Hribi; erotična zgodba; 1

Že od jutra sem brezskrbno sledil markacijam po zasavskih hribih in puščal mislim, da so prihajale in odhajale iz moje zavesti. Dolgi sobotni in nedeljski izleti so bili moja rehabilitacija. Po tednu zahtevnega osemurnega ali deseturnega dela sem bil povožen. Ubijal me je občutek, da s tem, ko sem začel hoditi v službo, postajam tuja last. Kaj ostane od življenja, če je vsa svoboda omejena na tri ure večera? Ob petkih popoldne sem bil fuč in sam sebi sem se po malem gnusil, ker sem tako vdano kot vsi drugi služil Mamonu. Moral se ven, da sem začutil prostost, brez katere zame ni človeškega dostojanstva. Vezan nisem bil, ljudi sem imel med tednom čez glavo dovolj, zato sem hodil sam.

Bilo je okoli poldneva, ko me je pot iz gozdne sence pripeljala na rob sončnega travnik. Lepota kraja me je prevzela: pod menoj se je zaključevala dolinica s travniki in njivo, v starem sadovnjaku je ležala domačija, nad njo je na razglednem pomolu sedela cerkev, kar prevelika za tak kraj. Bil sem potreben počitka in senca za cerkvijo me je klicala, naj se sedem vanjo. Spustil sem se po poti do severnega zidu in se zleknil v travo. Poletje je bilo na višku, zrak je bil pregret in dišeč. Domačija je samevala in začuda ni bilo od nikoder slišati traktorjev, motornih žag in drugih strojev. Užival v razgledu, tihoti in božjem miru. Duša se mi je spet napolnila z veseljem do življenja. To je bil tak dragocen trenutek, ko začutim enost s svetom.

Preden sem se opravil naprej, sem zakrožil okoli cerkve. Koliko vloženega dela, koliko truda, koliko opeke in denarja je vgrajenega v zapuščeno poslopje na koncu sveta… Presenečenje: vrata v preddverju pod zvonikom so bila odprta. Odložil sem nahrbtnik in vstopil. Kljub na stežaj odprtim vratom je bilo v prostoru prijetno hladno. Pogledal levo in desno, nikjer ni bilo nikogar. Cerkev je bila prazna, brez klopi, ob stenah so stali odri, a nikjer ni bilo zidarske umazanije. Vonj po barvi? Seveda, stensko poslikavo obnavljajo. Na eni strani cerkve so bili stebri in stene že pisano okrašeni. Verjetno zračijo, da bi se slikarija čim prej posušila. Stopil sem do glavnega oltarja in odgrnil plahto, ki je visela izpod stropa. Beli golob in čudo zlatih žarkov od njega – sveti duh v akciji. To božanstvo mi zbuja zaupanje, čeprav mi bo moral enkrat nekdo bolj natančno pojasniti njegovo vlogo.

Stranski oltar je prav tako zagrinjala bela tkanina. Potegnil sem jo vstran in uzrl svetega Sebastijana. Tudi tu, na koncu sveta, je bil takšen, kot mora biti: moški. Eden redkih svetnikov, ki je moški po videzu in ne samo po imenu. Žal poln puščic, tičijo mu v nogah, rokah, jetrih, vratu. Poznam njegovo zgodbo: ko je čudežno preživel, se je šel sam ovadit, da bi ga vendar pokončali. Vdrugo so ga, s koli. Te ni bilo škoda, Sebastijan? Ne bi živ naredil več dobrega za druge, zase in vero, če ti je bila tako pomembna? Puščice v tvojih krepkih mišicah in telesu niso puščice ljubezni. Te puščice si hotel sam, to so puščice samouničevanja. Bom tvojo željo po trpljenju kdaj razumel?

»Tink, tink!«
Zdrzni sem se. Od kod udarci po železu? Pogledal sem navzgor in se zdrznil še enkrat. Pod stropom sem uzrl postavo. Tam se je na ograjo železnega odra naslanjal fant v belem kombinezon. V desnici je držal čopič, s katerim je potrkal ob železno cev. Kar si je privoščil, ga je očitno zabavalo.
»Kako si me ustrašil! Lahko bi me kap.«
»Daj, daj! Vidiš, da te ni.«
»Zakaj se nisi oglasil, ko sem prišel noter?«
»Saj sem se oglasil. Zdaj sem se ti oglasil.«
»Pojma nimaš, kako si me prestrašil.«
Takšna presenečenja me pretresejo. Ni mi bilo prav.
»Bi te bilo konec, če bi me pozdravil, ko sem vstopil?«
»A se ne spodobi, da pozdravi tisti, ki pride?«
»Ah, daj! Enkrat boš res nekoga pokončal.«

Globoko sem vdihnil in izdihnil in po prvem šoku nekoliko natančneje pogledal fanta. Rjav, bolj okrogle glave, nosek kot krompirček. Luštkan.
»A se na vsakega spraviš?«
»Ne! Itak sem po več dni noben ne pride. Ponavadi sva tukaj z restavratorko. Zdaj je ni, ona čez vikend ne dela.«
»Ti ne greš domov?«
»Ne. Delam. Rabim denar.«
»Lahko splezam gor?«
»A si upaš? Samo na lastno odgovornost!«

Želel sem izkoristiti priložnost in na cerkev pogledati od zgoraj. Nič ne rečem, tudi fant me je zanimal, želel sem ga videti od blizu. Na oder sem se moral vzpenjati po majavih lestvah. Višje kot sem bil, bolj mi je bilo neprijetno. Ko sem prišel do fantove etaže, mi je bilo že skoraj žal, da sem se odločil lesti gor. Globoko spodaj se je nastavljal brezčutni kamniti tlak, potka iz plohov se je tu in tam zazibala po svoje. Močno sem se držal za ograjo in z nogama bolj drsal kot hodil. Fant se je režal.

»Kaj se mi smejiš? Ne boš rekel, da tebe ni strah?«
»Se navadiš.«
»Jaz se ne bi navadil.«
»Seveda bi se. In sploh: če padeš od tukaj, greš direktno v nebesa.«
Čudno sem ga pogledal.
»Enkrat je treba umreti, ne?« mi je odgovoril.
»Ni do tega, da bi umrl tukaj in zdaj.«
Pridrsal sem do njega.
»Živijo. Jaz sem Mirko.«

S telesom se je odrinil od ograje in se vzravnal. Lep fant, malo manjši od mene.
»Živijo. Drago.«
Ponudil sem mu roko. Ni imel izbire, rokovala sva se. Za najino starost nenavadno. To je bil moj hipni domislek. Želel se ga dotakniti, se prepričati, kako živ je. Dlan je imel mehko, toplo, prijetno. Všeč mi je bilo, kako mi je stisnil roko. In všeč mi je bil on. Sele dobro je zlezel čez dvajseto leto. Imel je bujne gladke rjave lase, ki s jih je puščal rasti do vratu, bil je gladko obrit, oči je imel rjave, pogled krotek, z neko otožnostjo v ozadju.

»Še študiraš?«
»Ja, na likovni končujem tretji letnik. Smer restavratorstvo. Kdor nima talenta, gre za restavratorja. Ne veš tega?«
»Ne razumem. Če ni bi imel talenta, bi ne naredil sprejemnih.«
»Hecam se. Pozabi.«
»Te motim? Te zelo motim? Te lahko gledam, kako delaš?«
Namuznil se je in skomignil z rameni.

Na ploh sem usedel sem tako, da sem ga zajahal. On je sédel na rob, z obema nogama bingljal v globino in se lotil dela: iz komaj razpoznavnih senc je v novo življenje obujal obrobo iz akantovega listja. Med nama je stekel pogovor. Jaz sem ga spraševal o restavratorstvu, on mene o mojem študijo, službi, izletu. Poslušal sem ga in ga gledal. Zbrano je mešal barve, lahkotno in mirno vlekel poteze s čopičem, nerazumljivo sproščeno se je obračal in se presedal nad globino. Ni bil čisto zemeljski. V pogovoru je bil miren, v osnovi veder. Ni se dalo skriti, da sva drug drugemu simpatična. Beli kombinezon, ki je bil malo popackan od barv, ga je skrival od vratu do zapestij. Po postavi je bil sploh bolj podoben fantu z dežele kot umetniku. Rok ni imel velikih, a je imel močnejše, ko bi bilo za držanje čopiča in palete potrebno. Ko je nanašal barvo, sem ga gledal v prste. S kakšni fino gibčnostjo so sledili njegovim mislim, kako brez prisile je ponavljal vedno enake in vendar vsakič nekoliko drugačne poteze, ki so bile podrejene eni viziji. Seveda so se asociacije prožile same od sebe. Vznemirjalo me je tudi tisto, kar je bilo mogoče videti med belim, z elastiko stisnjenim hlačnim robom, in telovadnimi copati. Nogavic ni nosil in pas razgaljene kože je izdajal, da ima fant spodobno dlakave noge. Jaz na to padam.

Po kakšne pol ure je zaključil s slikanjem in začel pospravljati. Podajal sem mu razne drobne pripomočke, ravnilo, svinčnik, krpice in podobno, kar je dajal v leseno škatlo. Še vedno sva se pogovarjala. Po nekaj motoviljenja me je vprašal:
»Imaš punco?«
»Ne. Nimam punce. Ti?«
Odkimal je. Gledal je predse. Tišina je postala slišna. Šel sem dlje:
»Jaz nimam ne punce ne fanta.«
Lica mu je zalila kri.

V istem trenutku kot jaz je segel je po pokrovčku za posodico z barvo. Nenačrtovano in nehote so se konice najinih prstov srečale na koščkom plastike. Stresla me je elektrika, po hrbtu sta me drug za drugim prelila mraz in vročina. Oba sva prste hipno umaknila in se spogledala. Povesil je pogled in še močneje zardel. Po nekaj trenutkih je tiše vprašal:
»Sva potem iste sorte?«
Še enkrat je segel po pokrovčku. Tokrat sem se s prsti nalašč dotaknil hrbta njegove roke, prav tistega zunanjega roba, kamor se je izza zapestja stekala potka sladkih rjavih dlačic.

»Ne, Mirko! Ne! Sploh ne v cerkvi.«
Do konca je pospravil reči. Meni je bilo tudi nerodno, kar koli bi rekel, bi bilo po sili. Nato je vstal, me živo pogledal in vprašal:
»Greš z menoj na kosilo? Spodaj na kmetiji sem na stanovanju in hrani. Gospodinja kuha po kmečko. Hrane je vedno preveč.«
Kako bi mu lahko rekel ne? Dotlej sem bil z mislimi čisto drugje, ko pa je omenil kosilo, sem bil takoj za. Vstal sem tudi jaz in mu rekel:
»Ti prvi, jaz bom za lestve rabil čas.«

Pot iz enega ploha je bila ozka. Za hrbtom sem se močno oprijel ograje in se naslonil nazaj, da bi mu naredil prostor. Tudi za njega je bilo tesno. Preden je stopil mimo, se je z roko prijel za ograjo odra tik ob moji roki. Da me je lahko obstopil, je moral biti obrnjen z obrazom proti meni. Že bližina sama me je dražila, ko pa se je s spodnjim delom telesa podrsnil obme, me je spet streslo kot prej, ko sva se srečala s prsti. Nemudoma sem začutil dogajanje v spodnjicah, šibkost v nogah in kri v licih, in to na tistem neumnem odru, deset metrov nad kamnitim tlakom. Že sem ga gledal v hrbet, ko se je kot veverica spuščal po odru navzdol. Stopal sem za njim in se še bolj bolestno kot prej držal ograje, zmešan od spoznanja, kako mi je šel fant do živega, in od praznega prostora vsenaokoli.

Ko sem končno stal na trdnih tleh, sem bil mehek v kolenih. Obrnil sem se proti vratom in takoj obstal. Pred vrati, pod oboki preddverja, ves ožarjen od zgodnjepopoldanskega sonca, si je Drago slačil beli kombinezon. Oči, privajene cerkvenega mraka, so v močni protisvetlobi videle samo temno silhueto na prežganem zelenem ozadju, obrise postave, ki se je lupila službene obleke. Prizor me je začaral. Videl sem, kako je odložil ohlapno kožo kombinezona, kako se je v klasičnih, neoprijetih boksericah pripognil, z obema rokama podržal kratke hlače in stopil vanje, kako si jih je zapenjal, videl sem, da si je čez glavo vlekel mikico, toda vse samo v obrisu, brez ene same žgečkljive podrobnosti, za katere bi dal pol kraljestva. Zamižal sem in si v mislih dejal: »Sveti duh, ki gospodariš v tej cerkvi, naredi, da se bo ta zgodba dobro končala.«

»Mirko, kaj je s tabo? Še živ?«
Slonel je ob podboju, še vedno kot temna silhueta, in čakal.
»Živ. Komaj živ.«

Do vrat sem se bolj opotekel kot odhodil. V preddverju je udaril vame poletni popoldanski sopuh, kremžil sem se od močne svetlobe, in z očmi požiral Draga, ko je zaklepal cerkvene dveri.

»Kaj me tako gledaš?« me je vprašal, ko se je obrnil.
»Ker si…« Rad bi mu rekel, ker je tako lep. A tega nisem mogel spraviti iz sebe. »Ker si tako drugačen kot v cerkvi.«
Ja. To je bila zagledanost na prvi pogled. Prevzetost. Začaranost. Moral me je čitati.
»Daj, no, zberi se. Greva jest!«
Podal mi je moj nahrbtnik, on je pobral športno torbo, iz katere je gledal kos belega kombinezona, in sva šla. On pred menoj, v kratkih rjavih hlačkah in redči majici, jaz za njim kot kužek.

(se nadaljuje) Biksen

  • Share/Bookmark
 

26 odgovorov na “Hribi; erotična zgodba; 1”

  1. ihim  pravi:

    Uau… To je to. Res lepo napisano. Zaradi mene bi se s tem zgodba lahko tudi končala. To pa ne pomeni, da nadaljevanja ne bom vesel.

  2. Lea  pravi:

    res pišeš hude zgodbice, ena je boljša od dreuge =) Komaj čakam nadaljevanje..kdaj pa bo? :D

  3. biksen  pravi:

    @ ihim: sem že mislil, da se romantika nikogar več ne dotakne. hvaležen sem ti, da si se oglasil.
    @ lea: imam bralke? si štejem v čast. kako ženske dojemate takšne medmoške dogodivščine? nadaljevanja so pri uredniku.

  4. Simon  pravi:

    Res dobro napisano. Bi tudi jaz rad videl nadaljevanje. :P :D

  5. Hribi; eroti?na zgodba; 1 | Isteri Puas 18SX Only  pravi:

    [...] See more here: Hribi; eroti?na zgodba; 1 [...]

  6. Marko  pravi:

    @Biksen: No daj hitro še spravi nadaljevanje skupaj. Zelo zanimivo in napeto. ;)

  7. garry  pravi:

    Hehe, tole je pa ko španska limonada! K je najboljše je pa konec!
    Se opravičujem k mal zamujam s komentarji, pač tehnika je odpovedala ;-)

  8. garry  pravi:

    Aja, pa še zgleda da bomo še Biksna učili verouk! Mislim, da sem smučarčku že obljubljal šnelkurs. Zmenta se kdaj mata čas ;-)

  9. biksen  pravi:

    @marko: že napisano!
    @garry: si zadel. limonada. melodama. zgodba, ki jo piše življenje. ljubezenska zgodba. saga. ne more bit kr takoj akcija, najprej čustva in to. treba met robčke pri roki. za vzdržljive. štiri nadaljevanja, če me ne boste prej linčal.
    šnelkurs? jaz sem za poglobljeno tematsko delavnico. spoznavanje in izkušanje Tretjega. ko gre za globlje resnice, moj čas ni problem.

  10. deklina  pravi:

    Ciao! Moram priznat, da sem posatala redna bralka vseh prispevkov oz. zgodbic na glavci. Zelo zanimivo se mi zdi, opisovanje detajlov, ki jih na moških opazujem tudi sama, in pletenje le teh v sočne, zanimive zgodbe, ki burijo domišljijo.

  11. garry  pravi:

    Zakaj sem glihkar odbil občutek, da uapš, da se pojavim v črnem talarju z belim ovratnikom na tem kursu??

    Ne bomo te linčal, bo pa vsekakor napeto. Pa vedno je vzrok da se veseliš sobotnega večera ;-)

  12. ikarus  pravi:

    Uf Biksen, še, še, čimprej!!!
    Tako krasno pišeš!

  13. biksen  pravi:

    @deklina: ljuba bralka, veš s čim me ženske presenečate? da prenesete mnogo več eksplicitnosti, kot se vam pripisuje. te razburjena domišljija kdaj spodbudi, da poskusiš kaj novega?

    @garry: ne, ne. črna uniforme je verjetno edina, ki me ne kuri. jaz te pričakujem kot gasilca s kokardo na bleščeči čeladi. ali pa v karirasti flanelasti srajci z drvarsko sekiro v roki. daš kdaj za štoš zelen klobuk s šojinimi peresi na glavo?

  14. biksen  pravi:

    @ ikarus: pišem z veseljem. to je tak zanimiv proces. doslej si zlepa nisem vzel časa za to. roki so zame spodbuda.

  15. garry  pravi:

    Biksen, jaz s sekiro v roki bi utegnil biti nevaren, grozljiv že zdej se me skorej vse boji ;-)

    ponavadi sem razoglav razmršen, pravi divjak ;-) No kdaj pa kdaj poveznem očetovega, ki je zelen in ima merjaščevo glavo na strani (pomanjšano seveda).

  16. deklina  pravi:

    biksen…verjamem, da te ženska/e lahko presenetimo/presenetijo še z narsičim, smo namreč zelo kompleksna bitja in ne presenečamo zgolj drugih, temveč tudi sebe. Sicer pa ne dvomim v to, da se to dogaja tudi tebi. Hm…glede domišljije pa lahko rečem le to, da se jim zaenkrat intenzivneje prepuščam le v toplem objemu svoje postelje, kjer domišljiji puščam prosto pot….sanjariti ni greh :p

  17. biksen  pravi:

    @ deklina: z ogretim posteljnim gnezdecem, postlanim z domišljijo in sanjarijami, si mi zbudila skomine. menda nisi preveč sama v njem?

    @ garry: ne, garry, ne, tudi s prižgano motorko v roki me ne moreš moreš prestrašit. imam popolno zaupanje vate. divji mož iz hišice na robu gozda – ja! kako me veseli, da sem zadel s klobukom. o merjascih sva si pa že enkrat pisala…

  18. garry  pravi:

    Zdaj imam nov iziv, prestrašiti moram biksna ;-)

  19. deklina  pravi:

    Ja, biksen, kljub toplemu gnezdu, meni v njem ni preveč toplo…ni nobenega ptička, ki bi pomagal pri višanju temperature v njem. Sicer pa skomine niso nikoli odveč, v njihovi družbi ti je lahko samo prijetneje spati brez dobre družbe.

  20. biksen  pravi:

    @garry: ti mi sam enkrat ponoč za hrbet prid in zarenč: grrrrrr-y. če boš nenapovedan, se te bom ustrašu. mej pripravljne bicepse, da se ne bom po asfatlu zložu. na urci verouka pa ne moreš prestrašit. ni šans.
    @deklina: ptički so zelo preproste živalce, tapravo vabo nastaviš in priletijo. ti pa dam prav, da je s takšnim za v postlo križ, ker se ga moški drži. če hočeš,da ti lepo in na čist taprav način gnezdece ogreje, se morš pol z njim tud zbujat. kar je že druga zgodba kot samo ujet ga.

  21. deklina  pravi:

    saj ptička ujet in privabit v posteljo je relativno nezhtevno. Težje se je potem z njim redno zbujat, ga spustit v življnje, se mu prilagajat, ga upoštevat, popuščat… no, saj verjetno veš, kako je s tem…

  22. garry  pravi:

    Ja, res bi se me ustrašu.
    Ker iz neznanega razloga lahko neslišno priden čisto za hrbet! Pol pa sam usta odprem, pa se rodi groza :-)
    Enga tipčka se zdej mora tlači, k me je podnev vidu, ga nisem nič preveč strašil :-)

    Bom obziren pa v gozdu prišel za hrbet, da na mehko padeš ;-)

  23. biksen  pravi:

    ti gam prav. GRRRoza iz GaRRRy masta veliko skupnega.
    ne misli, da gozd ni nevaren: včeraj mi je med laufom na korenini najprej zdrsnilo in ko me je odneslo naprej, sem za isto korenino zapel. mrežica šla pa-pa, zdaj imam luknjo v supergi. na lepo sončno popoldne!
    torej za preizkus moje ustrašnosti izberi en tak gozdni kotiček, kjer je vse postlano s smrekovimi iglicami in obloženo z zelenimi mahom. prav?
    garry, kaj pa če si ti v resnici volkodlak?

  24. garry  pravi:

    Volkodlak :-)

  25. meta  pravi:

    ful dobra zgodba ,in zelo lepo napisana …….upam da bo čimprej drugi del .

  26. Sunshine  pravi:

    Biksen, ko sem enkrat slučajno odkrila eno od tvojih zgodbic, sem šla takoj poiskati (in na en dah prebrati) tudi vse ostale. Neverjetno dobro pišeš. Presrečna bi bila, če bi znala pisati zgodbe vsaj tako dobro kot ti!

    Res mi je všeč kako znaš opisati atmosfero dogajanja, jo narediti tako resnično, da človeka kar posrka vase. Da ne govorim o tem, kako čudovito znaš opisati osebe v zgodbah – tako realno, a nikakor ne pretirano in izumetničeno.

    Kapo dol! Upam, da kmalu dočakam nadaljevanje. No, vsa štiri, le da bom vsako naslednje najbrž težje čakala. :oops:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !