Simon; erotična zgodba

Takrat sem delal na ministrstvu. Za umret dolgočasno, družbeno nekoristno, a glede na količino vloženega dela dobro plačano. Včasih si je treba v življenju odpočiti in nabrat moči za kaj bolj smiselnega. Tista služba je bila naporna zaradi intrig. Toliko spletk, babje hudobije in nesmiselnih spopadov za vsako malenkost, ki postanejo razumljivi šele, ko spoznaš zakulisje, nisem doživel ne prej ne pozneje. Posvetil sem se svojem delu in se po najboljših moče izogibal vpletanju v tuje igrice. Molče sem spremljal dramo o medčloveških odnosih in v njej sam odigral epizodno vlogo.

Prvi dan, ko je nastopil službo, ga je šefica ga je vodila od pisarne do pisarne in mu predstavljala sodelavce. Takoj sem si zapolnil ime, kar je zame dosežek: Simon. Kako bi si ga ne! Pripravniki tako ali tako gledajo v svet z velikimi očmi, ta pa je imel velike in tako nenavadno rjave. Svetlo rjave. Kot med. Tudi lase je imel svetlo rjave in ker je bila jesen, so bili še posvetleni od poletnega sonca. Če bi imel daljše, bi se mu zavili v kodre, tako pa so bili samo valoviti. Nosil je čisto kratko bradico, bil je kot iz škalice in z eno besedo srček.

Ne, nobenih načrtov nisem imel z njim. Le kako naj bi jih imel! O njem nisem vedel nič in takrat imel sem druge kadrovske načrte. Na misel mi ni prišlo, da bi šel sondirat teren, ali bi bil novi srček sploh za stvar. Nikoli nisem pogledal stran, ko je Simon hitel po hodniku s šopi papirja v roki. Ko me je brez suknjiča prehiteval na stopnišču, ga je bilo sploh lepo pogledat v tisto majčkeno ritko. Pri tem bi zaradi mene lahko ostalo.

Delal je v sosednjem oddelku. Zgodilo se je, da je začel hoditi na malico s sodelavcem iz tistega oddelke. S tistim sodelavcem, s katerim si navadno sedala za isto mizo v menzi, kjer sva si svojimi šalami razbijala monotonijo birokratskega delovnika. In je Simon začel prisedati k meni, tudi ko sva bila sama. Zgovoren je bil, tudi kar duhovit. Prisežem, da nisem nikoli namigoval in kakorkoli nakazoval, da si ga predstavljam brez suknjiča in kravate v kakšnem čisto drugačnem kontekstu. On pa je govoril in govoril, najraje o svojem dekletu in o tem, kje sta bila in kaj sta si privoščila. Te zgodbice so bila zame popolnoma nezanimive, imel sem pa med poslušanjem priložnost, da si ga lahko v miru ogledujem. S pogledom sem se pasel po njegovem obrazu, preučeval, kako si je spet drugače prirezal bradico, drsel po njegovem nosku, obrveh, zaliscih, vratu. Postaven dečko je bil. Precej droban, a skladen in lepo razvit. Domišljijo so mi zelo zaposlovale njegove roke; imel je tanke prste, a široke dlani.

Potem sem izposloval, da so ga dodelili za člana projektne skupine, ki sem jo vodil. Srečevali smo se dvakrat tedensko. Osupel sem bil, kako s svojega poklicnega področja nič ne ve in nič ne zna – očitno v našem šolskem sistemu res vsak pride do diplome. Bil je pa srčkan in ljubezniv, popolnoma neuporaben a tudi povsem neškodljiv. Včasih ob sebi trpimo nekoristne reči, če nam lepšajo življenje. Ja, Simon je bil takšna lončnica, ki je delala življenje v sivih pisarnah in sejnih sobah ministrstva prijaznejše. Z ločnicami ne seksamo in jih imamo kljub temu radi.

Po neki abotni seji se je za minuto zadržal pri meni v pisarni. Grozno je bil hud, ker je šefica pred vsemi popljuvala njegove izračune. Malemu je res naredila krivico in to še brez vsakih manir, kakor krampu pritiče. Prizadet je bil. Pridušal se je, da je odurna in odvratna in sploh in oh. In da z njo ne bi seksal za nobeno ceno. Tudi če bi bil eno leto zaprt brez ženske, ne. In da bi že rajši z mano. Debelo sem ga pogledal. Takoj je dodal: »Ali pa s krokodilom.« Rekel je adijo in še ves razburjen odfurjal ven. V lepo živalsko druščino me je postavil. Njegova pripomba o seksu me je zmedla. O seksu se v službi nisem pogovarjal z nikomer in na čelu mi ne piše, s kom in kako spim. Poleg tega sem se obdal z visokim zidom spodobnosti, za katerim sem imel ljubi mir. Pa se nenadoma pojavi krokodilček Simonček…

Pred vrati so bili novoletni prazniki in zadnji delovni petek je bila napovedana službena zabava. Znana scena: sejna soba, trgovinski piškoti v plastičnih škatlah, narezek iz delikatese ter steklenice janževca. Bog pomagaj, a se spodobi po službi ostati in dokazati lojalnost kolektivu. Če ob takšnih priložnostih jem in pijem, me boli želodec. Pomenkoval sem se o predlogih zakonov, pravilnikih in predpisih, programih … Bolj zanimivo je bilo opazovati šefico, ki se je tisto pozno popoldne trudila biti prijazna in ljudska. Ni ji pristajalo, narejeno je bilo do amena. Ker je piškotke pridno vlažila z vinom, je kmalu udarila na dan njena prava narave. Naenkrat je govorila samo še ona in z glasno ter oblastno razlagala o zadnjih počitnicah na Kanarih in v Šarm al Šejku. O hrani, ki je zanič, o sobaricah, ki so nemarne, o taksistih, ki goljufajo. Potem se je razgovorila o golfu. Vsi so je brez besed gledali in poslušali o grinih, njenem patanju, hendikepih. Gledal sem obraze sodelavcev, na katerih se je brala mešanica občudovanja, zavisti in prezira. Ko sem prišel s pogledom do Simona, sem se zdrznil. Mali me je gledal v oči, mirno in z zanimanjem. Kaj mu je? Spustil sem pogled in ga spet dvignil. Še vedno me je gledal. Spreletela me je nelagodnost. Nekaj sem začutil v zraku. Zalotil sem se, da sem se na stolu nemirno presedel.

Zapel sem si zadrgo in se obrnil do pisoarja, ko so se vrata stranišča oprla. Vstopil je Simon. Postal sem. Med nama sta bila dva koraka – saj veste, da so lahko na ministrstvih avle čim večje, morajo biti stranišča toliko manjša. Obstal je tudi on. So pogledi, ki jih ni mogoče narobe razumeti. Stala sva in se gledala, za sekundo, ne več. Potem je on stopil naprej, da bi prišel mimo mene do pisoarja. Z levico sem se naslonil na nasprotno steno in mu zaprl pot. Prostor je bil neskončno tesen. Čas se je ustavil. Gledal sem ga naravnost v oči in čutil, da moj pogled seže v sredico njegove zavesti. »Simon, a te še vedno ne zanimajo luknje in luknjice gospe šefice?« Kratko je zajel sapo in obstal z napol odprtimi usti. Z desnico sem mu narahlo prekril usta. »V svoji pisarni bom.« S prsti sem zdrsnil čez njegove ustnice in bradico, s konicami prstov spolzel čez njegovo adamovo jabolko do kravate. Segel sem pod vozel in mu kravato z obema rokama poravnal, simbolično zategnil in pogladil. Včasih sem tako hudičevo pokroviteljski. In odšel.

V pisarni sem stopil za vrata in se naslonil na steno. Srce mi je razbijalo. Zadrževal sem sapo in vlekel na oko. Se bodo oglasili koraki? Slišal sem samo glasno govorjenje in smeh iz spodnjega nadstropja. V desni dlani so me še ščegetale in žgale ščetine Simonove bradice. Saj sem zmešan! Kakšne štose se grem? Panika! Živčno sem se potolkel in pogladil po prsnem žepu. Kjer drugi nosijo okrasne robčke, imam jaz kondome. Majhen tesen žepek, iz njega nikoli ne padejo ven ob nepravem času in na nepravem kraju. Ja, vse na svojem mestu. Morda bi le utegnil rabiti.

Tišina. Tema na hodniku, mrak v pisarni, kjer so se risali obrisi pohištva la zaradi cestne razsvetljave, ki je presevala skozi okna. So to koraki? Slišal sem samo še srce, ki mi je nabijalo v ušesi. Vrata so se neslišno odprla. Simon je s tipajočim korakom stopil v pisarno. Ni me videl.

»Tu sem,« sem rekel skoraj šepetaje. »Zapri vrata.«
Res jih je zaprl in se obrnil proti meni. Odlepil sem se od hladnega zidu in vročičen in nekoliko negotov stopil proti njemu. Skrivna, nedoumljiva sila naju je v trenutku potegnila v objem. Tesen, magnetičen. Najprej sva stala negibno zlepljena in drug drugega čutila s celo površino najinih teles. Miže sem se predajal temu neskončnemu prvinskemu užitku. Samo utripanje src, dihanje in toplota objetih teles. Ne, to je šele začetek! Z zgornjim delom telesa sem se rahlo odmaknil od njega. Najine oči so se že nekoliko navadile teme. Bil je nekaj manjši od mene. Nagnil sem glavo proti njegovim ustnicam. Daleč od tega, da bi se hotel poljubljati z vsakim moškim, a te ustnice sem preprosto moral imeti. Razumel je in bil za. Ko sva se srečela v poljubu, je treščilo. Začela sva se divje otipavati. Bradati moški me ni koli niso zelo vznemirjali, ampak ta kratka sladka bradica – to me je spravljalo iz tira, žgalo in podžigalo. Suknjiča sta zletela v kot. Čutil sem, da se mali topi v mojem objemu kot čokolada na vročini. Zrinil sem roko med naju in ga zgrabil za kravato. Držal sem ga zanjo kot telička na povodcu. Držal gospodovalno in ga vlekel k pisalni mizi. Z ritko sem ga naslonil na rob mize in se sam spustil na stol. Tisti pisarniški stol na koleščkih. Potegnil sem se bližje in mu obraz zakopal v ploski trebušček. Potegnil srajco izza hlač in nestrpno odpenjal gumbe od spodaj navzgor. Odpel sem tri in potegnil konca srajce narazen. Ja, to je tisto! Kje se je kravata končevala, je imel fantè kožušček, ki se je začel prst nad popkom in se nato širil proti pasu na hlačah. Z ustnicami in zobmi sem se zagrizel v ta kosmati okras, Simon je imel prste v mojih laseh in sopel. Odpasal sem ga. Hlače so same zdrknile proti gležnjem. Segel sem v žep po kondom, ga odprl in za trenutek prijel z ustnicami, da sem lahko z obema rokama počasi, počasi vlekel njegove bokserice navzdol. Pamž presneti! V polmraku sem videl, da so bile potiskane s krokodilčki. Ne, to ne more biti! Mali si me je privoščil. Na ekspres sem mu potegnil spodnjice do kolen, mu v trenutku narolal kondom in začel požirati njegovo vroče meso. Bil sem čisto iz sebe. Še dobro, da sem se pravi čas osvsetil, da Simon drhti in hrope. Tako poceni in hitro je ne boš odnesel! Izpustil sem ga iz ust. Mali se je šele po nekaj trenutkih predramil iz zamaknjenosti in me vprašujoče pogledal.

»Počasi. Počasneje!« sem šepnil. Prijel sem ga za ritnici in mu narekoval ritem, s katerim me je suval v usta. Zelo počasi. Zelo počasi. Godel je od užitka. Jaz tudi. Čvrsto sem ga držal za srčkani mali ritnici. Bili sta goli, samo v razporku sem s konicami prstov čutil dlačice. Z levico sem krenil naprej in se milimeter po milimeter pritipal do njegovega ritnega popka. Samo prislonil sem jagodo sredinca na vročo točko. Njegovo godenje je prešlo v vzdihovanje. Vodil sem igro kakšno minuto, on me je ves čas držal in v ritmu stiskal za ramena. Spet sem ga izpustil iz ust in vprašal: »Greva naprej?«

»A-hm« je bil njegov odgovor. Še zadnjič se ga posrkal vase. Šel z desnico gor do njegovih ust. Željno je popadel moje prste. Šele, ko so bili povsem spolzki od sline, sem se z njimi vrnil na prejšnje mesto.
Ko je nasajen name sedel v mojem naročju, ni več dolgo trajalo. Suval sem kolikor sem mogel obzirno. Z levo roko sem bil pod njegovo srajco na hrbtu, v desnici držal njegovo nepopustljivo trdo meso in ga vodil h koncu. Sledil sem mu z nekaj sekundami zamika.

Ko je stal pred menoj, sem mu snel kondom. Ne jaz ne prej nisva opazila, da ga je imel na sebi do konca. Ko si je zapenjal hlače in srajco, sem oba kondoma hkrati prijel s palcem in kazalcem, z njima pobingljal, da sem zbudil fantovo pozornost, ju skupaj zavezal in šepnil: »Združena za vedno.« To ga je očitno zmedlo.
»Midva?« je vprašal.
»Kondoma,« sem mu pojasnil. Zvezani gumici položil na poskusni natis odločbe, ki bo pognala k vragu novih 200.000 evrov državnega denarja, papir zmečkal in zalučal v koš za smeti.
Preden sva odšla, je za nekaj minut sedel k meni v naročje. Naslonil se je name s hrbtom, glavo spustil vznak in mi jo položil k vratu. Trajala sva. Bilo je prelepo.

Zanimalo me je, kaj bo po praznikih. Dva dni ga ni bilo iz pisarne. Pustil sem ga pri miru. Tretji dan je prisedel k meni med malico.
»Mirko, tisto zadnjič je bila napaka.«
»A?« Pribor mi je skoraj padel iz rok.
»No, pomota. Ne napaka, pomota.«
»Aha.« sem si vzel trenutek za premislek.
»Pa je bilo kar hudo vroče, a ne? Se mi zdi, da zate tudi.«
Ni se dal zmesti.
»Ja. bila je vroča pomota. Ampak huda pomota.«
»Kakor veš, mali.«

Na ministrstvu sem vedril še dva meseca. Ko sem videval Simona, me je vedno zabolelo. Težko se je sprijazniti s tem, da si bil pomota. Saj nisem imel bogvekakšnih načrtov z njim. A kdo ve, kaj bi lahko še bilo. Vedno je boleče, če si odslovljen. Kaj se hoče. Življenje je šport in poraze je treba sprejemat. Če bi se hotel redno solziti in gojiti svetobolje, bi bil šel študirat primerjalno književnosti. Sem izbral tehniko. Ko sem zaključil projekt, sem v poročilu pod svoj delež podpisal Simona. Mu bo koristilo, ko bo hotel napredovat. In da bo vedel, da mi je tudi tisti en fuk z njim nekaj pomenil.

Biksen

  • Share/Bookmark
 

22 odgovorov na “Simon; erotična zgodba”

  1. Marko  pravi:

    Biksen zelo dobro napisano, res! ;) Drugače pa tisti zadnji del si pa naredil najboljši, fajn fant moraš biti! :)

  2. sharen  pravi:

    Omg! Sedaj sem potreben kot konj!
    Lepo napisano.

  3. ikarus  pravi:

    Uf Biksen, krasno, bom še kdaj prebral.
    Erotično, estetsko napisano.
    In doživeto.;-)
    Tista pot priznanja samemu sebi in drugim pa je včasih dolga ali pa nikoli končana… :-(
    Tud jest se strinjam: tista poteza na koncu o tebi pove vse. :-)

  4. Smučarček  pravi:

    zanimivo :D prou paše kej tazgale prebrat ;)

  5. garry  pravi:

    Aha, končno smo doživeli zgodbico….kaj naj rečem, ko sem bral sem bil nevidni opazovalec na zabavi, na stranišču in v pisarni. Včasih tud mene prime, da bi komu zaprl pot… sploh točno takim vajencem z bradico in kožuščkom pod srajco :-P

    V glavnem komaj čakam na naslednjo zgodbico ;-)
    Se boš toliko trudil da bomo vsak teden deležni ene??
    Vsekakor si za trud zaslužiš lupčka ;-)

  6. sebastos  pravi:

    Carsko!!! Vroče!!!
    Zelo dobro si prikazal problem notranje homofobije, ki jo je podoživljal Simon v dneh po njegovi “vroči pomoti”. Če je bil zanj takšen MM sex prvič, ga ne bo pozabil do konca življenja in garantirano se bo še velikokrat “zmotil”….
    Lepo, da mu nisi zameril, dovolj trpljenja si je naložil že sam….

  7. biksen  pravi:

    ja, hvala za spodbudo. če že ni leposlovje, je pa lepkoslovje.
    @marko & ikarus: sej sem v življanju tudi fajn, a ne izgubit izpred oči, da so dnevniški blogi en žanr, zgodbe pa drug. napisanih mam tud nekaj bolj packastih , lahko, da bosta imela takrat drugačno mnenje o meni.
    @ sharen: sprejemam kot velik kompliment.
    @ smučarček: bog žegnaj!
    @ garry: in? so vajenci v tvoji firmi dovzetni? ja, načeloma sem iztoku ponudil deset zgodbic, mogoče kakšno več. lupčka? zardel. tvoje lupčke bom zbiral. predlagam dogovor: če jih zberem deset, jih zamenjam za eno skupno jago s teboj. ko bodo rukal jeleni. me boš učil z lovsko puško.

  8. fag hagica  pravi:

    vaaaau. super zgodbica. Ampak kaj pa če bi nekako poskrbel, da jih ne bi bilo deset, ampak več? :) jih imaš že več napisanih?

  9. biksen  pravi:

    @ sebastos: ne bil viharjev notranjih bi igrača…
    @ fag hagica: počasi, počasi. da ti ne bo že pred koncem desetke dolgčas ali se ti uprlo.

  10. Simon  pravi:

    Ful doživeto napisano! Upam, da bo še kakšna zgodbica. :D
    Pa še Simon sem. :P

  11. garry  pravi:

    Ah, nekateri so zelo dovzetni…sam kaj k je prepovedana roba veliko bolj sladka :-P

  12. Marko  pravi:

    @Biksen: Če boš objavil tudi bolj packaste bom z veseljem prebral. ;)

  13. xxx  pravi:

    Biksen ful dobra zgodba sam ,če bomo čakali do jage in da se jeleni rukajo bo mal dolga,bolje da nam jih predstaviš vsaj 20 do takrat :)

  14. garry  pravi:

    @XXX: Jeleni rukajo nekje v septembru, tako da bo treba predstaviti okoli 30 zgodbic do takrat. Mislim da bo treba na Kočevsko, tam je jelenov toliko, da se gnoj dela iz njih ;-)

  15. biksen  pravi:

    @ garry, dolžan sem ti še komentar na 9 mm. sliši se: mmm. če bi pa z devetimi colami (inči) okol grozil, bi bil pa: auu.
    od one tvoja, da začutiš navzočnost Sile, sem mal zbolel . dej mal paz, kaj govoriš po svetu, pol eni ne mormo spat…
    menda se jelenov tud na notranjskem ne manjka.

    @xxx: da nisi zapadu pod vpliv Sile? med spodobnimi ljudmi jeleni rukajo, tvoji pa SE rukajo. jej, jej, se mi je takoj potrojil interes za tako jago. drugač pa hvala za hvalo. in občudovanje, da veš, da se to godi v septembru.

  16. garry  pravi:

    Haha, zakaj pa bi ne mogli spat?? :-)

  17. biksen  pravi:

    @garry: a zakaj? ker si našel tako dobro primerjavo, da si mi zburkal domišljijo. sem tem premišljeval in ti dam prav. pred leti temu občutku nisem verjel, pol se mi je pa vedno za nazaj pokazalo, da se nisem motil. to je to.

  18. xxx  pravi:

    @ biksen: Ja mnde bom pa ja vejdu kdaj se jelen rukajo,sej mam samu par km stran bajto od kočevskega ruga.Bl na sredin septembra se use tu dogaja hehe.Sam merkat moraš da te ta žvau ne pohod takrat k skor nč ne vid.

  19. čiko  pravi:

    hehe
    tale xxx je pa na vzhodni strani roga doma :-)

  20. garry  pravi:

    @biksen: Zdej sem pa jaz, ko ti na stranišču – vznemirim in grem…sem v svoji pisarni.

  21. Anonimnež  pravi:

    @ xxx in čiko: to je prava slovenska scena, že vemo, kje stanujemo. še par stavkov izmenjamo in se bomo poznal. če nismo v žlahti smo pa v šolo skup hodil. al pa vsaj na tečaj za hidravlično dvigalo.
    kak dober predlog za jesenski pohod! si z zahodne na vzhodno stran roga skozi črede jelenov in košut pot utirat.
    @čiko: s čim sem si prislužil odpustek, da nisi še mene poslal k spovedi?
    @garry: zdej jaz čutim silo iz pisarne na naznanem naslovu. se mi ježi dlaka.
    glede vznemirjenja: težko je žabo v vodo naterat.
    jej, tu je ratal pravi favnistični kotiček. jelenčki, vidrak garry, žabice in en kandidat, rabi zkušenega lovskega inštrukotorja, da bi lahko kakšno dobro jagersko napisal. obljubim, ko bo treba, bom čist tih in čist prmir.

  22. biksen  pravi:

    mi je stroj vzel ime, anonimnež sem jaz. da ne bo zmede.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !