zaspane sorte, prejšnji večer je imel rojstnodnevni žur… Na njegovo zamujanje sem se sicer že navadil, postalo mi je že skoraj simpatično. Pred kratkim smo šli zvečer s prijatelji na bowling. Seveda je tudi takrat precej zamudil. Razlog je bil, da se je predolgo zadržal v kopalnici… Mu nisem zameril. Tudi jaz veliko dam na čistočo. Ampak potem je pa prišel ves neobrit…

[Jesenske barve, šumeče listje pod nogami, skrivenčena drevesa...]

Mislil sem, da se bo tokrat izneveril svoji tradiciji. Jaz sem bil na dogovorjenem mestu točen. Iz previdnosti sem vzel s seboj revijo. In precej prebral. Seveda je zamudil pol ure. V dobro pa mu štejem, ker je pripeljal s seboj še Ateistka. Ki sem ga sicer že prej poznal, samo nisem vedel, da je to on. Ko smo se našli, je bila še megla. Pod gorami pa se je že odpiralo tisto jesensko modro nebo, v svežem jutranjem soncu je že žarela paleta jesenskih barv.

[Trije martinčki, hedonisti. Kako malo je potrebno, da se počutiš kot v nebesih.]

Skozi Preddvor

smo se zapeljali še malo naprej od Bašlja in pustili avto na gozdni cesti. Če ne bi bilo tisth jesenskih barv, šumečega listja pod nogami, bi bil ta del poti lahko malo dolgočasen. Pa ni bil. Tudi zato ne, ker smo po poti obrali vso znano sceno. Vsak je vedel povedati kaj takega, kar drugi še ni vedel. Gorgrede smo skoraj zapadli v malodušje, ker smo srečevali same senjorje…

[Ne samu temu, tudi drugim mladcem smo se pustili prehiteti. Če je bilo le možno, smo se s kakšnim zapletli v pogovor in spraševali, če je koča na vrhu odprta, če imajo pivo, pa vampe..., nato pa po njegovem začudenju, prasnili v smeh.]

Po uri in pol smo prigrizli do Doma kokrškega odreda na Kališču (1540m). Malo smo se podprli s sendviči, jabolki in mimogrede opazovali dva mladca pri sosednji mizi. Mogogoče pa le ne bo tako hudo …
Od doma je pot najprej vodila precej po ravnem, nato pa smo zagrizli v breg. Takrat se začelo ta lepše. Izza Zaplate se je vedno bolj kazala Kočna, pa Grintovec… Pa kaj bi to! Začeli smo srečevati veliko krasnih mladcev, eni so se že vračali z vrha, nekaterim smo se pustili prehiteti.
 

[Z Doma na Kališču smo se ob borovničkah še zadnjič ozrli proti vrhu.]

V uri in pol smo bili na vrhu Storžiča (2132m). Sledilo je obvezno slikanje. Nato smo si na travnati polički pogrnili dekco in se martinčkali. Bilo je tako toplo, brez vetra, da si je prijatelj slekel majico. Ne vem, ali mu je bilo res tako vroče, ali pa se mi je z razgledom na svoj ljubavni tepih skušal oddolžiti za jutranjo zamudo.
  
 
 
[V Bašlju smo naredili še zadnjo fotko v skoraj že večerni sončni svetlobi.]
 
Druženje smo zaključili s pico, pašto, čokoladno sladico… Meni in prijateljema se je dobro zdelo, da tisti dan nismo grešili.

Ikarus

  • Share/Bookmark
 

12 odgovorov na “Greh; na Storžič”

  1. vyagrah vyagrah  pravi:

    ste se pa imeli res lepo =) tisto o vampih, bi pa tudi mene presenetilo in bi se verjetno kar obrnil in šel nazaj v dolino ;)

  2. ihim  pravi:

    Tudi jaz danes ne bom. Grem na Rožnik. Tvoj članek je bil, kot vedno,kot sončni žarek po meglenem jutru. Hvala.

  3. ikarus  pravi:

    @vyagrah
    Ja veš, so načini, kako z nekom, s katerim bi rad malo pokramljal, ker ti je seveda všeč, prebiješ led. Seveda s kakšnim neumnim vprašanjem. Kot je to o gostilni na vrhu gore, kjer sploh ni gostilne… Ozračje se hipoma sprosti. Probaj! Sicer so pa na splošno hribolazci kar veseli, sproščeni ljudje…

  4. ikarus  pravi:

    @ihim
    Mislim, da moraš enkrat obvezno zraven. Magari na kakšno lažjo, če bi te npr kondicija skrbela. Saj zdele bodo razmere take, da na kakšne dolge, hude ture ne bomo lezli. Sem prepričan, da si tudi ti eden tistih, ki ne samo da gledajo, ampak tudi vidijo.

  5. Gapi  pravi:

    ko berem tvoje članke, še mene zamika da bi začel mal po hibih lezt.

  6. ikarus  pravi:

    @Gapi
    Saj to je tudi moj namen. Saj je zunaj (v tujini)lepo, razburljivo, drugačno…
    Ampak ko si doma, je potrebno samo mal pogledat okrog sebe, pa malo volje zbrat.
    Najboljš je, če imaš nekoga, ki te malo potegne za seboj.
    Ko pa enkrat notr padeš, ti pa ni več pomoči.

  7. vyagrah vyagrah  pravi:

    no mogoče pa bom; sem spoznal dva hribolazca, ki me bosta verjetno kdaj pa kdaj odpeljala s sabo v hribe…. :)

  8. ikarus  pravi:

    @vyagrah
    Ti kar dej, ne bo ti žal!

  9. planty  pravi:

    Krasne fotografije s krasnega doživetja. Tudi mene boste gotovo hitro premamili, da bom še jaz začel migat po gorah. Druga fotografija mi sploh ne izgleda kot resnična, ampak kot narisana iz kake pravljice. Super torej… :D

  10. ikarus  pravi:

    @planty
    To je tud moj namen, da kakšnega premamim… Tako ali drugače, hehehe…
    Na drugi fotki pa samo še kak palček manjka…

  11. Mojca  pravi:

    Se javim za martinčkanje in pašto :D

  12. ikarus  pravi:

    @Mojca
    Vem da ni po bontonu, pa vendar.
    Koliko kil imaš?
    Verjetno predvidevaš, da te bomo gor nesli, al štuporamo al kako drugače.
    Bom jutr začel kvihtat!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !