Inavguracija; erotična zgodba; 1

Kadar mesto trpi za občutkom majhnosti, kadar resnično trpi, iz dveh fakultet in pol naredi univerzo. Ko potem ob edini cesti v kraj z veliki črkami piše »univerzitetno mesto«, se to da prebrati na samo en način: »Dobrodošli v provinci!«. Lepo je na deželi. Zdaj se redno vozim v tak kraj, v katerem so pred letom dni ustanovili novo Univerzo. O nivoju te ustanove cenite po meni, ki tam poučujem. Jaz, ki sem šel delat podiplomski študij, ker mi je bilo dolgčas (mile novinarke iz kulturniške redakcije nacionalne televizije bi rekle, da iz občutka bivanjske izpraznjenosti), ki nisem nikoli v življenju naredil nič zares uporabnega, ki napišem na leto toliko točkovanih člankov, da lahko ostanem na delovnem mestu na inštitutu. Ker imam rad avtorske honorarje, sem se jim ponudil. Sprejeli so me. Zdaj se dvakrat na teden vozim popolne tja.

Pred dvema tednoma sem bil vabljen na inavguracijo novega rektorja nove Univerze. Svoje si mislim o tem, da obstaja rektor, ki vlada trem fakultetam. Še huje je, da se je prejšnji v manj kot v letu dni zapletel v takšne mahinacije, da je moral odstopiti. Ko bi vsaj sramoto uredili interno in po tihem, ne, novega rektorja so razglasi s pompom. Če bi ga zgolj razglasili in poslali časnikom fotografije krepkega gospoda z zlato verigo okoli vratu. A-a. Na temno vijoličastih vabilih je bilo z zlatimi črkami natisnjeno, da sem vabljen na inavguracijo. In sem šel na inavguracijo. Sem pomagal inavgurirati. Če je presežek inavguracije nad razglasitvijo tisto, kar sem tam doživel, potem vsakemu priporočam, da se udeleži prve možne inavguracije.

V tem razvijajočem se mestu so zgradili velik kulturni dom – na njegovem mestu je še ne tako davno stal zadružni dom. Kulturni dom je lep, spredaj je ves v steklu in naravnem kamnu. Levo je občinska uprava, desno je veliko fabriško parkirišče. Iz preddverja se vidi na vrsto novih svetlečih trgovin na drugi strani ceste, na gričih nad njimi so njivice, vrtički in male hišice.

V kulturni dom sem prišel petindvajset minut pred začetkom napovedane inavguracije, cesta je bila pač prazna. Ko sem vstopil v prostorno preddverje sem že od daleč opazil Kristel z mobilnim telefonom pri ušesu. Kristel je eno tako čudno ime, vendar je ženska super. Je tajnica nove Univerze. Seksi baba ko hudič. Okoli nje se kar samo ustvarja območje erotične napetosti, vse brenči in se iskri kot okoli visokonapetostnega daljnovoda. Pravnica je po izobrazbi. Sposobna ženska, brez heca, vse uredi. Ob roku trajanja rektorjev na novi Univerzi jih bo preživela na desetine.

Zdaj sem prvič videl Kristel živčno. Nemirno se je prestopala, trzala z ritko in v odziv sta ji joški, ki nista majhni, pod tanko bluzico potrepetavali. Božanski pogled – dobri kadri so kapital vsake ustanove. Kaj so Kristel povedali, da so jo spravili v stisko? Poklopila je telefon, zajela sapo in se z velikimi očmi ozrla okoli sebe. Očitno sem se pojavil v pravem trenutku. Stekla je proti meni. Vedno je seksi. Zdaj, posebno lepo urejena, na posebno tankih petkah in posebno razburjena, me je sploh očarala.

»Jagarinec, pomagajte!«
Bil sem počaščen. Seveda sem jih hotel pomagati.
»Pridejo še trije! Sekretar z ministrstva in dva poslanca. Najprej ne, zdaj ja. Pet minut prej sporočijo, niso normalni. Ves protokol so mi postavili na glavo. Kam naj jih dam?«
Iz oči mi je prebrala, da ne razumem težave. V hipu se je zbrala in razložila, kdo od povabljenih mora biti po rangu sedeti na čigavi desnici in levici, kakšen je vrstni red po bontonu in kakšen v življenju, ker se načelniki upravnih enot in nekateri župani ne prenašajo. Povzetek: v prvo vrsto mora posesti še tri pomembne može, a ne sme iz prve vrste presesti nikogar, ker bodo sicer hudi kregi in zamere.

Na glas sem razmišljal: »To je kulturni dom, tu ima predstave tudi vaše gledališče (pridevnik polpoklicno sem izpustil), gledališča ni brez rekvizitov, med rekviziti so vedno stoli. Tri zelo lepe bomo našli in jih postavili poleg sedežev v prvi vrsti.«
»Mislite? Koliko je že ura! Ko bi se kaj boljšega spomnila… Pa se ne! Naj bo po vaše. Hvala za predlog, res. Ampak Jagarinec, dajte, počakajte, morda bom rabila vašo pomoč.«

Razumel sem: morda bo potrebovala nosača. Po mobilnem telefonu je poklicala je direktorja kulturnega doma. Nekaj se je moral izmotavati in ga je nakurila, da ni za povedati. Konec prestrašenosti, Kristel je spet v akciji. Tudi jeza ji pristoji. Kako ji je oprsje drhtelo, ko je bljuvala v telefon grožnje z županom. Presneto tanko bluzico je izbrala za inavguracijo. Temno moder kostimček je bil zgoraj zelo odprto krojen. Verjetno je tudi modrček pomagal, da se je njeno žensko bogastvo tako buhteče ponujalo. Ne ni bila obscena, joške so bile čisto spodobno zakrite z bluzico, vendar samo zakrite. Pod tanko tkanino so vsem na očeh plale in valovale svoje življenje.

Ko se je mi je priduševala, kakšen direktor je to, če nima pooblastil za vstop v prostore v lastni hiši, je že pridrsala čistilka s ključem na trakcu. Vodila naju je v skladišče rekvizitov. Hodnik, stopnice, prehod, hodnik… Ustavili smo se pred dvokrilnimi vrati v kleti. Čistilka je obrnila ključ in vstopila temni prostor, da bi prižgala luč. Res se je prižgala, a smo za trenutek, zabliskalo se je in ugasnilo. Očitno je odneslo varovalko. Luč s hodnika v skladišče ni segla, svetlobo je tu metala samo lučka za »smer izhoda« nad vrati. Med skladovnicami rekvizitov sem zato sem jaz, junak v kravati in lepi obleki, na pol tipaje iskal stole. Imel sem srečo in hitro našel tri, vse zlate in s sedišči iz vijoličastega žameta, gotovo iz kakšnega Češnjevega vrta. Prinesel sem jih na hodnik, najprej enega, nato dva. Prvi Kristelin pogled je bil sumničav, a je pokimala. Zadovoljna je bila. Potem celo zelo zadovoljna.

»Jagarinec, rešili ste mi inavguracijo!«
Prilepila mi je poljubček na lice. Iskrenega. Zelo kratkega, a dovolj dolgega, da sem lahko začutil, kako diši. V njem vonju sta se skladno združevala dehtenje razburjene ženske in fini parfum. Dobro izbrano, Kristel.
Potem me je premerila s pogledom in vzdihnil:
»Kakšni pa ste!«
Potegnila je beli robček iz naprsnega žepa in me začela čistiti pajčevin. Ni jih bilo veliko, več je bilo prahu. Gódilo me je, da me je tako pozorno čedila.
»Obrnite se!«
In me je po hrbtu.
»Še enkrat.«

Ko sem se obrnil, je čepela pred menoj. Kako čuden občutek! Gledati seksi Kristel, tajnico Univerze od zgoraj, v razkošni volumen slavnostne pričeske, v drhteče balkone, v belo roko z belim robčkom, ki simbolično odstranjuje pajčevine, od spodnjega roba hlač navzgor, višje in višje.

»Tu se boste očistili sami!« je rekla, ko je do mojega razkoraka. Pri tem me je od spodaj pogledala, kakor da hoče videti, kako se bom odzval. Joj, njene ustnice, polne, sočne, danes rdeče kot cinabarit, so bile na ravno pravi višini. Tič mi je trznil. Ja, to je tisti nehoteni trz, ki ga nimam v oblasti. Je avtonomen in vedno pokaže v smer seksualnega interesa, zanesljivo kot magnetna igla proti severu.

Podal sem ji roko, da je lažje vstala.
»Vam bi se z veseljem prepustil.«
»Oh, Jagarinec…«
Pomilovalno me je pogledala, otresala prah z robčka in ga zatlačila nazaj v žepek.
»Spravimo stole gor!«

To je pomenilo: primi in nosi. Dva sem pograbil jaz. Kristel je iztegnila roko in z odprto dlanjo od čistilke zahtevala ključ. Stara ji ga je predala, zavila z očmi in prijela tretji stol. Čim smo se vrnili iz kleti, se Kristel ni več menila za stole. Z vehemenco, odlično igrano očarljivostjo in zelo opazno se je posvetila sprejemanju pomembnih gostov in jih vodila do mizic z aperitivi. S čistilko sva bila v veliki dvorani sama. Jaz sem svoja dva stola odložil na en konec prve vrste, čistilka svojega na drugega. Ona je potem od nekod potegnila cunjo in z lepotije obrisala prah.

Izpadlo je bolje, kot sem si mislil. Mislim s stoli. O veleinavguraciji ne bom izgubljal besed, ker za takšne reči nimam razumevanja. Po govorih in nagovorih, pihalnem kvintetu, pevskem zboru in fanfarah (novemu rektorju v čast so zatrobili s pozavnami) je sledilo slikanje. To je bila predstava in pol, vsaj zame. Komando za slikanje prevzel fotograf. Novo inavguriranega rektorja je posedel na žametni stol, ki ga je postavil pred prvo vrsto. Na sedeže za njim so sedli pomembni gostje. Gospodje druge klase so morali stati za naslonjali, od povabljencev tretje vrste pa je fotograf zahteval, da stopijo na sedala v drugi vrsti sedežev. Kaj hujšega, lažje bi teličke pripravil do tega, da bi skočili skozi goreči obroč! Ker pa so hoteli biti na sliki, so ga konec koncev ubogali. Vendar je to razporejanje in postavljanje trajalo vsaj deset minut.

Vse moje zanimanje je bilo namenjeno fotografu, ki je to gospodo komandiral. Po postavi je bil še na pol fant, v odločnosti, s katero je uveljavljal svojo voljo, pa čisti moški. Trden v nameri, samozavesten, jasen v zahtevah. Prevzel me je njegov glas. Ko je govoril, se mi je zdelo se mi je, da ga čutim s celim telesom, kot da njegov glas ujame resonanco v mojem prsnem košu, kot da govori naravnost vame. To brnenje mojega telesa ob zvenu tujega glasu je bilo nekaj zelo posebnega in ob tako privlačnem primerku izrazito vznemirljivo. Za trenutek se mi je zazdelo, da čutim frekvenco njegovega glasu v spodnjicah, in že se je tam začelo dogajati. Prav, sem ga s še večjim užitkom jedel z očmi.

Bil je visok in vitek, a dovolj širok v ramenih, da ni bil preklast. Nosil je rjavo sive hlače, takšne z žepi na hlačnicah. Ko je korakal sem in tja in postavljal ljudi na mesta, ki jim jih je namenil, sem ga natančno opazoval in si skozi hlače in ustvarjal sliko njegovih nog. Njegova ritka je bila – ritka. Ne, to nista bila hlebčka, to sta bili dve kamnito čvrsti kajzerici, ujeti pod blago; na zgornjem robu njunih izboklinic je počival širok temno rjav usnjeni pas. Tip se mora ukvarjati s športom, všeč so mi bila polna stegna, ki so se proti ritki zožila. Mesnata stegenca te vrste se mi zdijo neskončno dražljiv del postave mladih bikcev.

Ja, to bil bikec. Ni bikca brez prašnikov. Kakšne imaš, lepotec? Od zadaj sem si ga ogledal, moral sem si ga še od spredaj. Prestavil sem se proti vratom. Kako izdatna izboklina pod srebrno zaponko pasu! Je tolikšna zato, ker se ravno tam lovi višek blaga v gubo? Ali izboklino v celoti polni stvarno premoženje? Vprašanje je nesmiselno, ujeti volumen se v pravih okoliščinah itak najmanj podvoji. Ah, zakaj ne morem vsega videti in imeti? Zakaj ni mogoče, da bi s tega prekrasnega primerka strgal obleko in si ga privoščil, v celoti in z vsem, kar ga dela tako slastnega? Tip je brezprizivno strejt, na njem ni podrobnosti ali kretnje, ki bi dopuščala drugačno misel, vsako fantaziranje je bila popolna neumnost. Vseeno si nisem mogel kaj, da ne bi svojega pogleda prikoval nanj.

Preučeval sem ga v obraz. Temno blontne lase je imel kratko postrižene. Pri frizerju je moral biti nedavno, na zatilju so se mu na vratu že risale sence nekajdnevnega narastka. Kraterji, ki so mu na koži lic in vratu ostali po aknah, so ga lepšali. Z njimi je bil videt bolj zaresen, bolj resničen. To so bile brazgotine dobljene bitke nad fantovsko dobo. Kri in gnoj je izcedil, zdaj po svetu bo sejal in izcejal samo še spermo. Res, kar sem gledal je bilo utelešenje mladega plodnega samčevstva. Kakšne roke imaš, bratec! Ko je inavguratorjem v zadnji vrst kazal, da se morajo res povzpeti na sedala, je šel z obema rokama hkrati kvišku. Spodnji rob maje z dolgimi rokavi, ki je bila skoraj enake barve kot hlače, se mu je pri tem dvignil malo nad rob usnjenega pasu. Kaj bi dal, da se še centimeter višje, da bi se pokazala koža! Je poraščen ali ne?

»Se zanimate za fotografijo?« mi je dahnila Kirstel v uho. Trznil sem. Tako sem se zatopil v fotografa, da nisem zaznal, kdaj se mi je od zadaj približala.
»Ja, to je prava predstava.«
»Piše se Skalicky. Z ipsilonom na koncu.«
Torej sem prav razumel sporočilo prvega vprašanja. V resnici me je vprašala, ali se zanimam za fotografa. Joj, Kristel, ti opaziš vse.
»Ga poznate?«
»Seveda ga poznam, Jagarinec. V majhnih mestih se vsi poznamo. Bila sva skupaj na gimnaziji. V drugem letniku je popolnoma iztiril, na koncu je imel same cveke. Tako huda puberteta. Starši so ga poslali v Ljubljano, na oblikovno ali nekaj takega. V fotografiji se je našel. Dober je. Vedno ga angažiram, ko se moram zanesti, da bodo slike dobre.«
»Kirstel poskrbi za vse…«
»Ja, Miroslav, to je moja naloga.«

Prvič me je poklicala po imenu. Ooo!
»Da ne bi prehitro ušli! Za goste z modrimi vabili bo v zgornjem nadstropju sprejem. Saj vem, vi imate vijoličastega, a vam ne bo nihče rekel, da ga pokažite.«
»Nerad vozim po temi. Skoraj nikogar ne poznam…«
»Dajte, Jagarinec, ne motovilite! Jaz vas vabim, osebno, ker ste me danes potegnili iz zosa. Ko bo slikanja konec, me poiščite v zgoraj, v sprejemni dvorani.«

Zasukala se je na petkah in odmigala ven. Ženske kot Kristel ne hodijo samo z nogami. Stopalce pred stoplace, da, to je osnovni ritem, toda hkrati se gibajo stegenca, ritka, boki, ledja, kot joškice obla ramena, vrat, glava in celo frizura na glavi, vsak od teh delov s svojo avtonomijo, a se skupaj zlije v celoto… Ta valovanja, sukanja in podrhtavanja so čudež narave, tega ne zmore opisati nobena matematična funkcija. To se da za silo dojeti samo tako, da se k takšni ženski prižameš. Gledal sem jo v zadek. Ravno prav je polna v boke in zgledno preščipnjena v pasu. Vem, zaveda se, kako seksi je. Ne vem pa, ali se zaveda, da ne bo nikoli bolj seksi kot je sedaj. Iz zatopljenosti v misli me je zdramila bliskavica. Skalicky je družbo, ki jo je tako vztrajno razpostavljal, zdaj slikal. Ej, fotograf moj! Ti in Kristel, vidva sta dve skrajnosti, dve utelesitvi mojih predstav o tem, kaj je spol. Dva pola spola. Dva spolna cilja. Zakaj hočem v življenju vse? Oziroma oba? Je to objestnosti? Nezmernost? Oba sta moji frustraciji. Nedosegljiva na veke. Iz tega mesteca se bom odpeljal v mesto z bolno dušo. Pejmo torej jest in pit!

(Se nadaljuje) Biksen

  • Share/Bookmark
 

11 odgovorov na “Inavguracija; erotična zgodba; 1”

  1. sergei  pravi:

    …in upam, da se nadaljuje čimprej ;)

    Izvrstno napisano!

    Verjetno tudi zaradi tega, ker sem sam pravtako ”ujet” med obema spoloma…

  2. ihim ihim  pravi:

    Iz zgodbe v zgodbo še boljši tekst. Ti sočni stavki, skrbno izbrane besede. Da mi je všeč, da se potrudiš z izgradnjo okolja pa tako že veš. Res je škoda da ga kaziš s površno pisavo. Ne glede na to čisti užitek.

  3. biksen  pravi:

    @ glavca: iztok, od kod so se na sliki vzele štiri? v zgodbi nastopa vendar samo ena. si presodil, da zeleže za štiri?
    @sergei: čuden je ta dvomotorski paket, ne? enkrat več vidiš, enkrat več lahko doživiš in dvojno procijo problemov dobiš z njim.
    @ihim: imam predlog! kaj če poslal besedilo najprej tebi, da poloviš tipkovne napake, in šele potem v objavo?

  4. mica mica  pravi:

    prebrala.
    Mi je bilo všeč
    :-)

  5. ihim  pravi:

    biksen: Me je zamikalo, ampak ne hvala. “Ker tistega, kar je napisano, nisem napisal jaz.” Ostani sam svoj. Tak si najboljši.

  6. ikarus  pravi:

    @biksen.
    Ponovno (prijetno) presenečaš na vsej črti.
    Tvoji opisi moških čarov se mi zdijo bolj slastno strastni kot opisi ženskih.
    Ali pa je to preprosto zato, ker sem jaz veliko bolj dovzeten za moške čare?
    Čeprav sta mi sicer domača, tako kot Sergeiju, oba bregova…

  7. glavca glavca  pravi:

    @Biksen: Pri ženskah enostavno ne poznam prave mere. ;) Iztok K

  8. garry  pravi:

    Jao, k mene ni se sploh čisto premalo komentira tule na glavci!! Zdaj je treba vse not prinest!

    Gremo od konca naprej!

    Slikca sploh ni slaba, pa ne vem al k so tak punce dobre ali k je moški super. vsekakor prej opazim Moškega, ki je jedro slike vse ostalo so modni dodatki. morda bi bila boljša kakšna slikca na kateri so trije moški v objemu ženske, ki gleda za drugim moškim :-P

    Drgač pa ja spet dober sestavek…v bistvu čist podobno kot bi jaz bil tam in se osebno zanimal za fotografa :-P Čist podoben analitični pristop. Biksen, a je to prirodoslovna šola, ki te je neučila dobre analitike??

    Seveda pa je biksen dal v prispevek veliko podatkov…ki jih je treba preverit…jao sam enga fotografa sem najdu k se piše skalicky..mislim, da ej v ameriki ;-)

    Spet je velika napetost, k vsi pričakujemo kako bo šlo naprej…kdo bo položen, in kako se bomo spet slinili ob slikovitih opisih prihodnjega dogajanja.
    :-)

  9. garry  pravi:

    Jao politiko sem pozabil!
    Univerzo v vsako kurjo vas, vsi bi bili rektorji, ampak pri tem nimajo toliko samokritike, da k si rektor 3 univerzam nisi praktično nič. V Ljubljani je po armadi ki jo ima za sabo veliko večji dekan FF ali pa BF.

    To me pa jezi, sej še na teh šolah ki so ni dovolj dobrih študentov, ki bi znanost vzeli kot poslanstvo…ne kot samo nekaj s čimer se pač preživljaš…s tem ko je zannost dostopna vsem in ni nobenih pravih selekcij več je bila degradirana na raven vrtičkarstva.

    Da izgubljanje denarja za plače režijskih/upravnih delavcev sploh ne štejem.

    Slovenija je ravno prava za eno veliko univerzo.

  10. biksen  pravi:

    o,garry, mi je notranji glas rekel, da moram pogledat na glavco. seveda sem te pogrešal. ko greš ti na dopust, gre zdrava pamet na dopust.
    naravoslovje človeka profilira. univ. dipl. inž. sem dober za analizo, sintezo in za povzemanje. naravi lahko vladaš samo tako, da se ravnaš po njenih zakonih.
    aja, skalicky. ti bom enkrat na uho povedal, kje taki fotografi rastejo. kakšni so v seksu, boš prebral jutri.

  11. garry  pravi:

    Nisem bil na dopustu, ta teden je bil ubijalski en sestanek na drugega. Pol pa še redno delo na višku. Dobro da me ni kap!
    Povzemanje bi se reklo ekstrakcija v strokovnem jeziku, a ne??

    Ja sej sem se že čudil kako, da Iztok nipreveril, če sem še živ ;-) Sploh me ne pogreša več!

    Naravi lahko vladaš samo tako, da raziskuješ njene zakone ;-)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !