Darovalec; porno zgodba

Po študijskem programu sem moral opraviti prakso. Izbral sem podjetje na Štajerskem – če se da, izberem težjo pot, to se mi je vedno obrestovalo. Bil sem na tesnem z denarjem, štel sem tolarje in se zato vozil z avtobusom. V nedeljo popoldan tja, v petek popoldan nazaj. Sobo mi je priskrbela firma, v kateri sem delal. Podobno kot študij je bila tudi praksa vaja iz vztrajnosti in trpežnosti.

Nimam pojma, ali avtobusi na tej liniji še vedno stojijo pri vsaki lipi. Takrat so. Potovanje se je vleklo, ker so postanki trajali do deset minut. Da bi si skrajšal čakanje, sem postopal okoli avtobusa, kupil kakšno reč v trafiki, pil zanič bifejske kave in podobno. V tistem majhnem mestu sem šel na avtobusni postaji iz dolgčasa na stranišče. Stopil sem v kabino, kjer sem hotel v miru lulati. Še preden sem prijel kovinski jeziček na zadrgi, sem otrpnil. Predelno steno k sosednji kabini je luknjala čisto prava luknja za kazanje ponosa, glory hole po domače. Takrat tehničnega termina zanjo nisem poznal, a sem brez premišljevanja razumel, čemu je namenjena. V trenutku sem otrdel. S trdim ne bi mogel lulati, a sej me niti ni zares tiščalo. Ja, luknja je bila na čisto pravi višini. Prisluhnil sem in ko sem slišal popolno tišino, sem tiča potegnil iz hlač in ga vtaknil skozi. Norija, nemudoma sem zakuhal. To počnem jaz? Sebe si v čem takšnem nisem znal predstavljati. Pojasniti moram, da sem se takrat v loku ogibal situacij, ki bi me spravljale v stik z moškim. Prestrašen sem bil zaradi aidsa, o katerem sem hudo malo vedel. Pospravil sem razdraženo krepelo nazaj v hlače in zmanjšano prišteven odtaval nazaj na avtobus.

POZOR: TO JE ZGODBA S SEKSUALNO VSEBINO IN JE ZATO PRIMERNA LE ZA POLNOLETNE BRALCE IN BRALKE.

Pretreslo me je, zaposlilo mi je misli in domišljijo. Zadeve nisem mogel odmisliti, kaj šele pozabiti. Teden dni sem se potil in se mučil, dokler nisem vzel na znanje, da tista luknja čaka name in da mi ne bo dala miru, dokler od blizu ne vidim, kaj se tam godi. Že naslednjič sem kupil vozovnico samo do mesteca. In tista dva meseca še nekajkrat.

Strah in sram sta bila velika, radovednost še večja. Hitro sem osvojil pravila obnašanja. Popoldne, ko sem se tam ustavljal, se je redko zgodilo, da bi bili obe kabini prazni. Če sta bili, nista dolgo ostali. Luknja je imela očitno veliko privlačno moč. Čeznjo je bil običajno nalepljen kos toaletnega papirja. Biti moram natančen: papir je praviloma stal tako, da je skozi majhno režo ob robu dopuščal pogled na drugo stran. Kdor je vedel, jo je videl, komur zanjo ni bilo treba vedeti, je ni. Prav je tako, komu pa je do vpitja, ki bi nastalo, če bi vsiljivec rinil v nepravega?

Sesti na tisto školjko je bilo dramatično. Nikoli ni bilo vnaprej jasno, ali se bo pri sosedu kaj zgodilo. Najprej je bil vedno čuden mir. Potem premikajoče sence na tleh. Premiki za luknjo, zastrto s papirjem. Izrez očesa v ozki špranji. Nato oko, ki gleda oko in se ne umakne. To je bil zanesljiv znak, da se je igra začela. Listič izgine. Dvigneš se, se razkoračiš in pokažeš. Menjava. Ti pogledaš, drugi pokaže.

Najbolj napeto je vedno loviti prvo podobo, ugibati o starosti, postavi, socialnem položaju. Te informacij se da sestaviti iz kratkih pobliskov slike, ko razen tiča vidiš še kaj drugega. Če ti ni všeč, kar vidiš, se lahko potuhneš ali na hitro zapustiš kabino, da tisti na drugi strani ne bi prišel na idejo, da bi te zalezoval in nadlegoval. Kadar skozi steno steče nevidni fluid, se nadaljevanje odvija samo od sebe. Gledaš in se čudiš, loviš sekunde, da se lahko naslajaš nad tujim ljutim mesom, nato nastaviš na ogled svojega. Seveda, večina tipov je potem potisnila svoj eksponirani ud skozi luknjo. Da bi to storil jaz, mi ni padlo na pamet. Prav tako ni prišlo v poštev, da bi vzel tuje meso v usta. Morda v sanjah, v življenju nikakor. Ni bilo šans, četudi sklepam, da je bila med obiskovalci te točke to verjetno običajna praksa. Sem pa nekajkrat vzel v levico tuje nabreklo meso in z desnico ostal na svojem.

Nekaj zelo posebnega je ne videti moškega in imeti v rokah tiča, njegov glavni simbolni atribut. Čisti narobe svet. Ko na ulici srečaš moškega, lahko vidiš in opazuješ marsikaj, edino podobo njegovega tiča si lahko naslikaš samo v domišljiji. Podobno je pri športu in v kopalkah: vidiš vse, celo obrise tistih reči, njih samih pa ne. Luknja v steni kabine je negativ spodobnega vsakdanjega življenja: skoznjo nastopi kurac kot tak in to v najbolj eksplicitni, falični obliki. Pred nosom se ti ponuja, kot da živi sam zase. V občevanje se ti daje falus brez moškega, zraste iz nič kot goba iz gozdnih tal, je kot osamosvojen materializirani privid, odtrgan od lastnega biološkega substrata. Si predstavljate kurce, ki bi se podili po svetu, medtem ko bi njihovi gospodarji delali in spali? Morda bo kdo rekel, da je tak tič, ki ga lastnik pretakne skozi luknjo, grdo odtujen. Moti se. Tak kurac je osamosvojen.

Nekaj takšnih tičev sem torej držal v roki in jih spodbudil, da so prem mojimi očmi spremenili barvo, napetost in silnost, preden so kapitulirali pred imperativom orgazma. Sperma me ni zanimala in poskrbel sem, da je niti na prste nisem dobil. Saj jih nisem olajšal sto, kakšnih pet pa.

Bil je torej petek popoldne. V žepu sem ime ožigosano potrdilo, da sem zaključil s prakso, na sedežu poleg mene je ležal nahrbtnik z mojimi stvarmi. Občutil sem olajšanje, da sem opravil, kar sem moral opraviti, in vznemirjenje, kaj me čaka na poti domov. Še preden je avtobus zapeljal v mestece, mi je gomazelo po hrbtenici. Ko sem izstopil, sem zaradi vtisa minutko študiral vozni red. In izginil na stranišče. Za seboj sem zaprl vrata kabine. Na drugi strani je sedel stric, ki me ni zanimal. In je sedel in je sedel. Ni se imel namena umakniti, zato sem se jaz.

Naredil sem krog po trgu v središču mesteca. Komaj da se je kje pokazal kak človek in še ta je hitel, da bi se čim prej umaknil s prežganega popoldneva v senco. Težil me je nahrbtnik. Julijsko sonce je neusmiljeno pritiskalo, iz asfaltnega pločnika je puhtelo. Soncu, ki je slepilo iz pod neba, so se pridružili še njegov odbleski iz izložbenih oken. Počutil sem se kot mravlja, ko jo hoče objestni otrok zažgati s povečevalnim steklom. Skozi širok portal sem stopil na prvi gostilniški vrt, kjer so bile v senci kostanjev razpostavljene mize. Dva upokojenca, trije pijanci in jaz. Zajetna natakarica se je s težkimi nogami privlekla do mene, si s hrbtom dlani otrla pot s čela in me vprašala, kaj bi. Na vratu in dekolteju ji je stal pot v kapljicah. Samodejno sem odogovoril: »Malo točeno, prosim.« Čim se je obrnila, sem si premislil: »Ne, ne, bom raje tonik.«

Seksa nisem hotel nikoli mešati z alkoholom. Da si ne bi kdaj za nazaj česa očital. Ne verjamem v odpuščanje grehov, še najmanj takšnih, ki so storjeni v alkoholni omami. Tisto popoldne sem si želel še kaj doživeti. Bil sem nestrpen, a sem vedel, da ne smem prehitro nazaj. Dočakal sem tonik in ga zlil vase. Ko se je po desetih minutah spet prikazala natakarica, sem plačal in jo prosil še za kozarec navadne vode. Dal sem ji dovolj napitnine, da si ni smela zavijati z očmi. Žulil se še vodo in gledal na kazalce, ki se niso hoteli premakniti nikamor. Ko so začeli pijanci v prepiru vpiti, sem imel gostilniškega vrta dovolj in sem se napotil nazaj na postajo.

Olajšanje, v stranišču sem bil sam. Sedel sem kakšnih 15 minut in od nikoder ni bilo nikogar. Potem koraki, vrata, ključ. Srce mi je začelo utripati. Prilepil sem se k mali luknjici, ki je bila izvrtana tako, da se je videlo, kako sosed lula. Najprej sem videl samo nekaj belkastega, potem se je prizor umiril in razločil sem adidasove hlačke. Vrag ga pocitraj, športni dres, bel s tremi črnimi črtami. Izpod kratkih hlačnic povleče tip luškan mehak kurčič, debel kot hrenovka, odmakne kožico do polovice glaviča in mirno lula. Se polula, si ga nekoliko poudarjeno otrese, potegne vodo, odklene in gre.

Razburil sem se, na šport sem imel vedno fetiš. Srčni utrip se mi še ni polegel, ko so spet oglasili koraki, vrata, ključ. Mir. Firbec. Pokukam skozi luknjico. Tip sedi na školjki. Isti beli dres! Streslo me je. Vedel sem, koliko je ura. Skozi luknjo za pretikanje tičev, ki jo je do 4/5 prekrival kos toaletnega papirja, sem pogledal na ono stran. Srečal sem se s pogledom soseda. Toda kakšnega! Star je moral biti kakšnih sedemnajst let in skrajno nenavadno je bilo, da je imel nad zgornjo ustnico nekakšen temno rjav mah. Prve, verjetno še nikoli obrite brke. Zmedel me je. Umaknil sem pogled, se na školjki vzravnal in urejal vtise. Ko sem po sekundi odprl oči, papirčka na luknji ni bilo več, pač pa mladeničev pogled. Jasno, pokazal sem mu svoje divje meso. Nisem se ga smel kaj dosti dotikati, samo kazal sem ga. Potem sem se sklonil jaz in pogledal, kaj je imel on pokazati. Ljubi bog, kako lep tič! Velik kot moj, povsem pravilne oblike, toda s čisto tanko kožo, kaj kožo, kožico, v kateri se je jasno risal relief žilic. Bledo rjavka kožica, izbočene modre žilice in žile. Ljubka kodrasta dlaka ob korenu. In spodobno moška jajca, ki so mu zaradi poletne vročine nizko visela. Ravno prav kosmata stegna. Nekajkrat sva se drug drugemu pokazala, potem sem potegnil hlače gor in izvedel manever. Stopil sem iz kabine in potrkal na vrata njegove. Vsak trenutek bi lahko kdo prišel. Pokljukal. Nič. Potrkal, pokljukal… Ni odprl. Poparilo me je. Tisto mladeniško lepoto sem hotel imeti v svojih rokah. Ni bilo druge, moral sem nazaj v kabino. Mladenič se je malo sedé kujal. S prstom sem mu namignil, naj ga da skozi luknjo k meni. Ni hotel. Pujs. Samo drkal si ga je nekaj centimetrov stran od luknje. Še enkrat sem ga hotel premamiti s svojim argumentom. Videl sem pogled, ki se je pasel po njem. Trenutek nato pa: odprta usta. Danes bi mu ga z radostjo in slastjo serviral, takrat…

Takrat sem pa okleval. Odmaknil se je in mi še enkrat pokazal svoje orodje s purpurnim glavičem. Mladenič je bil pošteno razdražen, jaz nič manj. Spet so se pokazala usta. Se lačno odprla. Iztegnil se je jezik. Jaz sem bil s svojim tičem nekaj cm stran. V delčkih sekunde sem se moral odločiti, kaj naj storim. V usta mu ga ne dam, ne morem tvegati, da mi ga odgrizne, da o tem, da me lahko okuži z kdo ve čim, en govorim. V sli sem se cvrl kot v vrelem olju. Bi mu kar tako od daleč končal v usta?

“Ne stori drugemu, kar nočeš, da drugi stori tebi.” Spomnil sem se, kakšno preganjavico sem si nakopal, ko sem bruc sam kasiral neznančevo spremo. Ampak ta si to želi! Glej jezik, kako lačno se izteguje! Glej ustnice, kako hlepijo in kako se na stežaj šobijo skozi luknjo! Bil sem v stiski, ko me je presvetlilo rešilno geslo: “Darujete potrebnim.” V trenutku je bilo odločeno. Ukrivil sem tiča navzdol in brizgnil naravnost v nastavljeno žrelo. Trikrat je spermo odneslo v rafalu, kar tk-tk-tk. In jezik je izginil in se takoj nato pojavil brez sperme ne sebi. Ustnice so se skozi luknjo še bolj izvihale. Zgornja ustnica s tistim nerazumljivim mahom… In že je priletel naslednji curek, ki sem ga usmeril malo višje, tako da se je sperma s stene pocedila naravnost na mladeniški mah. Jezik je takoj polizal in se spet stegnil. In sem mu daroval vse, kar sem imel. Do zadnje prosojne kapljice, ki je kanila na jezik.

Ko sem končal, sem opazil, da s predelne stene kaplja na tla mladeničeva sperma, ki jo je očitno izstreljal hkrati s tem, ko je jedel mojo. Kapljala je na velikansko lužo redkega, vodenega semena. Tresk so počila vrata. Ni ga bilo več. Zbežal je s prizorišča.

Nikoli ne bom vedel, kako pogosto je bil fant tam. Popolnoma jasno imam pred očmi sliko snežno bele in enovito goste sperme, ki pristaja na njegovem škrlatnem jeziku in trenutek nato izgine. Večkrat sem se spraševal, ali sem storil prav. Če ne bi sperme dobil od mene, bi jo dobil od koga drugega, to je gotovo. Jaz sem bil zagotovo zdrav, vendar on tega ni mogel vedeti. Saj sem kolebal. Ko odločitvi mi je pomagal slogan dobrodelne družbe, ki je takrat visel v vsaki trgovini nad žičnato košaro, v kateri je ležala kakšna kila moka, testenin in steklenica olja. Darujte potrebnim! Sledil sem pozivu. Dal sem, kar sem imel. Daroval sem zelo oseben dar. Osrečil sem oba.

Potem je čez noč privatizacija segla v zadnjo vas. Ko sem čez nekaj meseci prišel naokoli, se je tisto stranišče iz javnega dobra že spremenilo v bifejski skret. Kjer ni bilo več ne svobodnega dostopa in ne pretikalne luknje. Kjer ni bilo več česa iskati.

Biksen

  • Share/Bookmark
 

7 odgovorov na “Darovalec; porno zgodba”

  1. garry  pravi:

    Spet ena zanimiva zgodbica, ki se bere kot navodilo za uporabo, z nekaj zgledi uporabe :-)

    Pokaže, se da je edina stvar, ki še lahko kontrolira strasti strah.

    Odpuščanje grehov ja…ampak brez pokore ne gre…tle se pa začnejo težave.

  2. bejba  pravi:

    1a… Biksen, neverjetna sposobnost spravit kri v točno določene dele telesa. Pri tvojih zgodbah me vedno preseneti (pozitivno) pogum. V realnem življenju pridem pri neznancih najdlje do nasmeška… No, recimo da tvoje nedelje to nadomestijo :)

  3. biksen  pravi:

    @bejba: rad preberem, da kdo moje zgodbe, tudi takšne bolj obskurne, sprejme z veseljem. to je podobno kot pri dobrem seksu: kadar sta dajanje in sprejemanje opravljena s predanostjo, je obema v zadovoljstvo. bejba, nasmešek je dober začetek!
    @garry, a šteje, če za pokoro delam dobra dela?
    strah ima več obrazov. lahko se kaže kot čisto smiselna previdnost. kaj pa strah pred strastjo, garry? pred tisto divjo strastjo, ki se plazi neslišno kot zver in čaka v zasedi globko v pragostu podzavesti? poznaš ta strah? strah pred samim se seboj?
    preskok na prejšnjo temo: ti moram res dokazat, da si ne bojim na rožnik, če imam za to razlog?

  4. garry  pravi:

    Seveda šteje ;-) Pokora za nepreviden sex je bolezen ;-)

    Hehe, ne tajim, da jaz strast zaklenem globoko, ne pustim je ven…k če uide je neobvladljiva in je nič ne ustavi.

    Sej vem, da bi bilo zanimivo tema, vidiš samo sence, nič se ne da razpoznat, kakšen je sogovornik, samo glas…pa vonj, hehe..želja po dotiku je še večja, k to nadomešča še gledanje ;-)

    vsekakor ni bila zanimiva erotična zgodba ;-)

  5. garry  pravi:

    ajoj
    errata :
    mislil sem : vsekakor bi bila zanimiva….nanaša se na zmenek na tmenme rožniku ;-)

  6. simple  pravi:

    Vav, ta zgodba pa prikazuje to kar se vsi tako bojimo in hkrati po katerem močno hrepenimo in to je “give in to passion” :) Zdej k sem to prebral, si me nekak spodbudil, da se sam tudi kdaj opogumim in stopim v svet seksualne fantazije (sam ne v obliki glory hole-a, ker za to ne vem, če bom kdaj toliko pogumen ali pripravljen storiti :) ).

  7. oki  pravi:

    Ooo..biksen

    vedno te je lepo brati… me pa zanima ce si tudi u realnem živlenju tko “drzen”

    komaj čakam novo zgodbico!?

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !