Kraljevič, ki ni maral za kraljične; bratranec od Sisi

Ne vem kdaj sem prvič uzrl njegovo podobo. Spomnim pa se, da nisem vedel, ali je “ta pravi”, ali je to samo pravljična domišljijska risba gradu, kulisa, s številnimi stolpiči, postavljena nad jezero, v alpsko pokrajino, obdana z drevesi v pisanih jesenskih barvah. Malo sem pobrskal in dognal, da je ne tako daleč nazaj v tem gradu, za devetimi gorami in devetim vodami živel kraljevič, ki ni maral za kraljične. 
 

[Čeden kraljevič, v pozerski aristokratski drži, s hermelinovim krznom, ki je pripadalo samo vladarjem. Če je bi njegov vzornik Ludvik XIV., sončni kralj, je bil Ludvik II. Bavarski njegov romantični odsev, "mesečev" kralj...]
 
Pa smo bili tam. Zanimanje je raslo. Brskal sem in brskal. Našel sem tudi Viscontijev film o življenski poti tega kraljeviča Ludvika II. Bavarskega. Ludvika je upodobil zali Helmut Berger, njegovo prijateljico, sestrično, kasnejšo cesarico Elizabeto, tudi “Sisi” imenovano, ženo Franca Jožefa, pa je upodobila prelestno lepa Romy Schneider. Oba sta mi bila všeč. Tudi Romy, zmes, za mene, božanske lepote in miline. Kot bi gledal Da Vinci-jevo madono.

Človek svoje žlahte ne more izbirati, tudi Ludvik je ni mogel. Njegov oče je bil kralj Maksimiljan II. Bavarski, Ludvik pa je bil določen, da ga bo nasledil. Njegovo otroštvo je bila zato ena sama trda, neizprosna vzgoja. Ko je bil star 18 let, mu je nenadoma umrl oče. Na dan njegovega pogreba so istočasno ustoličili novega kralja Ludvika. Mladega in čednega vladarja je hitro vzljubila vsa Bavarska.


 

[Neuschwanstien ob posebnih prilikah, svetlobah deluje skoraj pravljično neresnično. Notranjost, kar je je dokončane, je preplet preobilja različnih historičnih stilov (bizantiskega, romanskega, gotskega), tako kot tale prestolna dvorana. Walt Disney naj bi navdih za svoje gradove dobil prav pri tem gradu, ali pa morda v gradu v Segovii, o čemer sem že pisal v moji španski avanturi.]
 
Za vladarja pa se seveda spodobi, da si ustvari svojo lastno žlahto, naslednika. Zato se je Ludvik zaročil – so ga zaročili s Sofijo, Elizabetino sestro. Tri mesece pred predvideno poroko je Ludvik Sofiji pisal dolgo pismo… in razdrl zaroko. Nikoli se ni poročil.

V času svojega kraljevanja pa je prijateljeval z več moškimi. Je bil razlog za razdrtje zaroke uživanje sadeža z enega posebnega “drevesa spoznanja”? Tri mesece pred poroko je Ludvik namreč srečal Richarda Hornig-a, konjušnika v Bergu, v enem od svojih gradov. Svetlolasi, modrooki Prus je postal njegov ljubimec. Družila ju je tudi ljubezen do konjev, jahanja. Richard se je počasi vzpenjal po lestvici pomembnosti tako pri poslih s konji kot v intimnem Ludvikovem življenju. Skupaj sta obiskovala osamljene gradove, gorske koče, se vozila s kočijami in s sanmi v mesečini… Skupaj sta inkognito potovala po Nemčiji, Franciji… Je Ludvik ob Richardu zaslutil, da bi bila poroka s Sofijo eno samo sprenevedanje, beg pred samim seboj?
 

[Blizu Nueschwansteina je stari družinski, očetov grad Hohenschwangau, v katerm je bil Ludvik rojen in je preživel večino otroštva.]
 
Sebi in svoji seksulnosti pa ni mogel ubežati in je zato globoko v sebi bil boj med privzgojeno lažno katoliško moralo in med sicer po božji podobi (sic!) ustvarjenim lastnim bitjem.
Ludvik je bil v veliko pogledih drugačen, ekscetričen, nikoli izsanjan.
Že takoj po nastopu oblasti je postal radodaren mecen skladatelju Wagnerju. Nastalo je nenavadno prijateljstvo. Wagner je v glasbo prenesel germanske mite, ki jih je Ludvik tako občudoval. Ludvik je sezidal festivalno dvorano v Bayreuth-u.

Ker je bil Ludvik precej bogat, je lahko izživljal svoje fantazije v sanjskih gradovih.Tako je nastal znani Neuschwanstein in Herrenchiemsee, ki je kopija osrednjega dela Versailles-a. V slednjem je preživel samo deset dni. Oba sta ostala nedokončana. Še tako velika vreča denarja se namreč enkrat izprazni. Največ časa pa je preživel v gradu Linderhoff, ki je narejen v stilu bogatega francoskega rokokoja.
 

[Ludvik je po svojem vzorniku "sončnem Ludviku" zgradil Herrenchiemsee, ki je kopija osrednjega trakta Versailles-a. Originalno stopnišče v Versaillesu ni več ohranjeno, zato pa turisti tukaj lahko vidijo njegovo verno kopijo.]
 
Ludvik je bil eden najbolj priljubljenih bavarskih kraljev. Razlogov je bilo več. Izogibal se je vojnam – zaradi pacifizma ali pomanjkanja interesa? Z gradnjo gradov (iz svojega žepa in ne iz državnega denarja) so številni dobili zaposlitev. Sovražil je množice in dvorne formalnosti, raje je bil v samoti svojih gradov. Do svojih zaposlenih se je sicer vedel na različne čudaške načine. Rad je potoval po deželi, se spoznaval s preprostimi ljudmi in njihovo dobrotljivost nato bogato poplačal… Ludvikove drugačnosti pa niso bile všeč bavarski vladi. To je bil razlog, da so ga s pomočjo psihiatrov proglasili za norega, nesposobnega vladanja. Postal je nedolžna žrtev političnih intrig…

Ludvika so priprli v grad Berg. V tisti grad, kjer je spoznal svojega konjušnika in ljubimca. Z dr. Gudden-om, tistim, ki ga je proglasil za norega, sta šla sama, brez spremstva na sprehod. Nista se vrnila ob dogovorjeni uri. Njuni trupli so našli v plitvi vodi jezera. Vzrok smrti je še vedno nepojasnjen. Da bi se Ludvik, dober plavalec, utopil? Uradna avtopsija v njegovih pljučih ni pokazala vode… Je bil ustreljen, umorjen, ko je hotel pobegniti iz svojega ujetništva? Verjetno.
 

[V Linderhofu se je Ludvik največ zadrževal. Spet preobilje tokrat rokokojske pozlate. Ob tem gradu je bila tudi znamenita Venerina jama, z umetnimi kapniki in jezercem... Ludvik se je po njem prevažal v čolničku v obliki školjke in užival v muziki, operi. V jamo je že bila napeljana elektrika, luči so svetile v modri in rdeči svetlobi...]
 
Cesarica Elizabeta je po njegovi smrti zapisala: Kralj ni bil nor, živel pa je ekscentrično, v svetu svojih sanj. Lahko bi ga obravnavali bolj prijazno in mu s tem prihranili žalostni konec.
Ludvik je zaradi svoje stavbne zapuščine in drugačnosti, ekscentričnosti zelo poznan in tudi po svoje občudovan. Ker številni obiskovalci njegovih gradov prinašajo kar veliko cekinov, so mu dandanes odpuščene takšne in drugačne muhe in “norosti”.

Ikarus

  • Share/Bookmark
 

18 odgovorov na “Kraljevič, ki ni maral za kraljične; bratranec od Sisi”

  1. blaž  pravi:

    lep post.

  2. aleks  pravi:

    princ iz sanj :)
    gradovi (ob vsakem drugače malo zadržiš dih) in glasba… kraljevska zapuščina. meni se je zdelo zanimivo še, da so njegovi posmrtni ostanki pokopani v Michaelskirche v Münchnu, njegovo srce pa je shranjeno v žari v Altöttingu (kot tudi njegovega očeta in deda, tako je zahtevala bavarska tradicija).
    no, kakšen sončen pomladni konec tedna bi bil pa ravno pravšnji za (ponoven) skok do Bavarske :)

  3. luna  pravi:

    Krasen opis. Zanimivo je, kako je že takrat upal živeti svoje sanje, izpolnjeval si je svoje lastne želje in vrejel v svojo bistvo…

  4. Domen  pravi:

    Brati tvoje poste – to je vsakič en tak poseben ritual … Super! Upam, da bo o prvem mestu po vesoljnem potopu tudi kakšen tak post nastal! :D
    Drugače pa, če se z Dunaja prav spomnim, so Habsburžane ”razkosali” na tri dele. Srce je bilo pokopano ne-vem-kje, drobovje v Štefanovi stolnici, ostalo pa v cesarski grobnici (Kaisergruft).
    Aja, pa tale Herreinchiemsee mora pa res lepo zgledat v živo!

  5. ikarus  pravi:

    @blaž
    Me veseli, da ti je všeč. Me je Iztok eno leto žical, da naj kaj napišem še z nemškega govornega področja.
    Mu nisem mogel odreči, ko je pa tako fejst fant !!!

    @aleks
    Ja, vse si prav povedal. Tisto s srcem so (bile) čudne navade…
    Ja, Bavarska ni samo oktoberfest, tud spomlad je lepa…
    Če bi pivo nosili mladci zgoraj brez in ne samo prsate kelnarce, bi se še jaz potrudil na oktoberfest!

    @luna
    Do neke mere si je res upal živeti svoje sanje, vsaj kar se glasbe, gradnje gradov… tiče. Ob tem pa je bil hkrati strašno obremenjen, ujet med svoja intimna hrepenenja in omenjeno moralo.

    @Domen
    To glih ne vem, na koliko delov, ampak srce je šlo zagotovo po svoje.
    Vsak grad je nekaj posebnega, drugačen, v svoji legi, stilu…
    Zunaj res tako dežuje, da bo vesoljni potop.
    Če se ne utopim, bom kmalu spet nekaj napisal, mam že idejo in malo zasnove, moram še malo raziskat, pa v sredo eno stvar v dvoje doživet… Že zelo težko čakam.
    Iztok že ve.
    Tebe naj pa kar malo firbček matra. :-)

  6. Domen  pravi:

    Super, če bo nekaj že tako kmalu. Drugače pa sem mislil na biblijski vesoljni potop.
    Aja, pa še ta link – sem našel sem info o Habsburgih:
    http://www.findagrave.com/cgi-bin/fg.cgi?page=gr&GRid=22378

  7. ihim  pravi:

    Hvala, spet čudovito napisano, spet poučno. Za Ludvika Bavarskega in njegove gradove sem v osnovi vedel. Zdaj pa mi je bolj jasno zakaj je bil proglašen za norega. V času mojega šolanja je bilo spričo ekstravagantnosti njegovih gradov to pač lahko sprejeti kot dejstvo.

  8. Sebastos  pravi:

    @Ikarus:odlično in informativno. Nisem vedel, da je “preganjal” fante. Se že veselim tvoje naslednje “zgodovinske lekcije”.

  9. ikarus  pravi:

    @Domen
    Izgleda, da sem premalo razgledan, na katero mesto misliš?

    @ihim
    Ja, v šoli ne izveš vsega.
    Zato je pa tukaj “glavca blog”.

    @Sebastos
    Sredin “dogodek” bo impulz za “zgodovinsko lekcijo”…

  10. Domen  pravi:

    Sana. :)

  11. ikarus  pravi:

    @Domen
    To pa pride na vrsto jeseni, saj veš po tistem potovanju. Moram te kraje od blizu spoznat.

  12. Domen  pravi:

    Ja, saj vem da moraš najprej doživet. Seveda upam, da bo do takrat še veliko drugih postov od tebe. :)

  13. ikarus  pravi:

    @Domen
    Nekaj že…

  14. prior  pravi:

    zadnje case redno prebiram tvoje prispevke, tokrat se prvic javljam… in vedno znova in znova obcudujem tankocutnost tvojega peresa… Ja, Ludvik II. Bavarski je bil tudi velik ljubitelj umetnosti, pa tudi Wagnerjevih in se kaksnih drugih vibracij… odlicne vibracije pa si vedno znal vzbujati tudi ti sam :) … tokrat v pisni obliki… seveda cakam naslednje tvoje pisanje… ce ne prej iz kaksnega eksoticnega okolja… J.

  15. ikarus  pravi:

    @prior
    Uf, sem kar zardel, toliko hvale. Iztoku se moram zahvalit, da sem žačel malo pisat. Prej nisem nikoli. Empatija do nekoga, intenzivno čustvovanje… sta moj navdih.
    Jeseni se bo zgodilo bolj eksotično potovanje. Se že zelo veselim.

  16. prior  pravi:

    zardel? ah nikar, lastne obcutke prenesti v pisano besedo, na nacin kot jih v danem trenutku zares osebno cutis je najtezje… ti znas pozornega bralca motivirati in mu odpreti odprto pot v svet dodatnih motivov ter predstav do te mere, da le ta postane nekaksen uzivac v tvoji brani besedi… ja tudi Ludvig bil uzivac, bi rekel, da v takem pravem pomenu… reciva kulinarika (kjer si tudi ti mojster stroke hehehe) je nasploh posebnost njegovega casa in okolja… verjamem, da mu niso bili tuji bozajoci sladkobni okusi gosje pastete, prepelicjih jajc, telecjih medaljonov… da ob tem ne omenim kazarca dveh ali morda se vec penecega v stilu “a la sante” kot pravijo francozi… konec koncev se je rad zgledoval po francoskih kraljih… verjamem da bi belicin peneci rose tudi njemu pobozal osuseno grlo in razvozljal jezik… hehehehe… kaj pravis? pa lep pozdrav J. :)

  17. ikarus  pravi:

    @prior
    Se mi je že ob tvojem prvem javljanju zdelo, da bi to lahko bil ti.
    No sedaj, ko si opisal najin nedavni menu, si se pa razkril.
    Ja, tudi kulinarični užitki niso kar tako. LPP (pa to ni Ljubljanski Potniški Promet) :-)

  18. prior  pravi:

    ….ehehheeh… sem ze prvic sklepal da me bos takoj prepoznal… sicer pa, z veseljem cakam, da bo kmalu nastopil spet trenutek, ko nam bos svoje razpolozenje predstavil kot znas in zmores :) … pa se kaj slisiva… LP J.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !