Ljubezen nas popelje v drugačno vesolje

Najprej je bilo telo. In meso, kot rdeč oblak, čigar blisk je duša. In tisto meseno poželenje, ki ga zdrav razum težko dohaja. Takoj sem ga opazil. On mene niti ne. In vztrepetal.
 
Najprej je bila svetloba. Jasno in ostro je risala podobo njegovega telesa. Bil je kot arabski žrebec, ki mu vroča, plemenita kri drvi po žilah. Nato se je izgubil. V meni je ostal nemir. Ga bom še kdaj videl, morda celo občutil?  Predrzna želja!

 

[Veja in njena senca, kot podoba v ogledalu. Sva to on in jaz? Drevo kot okvir slike. Kaj bi slika brez okvirja? In življenje brez ljubezni?]

Spet sva se srečala. Tokrat je mrak mehčal obrise njegovega slokega telesa. Njegovi lasje so bili še bolj črni. Oči še bolj globoke in prijazne. Spregovoril sem in dobil odgovor. Oddahnil sem si. Sanjam?
 
Najini telesi sta govorili brez besed. Lačni bližine in dotika. Olje je dišalo po cedrovem lesu. Poznal je ta vonj. Žlahtno olje za žlahtno telo. Na hrbet sem mu zlil ozko dolgo mastno sled. Pričel sem gnesti in gladiti. Počasi in naklonjeno. Razumel in sprejel je mojo tiho govorico. In užival. Jaz nič manj.
 
Čutna naslada je počasi prehajala v zenit. Zajahal me je, on mene, žrebec! Kot bi se ovijal okrog nevidne navpične osi. In trzal kot plemenita ranjena žival. Delirij dveh duš in dveh teles.

[Svet je lep, v dvoje je še lepši.]
 
Rad imam tisti mehki, spokojni “after”. Ko se ti nikamor ne mudi. Ko ti misli kar nekam pobegnejo, udi omrtvijo, ko ti dušo preplavi občutek blažene bližine. Počasi in plaho sva spregovorila, spoznavala skupne vrednote, podobno ujete usode in skoraj enaka hrepenenja.
 
Razkril sem mu svoje “muhe”. Da rad pobegnem v višave, tudi če je mraz. Izgleda, da sem se malo zmotil glede tiste vroče žrebčeve krvi. Je rekel, da je bolj zmrznjene sorte…


Ko sva se spet srečala, me je presenetil. Srce mi je zažvrgolelo ko je rekel, da je že kupil pohodne hlače. Nato pa toplo spodnje perilo. Pa prijatelj mu je posodil pohodne palice… Pa pri prijateljih se je tudi pozanimal, kaj vse mora pozimi vzeti s seboj v hribe… Bil je sicer v dvomih, če bo zmogel. Jaz prav nič.


 
[Pod vrhom: vsak čas bova zmagala.]
 
Nameraval sem ga (za)peljati na mojo ljubljeno Pokljuko. Pa so bile tisti dan tam ravno tekaške tekme. Bilo bi premalo samote. V Bohinju je bila megla, tako so tudi Voje odpadle. Pa sva šla na Ratitovec.
  
Ko sva prišla na sonce in pričela hoditi, je šel njegov strah k vragu: celo vroče nama je bilo. Slačila sva plast za plastjo. Kot bi lupila čebulo. Orosile so se mi oči. Pa ne zaradi čebule. Bile so solze sreče. Ko je hodil pred menoj, sem ga komaj dohajal. Je hodil lahkotno kot perešček, z dolgimi, okretnimi koraki. Dol je šlo še hitreje.


 
[Mal po nogah, mal po ritki.]
 
Vesel sem bil, ko sem videl, kako uživa. Kljub temu, da sem bil tam gor že večkrat, sem tudi jaz užival. Ker sva bila skupaj. Ker sem ga lahko objel, poljubil, se zazrl v njegove oči, tople in zelene… Ker mi je enako vračal.
 
Tako kot vsak vikend nekaj spečem, sem tudi ta. Saherco seveda.  Ampak že v petek popoldne. S posebnim razlogom. Da ga bom v soboto, po izletu, lahko razvajal. In sem ga. Kupil si bo tudi svoje palice in pa gamaše…


 
[Dej me že nehej neprestano slikat!]
 
Marguerite Yourcenar je v knjigi Hadrijanovi spomini zapisala nekaj misli.
 
Razum je zbegan vpričo čudeža ljubezni in nenavadne obsedenosti, zavoljo katere nas to isto meso, ki nas pušča ravnodušne, ko gre za naše lastno telo, in ki od nas terja samo to, da ga umivamo in hranimo, in če je mogoče, ubranimo trpljenja, navdaja s tolikšno strastjo po ljubkovanju zgolj zato, ker ga oživlja osebnost, ki je drugačna od naše, in ker kaže nekatere poteze lepote, glede katerih sicer ne bi soglašali najboljši sodniki.
 
Ljubezen je izmed vseh naših iger edina, ki lahko pretrese dušo, in edina, kjer se mora igralec prepustiti deliriju telesa. Ljubezen nas popelje v drugačno vesolje, kamor v drugih trenutkih ne zaidemo.
 
Skrivnostna igra, ki iz ljubezni do telesa prehaja v ljubezen do osebe, je dovolj lepa, da ji je vredno posvetiti del življenja.

Ikarus

  • Share/Bookmark
 

21 odgovorov na “Ljubezen nas popelje v drugačno vesolje”

  1. ihim  pravi:

    Orgazmično lepo. Tvoje pisanje je kot stara trajna veza – ljubezen h kateri se vedno rad vrneš. Živo ujemanje, ki ne razočara.
    Sem srečen za vaju.

  2. ikarus  pravi:

    @ihim
    Ko intenzivno doživim nekaj lepega, stvar, še bolj pa osebo, se v meni prebudi mal pesnika.
    Iztok ima zasluge, da sem to v sebi odkril, da kdaj kaj napišem.
    Pa sem mislil, da se že čisto poznam!

  3. garry  pravi:

    Vau :-)
    Kakšen tekst…kto bi bil pisan napol v transu. sej najbrž si v transu, vsekakro zanimiv :-)
    Da bi le tako dolgo ostalo ;-)

  4. ikarus  pravi:

    @garry
    Ja, ljubezen je fiziološka psihoza.
    Delaš nore stvari, ki jih sicer ne bi.
    No, se pa stvari že umirjajo…
    Druče bi me pa verjetno pobralo, hehe…
    Že dolgo se nisem tako “vnel”!

  5. Marko  pravi:

    @Ikarus: Fenomenalno napisano, res! ;)

  6. Morska  pravi:

    Uf, to pa topi v še tako velikem mrazu. Brez besed..

  7. planty  pravi:

    Mraza oz. snega se sploh ne čuti, pa čeprav se del zgodbe dogaja v takem okolju in čeprav slike nakzujejo to zgodbo. Ob taki zgodbi se mi pa res prebudi želja po odkritju prave ljubezni. To se ob taki zgodbi zazdi kot edini pravi življenjski cilj. Krasno! Res upam, da bomo o doživetjih v tej vezi še kaj slišali.

  8. blaž  pravi:

    zelo lep post, vendar v tem trenutku zame kot sol na rano. strašno boli…

  9. garry  pravi:

    Blaž, menda ni tako hudo? Veseli se dejstva da je vsaj nekdo srečen, če že tebi ni uspelo bit. Važno je, da upanje ne umre nikoli ;-) Za dežjem vedno posije sonce in rana se zaceli :-)

  10. ikarus  pravi:

    @Marko
    Ni bilo treba veliko mislit, kaj in kako bom napisal…

    @Morska
    Ma kaki mraz. Jaz ga ne priznavam.

    @planty
    Ja ta naša hrepenenja. Sicer pa težko rečem, da je to ta prava ljubezen… Saj poznaš tisto o zarečenem kruhu.
    No, ampak, tu in zdaj je prava. Za vnaprej niti nočewm razmišljati.

    @blaž
    Poznam te rane in to sol. Kaj naj ti rečem.
    Ne išči na hitro, na vso silo, novega vesolja.
    Pusti času čas.
    Prišlo bo iznenada, nepričakovano, ko boš najmanj mislil.
    Meni je pomagalo, da sem šel v družbo. Dokler sem se zapiral vase, je blo za znoret.
    Meni je pomagalo tudi, če sem se fizično zmatral.Tek, fitnes…

  11. dayw  pravi:

    Lepo zate. Jaz sicer v take stvari ne verjamem,ampak si vsaj srečen. Lp

  12. Domen  pravi:

    Prekrasno, Ikasus. Res je orgazmično lepo, kot je rekel Ihim, in topi tudi v najhujšem mrazu, kot je zapisala Morska. Jaz sem se ob prebiranju tvoje zgodbe spomnil na Rousseajev pionirski roman evropske romantike, Julijo ali Novo Heloizo, oz. natančneje na odlomek, v katerem Julijo in Saint-Preuxa kljub ostremu mrazu greje njuna prepovedana, a velika ljubezen. Prav privoščim ti tako srečo!

  13. ikarus  pravi:

    @dayw
    Jaz nočem razmišljati ali verjamem ali ne.
    Enostavno se prepustim tistemu, kar čutim.
    S kančkom zadržka in razuma v ozadju.

    @Domen
    No, najina ljubezen sicer ni prepovedana, hehe…
    Te pa kljub temu prijetno pogreje.

  14. dayw  pravi:

    No, saj pravim, lepo zate. Jaz sem to že občutil, samo nikoli v dvoje. Zato je zdaj razum na prvem mestu.

  15. Domen  pravi:

    Vem, da ni prepovedana – upam, da me nisi razumel napačno, ker sem se res malo nerodno izrazil. To se je nanašalo zgolj na dogajanje v romanu.

  16. biksen  pravi:

    lepo, navdahnjeno. pri meni se je edina velika ljubezen v življenju začela podobno, s splošnim požarom v mesu in duši hkrati. dotik muze, ki ga omenjaš, je čudežno doživetje.
    ratitovec pozimi: kje lahko še v dobri uri vzpona doživiš toliko hriba in gore kot tam? romantična izbira, tudi če greš tja gor po dolgih letih veze. ti jo privoščim iz srca.

  17. ikarus  pravi:

    @dayw
    Malo resignirano zveni.
    Tud jest sem se že zaklel, da bo razum na prvem mestu.
    Sedaj pa sem za trenutek vrtoglavice pripravljen narediti skoraj karkoli.

    @Domen
    Saj vem, Domen. Malo šale!
    Dobro se izražaš!!!
    Nč bat.

    @biksen
    Pa je res romantična izbira. Gor sva šla čez Povden, dol pa po dolini Razor.
    Bile so idealne razmere: 10 cm novega snega na sicer bolj gladko stezo.

  18. Sebastos  pravi:

    @Ikarus: vedno znova me presenečas s svojimi talenti, odlično.
    Mal firbca bom. Je to čisto sveža ljubezen, januarska? Naj traja, naj gori,…Vso srečo!

  19. dayw  pravi:

    Imaš prav. Res je resignirano.
    Folk uživajte^^

  20. muc  pravi:

    Ikarus, tvoj post mi prav polepšal začetek tedna :) Vedno, ko te berem, čedalje bolj vzbujaš v meni interes za hribolazništvo. Sicer ko sem bil mlajši, sem kar dosti hodil po hribih in gorah, ampak zadnjih nevem koliko let me žal hribi niso več videli. In sem jih ob tvojih zapisih začel pogrešati…no, nizke pohodne čevlje sem si že kupil za začetek, pomlad se bliža :)
    Drugače sem pa ful vesel zate, da si si našel boljšo polovico ;)

  21. ikarus  pravi:

    @sebastos
    Ja ja, si uganil, sveža, januarska!

    @muc
    Ko sem bil najstnik, jaz še nisem hodil po hribih.
    Potem sva pa z enim prijateljem začela…
    Zdaj, ko sem pa že star, pa betežen, pa vedno raje hodim, hehe…
    Tako tud za tebe ni prepozno, da ponovno začneš!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !