Hribi; erotična zgodba; 3

Ponoči Drago ni prišel k meni. Spal sem slabo. Kljub temu, da sem bil pokrit samo s prevleko, sem se zbudil ves prepoten. Ura je bila pol osem. V sobici je bilo vroče. Preden sem odkolovratil do stranišča, sem odprl strešno okno, ki sem ga moral zapreti, ko se je sredi noči razdivjala nevihta. Hladni zrak, ki je planil v sobo, je prinesel olajšanje.

Ko sem z nahrbtnikom, pripravljenim za na pot, stopil iz hiše, mi je vzelo vid. Dvorišče, dolina, travniki in gozd so se kopali v soncu, vse se je lesketalo v kapljicah. Sonce je šele prav pogledalo izza hriba, ki je zapiral vzhodno obzorje. Vse je bilo umito, sveže, praznično, nedeljsko.
»Jutro!«
Obrnil sem se h glasu. Drago je sedel na zložljivem stolu ob hiši, s knjigo, odloženo na kolena. Gledal me je kot otrok, zaupljivo, vprašujoče, plašno. Odložil sem nahrbtnik s steni in stopil k njemu.
»Kako?« sem ga vprašal in mu položil roko na rame.
»Dobro. Bolje. Hvala za včeraj.«
Ko mi je odgovarjal, me je prijel za roko, jo bežno stisnil in umaknil z ramena.
»Pridi na zajtrk. Zunaj je vse mokro, pripravljen je v hiši.«
Sledil sem mu.

Po kuhinji se je vrtela gospodinja, me veselo pozdravila in se takoj pozanimala, kako sem spal. Klepetala je in me drugim vprašala, če grem z njimi k maši v Izlake. Ja, Drago bo šel z njima. Je tak fejst fant, škoda, da ni njun. Sem povedal, da se moram spraviti na pot in da se mogoče še kdaj oglasim. Drago je gledal v prazno.

Poravnal sem za hrano in spanje, se zahvalil in se poslovi. Drago me je spremil iz hiše nato do vogala, kjer sva bila sama. Vzdušje med nama je bilo zateglo, moral sem nekaj reči.
»Drago, tile te bodo še posvojili.«
»Ne morejo. Za to je prepozno. Veš, včasih pomislim, da bi ostal tu. Med hribi. Daleč od ljudi.«
»Svetnikov, angelov in okraskov ti bo v cerkvi slej ko prej zmanjkalo. Kaj boš potem?«
»Bom že kaj. Mirko…«
»Prosim?«
»Mirko, ne hodi več sem. Pusti me pri miru.«
»Zakaj?«
»Ker nisi za mene.«
»Zakaj nisem za tebe?«
»Ne vem.«
»Kaj pa če si ti za mene?«

»Ne, nisem za tebe. Z menoj so same težave. Z menoj ne boš nikoli srečen.«
»Drago, začni enkrat živet zase.«
»To si mi rekel že včeraj.«
»Ker sem tako mislil včeraj in tako mislim danes.«
»Ne veš, kako sem ti hvaležen za včeraj…«
»Daj, postavi se na noge! Na lastne noge.«

Objel sem ga. Prava reč, če sta to videla gospodar ali gospodinja. Lahko bi bil objem dveh prijateljev, ki se spet dolgo ne bosta videla.

V ponedeljek sem se vrnil na delo ožuljen in razrvan. Predeloval sem, kar se mi je zgodilo čez vikend. Nisem mogel prebaviti ne v ponedeljek in ne v torek. Kadarkoli nisem bil polno zaposlen z delom in vedno, ko sem bil sam, sem mislil na Draga. Na vse: kako me je nepojmljivo rajcal, kako si je premislil, kako se mi je razkril. Do živega mi je šla njegova zgodba. Lahko starši svojemu otroku naredijo večjo packarijo od tega, da ga zavržejo, ko se jim zaupa? Krščanska ljubezen? Ha, ha, ha! Vsak teden k maši, to se razume, ljubezen do bližnjega pa samo, dokler je bližnji tak, da gre gladko v kalup. Zavreči popolnoma, čustveno in materialno… Sodrga. Tudi njegovega strica si zlahka predstavljam na traktorju in nato v zapahnjeni lopi z nečakom. Avtoriteta, prisila, zlom, jok, molk, občutek pokvarjenosti, spodobnosti za vsako ceno. Grozni vonj po gnojišču. Mladost na kmetiji mi je tudi pojasnila, zakaj je Drago tako tršate in krepke postave. Čudno, da je imel toliko moči, da je šel na akademijo. Verjetno je hotel za vsako ceno zbežati. Ah, prva generacija urbanih izkoreninjencev se nikoli ne pobere. Drago bo tudi zadnja, vedno bo ostal izkoriščani plen v rokah močnejših moških. Zgodba z obrtnikom, podjetnikom ali s kom že: vloga igračke. Igračke, ki želi biti na voljo. Željne pozornosti, sprejetosti, materialne preskrbljenosti. In z vsakim fukom znova križane. Zavržene, ker ni mogla dovolj pridno služiti. Iz ene polomije gre v drugo. Če bom rinil vanj, sem bom zapletel. Njemu ni pomoči.

Naslednji vikend sem šel na morje, stran od hribov in gora. Nisem se mogel vživeti. Ob vsej slečeni koži in ponujajočem se mesu sem mislil – na Draga. Zlezel mi je pod kožo. Ko sem masturbiral, sem mislil nanj. Spremljal me je. Preganjal me je.

Spet je bil sončen dan. Spet sem stal pred cerkvijo. Na trnih. Poten. S tremo. Tiho sem odložil nahrbtnik in s tal pobral leseno paličico. Neslišno sem vstopil skozi na stežaj odprta cerkvena vrata. Obstal in potrkal s palčko bo železno cev:
»Tink! Tink!«
Pod stropom je nekaj trznilo in na tla je priletela plastična posodica z barvo. Počilo je in barva je pljusnila daleč po tlaku. Vtem je ženski glas zavpil:
»Drago! Drago! Sveta nebesa! Za malo, da niste padli dol!«

Kaj sem zakuhal! Kako sem se prestrašil. In restavratorka je bila kljub soboti tukaj.
»Ustrašil sem se,« sem slišal s šibkim glasom reči Draga.
»In kdo vas je prestrašil? Alo? Alo? Pokažite se vendar!«
Stopil sem naprej, na sredo cerkve. Noge so me komaj nosile. Misel, da bi namesto lončka z barvo lahko priletel na kamniti tlak Drago, je bila neznosna.
»Dober dan! Hotel sem preveriti, ali je kdo tukaj.«
»Mladi mož, vi ste ta? Grdo ste to storili. Veste, da ste mi skoraj ubili asistenta?«
»Žal mi je. Oprostite. Oprostita oba.«

Od zgoraj me je skozi debela očala ostro gledala ženska, stara kakšnih petinpetdeset let. Urejena frizura, rdeča šminka. Pogled dol, pogled gor in ženska kot ženska:
»Se vidva poznata?«
»Ja, jaz sem Mirko. Pred dvema tednoma sem šel mimo in srečal Draga.«
»In kaj imata? Od kod se poznata?«
»Nič nimava. Dobro se poznava iz študentskega doma. Ko sem bil jaz absolvent, se je Drago vselil. Delam zasavsko planinsko pot, sem spet prišel mimo in se ustavil, da ga pozdravim.«
»A tako. No, zdaj ste spoznali še mene. Kuharjeva. Restavratorka že trideset let. Z Dragom je lepo delati. Je nadarjen in priden. Ampak veste, o svojem zasebnem življenju mi ne pove nič. Nič!«
»Nimam kaj povedati.«
»Dajte, dajte. Preveč ste sramežljivi. Življenje ni samo delo. Kajne, kako ste že rekli, Mirko?«
»Mislim enako kot vi, gospa Kuhar.«
»Prav je tako. Zdaj pa dol, Drago, da pobrišete barvo, preden se začne sušiti. Imela sva srečo, da ni šlo nič po stenah. In še večjo, da niste vi padli dol!«

In sva z Dragom čepe in kleče s cunjami drgnila rumeno barvo iz razpok v kamnu, kamor se je zajedla. Spet je bil v belem kombinezonu, ob pogledu nanj in ob spominu na to, kako ga je pred dvema tednoma slačil v preddverju, mi je moje telo dalo vedeti, da me Drago vznemirja enako če ne še bolj kot prejšnjikrat. Ko sva končala, si je Drago pri šefici izgovoril pavzo. Šla sva ven in obstala za zidom.

»Zakaj si prišel?«
»Ker sem moral priti.«
»To se ne more dobro končati.«
»Ti nisem niti malo všeč, Drago? Me nimaš niti malo – rad?«
»Ne gre zato, Mirko. Všeč si mi. Imam te raje, kot si misliš.«
V kotičkih oči se mu je začela nabirati rosa.

»Če je tako, pridi ob mraku gor na sedlo. Veš, kje je kapelica?«
»Tista s svetim Alojzijem?«
Prikimal sem.
»V sosednji dolini sem najel sobo na kmečkem turizmu. Ob pol devetih pri kapelici. Jasno?«
Prikimal je on. Potrepljal sem ga pod nadlakti in šel. Nisem se ozrl.

Nisem bil prepričan, ali bo Drago prišel ali ne. Zdaj je bila določitev v njegovih rokah, če ne ugrizne, ga bom pač moral preboleti. Če ga ne bo, da ne bom več silil za njim. Do poznega popoldneva sem lezel po Vrhovih in Hribih, hodil sem in hodil, da bi uničil čas.

Na turistični kmetiji, kjer sem imel sobo, so mi postregli večerjo. Brkljal sem po hrani z vilicami in nisem mogel jesti. Nisem imel teka. Z mislimi sem bil pri Dragu. Sreča in razočaranje sta se mi zdela enako verjetna. Želel sem si ga v naročju. Želel sem si spet zagoreti v plamenu čutnosti, ki mi ga je že dal čutiti. Želel sem si seksualne izpolnitve z njim.

Ob osmih sem se opravil v hrib. Bil sem pijan od sladke negotovosti. Premaknjen. V stanju spremenjene zavesti. Malo jaz, malo ne-jaz. Pri srcu mi je bilo tesno, dušo sem imel polno pričakovanja, jajca polna sperme. Pravzaprav je bilo grozno. Pogled na uro mi je povedal, da sem hodil sem prehitro. Ob lesenem koritu, kamor se je stekala voda po lesene žlebu, sem se ustavi. Si umil roke do komolcev. Umil obraz. Pogledal levo desno, potegnil tiča iz hlač in umil še njega. V glavo me je kuhalo, zato sem se nagnil globoko naprej in pustil, da mi je curek tekel po laseh, voda se je scejala po obrazu v korito. Z dvema robčkoma sem si za silo obrisal lase in obraz ter šel dalje.

Na sedlu sem prišel točno. Draga ni bilo. Mislil sem si, da to še nič ne pomeni. Postal sem ob kapelici. Sklonil sem se in postavil pokonci prevrnjeno ugaslo svečo v rdeči plastiki. Na miniaturni gredici so cvetele rože. Na vsaki stani kapelice je rasel po en velik šipkov grm. Vedel sem, da je na zadnji strani klopca. Šel sem se usest. Julij je šel h koncu, žar za hribi je govoril, kje je bilo zašlo sonce. Pokrajina je počasi izgubljala barve, vse je sivelo in tonilo v miren, prijeten večer. V travniku pod menoj so cvrčali črički, v gozdu za hrbtom je v večerni sapi komaj slišno vztrepetavalo listje. Mrak se je gostil. Manjkal mi je samo Drago. Manjkal do bolečine. Ob tem spoznanju me je prevzemala sentimentalnost. Začutil sem, da bi se mi zaradi čudne ganjenosti lahko v očeh nabrale solze. Meni, ki cmerjenje preziram.

Ko sem slišal korake, me je odneslo v zrak. Prihajal je po poti, zasopel, vznemirjen. Stekel sem mu nasproti in ga objel.

»Mirko, lahko naju kdo vidi.«
»Ne more, Drago. Na kmetih zvečer vsi gledajo televizijo.«
Nasmehnil se mi je in se privil obme.
»Vseeno pojdiva nekam, stran s poti.«
Peljal se ga h klopci za kapelico, kar mu ni bilo čisto prav. Ko se je prepričal, da poglede na pot dobro zakrivata grma, je sedel. Jaz k njemu. Kmalu je pozabil, kje je sedel. Izročil se mi je, predal se je meni in najini skupni strasti. Kar se je štirinajst dni v meni kopičilo kot za jezom, je zdaj planilo na plan. Poljubov ni bilo konca, grabil sem ga, grizel v ramena, mu rinil brado v hrbet. Roke, prsti, jezika, vse se je prepletalo, norelo. Veliko strasti je bilo v tem fantu.

»Mirko, glej!«
»Kaj glej?« se nisem pustil motiti, mu polzel z jezikom po vratu navzgor in se prisesal na njegov uhelj.
»Glej, luna!«
Odtrgal sem glavo od slastnega ušeska. Res, izza krošenj dreves na sosednjem hribu je lezla luna.
»Poslušaj, Drago, to ni luna, to je mesec. Tisti mesec. Voajer. Prišel naju je gledat. Povabiva ga v trojček!«

Draga, ki mi je sedel na kolenih, sem s telesom zasukal, mu segel pod majico in jo slekel, ga prijel čez ramena in pokazal mesecu.
»Ljubi mesec, poglej kako lepega fanta imam!«
Čisto, biserno je sijala njegova polt v mesečini.
»Ti povem, da te mi zavida.«

Majico sem potegnil s sebe še jaz. Z objemom sem ga potegnil k sebi in z golo kožo prislonil na njegov hrbet. Kakšno ugodje. Sopel sem mu za uho in mu šel z rokama med noge in ga zgrabil za erekcijo. Prej sva se drug drugemu izogibala seči prav tja. Iztrgal sem mu je vzdih, vztrepetal je in šepnil.

»Najprej jaz tebe. Želim ga v usta.«
»Si ga res želiš?«
»Če mi ga ne daš, bom zbežal domov.«
»Ne boš bežal. Dam ti ga. Z največjimi veseljem.«

Zdrsnil je z mene in počepnil v travo. Jaz sem vstal in si na hitro potegnil hlače do gležnjev, sedel na klop. Najprej mi je snel superge im pomagal hlače potegniti z gležnjev. Razkoračil sem se.

»Kako imaš lepega…«
Primaknil se je bližje in po mojem zalogaju drsel z licem in nosom.
»Samo malo, Drago.«
Moral je malo odmakniti, da sem si lahko nasvaljkal kondom.
S pogledom me je vpraševal, ali gre za nesporazum.
»Ne Drago, ne bom te v ritko. Ti ne poznaš mene in jaz ne poznam tebe. Ljubezen v času kolere.«
»Pod enim pogojem. Da mi končaš po obrazu.«
Nejeverno sem ga gledal.
»Če ti je kaj do mene, mi to dokaži. Izpolni mi željo. Eno željo. Ničesar drugega si bolj ne želim. Ničesar.«

Gledal sem ga. In čez trenutek izdihnil:
»Velja.«
Vrgel se je na delo. Ugodja, ki sem ga doživljal, ne morem opisati, besed za to ne poznam. Proti cilju sem drvel kot orjaški jumbo jet, ki ga pilot v zraku lahko samo usmerja, nikakor pa ga ne more upočasniti in ali zaustaviti. Ti pred pristankom v raju sem potegnil ročico iz Dragovih ust, kondom je v loku frčal v dišečo travo, za detajle zadnjega manevra sem preklopil na ročno komando. Orgazem se ni zgodil, orgazem se je dogajal. Vršil, vršel, divjal. Zavest mi je v popolnosti zapolnil hrumeči, bobneči, besneči piš strasti. Trgalo me je in pretresalo. Ko se je že skoraj poleglo, me je zgrabil se en val krčev, podobno kot pri nespretnem pristanku letalo še enkrat za nekaj trenutkov odbije s steze v zrak. Kadar se letalo na pisti zaustavi, vedno občutim olajšanje. Tudi tu, pri tem orgazmu, mi je bilo v olajšanje, ko sem spet zaslišal čričke in nočno tišino.

Oprl sem oči. Klečal je pred menoj in me gledal omamljen od svoje sreče. Obraz je imel cel posperman, verjetno je nikoli, ne prej ne kasneje, nisem iztisnil več. Cedila sem ju je lenobno in neenakomerno kot taleči se vosek, ter mu hkrati stala in polzela po čelu, nosku, licih, bradi, vratu. V mesečevem svitu je bil Dragov obraz videti nezemeljski, kot postekljen. V cedečem se steklu se je odbliskavala mesečeva ploskev, ki se je medtem že vzdignila nad kosmatino drevja na obrisu hriba. Z obraza, ki ga je prekrivala ta hladno sijoča glazura, so me toplo gledale njegove oči, hvaležne, srečne. Stisnil sem ga k sebi, z glavo k svojemu trebuhu. V zraku sem začutil vonj zapoznelega cveta Alojzijeve lilije, ki je rasla pred kapelico. Sladak, težak, animaličen vonj. Ki se je mešal z rezkim vonjem moje sperme. Kristalno jasno mi je bilo, da je tak trenutek neponovljiv in da je velika milost, da ga sploh kdaj doživiš.

(Se nadaljuje) Biksen

  • Share/Bookmark
 

33 odgovorov na “Hribi; erotična zgodba; 3”

  1. ikarus  pravi:

    Super biksen.
    Pa tisti vonj alojzijeve lilije si dobro zadel, opisal… :-)

  2. Sunshine Sunshine  pravi:

    Pa sem le dočakala. :P Zanimiv človek moraš biti Biksen. ;) Mislim, da moraš biti eden tistih, ki mu dan lahko polepša barva jesenskega listja, ki se v tistem trenutku še posebej lepo blešči. Ali pa vonj toplega kruha ko se zgodaj zjutraj vračaš s potepa. In najbrž je/bo srečen tisti, ki mu boš dal svoje srce, ker ne verjamem da bi tako zgodbo lahko napisal nekdo, ki življenja ne živi in čuti z vsem svojim bistvom.

    Okej, res je, da je tokrat zgodba manj erotična in bolj ljubezenska in doživljajska, a mene to nič ne moti. Vsekakor je tako fantastično napisana, da pač bolj zadovolji miselne končiče, če že telesnih ne. ;)

    Zadnji del prihaja torej danes teden, ne? ;)

  3. Marko  pravi:

    Biksen ti si faca, da večje ni, res! Rad te berem! ;)

  4. biksen  pravi:

    @ikarus: ko bom imel kakšne rastlinske dileme, te bom vprašal za nasvet. vidim, da obvladaš.
    @sunshine: kako si bila huda! tole pride gor šele proti večeru. čez teden dni spet.
    zanimiv? čist po standardu res nisem. pred dolgimi leti je enkrat alenka pinterič pela: “v meni je, kar hočeš, v meni je, kar nočeš…” vse v paketu.
    o erotičnosti mi daješ mislit.
    @oh, marko, kaj bi si šele mislil, če bi me poznal! rad pišem, čeprav ne gre samo od sebe.

  5. Anonimnež  pravi:

    No pa sem končno prispel do zgodbice!
    Danes se me je posebej dotaknil tisti preroški, slabega sluteči odstavek.

    No pa iztok ti bo dal medaljo za dosledno varnost :-)

  6. garry  pravi:

    spet sem bil anonimen :-(

  7. Hribi; eroti?na zgodba; 3 | Isteri Puas 18SX Only  pravi:

    [...] Read the original post: Hribi; eroti?na zgodba; 3 [...]

  8. ikarus  pravi:

    @bibsen
    Tebi vedno na uslugo !!! Se nič ne hecam. :-)
    Na rožice se res malo spoznam.
    Alojzijeve lilije se dobro spomnim.
    Bila je obvezna in spoštovana rastlina na babičinem vrtu.
    Kot simbol čistosti in nedolžnosti.
    Ko sem jo vohal, sem moral stopiti na prste, tako visoka je bila, ali pa jaz še tako majhen.
    Nisem vedel, ali mi diši ali celo malo smrdi.
    Pa nos sem imel rumen od cvetnega prahu.
    Ne vem, če prav berem med vrsticami?
    V tvojem tekstu sem lilije ne tistem kraju, v tistem trenutku smatral kot prispodobo za nedolžnost, čistost…tvojega/vajinega hrepenenja…
    Dober si! :-)

  9. Domen  pravi:

    Mesec voajer in ročna komanda – zelo domiselno, užitek za branje!
    Po prebranem razmišljam, ali se prva generacija izkoreninjencev res nikoli ne pobere. Skratka, ta del zgodbice ima po mojem opažanju nekoliko bolj poudarjeno družbeno ravnino, kar mi je všeč. Super!

  10. Anonimnež  pravi:

    Spet se bom dal v zobe, pa nič hudega. Mi je všeč začetno razmišljanje o Dragu pa o zlaganosti, zelo poglobljeno, meni domače – na žalost. Se ti ne zdi, da bi bila zgodba dovplj erotična, če bi vse ostalo samo pri nadaljnem Mirkovem sanjarjenju, Če bi sanjarila oba bi lahko stik brali dvakrat in Dragovega oklevanja ne bi povozili. Saj res, zakaj si že premisli? Trenutni navdih ali globje spoznanje. To bi bil presežek, res vreden izdaje. Dober si, kar tako naprej. Napake v tekstu – moteče ali ne – so mi pač postale odraz tvojega sloga.Me zanima kalo boš nadaljeval.

  11. Marko  pravi:

    Biksen: Jahh mogoče te pa kdaj spoznam? :lol:

  12. ikarus  pravi:

    @Marko
    Če si ti prvi v vrsti, sem jaz drugi, takoj za teboj! :-)

  13. Marko  pravi:

    @Ikarius: Ne, ne tako bova naredila, da se boš meni pridružil in bova oba za enega v vrsti … :D

  14. ikarus  pravi:

    @Marko
    Se bova za roke držala in pred njim padla na kolena, hehe… :-) )

  15. Axis  pravi:

    Zanimivo, ni kaj! Zakaj ne bi ti to zgodbo objavil v Ognjišču? Verjetno bi jo še kakšne mamce z veseljem prebrale.

  16. garry  pravi:

    @marko, ikarus: vsekakor sem prvi v vrsti jaz ;-)
    tako da kar lepo mirno!

    @anonimnež2: grrr!

  17. biksen  pravi:

    @ ikarus: ja, roža ima vlogo.
    @ domen: zgodba je zame mučna.
    @ anonimnež: ob napake v tekstu se je prejšnjič spotikal en ihim… prebral sem večkrat zapored in iskal napake. eko: slep za njih. ko želim v službi, da je kaj brez napak, prosim za pomoč sodelavce.
    v nadaljevanju zgodbe se še ukvarjam s sanjarjenjem in z enostranskostjo pogleda.
    @axis: verjetno ima družina večji doseg. jim bom sam predlagal, ko bo bodo maševale duhovnice. resno: je po tvojem mnenju spis žaljiv?
    @marko, ikarus, garry: bomo šli enkrat na eno mrzlo pivo. aja, garry, ti boš hladen špricer. za buče ohladit.

  18. Axis  pravi:

    Zakaj naj bi pa bil žaljiv? Verjetno si vprašal preveč tolerantno osebo. Moje prvo načelo je, da če si določene pravice (človekove) lastim, jih moram priznavati tudi drugim, pa naj bodo geji, izbrisani ali pa Romi. Verjetno bi moral tisto vprašanje postaviti kakšnemu homofobu.

  19. Marko  pravi:

    @Biksen: Jaz sem takoj za. ;) Samo vprašanje je, če bosta za Ikarus in Garry? :D

  20. biksen  pravi:

    @axis: vprašal zato, ker mi ni bilo jasno, ali si ironičen ali sarkastičen. mamce niso moja ciljna publika, one živijo v svojem svetu. konec koncev sem pisal zgodbo in ne pamfleta.

  21. ikarus  pravi:

    @Marko, Garry, Biksen
    Kako moreš misliti, da jaz ne bi bil za ?!!!

  22. Marko  pravi:

    @Ikarus: Saj veš človek na vse pomisli. he he :D

  23. biksen  pravi:

    @ikarus & marko: fanta, govorim samo o pivu!
    ikarus, kaj pa tvoj prispevek? nobenega izleta?

  24. ihim  pravi:

    Saj si že ugotovil, da sem tisti Anonimnež jaz. Moja nemarnost.

  25. ikarus  pravi:

    @biksen
    V kleče bi te prosila, če ti lahko plačava pivo, a ne Marko!
    Kaj si pa ti mislu?

    Izlet vsak vikend!
    Ampak bi se potem že mal ponavljal.
    No, glih zdele nekej delam.
    En izlet pa še nekaj poučnega.
    Moram še mal prespat.
    Pa dodelat.
    Pa slikce uredit…

  26. garry  pravi:

    Po naporni teološko politični razpravi sem le prišel nazaj!
    Jaz pijem čisto ;-) Vino pa vodo ločeno!

    pa nič ne obljubim ;-)

  27. biksen  pravi:

    ikarus, jaz nisem nič mislil, samo pri marku bral.
    garry, ti si mi še eno lekcijo dolžan, se spomniš?

  28. Simon  pravi:

    Fantastična zgodba. Čeprav ni toliko erotike, je zgodba res super. Sem komaj čakal, da objaviš novi del. Si pa res talentiran. ;)

  29. Marko  pravi:

    @Ikarus: Evo se popolnoma strinjam s tabo! ;)

  30. Sunshine Sunshine  pravi:

    Matr fantje, tako ste se zagreli, da se počutim že kot vsiljivec če kaj pokomentiram. ;) Kot da nepovabljena vdiram na zabavo. :P

    @ Biksen: Če sem bila pa neučakana. :oops: Tisto je bilo jezenje bolj v štosu. Ko sem zares jezna, ni zraven nobenih smajlijev in je zadeva hudo resna. :)

    Drugače pa ti kar piši, piši, piši… Bomo že tvojo zanimivost odstirali po korakih. ;) Jaz imam čas in voljo, pa še bolj zanimivo je tisto, kar ni na pladnju prinešeno. Nekako tako kot Drago, za katerega se je bilo potrebno potruditi bolj kot za povprečnega radoživega fanta, ki bi bil zgolj eden od množice klonov. ;)

  31. biksen  pravi:

    @sunshine: vidiš ti to, sončica? nedelje je konc in je fantom pošla sapa. jetrebadelat. maš moje povabilo k oglašanju. enkrat mi pojasni svoj pogled na erotičnost: a je to samo fantaziranje in napeljevanje? se mora res nehat, ko se začne akcija?

  32. Sunshine Sunshine  pravi:

    @ Biksen: Hvala za povabilo. ;) Kot vidiš ga hvaležno sprejemam.

    Kar se erotičnosti tiče pa nisem sigurna, da sva bila na isti valovni dolžini. ;) Nikakor nisem zagovornica tega, da je erotično samo fantaziranje in napeljevanje. Sama sem čisto pristašica poštene akcije, tako da bi si s prej omenjeno trditvijo sama sebi pljuvala v skledo. :mrgreen:

    V osnovi se mi zdi, da je erotično bolj tisto, kar je vezano na fizično. Pa naj bo to napeljevanje na fizične radosti ali konkretna akcija. ;) Moje osebno opažanje pri tej zgodbi pa je, da se večji del zgodbe vrti okoli emocionalnih in ne fizičnih doživljajev (pa še tisti fizični so tokrat precej bolj podobni tehnikalijam in manj občuteni kot v prejšnjih zgodbah) in je zato zame tudi prevladujoča nota te zgodbe emocionalna, ne erotična (ker tudi fizična ni). Je pa po drugi strani ta emocionalna plat briljantno opisana in je tako zgodba še vedno fantastična, le druge vzgibe v človeku zadovoljuje. ;)

    Tako da nič skrbet, jaz še vedno komaj čakam četrtega dela in vseh novih zgodb!!! ;) Odlično pišeš tako erotične, kot bolj čustvene zgodbe. Ampak zdaj se pa že ponavljam. :P

  33. grablje  pravi:

    Oj!!

    Moram se oglasit – že nekaj časa berem tvoj blog! Super je! Vse čestitke in pohvale vsem ustvarjalcem – kakor sem razbrala, to ni samo eden.

    V primeru Žigata in gabra, imam občutek, da je Gaber un jebač iz QAF, Žigec pa njegov blontni ljubimec, partner. Nekaj časa je, odkar sem gledala QAF, pa se ne spomnim imen.

    Skratka, uspešno ustvarjanje vsem še naprej pa nestrpno že čakam nadaljevanje erotične zgodbice. Sem lezbijka, kar sicer ni toliko pomembna informacija, ampak vseeno se zrajcam ob takšnem branju. :)

    papa

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !