Sinko
Sinko! Islandska drama Hávarja Sigurjónssona. Režiral je Alen Jelen. Igrajo Milan Štefe, Vesna Jevnikar, Rok Matek in Gorazd Kolar. Gledališče Glej in Škuc gledališče.
Zanimiva enodejanka, ki pa to ni. Vse je zgoščeno. Hitro. Hkraten prikaz več časovno in krajevno ločenih dogodkov. Moderno. Hitri preskoki, časovni, medgeneracijski. Ljubezen. Strejtovska ljubezen, ki to ni. Fasada za druge in zase. Gejevska ljubezen. Veza, ki je oče ne prebavi. Oče, strejt? Homofob? Oče, ki ga razžira notranja homofobija. Homofoben oče, ki mu sinov partner odpre šlic in …
Vredno ogleda! Predstavo priporočam tudi kot darilo za kakšnega homofobičnega fotra!
p.s.
Glej vsekakor ni za snobe, saj boste sedeli na trdih lesenih deskah, brez sedežnega reda… Bo pa prijetno toplo!
Sebastos
Sodobna drama Sinko je polna nenavadnih elementov, ki bi jih lahko po eni strani pripisali njenemu daljnemu islandskemu izvoru, po drugi strani pa njeni moderni puzlasti strukturi. V hitrem navzkrižnem boju replik se izgubimo med žive in mrtve, preteklost in sedanjost, med ljubimce in sovražnike, manipulatorje in žrtve, med prepir in seks, očeta in mamo, sina in fanta. Kljub izraziti specifičnosti pa Sinko govori vendarle o elementarni in univerzalni temi, o odnosih v družini. Končno je to igra o ljubezni, in ne o tem, ali je nekdo gej ali straight. Je igra o ljubezni in o tem, kaj se zgodi, če ljudje pustijo predsodkom, da jim zavladajo in kako lahko izgubiš svoje ljubljene ali celo svoje življenje, če ljudi ne ljubiš takih, kot so (in svojo ljubezen pogojuješ in obljubljaš za primer, če bodo ljudje takšni, kot si ti želiš). GledališčeŠkuc, GledališčeGlej
8.02.2009 ob 18:13
[...] Read more: Sinko [...]
8.02.2009 ob 23:26
Sinko. Gledal Sinkota.
Sinko je drama, ki je drugačna, zgodba pa vseeno tako brutalno preprosta in banalna, pa vseeno lepa in aktualna. Gre za sprejemanje drugačnosti, ki se zgodi bližje tebi, kot bi si želel. Gre za odkrivanje samega sebe. In gre tudi za zaplet, ki si ga sposodi pri Lepoti po ameriško. Ali pa si ga Lepota sposodi pri Sinkotu, kaj jaz vem, kaj je bilo prej
Vsekakor pa je zanimiva dramaturgija, gledalca drži v napetosti hitro dogajanje, preskakovanje časa pripovedi, mešanje dialogov, pa tudi interesantne režijske poteze.
Najboljše od vsega pa so ravno trde klopi. Ambient gledališča Glej. Tam se počutiš bistveno bližje samemu dogajanju. Saj tudi si bistveno bližje samemu dogajanju in odru in igralcem. Edinstven prostor, ki poveže igralce in gledalce v prav posebno intimo. Za dobro urco se potopiš v drug svet. Nekam znan, pa vseeno drugačen.
Priporočam.