Ljubezen nas popelje v drugačno vesolje
Najprej je bilo telo. In meso, kot rdeč oblak, čigar blisk je duša. In tisto meseno poželenje, ki ga zdrav razum težko dohaja. Takoj sem ga opazil. On mene niti ne. In vztrepetal.
Najprej je bila svetloba. Jasno in ostro je risala podobo njegovega telesa. Bil je kot arabski žrebec, ki mu vroča, plemenita kri drvi po žilah. Nato se je izgubil. V meni je ostal nemir. Ga bom še kdaj videl, morda celo občutil? Predrzna želja!
[Veja in njena senca, kot podoba v ogledalu. Sva to on in jaz? Drevo kot okvir slike. Kaj bi slika brez okvirja? In življenje brez ljubezni?]
Spet sva se srečala. Tokrat je mrak mehčal obrise njegovega slokega telesa. Njegovi lasje so bili še bolj črni. Oči še bolj globoke in prijazne. Spregovoril sem in dobil odgovor. Oddahnil sem si. Sanjam?
Najini telesi sta govorili brez besed. Lačni bližine in dotika. Olje je dišalo po cedrovem lesu. Poznal je ta vonj. Žlahtno olje za žlahtno telo. Na hrbet sem mu zlil ozko dolgo mastno sled. Pričel sem gnesti in gladiti. Počasi in naklonjeno. Razumel in sprejel je mojo tiho govorico. In užival. Jaz nič manj.
Čutna naslada je počasi prehajala v zenit. Zajahal me je, on mene, žrebec! Kot bi se ovijal okrog nevidne navpične osi. In trzal kot plemenita ranjena žival. Delirij dveh duš in dveh teles.
[Svet je lep, v dvoje je še lepši.]
Rad imam tisti mehki, spokojni “after”. Ko se ti nikamor ne mudi. Ko ti misli kar nekam pobegnejo, udi omrtvijo, ko ti dušo preplavi občutek blažene bližine. Počasi in plaho sva spregovorila, spoznavala skupne vrednote, podobno ujete usode in skoraj enaka hrepenenja.
Razkril sem mu svoje “muhe”. Da rad pobegnem v višave, tudi če je mraz. Izgleda, da sem se malo zmotil glede tiste vroče žrebčeve krvi. Je rekel, da je bolj zmrznjene sorte…
Ko sva se spet srečala, me je presenetil. Srce mi je zažvrgolelo ko je rekel, da je že kupil pohodne hlače. Nato pa toplo spodnje perilo. Pa prijatelj mu je posodil pohodne palice… Pa pri prijateljih se je tudi pozanimal, kaj vse mora pozimi vzeti s seboj v hribe… Bil je sicer v dvomih, če bo zmogel. Jaz prav nič.
[Pod vrhom: vsak čas bova zmagala.]
Nameraval sem ga (za)peljati na mojo ljubljeno Pokljuko. Pa so bile tisti dan tam ravno tekaške tekme. Bilo bi premalo samote. V Bohinju je bila megla, tako so tudi Voje odpadle. Pa sva šla na Ratitovec.
Ko sva prišla na sonce in pričela hoditi, je šel njegov strah k vragu: celo vroče nama je bilo. Slačila sva plast za plastjo. Kot bi lupila čebulo. Orosile so se mi oči. Pa ne zaradi čebule. Bile so solze sreče. Ko je hodil pred menoj, sem ga komaj dohajal. Je hodil lahkotno kot perešček, z dolgimi, okretnimi koraki. Dol je šlo še hitreje.
[Mal po nogah, mal po ritki.]
Vesel sem bil, ko sem videl, kako uživa. Kljub temu, da sem bil tam gor že večkrat, sem tudi jaz užival. Ker sva bila skupaj. Ker sem ga lahko objel, poljubil, se zazrl v njegove oči, tople in zelene… Ker mi je enako vračal.
Tako kot vsak vikend nekaj spečem, sem tudi ta. Saherco seveda. Ampak že v petek popoldne. S posebnim razlogom. Da ga bom v soboto, po izletu, lahko razvajal. In sem ga. Kupil si bo tudi svoje palice in pa gamaše…
[Dej me že nehej neprestano slikat!]
Marguerite Yourcenar je v knjigi Hadrijanovi spomini zapisala nekaj misli.
Razum je zbegan vpričo čudeža ljubezni in nenavadne obsedenosti, zavoljo katere nas to isto meso, ki nas pušča ravnodušne, ko gre za naše lastno telo, in ki od nas terja samo to, da ga umivamo in hranimo, in če je mogoče, ubranimo trpljenja, navdaja s tolikšno strastjo po ljubkovanju zgolj zato, ker ga oživlja osebnost, ki je drugačna od naše, in ker kaže nekatere poteze lepote, glede katerih sicer ne bi soglašali najboljši sodniki.
Ljubezen je izmed vseh naših iger edina, ki lahko pretrese dušo, in edina, kjer se mora igralec prepustiti deliriju telesa. Ljubezen nas popelje v drugačno vesolje, kamor v drugih trenutkih ne zaidemo.
Skrivnostna igra, ki iz ljubezni do telesa prehaja v ljubezen do osebe, je dovolj lepa, da ji je vredno posvetiti del življenja.
Ikarus
25.01.2009 ob 10:58
Orgazmično lepo. Tvoje pisanje je kot stara trajna veza – ljubezen h kateri se vedno rad vrneš. Živo ujemanje, ki ne razočara.
Sem srečen za vaju.
25.01.2009 ob 11:24
@ihim
Ko intenzivno doživim nekaj lepega, stvar, še bolj pa osebo, se v meni prebudi mal pesnika.
Iztok ima zasluge, da sem to v sebi odkril, da kdaj kaj napišem.
Pa sem mislil, da se že čisto poznam!
25.01.2009 ob 11:30
Vau
Kakšen tekst…kto bi bil pisan napol v transu. sej najbrž si v transu, vsekakro zanimiv
Da bi le tako dolgo ostalo
25.01.2009 ob 11:38
@garry
Ja, ljubezen je fiziološka psihoza.
Delaš nore stvari, ki jih sicer ne bi.
No, se pa stvari že umirjajo…
Druče bi me pa verjetno pobralo, hehe…
Že dolgo se nisem tako “vnel”!
25.01.2009 ob 11:55
@Ikarus: Fenomenalno napisano, res!
25.01.2009 ob 12:10
Uf, to pa topi v še tako velikem mrazu. Brez besed..
25.01.2009 ob 13:10
Mraza oz. snega se sploh ne čuti, pa čeprav se del zgodbe dogaja v takem okolju in čeprav slike nakzujejo to zgodbo. Ob taki zgodbi se mi pa res prebudi želja po odkritju prave ljubezni. To se ob taki zgodbi zazdi kot edini pravi življenjski cilj. Krasno! Res upam, da bomo o doživetjih v tej vezi še kaj slišali.
25.01.2009 ob 15:15
zelo lep post, vendar v tem trenutku zame kot sol na rano. strašno boli…
25.01.2009 ob 16:25
Blaž, menda ni tako hudo? Veseli se dejstva da je vsaj nekdo srečen, če že tebi ni uspelo bit. Važno je, da upanje ne umre nikoli
Za dežjem vedno posije sonce in rana se zaceli 
25.01.2009 ob 16:38
@Marko
Ni bilo treba veliko mislit, kaj in kako bom napisal…
@Morska
Ma kaki mraz. Jaz ga ne priznavam.
@planty
Ja ta naša hrepenenja. Sicer pa težko rečem, da je to ta prava ljubezen… Saj poznaš tisto o zarečenem kruhu.
No, ampak, tu in zdaj je prava. Za vnaprej niti nočewm razmišljati.
@blaž
Poznam te rane in to sol. Kaj naj ti rečem.
Ne išči na hitro, na vso silo, novega vesolja.
Pusti času čas.
Prišlo bo iznenada, nepričakovano, ko boš najmanj mislil.
Meni je pomagalo, da sem šel v družbo. Dokler sem se zapiral vase, je blo za znoret.
Meni je pomagalo tudi, če sem se fizično zmatral.Tek, fitnes…
25.01.2009 ob 16:54
Lepo zate. Jaz sicer v take stvari ne verjamem,ampak si vsaj srečen. Lp
25.01.2009 ob 17:32
Prekrasno, Ikasus. Res je orgazmično lepo, kot je rekel Ihim, in topi tudi v najhujšem mrazu, kot je zapisala Morska. Jaz sem se ob prebiranju tvoje zgodbe spomnil na Rousseajev pionirski roman evropske romantike, Julijo ali Novo Heloizo, oz. natančneje na odlomek, v katerem Julijo in Saint-Preuxa kljub ostremu mrazu greje njuna prepovedana, a velika ljubezen. Prav privoščim ti tako srečo!
25.01.2009 ob 18:00
@dayw
Jaz nočem razmišljati ali verjamem ali ne.
Enostavno se prepustim tistemu, kar čutim.
S kančkom zadržka in razuma v ozadju.
@Domen
No, najina ljubezen sicer ni prepovedana, hehe…
Te pa kljub temu prijetno pogreje.
25.01.2009 ob 18:03
No, saj pravim, lepo zate. Jaz sem to že občutil, samo nikoli v dvoje. Zato je zdaj razum na prvem mestu.
25.01.2009 ob 18:38
Vem, da ni prepovedana – upam, da me nisi razumel napačno, ker sem se res malo nerodno izrazil. To se je nanašalo zgolj na dogajanje v romanu.
25.01.2009 ob 19:17
lepo, navdahnjeno. pri meni se je edina velika ljubezen v življenju začela podobno, s splošnim požarom v mesu in duši hkrati. dotik muze, ki ga omenjaš, je čudežno doživetje.
ratitovec pozimi: kje lahko še v dobri uri vzpona doživiš toliko hriba in gore kot tam? romantična izbira, tudi če greš tja gor po dolgih letih veze. ti jo privoščim iz srca.
25.01.2009 ob 20:50
@dayw
Malo resignirano zveni.
Tud jest sem se že zaklel, da bo razum na prvem mestu.
Sedaj pa sem za trenutek vrtoglavice pripravljen narediti skoraj karkoli.
@Domen
Saj vem, Domen. Malo šale!
Dobro se izražaš!!!
Nč bat.
@biksen
Pa je res romantična izbira. Gor sva šla čez Povden, dol pa po dolini Razor.
Bile so idealne razmere: 10 cm novega snega na sicer bolj gladko stezo.
25.01.2009 ob 22:48
@Ikarus: vedno znova me presenečas s svojimi talenti, odlično.
Mal firbca bom. Je to čisto sveža ljubezen, januarska? Naj traja, naj gori,…Vso srečo!
26.01.2009 ob 04:08
Imaš prav. Res je resignirano.
Folk uživajte^^
26.01.2009 ob 11:40
Ikarus, tvoj post mi prav polepšal začetek tedna
Vedno, ko te berem, čedalje bolj vzbujaš v meni interes za hribolazništvo. Sicer ko sem bil mlajši, sem kar dosti hodil po hribih in gorah, ampak zadnjih nevem koliko let me žal hribi niso več videli. In sem jih ob tvojih zapisih začel pogrešati…no, nizke pohodne čevlje sem si že kupil za začetek, pomlad se bliža 
Drugače sem pa ful vesel zate, da si si našel boljšo polovico
26.01.2009 ob 20:47
@sebastos
Ja ja, si uganil, sveža, januarska!
@muc
Ko sem bil najstnik, jaz še nisem hodil po hribih.
Potem sva pa z enim prijateljem začela…
Zdaj, ko sem pa že star, pa betežen, pa vedno raje hodim, hehe…
Tako tud za tebe ni prepozno, da ponovno začneš!