V gostilni sem pripovedoval same mastne vice.

Svoje odpiranje svetu in s tem tudi samemu sebi sem začel pred precej leti, ko sem postal član športno rekreacijske skupine OIS. Ko smo se družili, sem doživljal nek prijeten občutek pripadnosti, čeprav se mi je zdelo, da me nekateri gledajo malo postrani. Nisem (bil) čisto po gejevskem jusu. Potem je druženje z moje strani malo zamrlo. Je kar nekaj razlogov. Nekaterim od mojih jlubezni ni bilo mar za to družbo. Velikokrat so bile moje želje drugačne, bolj zahtevne… Pa še to nesrečno vreme! Če so OIS-ovci napovedali izlet, potem se je tisti dan, kljub ugodni vremenski napovedi, vreme zagotovo sfižilo. Vsaj zdi se mi tako. Ni mi bilo potrebno poslušati Trontlja, da sem vedel, kdaj bo slabo vreme. Samo na OIS-ov koledar izletov sem pogledal.

[Naša četica koraka... Bilo nas je kar trinajst. Po kamniti stezi smo zagrizli v sončen breg Sabotina (609m). Hitro nam je bilo prevroče. Majica s kratkimi rokavi je bila dovolj. In to 21. decembra, na prvi zimski dan. Baje so ga staroselci klicali "Samotin". Res je samoten, Soča ga je odrezala od svojih bratov v kamenju.]

[Po eni uri smo priskakljali na greben. No, eni so se malo bolj privlekli. Tam se je pa odprlo. Na severu v daljavi Krn, na zahodu v meglice ovita Brda, globoko pod nami pa tista smaragdna Soča.]

Tokrat je bila vremenska nekoliko bolj zanesljiva, pa smo se triperesna deteljica (še ateistek in pa tisti meni zelo ljubi zaspanček) odločili, da se pridružimo. Da gremo na Goriško, tja kamor zelo rade zaidejo tople morske sape. Tja, kjer ljudje tako fletno hovorijo, da bi jih kar naprej poslušal. Tja, kjer so ljudje tako prijazno sproščeni in niso tako presneto robati, kot mi Gorenjci.


Zjutraj je bila na Gorenjskem skoraj “šajba”. Kočna in Grintavec sta bila zalita s snegom. Deja vu! Sem se spomnil na tisti beli, mrzli (skoraj) pekel pred leti v Himalaji. Pripravil sem šest sendvičev, pa tri kose ene posebne torte (recept še pride), pa dve termoski čaja (malo žajblja, veliko mete, pa malo medu). Na poti proti Ljubljani sta menjajoča se sonce in megla usvarjala svetlobe, ki jih je vesel vsak fotograf. Pa kaj, ko se na avtocesti ne sme ustavljati. Pa še nerad zamujam.

[Proti jugu pa... tista ravnica, kjer se Soča poleni in kjer je morje soncu ogledalo. Dva utrinka: sredi dneva in ob slutnji mraka.]

V Šiški sem pobral enega, v centru pa še drugega, zaspančka. Ki pa je bil točen in pohvaljen. Domenili smo se, da se dobimo v Tivoliju. Mi trije na enem koncu, ostali na drugem. Potem smo se vendarle našli. Tisto slavno grmovje v tistem bregu je še dremalo, utrujeno od nočnega razvrata.
 
Na Lomu je bil prvi postanek: kavica, čaj, sendviči, tortica… Nato pa z avtoceste dol po sprva vijugasti kači proti Vipavski dolini, nato pa po hitri cesti do Solkana. Avte smo pustili na enem od ovinkov tiste ceste, ki kot koridor prečka blesavo speljan okljuk slovensko italijanske meje. Pričakoval sem burjo. Pa nič. Bilo je skoraj toplo.
 
  

[Po grebenu smo nadaljevali proti zahodu. Hodili smo po meji, med konfini. Le zakaj so sploh potrebni. Ali nismo vsi skupaj en in isti ubog človeški rod? Le zakaj je ves Sabotin prekopan z rovi, kavernami in jarki? Le zakaj je moralo med prvo vojno tu trpeti toliko nedolžnih moških duš in zakaj ječati toliko mesa?]

Ko smo prispeli na vrh, smo se malo spustili do koče, bivše karavle. Tam smo triperesna deteljica naročili, kaj pa drugege kot borovničke. Nekateri so pili tisto umetno rdeče obarvano sladko vodo, ki se ji reče čaj. Takle gostilniški čaj je samo toliko vreden, kolikor ima ruma in sladkorja notri.


 
Nazaj smo šli po isti poti. Večerno nebo in pokrajina sta se ujela v gotski šiljasti obok ruševin cerkve svetega Valentina. Vihra prve vojne ji ni prizanesla. Današnji čas pa ni prizanesel tistemu slavnemu napisu “naš Tito”, pričevanju nekega ne tako preteklega časa. Le kdo bi razumel vse te nesmiselne zamere? Po Sabotinu so številna znamenja “Sabotinskeg parka miru”. Namen je vzpostavitev trajnega sožitja, miru in sodelovanju vseh ljudi dobre volje z obeh strani meje.
 

[Ko se Soča iztrga okovom solkanske elektrarne je krajši čas še malo razigrana, nato pa kmalu postane skoraj taka kot vse druge reke.]
 

[Na poti smo srečali eno zanimivo rastlinico: "bodečo lobodiko". Zašiljeni listi so preobražena stebelca, iz njihove sredine požene cvet, ki kasneje dozori v rdečo jagodo.]
 

Ne bi bil jaz jaz, če se ne bi navduševal nad sočnim zahodom. In pa nad morjem luči, ki smo jih opazovali z dvorišča gostilne Kekec, kamor smo se šli po končanem izletu malo podpret. Jedli smo dobro, hišne palačinke so bile izvrstne. V gostilni se je potrdila tista pregovorna prijaznost in sproščenost domačinov.
Ves čas izleta smo bili dobre volje. Smo razdirali okrogle. V gostilni sem pripovedoval same “mastne” vice. Samo take si zapomnim. Od smejanja so me bolele obrazne mišice. Res, bilo je super !!!

Ikarus

  • Share/Bookmark
 

17 odgovorov na “V gostilni sem pripovedoval same mastne vice.”

  1. Marko K. Marko K.  pravi:

    @Ikarus: Dobro vedno ti to napišeš. Jaz sem zadnjič šel s kolegi na manjši hrib, a vraga nimam kondicije, me je totalno izmučilo. Si jo bom moral nabrati. :)

  2. ihim  pravi:

    Že po prvih besedah vem, da si avtor ti. Še tako turobno jutro tvoje pisanje razbremeni in olepša. Hvala lepa. Zato upam da tvojih prispevkov tudi v novem letu ne zmanjka. Uspešno in srečno 2009 torej.

  3. xxx  pravi:

    Joj kok si to zelo lepo napisu ,da me ful vleče da bi se kdaj vam pridružu.A je to možno da sprejmete še kakga novega člana ki rad hodi v naravo??

  4. Matej  pravi:

    Ej par ful dobrih fotk, najbolša mi je zgornja iz onega “trisa”

  5. Mirč  pravi:

    Meni bi pa danes prav prijal en tvoj “masten” vic. Daj, napiši kakšnega. ;)

  6. garry  pravi:

    Ja tako lepo blagozvočni stavki, a si pisatelj Ikarus!?

    Zdej pa še ena neumna, kaj k bi naredili napis “NAŠ DIMSI” :-)

  7. Gaber  pravi:

    Jp! En masten vic. :D Prosim. A ti je mar Iztok prepovedal? ;)

  8. ateistek  pravi:

    Ja, tvoji mastni vici so bili res češnjica na torti :) Dej unega povej o protezi ali pa o “kisli” češplji, lol…

  9. ikarus  pravi:

    @Marko K
    Ni vrag da ne bi dobil kondicije. Lepo, počasi, po malem, pa bo. Samo volje je treba. Vse je v glavi! No, pa tud dobra družba te potegne.

    @ihim
    Ja, vsak(a) ima svoj faktor…pardon stil. Hvala za kompliment in dobre želje. Seveda bom še pisal ker bom seveda tud hodil naokoli.

    @xxx
    Sploh ni problema. Lahko se včlaniš (te nič ne stane) v “outin slovenija”, pa boš redno dobival obvestila o izletih.
    Sicer jest precej hodim tudi s str8 družbo (na Sabotinu so bili zraven tudi 3 str8-ti). Drugače smo se pa našli trije geji s podobnimi interesi. Triperesna deteljica. Seveda se tudi nam trem lahko kadarkoli pridružiš!!! Bomo štiriperesna, ki baje srečo prinaša. Če Iztoku K zaupaš tvoj mail, si pišemo!

    @Matej
    Ja, tud men se tista dopade. Sicer pa mora bit tud kakšna samo dokumentarna zraven.

    @Mirč, Gaber
    V zadrego me spravljata!!! Sem že rdeč v obraz. Kar tako se težko spomnim kakšnega vica, mora priti kakšna asociacija.
    No pa naj bo, ampak mi je nerodno, tkole celotnemu vesolju…
    Sta dva možaka skupaj za ograjo lulala. Prvi je imel lep curek, drugemu pa je neslo na vse strani. Pa prvi zaskrbljeno praša: ja kaj je pa narobe s tabo? Pa drugi odgovori: z mano nič, samo moja žena je zelo fina gospa, pa ga zmerom z vilcami v usta nese…

    @garry
    Uf ne Garry, daleč od tega!
    Tak napis bi bil pa, milo rečeno, zelo zelooo neokusen.

  10. ikarus  pravi:

    @ateistek
    Bo tale kar dovolj. Če bi prej videl tvoj komentar, bi kakšnega od teh dveh. Izgleda, da sva istočasno pisala.

  11. glavca glavca  pravi:

    @Ikarus: Še enega od tistih dveh. :D Matej G

  12. ikarus  pravi:

    @Matej G
    Ko smo že vsi pojedli slastne palačinke, sem se spomnil enga bolj nagravžnega.
    Dve brezzobi sestri sta imeli samo eno protezo, pa vsaka svojega fanta. Prva je imela randi od 6h do 8h, druga pa od 8h do 10h. Proteze radi. Prva je zamujala, druga je bila že vsa, nestrpna, kaj če vse propade…? No, pa prva le pride. Pa druga reče: daj mi hitro protezo, a ne veš, da že zamujam randi. In potegne med zobmi. …mmmm, ti si pa štrudl jedla!!!

  13. Simon  pravi:

    Ful lepo si napisal. ;) Sicer pa tudi jaz zelo rad hodim po kakih hribih in vrhovih (mam to po fotru, ki je planinski vodnik :D ). Pa napiši še kakega “mastnega”, da se bom še malo smejal :D

  14. garry  pravi:

    Hehe…mal te hecam no ;-)

  15. ikarus  pravi:

    @Simon
    Moji starši pa niso nič po hribih hodili, sem moral kar sam začet raziskovat. Bom moral kakšne borovničke spit al pa kozarček rujnega… da bom spet kakšno okroglo povedal.

    @garry
    Saj razumem, sej nisem vzel zares…

  16. nevenka nevenka  pravi:

    In začnem brati…in vedno vem kdo je napisal, še preden se zapičim v zaključne besede.
    To je kompliment, veš :-)

  17. ikarus  pravi:

    @Nevenka
    Ne morem iz svoje kože :-(
    No, pa saj tudi nočem :-)
    Veselje najdem v čisto “navadnih” trenutkih in ljudeh.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !