Hribi; erotična zgodba; 2

Kosila sva pri mizi pod orehom. Drago je imel prav, hrane je bilo po kmečko preveč. Gospodinja je bila vesela, da je lahko prodala še eno kosilo. Klobasa je bila tisto, o čemer je govorila in kar je zaradi mene in zame dala v lonec. Klobasa je ležala na mojem krožniku, za njo je sedel poba, ki je v moje življenje vstopil izpod cerkvenega svoda in me oropal notranjega miru. Sugestivna moč klobase je bila peklenska. Ko sem se je z vilicami dotikal, me je oblivala zona. Žulila me je lastna kranjska in prikazovalo se mi je, kaj bi lahko skrivale Dragove rjave kratke hlačke. Gledal sem ga, gledal in se ne nagledal. Kako sem si želel, da bi bil kar v tistem trenutku z njim na samem in da bi on čutil isto kot jaz! Popoldanske vročina, ki ni popuščala, mi je pomagala prikrivati razburjenost. On se je razgovoril, jedel počasi in me samo vsake toliko pogledal. Ljubezniv in zaupljiv je bil njegov pogled, postal je vedrejši in naj me pes, če si ni tudi v njem iskrilo.

Ko sva pojedla, je prisedla gospodinja. Vprašala je, od kod se poznava. Gladko sem se zlagal, da sem imel kot absolvent sobo na istem hodniku študentskega doma kot Drago. Drago me je gledal in se komaj opazno muzal. Jaz sem jo vprašal, kako gre kmečki turizem. Potožila je, da so šli otroci v mesto in da sta z možem na kmetiji sama, da se vozita na delo v dolino, da je dela veliko, denarja malo, ampak da bo že. Kar zasluži, zasluži čez vikend. In sem jo vprašal, če bil lahko pri njih prespal, da je že pozno, sem utrujen in se mi ne ljubi nadaljevati do Zagorja. Pogledal sem Draga. Oči je imel uprte v mizo in lica rdeča. Seveda je bila za! Povedala je še, da je do Zagorja tako daleč, da ona tja nikoli ni šla peš. Nato je vprašala, ali mi pripravi posebno sobo ali postelje kar drugo posteljo v Dragovi sobi. V hipu se je vmešal Drago, da je on rad v sobi sam. Bedak, sem si mislil. Ona se je začela opravičevati, da seveda in da razume in da je mislila, da sva kolega in bi mogoče hotela biti skupaj, da bi se kaj pomenila. »Kolega« je bilo iz kmečkih ust čudno slišati, v nobenem primeru pa se ženi ni niti od daleč svetlikalo, o čem bi se midva utegnila meniti.

Prinesla nama je pivo od odšla pripravljat sobo. On ni omenil mojega domisleka, katerega namen mu je moral biti popolnoma jasen. Jaz sem si mislil, da sem že dovolj napeljeval, in se zanašal sem se na to, da ima noč svojo moč. Govorila sva o nepomembnih rečeh. Gospodinja se je vrnila, povedala, da je soba nared, da je zraven Dragove in da mi bo on pokazal, kje je to. Da gre one za možem na polje in da bo večerja ob sedmih.

»Drago, jaz da bi se šel po kosilu uleč.«
»Pojdi.«
»Moraš mi pokazati, kje je moja soba.«
Gledal me je malo nakurjeno. Sledil sem mu po stopnicah. Kakšna ritka, ljudje moji! Rjave kratke hlačke so bile tesne, ritka v njih pravljična, noge za pojesti. Ramena v rdeči majčki polna. Ustavil se je na hodniku in mi pokazal: »Tukaj boš.«

Odprl sem vrata in se postavil ob njih, kot da mu delam prostor, in obstal. Bo stopil naprej? Ženska je odšla, bila sva sama v hiši. Do nebes sta bila le dva koraka. Njegova koraka. Gledal sem ga.
»Jaz grem dol brat. Se vidiva na večerji.«
Vrag te vzemi! Zaprl sem vrata za seboj in pihal. Zakaj ni šel z menoj! Vem, da je za stvar. Ne more skriti. Vidim. S hrbtom sem se naslonil na vrata, vzel tiča iz hlač in miže drkal. Pri tem nisem mislil na nič konkretnega, samo njegovo podobo sem imel pred očmi in že me je stresal orgazem. Po sobi sem se razgledal šele potem, ko sem iskal nekaj, s čemer bi z lesenih podnic pobrisal izbruhano spermo. Sobica je imela kopalnico s tušem, zakonsko posteljo omaro in mizico. Sezul sem se, si umil noge, roke in obraz, legel na posteljo, se malo premetaval in zaspal. Telesna utrujenost je zmagala.

Zbudil me je trkanje.
»Mirko! Hej! Večerja.«
»Ja-a,« sem odgovoril ves zmeden in bolan od popoldanskega spanja. Z muko sem sestavljal informacije, kje sem in kaj se mi je zgodilo. Stuširal sem se, si preoblekel majico in se spustil po stopnicah. Spanje me je nekoliko streznilo. Zdaj sem fanta lahko gledal, ne da bi neprestano mislil na seks. Bil je čeden, privlačen, a tudi zanimiv. Odkrila sva skupne točke v svetu glasbe in se pogovarjala o koncertih zadnjega leta. Gospodinja je postregla večerjo: zelenjavo v omaki in ajdove žgance, pokvarjene z ocvirki. Nisem je hotel užaliti, zato se nisem zmrdoval. Vprašala je, kaj bova po večerji. Saj res, kaj bova? Uprl sem oči v Draga.
»Mogoče bi šla na sprehod. Jaz bi se rad malo zmigal. Bi šel tudi ti?« je trznil z glavo proti meni.
»Seveda!«
»Kam bosta šla?«
»Jah, mogoče dol do izvira.«
»Do Vidovega izvira? Lepo. Tista voda je zdravilna, veste,« je nadaljevala obrnjena proti meni, »Napite se je. Zdaj jo ljudje spet hodijo iskat. Iz doline se vozijo ponjo s kanistri, vsak dan jih vidim. Mora biti nekaj v tej vodi, vam povem.«

Preobuta za hojo sva se po poti spuščala skozi sadovnjak. Ura je šla na osmo, svetloba je bila že vsa mehka, sence dolge. Popoldne je minilo brez nevihte, obetal je se topel večer. Drago je hodil z dolgimi koraki, da bi do izvira prišla po svetlem. Sledil sem mu in ga gledal. Krepak je bil v ramenski obroč in v roke. Da bi umetnik hodil v fitnes? Se mi ni zdelo verjetno. Je tak po naravi? Ker sva hitela, ni bilo možnosti za pravi pogovor. Pomislil sem, da je hitel zato, da se je izmikal mojim pogledom, ki se na samem niso več trudili prikrivali želja. Pot naju je vodila v gozd, nato ob robu pašnikov, spet v gozd, čez jaso in v ozko dolino. Tam sva stopila na shojeni kolovoz, ki se je v ovinku priključeval na cesto. V nekaj korakih sva bila pri izviru. Izvirček je bil majhen, pod nivojem poti, zato se je bilo treba do njega spustiti po stopničkah. Stala sva vsak na svoji strani železne cevi, iz katere je v tankem curku tekla voda. Drago mi je podal emajlirano skodelico, ki je bila zataknjena za vejico na njegovi strani. Prvič, odkar sva odšla s kmetije, me je gledal naravnost v oči. Pričakujoče, a še z nekim občutkom, ki ga nisem znal razvozlati. Negotovost? Tesnoba? Sklonil sem se, splaknil skodelico in jo napolnil. Ko sem hladno, dobro vodo spil do polovice, sem mu podal skodelico. Bo sprejel izziv? Ne. Vodo je zlil po tleh in si natočil novo. Palce sem zataknil za pas in gledal, kako pije. Zmračilo se je že, gozd okoli je izgubil globino, se strnil v kuliso. Drago, ne razumem te dobro. V cerkvi si mi zaupal, da si za fante, po malem se spogleduješ z menoj, povabil si me na večerni sprehod in zdaj se mi izogibaš. Naredil bom naslednji korak. Bova videla, kaj bo.

Po stopnicah sem stopil prvi. Na vrhu sem se obrnil in mu ponudil roko. Sprejel jo je. V svoji roki sem držal od vode mokro Dragovo roko. Ne bom je izpustil! Ko je imel stopnice z seboj, sem ga potegnil k sebi. V objem. Sprejel ga je. Na hrbtu sem začutil njegove roke. Na prsih prsi. Glavo ob glavi. Poljubil sem ga na čelo in oči, kar sem imel na višini ustnic. Odzval se je in mi ponudil pravi poljub. Zajel me je požar. V meni se je sprostila divja energija, ki se je vztrajno kopičila od trenutka, ko sem ga spoznal, in ki sem jo moral do zdaj obvladovati, zatajevati, krotiti. Poljubljal sem ga odločno, morda celo nasilno, ga grabil po hrbtu, vratu, rokah. V meni se je vse vrtinčilo, slast me je sesala pod nebo, verjetno mora biti podobno, ko se znajdeš v vrtincu nevihtne trombe na poletnem morju. Nedvoumno sem mu dal čutiti svojo otrdelost. V prsih in glavi mi je divje bílo. On se mi je predajal, mehke, tople dlani so potovale po vratu, glavi, hrbtu. Jezika, ki sta se v najinih ustih brez zadržkov bratila, sta postala energetski most, po katerem se je v brezno moje razbeljene, brbotajoče, povirajoče pohote zlivala žareča lava Dragove strasti. Še bolj sem ga stisnil k sebi in se mu z dlanema spustil do ritnic, ju hkrati čvrsto zgrabil in pognetel drugo proti drugi. V tistem trenutku se je začel Drago odmikati.

»Ne. Nehajva. Nočem. Ne morem. Res nočem. Daj, pusti me, no.«
Iztrgal se mi je iz objema in z dolgimi koraki stopil po poti, po kateri sva prišla.
»Drago! Kaj je? Počakaj!«
Ko je začutil, da sem pospešil za njim, se je pognal v tek. Napeti sem moral moči, sem da dohitel. Zgrabil sem ga za nadlaket in zasukal k sebi.
»Drago, za kaj gre?«
»Pusti me. Nočem. Nočem spet. Takšen si kot vsi! Rad bi me napičil, se na meni izjebal in me pustil!«
Spet se mi je iztrgal in stekel.
»Drago! Kaj ga serješ? Sem ti rekel, da te hočem napičit?«
Obrnil se je in zatulil:
»Kaj da me ne bi? Seveda bi me. Tak si, kot vsi. Vsi ste glih! Vsi!«
Spet sem bil pri njem. Hotel sem ga prijeti čez rame, ga umiriti, ko je kar sam sklenil roke pred seboj, skril obraz v dlani in iz njega se je iztrgalo:
» Jaz tega ne morem več!«

Sesul se mi je v objem, zalile so ga solze, ves je trepetal, se tresel, med jokom predirljivo tulil. Objemal sem kup ta nesreče, bil sem popolnoma zmeden in poparjen čez vsako mero. Že pri jokajočih ženskah imam težave. Kaj naj na svetu božjem naredim z jokajočim moškim? Mislim, no… Raje naredim harakiri s kuhinjskim nožem kot da se takole poščijem! Spreletelo me je, da Drago res cvili kot zadnja pička. Ko so se mi po nekaj trenutkih predelal najhujše mačistične frustracije, sem začuti, da mi gre presunljivost Dragovega joka do srca. Šlo je za nekaj sicer meni nerazumljivega, vendar zelo resnega, eksistencialnega. Ta jok je izražal je hudo stisko, bil je izbruh meni neznane, globinske nesreče, ki fantu spodmika tla pod nogami. Začutil sem, da Dragov kolaps ni dejanje obup, temveč brezupa. Popolnoma se je izpostavil, razgalil v nebogljenosti. Lahko bi ga kot razmočeno mevžo poslal v tri krasne, ga odložil v blato in pustil, naj se cmeri in cmari, kolikor ga je volja. Naj ga v črnem gozdu pospravijo divje zveri! Za koji kurac se moram ukvarjati s tujimi problemi? Ja, lahko bi spizdil. Toda potem bi bil – pizda. Situacijo sem moral reševati drugače.

»Drago, daj, greva se usest v travo.«
Držal sem ga čez rame in peljal deset korakov s poti do roba jase. Oklepal sem me je, kot bi se oklepal kogarkoli, da ga v tistem trenutku ne bi zavrgel. Res sva sedla v travo. Zakopal se mi je v naročje in jokal, jokal. Božal sem fanta po laseh, ramenih in hrbtu. To božanje ni bilo več erotično, sprijaznil sem se, da je avantura padla v vodo, veliki flop. Ni bilo dejanje usmiljenja, kjer bi se pod krinko plemenitosti močnejši pasel na šibkosti ubogega. Usmiljenosti ne maram. Šlo je za čut odgovornosti. Drago je bil sesut in strt. Zavedal sem se, da sem z zapeljevanjem to sprožil jaz.

Medtem, ko je Drago še drhtel in hlipal, sem jaz gledal travnik in gozd pod seboj. Morala bi biti že prava noč, pa je drevje še vedno sijalo. Lune ni bilo, zvezde je zamegljevala oblačna koprena, a drevesa so se z debli, vejami in krošnjami vseeno v sivi svetlobi svetila in se odslikavala s črnega ozadja. Kot da bi se čez dan napila svetlobe in žara poletja, ki je bilo na vrhuncu, in ponoči to energijo počasi sevala in vračala v naravo. Prizor je bil čaroben, zrak še vedno topel, zaradi vlage nekoliko zagaten, večer ustvarjen za ljubezen. Za druge. Večja kot so pričakovanje, bolj se življenje z nami igra.

Drago se je počasi umiril, me nekajkrat poljubil, se mi zahvalil, da sem ostal z njim. Nisem razpravljal, mirno, v usodo vdano sem sedel, ga držal v naročju in ga mirno božal. Potem se mi je izpovedal. Kar tako, z lepega. Ležal je v mojem naročju, gledal v daljavo in govoril. O stricu, ki se ga je polastil, ko bil star petnajst let. O veliki ljubezni v prvem letniku študija, zaradi katere se je doma razkril svojo usmerjenost. Bil izobčen, da na domačo kmetijo ne sme več priti. Prvi škandal je bil, da je šel študirat umetnost, drugi, še večji, da je homo. »Dokler boš tak, so ti vrata zaprta!« Zato ob vikendih dela, ker nima kam drugam kot v študentsko sobo. Mora ob vikendih delati, ker od doma ne dobi nobenega denarja. Da ga je prvi čez noč pustil. Da je padel v roke znanemu ljubljanskemu podjetniku, s katerim sta se imela zares rada. Da je moral z njim vsak dan dvakrat v posteljo. Ker ima tip orjaški kurac, ga je vsakič neznosno bolelo, včasih je po seksu celo uro jokal. Ampak mu je stari vse nudil. Drago se je trudil, se je hotel navadit. Ni šlo. Podjetnik ga je rabil za seks, če noče seksat, lahko gre. Je šel, se mu je svet podrl. Se zapletel z vrstnikom, zaradi njega in na njegovo željo hodil več kot pol leta na fitnes in na koncu ugotovil, da ga je redno varal medtem, ko je zanj kvihtal. Zdaj je dva meseca sam in bi rad tukaj med hribi na vse pozabil.

Obmolknil je. Na to nisem imel česa reči. Brutalna dejstva. Če sem prej ostal pri njem iz občutek dolžnosti, sem ga zdaj držal v naročju in mirno božal po laseh iz sočutja. Čas je tekel. Za hribi se je nenadoma zasvetlikalo, nekje daleč, zelo daleč se je bliskalo. Molčala sva oba.

»Ej, Drago, glej!« sem mu zašepetal in s prstom pokazal proti kotu jase. Iz črne teme je stopal na jaso srnjak z dvema srnama. Drago je nekaj trenutkov gleda ni grenko dejal:
»Mirko, to je velika pizdarija. Pri vseh živali se družijo in seksajo samci si samice. Samo pedri moramo biti drugačni. Zakaj? To ni naravno. Zato je vse narobe. Zato ne moremo bit srečni.«
»Drago, klamfaš. Začni živet zase in ne za druge.«
Pokrčil sem komolec, da sem mu glavo obrnil proti sebi. Poljubil sem ga. Nežno. Čuteče.
»Ti je bilo to všeč?«

Odgovoril mi je z razprtimi ustnicami, ki jih je prilepil na moja ust. Kakšen dober poljub za si izlizala!
»Drago, je bilo to tebi všeč?«
»Mmm…«
»Če ni obema všeč, se jaz ne grem. Slišiš?«
»M-hmmm.«

Kot na klik sem bil spet v strasti. Poljubljala sva se, kako sva se poljubljala! In otipavala. Tolklo mi je v tiču, peklo v modih. Moral je to čutiti, kot sem jaz čutil njegovo trdo meso. A mi ni šel z rokami tja, pod pas. Pa nič, Drago. Užival sem v tem, kar mi je bilo ponujeno. V miščastem poprsju. V rokah, ki so bile zaradi dlačic v temi tako prijetno žgečkljive. V njegovem obrazu, majhnem nosku. Na misel mi je prišel rek: »Kakršen nos, takšen ponos.« Prava reč, če ima fantič majhnega. Mene je vznemirjal kot celota, rad sem ga grabil, rad sem ga čutil v objemu. Pa klinc: tudi njegovega tiča sem hotel imeti.

»Drago, dajva si jih vsaj zdrkat.«
Obmiroval je.
»Ne, ne danes. S tem bi vse pokvarila.«
Spet ga nisem razumel. Klinc te gleda! Svetlikanje za hribi se je krepilo, zaslišal se je prvi oddaljeni grom.
»Pojdiva.«
»A si hud?«
Malo sem bil. Pravzaprav sem bil spet poparjen. In prerazdražen.
»Nisem tvoj skrbnik, da bi te moralo skrbeti, ali sem nate hud. Iti morava, da naju ne dobi nevihta.«

Pred vrati moje sobe mi je pritisnil poljub.
»Lahko noč. Hvala ti.«
Hitro je stopil v svojo sobo in zaklenil vrata. Vsega, kar se mi je ta dan in večer dogajalo, mi je bilo preveč. Ko sem ostal sam, sem začutil, da sem popolnoma izmučen. Razdražen. Svojih vrat nisem zaklenil. Če ga ponoči prime, naj pride.

Slekel sem se in sedel na stol pri mizi. Zdrkal sem si ga. Brez veselja. Brez užitka. Stvar higiene, tako kot stisneš mozolj, da te manj moti. Da bi si malo olajšal jajca, ki so me bolela. Res, fizično bolela. Mar bi šel v Julijce in ne med te zajebane kmečke hribe!

(se nadaljuje) Biksen

  • Share/Bookmark
 

44 odgovorov na “Hribi; erotična zgodba; 2”

  1. garry  pravi:

    Jao kaksna zgodba, tole je res k mehiska limonada.
    se mora mal usest, da se kej napisem.

  2. Sunshine  pravi:

    Jaz sem pa vesela, da sem prejšnjo odkrila tako pozno, da sem zdaj dobila že kar nadaljevanje v istem dnevu. Kdaj bo objavljen tretji del, da si nastavim reminder? :twsited:

  3. Marko  pravi:

    Sem prebral tudi prvi del. :)
    Drugače pa fantek se mi je kar zasmilil, kar je prestal.
    Biksen dobro spisano, da te pohvalim.
    Je to resnično?

  4. ikarus  pravi:

    Uf biksen, megaaaa!!!
    Talent si.
    Sem kar brez besed.
    Pod vtisom tvojega pisanja in pod vtisom devetih nebes današnjega dne…

  5. ihim  pravi:

    Če bi prebral še enkrat in odpravil napake preden objaviš, bi bilo popolno. Pa si popolnosti želimo? Naj bo vsaj napisana, če že realno življenje noče postreči z njo.
    Všeč mi je tvoja pot, sočna, polna presenečenj. Sam cilj, je prekratek, preveč minljiv.

  6. garry  pravi:

    Sej kakšna napaka je pa lahko, Ihim. Če ne delaš majhnih napak, bi lahko vse skupaj postalo ena velika napaka ;-)

  7. Lea  pravi:

    zelo mi je všeč, ker si zgodbe, ki si jih že napisal niso tolk podobne..mislm, niso vse po istimu kopitu..tko da, res hudo no :D

  8. Simon  pravi:

    Res dobra zgodba. ;) Kot je že nedko napisal, prava limonada. :P Komaj čakam naslednji del. :D

  9. Hribi; eroti?na zgodba; 2 | Isteri Puas 18SX Only  pravi:

    [...] Read the original here: Hribi; eroti?na zgodba; 2 [...]

  10. biksen  pravi:

    @garry: sem te posvaril! definicija lomonade? sladko kislo vodeno.
    @suhshine: sobota.
    @marko: hvala! a ni Umetnost vedno zavezana Resnici?
    @ikarus: kako si skop z inormacijami o svojih devetih nebesih!
    @ihim: jaz sem zelo slab bralec svojega teksta, imam slepoto za tipkovne napake. za izboljšavo stila in vsebine bi moralo besedilo ležat 14 dni v pradalu, pa ni. če se bo kdaj našel založnik, bom jaz malo popilil in še lektor bo moral opraviti svoje delo.
    @garry: hvala za veliko srce.
    @lea: jaz mam rad pestrost, zakaj bi je ne imeli bralci. in zveste bralke, ki ste mi na tej strani res ena lepa uganka.
    @simon: še dva kozarca čakata nate, per favor.

  11. Sunshine  pravi:

    @ Biksen: Hvala! Kar se mene in tvojih zgodb tiče, je zadeva smešno enostavna in sledi isti analogiji kot pri straight moških, ki se slinijo nad dvema ženskama: en moški – mnjami, dva moška – dvojno mnjami. :P

    Potem je pa tu še ogromno izobraževalnega materiala in ostalih cukrčkov, zaradi katerih redno vsake toliko priletim sem in preberem vse do tja nazaj, kjer sem prejšnjič ostala.

  12. ikarus  pravi:

    @biksen
    Nekdo bi rekel nič posebnega.
    Tokrat so naju premamili dolenjski griči (sneg bo že še počakal do naslednjega vikenda), pa nato savnanje…
    Saj veš, kaj najbolj navdušuje: mlada luna, mlada trava, komaj odprt rosen cvet…pa mlada ljubezen.

  13. ihim  pravi:

    @garry: Sem pač vzgojen v popolnosti. Pa saj si videl vprašaj – z leti mi je tvoje mišljenje vedno bližje.
    @biksen: Ali si tvoji tukajšnji bralci ne zaslužimo, da se žrtvuješ in svoj tekst prebereš še enkrat in ga popiliš – ga je škoda, je odličen. Lektorja pa ne zahtevam, niti pričakujem.

  14. Anonimnež  pravi:

    sunshine, s tabo bi moral preživet večer v troje. na kosteh čutim, da bi si nabralo material za več kot eno zgodbico.

    ikarus, mlada luna pride vsak mesec, mlada trava požene vsako leto, mlada ljubezen pa… kakšna romantična duša si.

    ihim, kako si me nahrulil! seveda si zaslužite, ne misli, da sem samo napisal in šuknil na mejl. res je, tekst ni toliko odležal, da bi ga lahko z distance prebral kot tujega (za slednje pri tem sploh dvomim, ali je izveljivo). jaz si za svoje izdelke želim, da me ni sram, ko jih kdaj kasneje še enkrat preberem. ne morejmo biti vsi odlični, že za to ne, ker je moj urnik popolnoma poln. pregmatično vprašanje: ali raje prebereš takšno zgodbo, kot je, ali nobene? verjemi, dober lektor koristi vsakomur.

  15. ihim  pravi:

    @biksen: Če si dojel moje pisanje kot hruljenje se opravičujem.

  16. ihim  pravi:

    @biksen: Pozabi, če moreš. Tvoji teksti se mi8 z napakami ali brez zdijo super in želim si jih še. lp.

  17. biksen  pravi:

    ljubi ihim, ne se opravičevat! gre za pogovor in razpravo, ne?

  18. Sunshine  pravi:

    @ biksen: Ne dvomim! Zadovoljstvo bi bilo pa gotovo obojestransko. Khm… no… vse-troje-stransko. :mrgreen:

  19. ikarus  pravi:

    @biksen
    Nekatere stvari v življenju se dogajajo ciklično, pričakovano…, pa se jih vseeno razveselim.
    Če pa pride nekaj kot mana v puščavi…

    Glede raznih napakic v tekstu.
    Preden Iztoku pošljem tekst, ga večkrat preberem.
    Takoj ko ga pošljem, ga pa še enkrat preberem, pa vedno kaj najdem…

  20. garry  pravi:

    Ihim, kolk si pa ti star??

    Ma ljdje kaj se sekirate za ene par vejc pa kakšne zamenjane črke, ne bodite no malenkostni. Važen je vtis na celi črti. ravno tako kot da bi generala dal ustrelit, ker je izgubil eno vbitko a vseeno dobil vojno.

  21. Domen  pravi:

    Super. V tvojih zgodbicah mi je všeč, da ni samo dialog in vzdihovanje, ampak je tudi precej občutenj in lepih opisov zunanjega sveta. Posebej tale poved se mi zdi na primer mojstrska: “Zmračilo se je že, gozd okoli je izgubil globino, se strnil v kuliso.” Talent si.

  22. garry  pravi:

    Ja je talent, že pri prvi zgodbici sem zapisal, da so nejgovi opisi tako zvočni kot cirila kosmača, kiot bi bral pomladni dan ;-)

  23. xxx  pravi:

    Super napisano.Lepa zgodba,ki pa je žal velikokrat v realnem svetu resnična.Saj prekaljeni mačoti izkoriščajo mlade mucke in njihovo naivnost.Bolje je da pozabite na slovnico ter se posvetite zgodbi,ki je več kot odlična ter celo poučna.Biksen šeenkrat čestitam za odlično napisano zgodbo ter čakam nadeljevanje.

  24. biksen  pravi:

    @ikarus: lepo je tudi v letih suše ohranit veselje do življenja in ne zakrknit. za joie de vivre so menda francozi specialisti – če boš kdaj delal ekskurzijo v pariz, sem kandidat.
    @garry: ti se za prjatle zmeri stepeš, anede? dej, pust zdej ihima pr mir, sej sva se že midva pomenla. sem pa ganjen, no.
    garry, pomladni dan je krasen. kaj šele pomladna noč.
    @domen & xxx: nisem navajen, da se me tako hvali, se počutim, kot da nisem med slovenci.

  25. ikarus  pravi:

    Ja, joie de vivre, to je to!
    Jaz sicer pravim: carpe diem quam minimum credula postero!
    Pariz jeseni, ja, sem za !!! :-)
    Upam, do bo Iztok za glavce spomladi organiziral kakšen spoznavni piknik, bom aktivno sodeloval, da se pobliže spoznamo.

  26. garry  pravi:

    @ ikarus – Garry pride na piknik ponoči v temi. To bo “pomladna noč” ;-)

    @ biksen – ne stepem se, samo zarobantim pa vsi bežijo ;-) Ja a ni res, tukej se gre za zgodbico, kako besede tečejo ne pa za pravopis. Sej morda je mel slab dan, pa k ni mel kej druzga kritizirat se je spustil na pravopis.
    K bi vsaj moraliziral! :-)

  27. biksen  pravi:

    @ikarus: rek pravi “non hodie, nec heri, nec cras crede mulieri” in ne pa “… viro.”
    @garry: nepopustljiv si, kot terier, ki ne spusti, dokler ne odtrže. piknik: se razume, ognji v noči. a zakaj sem dobre volje? pomlad je v zraku, garry.

  28. ikarus  pravi:

    @garry
    Vsaka “glavca” laho pripelje 2 gosta.
    Ti boš eden mojih gostov.
    Če bo piknik na spomladanski solsticij, ti bom praprotovo seme nasul za škorenj :-) )
    Poj bomo pa vidli kaj bo…

    @biksen
    Tle si me pa najdu.
    Tolk latinsko pa ne znam :-(
    A mi boš prevedu?

  29. garry  pravi:

    Ikarus, jaz v skornjih samo gnoj kidam ;-) na piknik gotovo ne pridem v njih ;-)

    Hehe, ognji v noči…spomnim se na ono pesem, ko ognji dogorijo se rodijo…samuraji ;-)
    Tak sem kot bazilisk ;-)

  30. ikarus  pravi:

    @garry
    Sej nisem mislu gumijaste škornje ampak take škorenjce, kot jih npr nosi Artur Štern, hehe :-)
    Ja, ja Benčeva klasika.

  31. biksen  pravi:

    ikarus, mal sem se čutil izzvanega pa sem hotel šalo razdret. v tvojem reku je nezaupanje jutrišnjemu dnevu. moj navedek pravi: ne danes, ne včeraj in ne jutri ne zaupaj zenski. jaz sem dodal, da rek ne govori o moškem. torej: privoščim ti, da bi lahko svoji ljubezni zaupal včeraj, danes in jutri.
    kolk si se zagrebu za garryja! a mi boš dovolu, da ga bom spoznal v živo? veš kolk se mam z njim za pogovorit! na primer o ogrehu in kazni, razvratu in pokori, užitiku in postu, o redu, morali, same velike teme.

    garry, če prav prilagaš, ogenj ne dogori do jutra. od kod baziliska poznaš?

  32. garry  pravi:

    Artur štern kdo že to je??

  33. garry  pravi:

    To bo fajt zame!!!!
    PS: mislim, da se ne bosta tepla samo vidva ;-)

    Pač poznam ga, edini ki sem preživel njegov pogled.

  34. biksen  pravi:

    @garry: veš kaj pravjo angleži? the more the merrier.
    lepo si se izvelku z baziliskom. verjetn si bil tud njemu simpatičen in te ni s ta smrtonosnim pogledu. a ti je kej pomižiknu?

  35. garry  pravi:

    Si ni upal ;-)

  36. ikarus  pravi:

    @biksen
    Zato tega nisem našel v knjigi latinskih izrekov. Latinščine znam toliko, kolikor je pač moram.
    Ni toliko nezaupanje kot to, da sem velikokrat malo neučakan, pa bi rad takoj na začetku vso smetano polizal. Sicer jo lahko poliže kdo drug ali se pa skisa. Se zadnje čase skušam malo umirit.
    Hmmm… poznam eno žensko, ki ji 100% zaupam, pa kar nekaj dedcev, ki tega niso (bili) vredni.
    Ampak se s teboj popolnoma strinjam. Moški (gejevski?) šovinizem pač, hehe…

    Če nič prej boš na pikniku zraven, saj si eden od avtorjev, “glavca”.
    Ja, ja garry mora bit po mojem ta prav dedec. Prvinski.
    Sicer pa ne vem, če je potrebno čakati na tisti “Iztokov” piknik?

    @garry
    ?????????????????
    Ne veš kdo je A Š?
    Tisti (kokr) lep moški, don juan, doktor…
    …ki je afne guncal, kot eden kandidatov za našega predsednika.
    Nič se ne bova stepla. Eno uro boš njegov, eno uro moj, eno uro njegov…
    Lahko pa probamo tudi menage a trois, hehe…

  37. biksen  pravi:

    ikarus, jaz sem se latinsko učil v gimnaziji in nisem noben ekspert. latinski reki naredijo name vtis, ker jim moram dati prav, tudi ko dva natančno nasprotno trdita. če ti znaš tega jezika toliko, kolikor moraš, potem sklepam, da si dohtar.
    glede garryja si taprav gospodinjski tip, že vse lepo razkosal in po urniku razdelil. kaj, če bi še njega kaj vprašal? mimogrede, a nisi malo po butalsko štel? menage a trois – razen če ga res ne misliš v lonec vreč! 3+1= a quatre!

  38. garry  pravi:

    Aja to je un kekec, jaz take ignoriram ;-)

    Če pri treh govorimo o triu … je pri štirih quator ;-)
    Ne vem če je številka dovolj visoka! Gaber bo vsekakor hotel bit zdraven, morda pa še kdo.

  39. ikarus  pravi:

    @biksen
    Sicer dobro sklepaš, kaj pa veterinarji, botaniki…
    Tisti 1 bi se že še našel.

    @garry
    Ja, tisti kekec…, hehe

  40. biksen  pravi:

    @ikarus: naj sklepam naprej! pol veterinarjev dela po klavnicah, druga polovica zdravi mastitis in cepi prašiče. če že kateri piše diagnoze za mednarodno rabo, je verjetnost, da se hkrati zanima za francosko literaturo, 1:1,000,000.
    poznaš kakšnega biologa? nepredstavljivo, da bi ta kader paril proustom, kromosomsko nekompatibilno. na netu sem poiskal in pogledal skripto iz botanične latniščine. kdor jo predelal, zna toliko sklanjat in spregat, da bi en stavek razvozlal sam.
    torej odpade oboje. a niso zanimive te spletne meglice?

  41. ikarus  pravi:

    @biksen
    Ti šmenta, ti si pa pravi Hercule Poirot !!!
    Sicer pa:
    Mam prijatelja veterinarja, s katerim si izposojava knjige (sicer ni Proust, ampak kak Paasilinna…hehe )
    Mam prijatelja, ki bo biolog, pa skupaj rožce raziskujeva, poimenjujeva, pa mu Proust ni neznanka…
    Mam prijatelja, s katerim hodiva v hribe, po gozdu in po latinsko imenujeva drevesa, za Prousta pa zaenkrat (še) nimava časa, hehe…
    Ja no, tudi meglice imajo svoj čar.
    Fotografijo pa tudi kaj drugega naredijo skrivnostno…

  42. biksen  pravi:

    @ikarus: vsak izhaja iz svojih izkušenj. v žlahti imam veterinarje. mogoče še kak zgodovinski roman, leposlovje kar tako nikakor.
    z biologi sem si že kdaj prekrižal pot. mogoče nisem z njimi ravno iskal skupnih interesov v literaturi…
    gozdar? o! a veš, da je to sanjski poklic nemških moških? Forsthaus Falkenau. ja, to je material za romanco, drž ga ikarus!

  43. blas  pravi:

    super pišeš.kar tako naprej. sem se kr mal najdu v nekaterih tvojih zgodbah.;)

  44. Sunshine Sunshine  pravi:

    Danes je sobota. Kje je tretji del? :mrgreen: Hočem tretji del! :P

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !