Ekspres; erotična zgodba

Bil sem bruc in sem hotel v enem dnevu videti čim več. Cel dan sem bil na nogah, pretekal sem ves možne trge, razstave in knjigarne in bil temu primerno utrujen. Komaj sem čakal, da bom lahko na poti proti Ljubljani zadremal. Vlak je odpeljal iz Zagreba okoli enajste zvečer. Bil je bil skoraj prazen in ni bilo težko najti praznega kupeja. Usedel sem se v kot pri vratih in se kmalu potopil v dremež.

Na meji so me zbudili uniformiranci, opravili svoje delo in izginili. Ko so se koraki po vlaku umirili, je vstopil mlad moški. Moral je biti sredi dvajsetih, pet, morda deset let starejši od mene. Dvignil je potovalko in jo odložil na polico nad sedeži. Opazoval sem ga. Ko se je obrnil, je to zaznal in mi med sédanjem pomežiknil. Pa kaj še! Zaprl sem oči, prekrižal roke in zaprl oči, da bi čim prej spet zaspal. Poslušal sem, kako si je odpel in odložil jakno, zagrnil zaveso na steklih proti hodniku in nato obmiroval na sedežu. Nisem mogel takoj zaspati. Priprl sem oči. V gostem polmraku sem v miru premeril obrise njegove sedeče postave. Lepo raščen, širok v ramenih, vitek. Več sprva nisem videl. Nato se mi je pogled privajal na temo. Spreletelo me je, ko se mi je zazdelo, da sem iz nerazpoznavnosti teme začutil pritajeni sij njegovih oči. Samo zazdelo, gotov nisem bil. »Saj ne more vedeti, da ga gledam,« sem si rekel v mislih. Zaposlil sem se s tem, da sem si na temnem polju njegove glave zamišljal poteze njegovega obraza, kolikor so mi ostale v spominu od prej, ko je vstopil pri luči.

V nekem trenutku ni bilo več dvoma: skozi priprte oči me je motril. V sebi sem začutil napetost, a se nisem premaknil, opazoval sem ga naprej. Sedel je samozavestno, na široko. Sklenjene roke s staknjenima palcema so mu mirno počivale pred telesom. Njegova levica se je odmaknila in zdrknila nižje. Precej visoko v koraku se je počasi popraskal. Naj me vrag, če mu pri tem obraz ni trznil v nasmešek. Presneti mrak! Začutil sem drobne mravljinčke, ki so mi sprehodili po hrbtenici. »Bedak!« sem rekel samemu sebi. Da bi to lahko kamorkoli vodilo, sploh ni prišlo v poštev. Bil sem spodoben mladenič z romantičnimi nazori o ljubezni in seksu. Zaprl sem oči, z globokih vzdihom odgnal neumne misli, se znova skušal čim bolj udobno namestiti v kotu, se predal zibanju staromodnega vlaka in zadremal.

Začel me je zbujati čuden občutek. Otrpnil sem. Mednožje! Tip me je skozi hlače gladil po mojem napetem tiču. Dramatičnemu trenutku šoka je sledilo iskreno samopriznanje: »Ah! Kako to gódi…« Nisem se mogel več delati, da spim. Oči sem imel še zaprte, ko sem ga lepo počasi prijel čez roko. Zatipal sem tuje prste s poudarjenimi členki. On je božal naprej, kot da ni nič, jaz pa sem svoje prste namestil med njegove in njegovo dlan odločneje pritisnil k moji erekciji. Zaznal sem, da toplota ob mojem stegnu izvira iz njegovega bedra. Desnico sem odlepil s hrbta njegove roke in lepo počasi oddrsel iz mojega mednožja do njegovega stegna in tam čisto po malem, milimeter po milimeter, navzgor. V pregibu sem zatipal zadrgo na robu ležečega zavihka odpetih hlač. Splezal sem čez in prišel do kosmatine, goste in čvrste. S konicami prstov sem zdrknil nižje, kjer je bila dlaka vlažna od potne sparine, in zatipal koren njegovega trdega moškega mesa. Šele takrat sem odprl oči in ulovil njegov pogled. Glavo je imel čisto blizu moje, tako da sem čutil njeno toploto. Pogled mi je pravil: »Prebral sem te. Vem, česa si želiš. Ostani miren. Predaj se mi. Uživaj.«

Jaz sem bil predvsem zmeden in nedopovedljivo zdražen. Z moškimi sem bil praktično še nedolžen, zato je ta nenavadna situacija povsem pogubila mojo razsodnost. Čutil sem žgoči ogenj v dimljah, gledal sem žarenje v očeh neznanca, čutil sem trzajoče meso med njegovimi nogami. Spustil sem pogled do njegovega razkoraa. Nad pestjo, v katero sem vklenil njegov ud, je segalo še za vsaj tri prste njegovega mesa. V poltemi nisem razločil barv, toda čutil, da ta reč razbeljeno seva, da sije energijo, ki se ji ne da upreti.

Neznanec se še vedno sedé nekoliko odmaknil in mi začel odpenjati zadrgo. Ko je planil na prosto moj ponos, je naglo pokleknil pred mene in ga brez odlašanja pospravil v usta. Bil sem paraliziran od naglice, presenečenja in nepopisno prijetnega, dotlej nepoznanega občutka. Moje moško meso v tujih moških ustih… V malih možganih mi je zavrelo, kot zavre olje v cvrtniku. Vlak je drvel skozi noč, vse je drhtelo in se treslo, lovil sem sapo in globoko dihal, da ne bi prehitro strmoglavil v orgazem, in da bi ta čudež trajal in trajal. Ko je mladi moški zaznal, da sem že zelo daleč, je vstal in mi brez besede in z brezprizivno določnostjo zaril svojo meso v usta. Stemnilo, dobesedno stemnilo se je dobesedno pred očmi. To ni bila tema, ki nastane, ko ugasneš luč, to je bila notranja tema, prosti pad v globine nagonskega. Če bi takrat vstopil sprevodnik, ga ne bi niti videl niti slišal. Mož me je z rokama zgrabil za glavo me nabijal v usta. Dobesedno nabijal. Jaz sem bil povsem iz sebe, če sem sploh bil, če sem sploh še obstajal kot jaz. Moj edini spomin je ekstaza, lovljenje sape in ritem, neusmiljeni praritem, ki je kljuval vame. Ritem, ki je bil od mene neodvisen, kot ritem koles v vlaku, ki udarjajo sama zase v vedno enakih presledkih. Bil sem mu na voljo, služil sem tuji sli, njegovi ali vesoljni, bog ve čigavi, in se sam cvrl v svoji. Adijo pamet. Tipu je začelo prihajati v moja usta. Včasih se iz radovednosti spraševal, kakšen okus ima tuja sperma. Zdaj sem jo dobil toliko, da sem jo komaj sproti požiral. Goltal. Edinkrat v življenju. Ko je končal, je rokohitrsko pospravil svoje premoženje v hlače, se režal ko maček, mi šel s prsti v lase in mi glavo za šalo sunil vznak. »Serbus!« in je izginil iz mojega življenja.

Vlak se je zaustavljal, bil je Zidani most, jaz sem sedel v kotu kupeja. Komaj sem razumel, kaj se mi je zgodilo. Ko je vlak spet speljal, sem šele  začel okušati spermo. Bila je brez pravega okusa, nekako bljuvna, samo vlekla se je. Pravzaprav veliko razočaranje. Nihče ni vstopil, niti mimo kupeja ni zdrsnila nobena senca. Ko je vlak spet zdrvel v noč, sem stopil k oknu, ga odprl, se nagnil ven in potem v nočni veter pljuval in hrkal, kar se je dal spravit ven. Ko sem si sčistil usta spolzke, vlečljive sluzi, sem bil že toliko pri sebi, da sem si rekel: »Fant, to je bil dogodek tvojega življenja.«

Svoje meso sem imel še vedno zunaj, zgrabil sem ga v roko, stal pri odprtem oknu in ob mislih na svoje prvo zaresno moško-moško doživetje žorgal ko nestvor. Prišlo mi je v curkih. Šlo je po šipi in po polički, vse sem postreljal s spermo. V fantovskih letih se mi je sperma vedno pocedila -saj se ni niti imela kdaj nabrati-takrat, v tistem vlaku, mi je pa prvič brizgala gosto in dolgo, kot gasilcu. Uredil sem se, zaprl okno in sedel nazaj na sedež. Gledal sem sledove svojih curkov na šipi in polički, ki so se utekočinjali in v kapljicah počasi drseli navzdol. Tablica z napisom »Ne nagibaj se skoz okno« in njegovimi tremi prevodi je bila vsa objokana. Ja. Na nov način sem postal moški.

To je bila moja iniciacija. Po nekaj urah omamljenosti me je začel razžirati strah. Kaj, če sem kaj staknil? Če sem imel v ustih majhno majceno ranico, je ob nepopisni količini sperme hivov virus zagotovo našel pot vame. Strah ime velikanske oči. Tretji teden sem bi že čisto preč. Šel sem se testirat. In spoznal čare anonimnega testiranje. Prvi, na katerega sem naletel, je bi oblikovalec iz firme, kjer sem delal med počitnicami. Delo sem dobil, ker je tam zaposlen stric. Seveda me je prepoznal. Rekel ni nič. On je gledal v prazno, jaz pa v tla. Potem: klop, klop, klop, klop: »Ja živjo, kaj pa ti tukaj delaš?« Cokelčki, v njih nogice v belih hlačnih nogavicah. Dvignem pogled: modro krilce, uniforma medicinske sestre, v njej sošolka iz osnovne šole. Vse kri mi je butnila v glavo. Nič nisem spravil iz sebe. »Ma ja, saj se vsakemu zgodi.« In je odklopotala naprej. Ona že v poklicu, nisem prezrl prstana, torej že tudi poročena, jaz pa tam z velikanskim napisom na čelu: »Peder.«

Takrat izvidov še ni bilo v enem dnevu. Kaj vem, ali je bilo treba čakati dva ali tri tedne. Trajalo je neskončno dolgo. Prva misel zjutraj in zadnja zvečer: »Kaj bo?« Hvalabogu je bilo vse v redu. Temeljito sem premišljeval o svojem bodočem spolnem življenju. Že res, da nisem staknil hiva, toda trajno sem se okužil z drugim virusom: s strašno frapiranostjo nad moškim mesom in nad nenavadnimi situacijami, kjer se lahko zgodi to in ono. Ni me pretreslo, da sem se zapletel z moškim – se mi je zdelo, da se mi bo to prej ko slej zgodilo. Pretreslo me je, da sem bil na to popolnoma nepripravljen.

So sile, v rokah katerih sem igrača. Nikoli se nisem slepil, da lahko pred svojimi strastmi pobegnem. Igro sprejemam, vendar se ji po lekciji z polnočnega ekspresa ne prepuščam več na slepo. Igram jo, a jo hočem tudi voditi. A ja: po tistem niti po mleko v merkator ne grem več brez kondoma. Vsaj tu se imam v oblasti.

Biksen

  • Share/Bookmark
 

25 odgovorov na “Ekspres; erotična zgodba”

  1. Marko  pravi:

    @Biksen: Odlično znaš pisati, drugače pa ja strah ima velike oči. Super, da je bilo vse v redu! ;)

  2. ihim  pravi:

    Se strinjam z Markom – odlično napisano, ne glede na to ali je bilo vse res. Sam sem večkrat doživel kaj podobnega, s tem, da je bilo vse, od občutka tuje roke na mojem mednožju in naprej, samo v moji glavi.

  3. planty  pravi:

    Res, ni kaj – zgodba in pol. Tisti strah pa razumem. Bi ga v enaki situaciji zagotovo doživljal. Mogoče sem spregledal, ampak vseeno: Kakšen občutek imaš pa sedaj glede tega? Ti je žal? Si vesel, da se je zgodilo?

  4. ikarus  pravi:

    Sočen in domišljen jezik, ni kaj.
    Sicer ti pa verjamem, takšne stvari se dogajajo.
    Ko najmanj pričakuješ.
    Je najbolje, res, če sta strast in razum v ravnovesju.
    Včasih je to sila težko…
    Aaaahhhh…

  5. biksen  pravi:

    @1-4: vsak ima kakšen dar, recimo da ga imam jaz za pisanje. jezik me privlači, ne samo tisti v tujih ustih. v slovenskem sem doma, če bi kaj takega pisal v angleščini bi ratalo tehnično poročilo.
    @ihim: grdi, grdi ihim. se ti ne zdi dovolj prepričljivo, da bi bilo lahko res? evo ti izjava za javnost: zgodbe o jedrski fiziki ne znam napisati.
    @planty: občutek? s treznim razumom ne bi rinil v takšno prigodo, ne glede ne moč doživetja in (možen) dober konec. naj se takole izvijem: ni, da bi se s tem hvalil, občutki oz. občutenja se mi pa zdijo vredni posredovanja v besedi. fascinacija nad življenjem pač.
    @ikarus: ne vem, če se takšne stvari dogajajo, meni se zgodijo… strast in razum v ravnovesju? a se da kje cepit za kaj takega? ja, je težko.

  6. garry  pravi:

    Biksi, tale zgodbica me je spomnila na drugo zgodbico, ki sem jo prebral v Vročem kaj-u. Seveda k sem bil še precej mlad in sem ga našel pod očetovo posteljo :-) Je blo nekej podobnega, sam da ej bla ženska in moški, pa trenertke se spomnim ;-)
    Drgač je bila tudi zgodbica o trenerju in nadobudnem športniku. Mal sem šel v spomine.

    Vsekakor mi je všeč popolno ocenjevanje vsake situacije, ki je dobro predstavljeno, kar pomeni, da si razumski človek, ki mu včasih celo uspe, se izviti racionalnosti in zaplavati v morju užitka, sam kaj ko je povratek tako hud, da rabiš kar nekaj časa, da se poštima.

    Bi bilo pa zanimivo kdaj doživet kej takšnega, eno presenečenje, saj kaj ko dvomim, da bi razum popustil.

    lupček nr2 ;-)

  7. garry  pravi:

    V premislek:
    Jao, k res nimamo kej boljšga počet pozno zvečer kot viset na blogu?? :-)

  8. biksen  pravi:

    @garry: ah, obsojeni smo na klišeje. mislim pa, da jim mora vsaka generacija na novo doživet. da ne rečem, da vsak posameznik. garry, telovadanica in nadobudni športnik? joj, jo že mam v glavi, boš bral čez teden dni.
    ideja za priživetje večera in noči: pejt na banhof in si kup povratno do Dobove. velaja najmanj 24 ur, ves ta čas se lahko pa gor in dol voziš. če ne bo nobem k tebi uletu pa dej ti h komu. kaj pa veš. latinci so rekli, da pogumne sreča podpira.
    ej, tvoji lupčki pikajo!

  9. garry  pravi:

    Biksi, prav pa ne bom več špikal ;-) Kar pomeni, da boš ti ostal brez lupčkov, ne jaz brez brade!

    Ja no je pa že kej bolj vznemirljivga, pa sej veš, z vlakom se tako malo ljudi vozi zadnje čase. V tvojih mladih časih je bilo več prometa. ;-)

    Ja sej, ampak previdnost je mati modrosti ;-)

  10. biksen  pravi:

    garry, nisem se pritoževal, sam povedal sem, kako občutim.

    enkrat, ko mi bo zmanjkalo lastnega štofa, te bom povabil na pivo, da mi zaupaš, kaj je zate zares vznemirljivo. al pa sam napiši, da bo tu bolj pestro.

  11. garry  pravi:

    Jao, pivo??
    deci rdečega se mi veliko bolj prileže :-) Pa pivo ni za zimske dni ;-)

  12. biksen  pravi:

    garry, beri natančno! “ko mi bo zmanjkalo lastnega štofa”. za zgodbe. takrat bomo zunaj čez dan že v kratkih rokavih. a ni romantično it na pivo, ko v krigle snežijo cvetki z divjih kostanjev?

  13. garry  pravi:

    hehe
    mam še vedno raje rdečega pa vodo zdraven ;-)

    Ja sej sem pomislil tud na to razlago tvojega besedila, ampak da bi tebi zamnjaklo gradiva ??

  14. biksen  pravi:

    bevanda, škržati, bele ladje na obzorju. garry brez majice. škržati nažigajo. imam sceno pred očmi.
    zakaj bi mi zmanjkalo? ker je pri lepljivih zgodbah velika verjetnost, da se začnejo ponavljat v dolgčas. kaj je novega pod soncem? samo osebni način, izkušnja, kako do česa prideš. zato me zanima tvoja zgodba!

  15. muras  pravi:

    test

  16. garry  pravi:

    Zgornji scenarij se sliši zelo vroče, veš da mene ne najdeš na morju??

  17. Sebastos  pravi:

    @Biksen: Odlično! Izguba nedolžnosti! Čista strast! Brez besed! Moško!

  18. biksen  pravi:

    @garry: kako je s teboj in morjem, ne vem. v industriji sanj je tako, da morajo igralci sledit scenariju. jaz sem bolj skromen, pisal sem samo o sceni. ampak posluš: pit bevando poleti v ljubljani? a ni to podobno kot da bi v kopalkah po prešercu šetal?
    @sebastos: hvala.

  19. garry  pravi:

    Mene morje pa res ne vidi, sem raje bolj na suhem ;-)
    Piti moraš tma kjer te žeja prime, da bi hodil namorje samo bevando pit se mi ne zdi smiselno ;-) Jaz sem v vročem vremenu najraj v senci, al pa kej na delovnem mestu kjer je klima.

  20. Kalejdoskop  pravi:

    Lepa impresija, ni kaj …
    Ampak Biksen, le zakaj slika stare Gomulke (!?!), pa še to iz Poljske, s temi velikimi lučmi? :-)

  21. garry  pravi:

    Ja Kalejdoskop, k v tistih časih k je zgodbica nastajala so bili taki vlaki ;-)

  22. biksen  pravi:

    @kalejdoskop: slikovna oprema ni moja skrb. res, mal je nerodno, ker v gomulkah ni kupejev. si ajzenponar, da ločiš modele gomulk na oko?
    garry, a ti misliš da sem jaz iz tistih časov, ko so v parne lokomotive na roke šaflali premog? ena jedelj pomaranča, dve jedelj pomaranči?

  23. garry  pravi:

    Ja v Indiji še zdej gredo lokomotive na premog ;-)
    Guten morgen! ;-)

  24. Kalejdoskop  pravi:

    @garry: ti je dal biksen malo misliti, a ne,… jaz sem se pa že spraševal, le kako bi ti vedel, kdaj je nastajala tale zgodbica? :-)
    @biksen: da ločiš modele gomulk na oko, pa res ni treba biti ajzenponar! ;-)

  25. garry  pravi:

    @Kalejdoskop: Biksi mi je razlagal že koliko je mlad, pa v tej zgodbici je navedel, da je bil glih bruc. to je pa že nekaj let nazaj ;-)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !