Dvajset; erotična zgodba

Nekoliko je pomajal z glavo in ni premaknil oči z mene.
»Kje si hodil pred dvajsetimi leti?«
Jaz sem gledal njega, ki se ga ne morem do konca nagledati. Ki ga ne morem zares zapopasti. Ki mi ostaja uganka.
»Pred dvajsetimi leti? Joj, pred dvajsetimi leti… Takrat sem gorel v ognju svoje vélike ljubezni, ljubezni mojega življenja. Če bi se takrat spotaknil čez tebe, te ne bi niti opazil.«

S komolci je objemal kolena, z dlanmi počival na njih, z brado se je naslanjal na iztegnjeni palec. Gledal me je z nespremenjenim izrazom obraza.
»Sploh pa, Igorček, ti si bil takrat mulc. Ne moreš se pri osemnajstih zaljubiti za celo življenje. In jaz sem bil pred dvajsetimi leti druga oseba, nisem bil isti, kot sem danes. Vmes se mi je veliko zgodilo. Veliko vsega.«

Popravil sem si blazino pod glavo in rameni. Zbrano me je poslušal, zato sem nadaljeval.
»Veš, za zadnji rojstni dan me je obšlo spoznanje, da se bom staral. Ironija usode, da se zdaj počutim mlajšega kot kdajkoli prej. Svoboden sem, poznam se. Svet mi leži pred nogami, lahko izbiram, postavljam pogoje. Ampak, ali ima to kakšno težo? Pomisli: če bi jih jaz imel 50 in ti teh svojih 38 – misliš, da bi me takrat v noči vprašal, ali grem s teboj?«
»Poslušaj, ljudje so po štiridesetem lahko videti tako kot ti ali pa tako…« pomolčal je.
»Da niso za  nikamor. Vem.«
»Ja.«

Včasih me gleda na poseben način, kot da s pogledom brodi po moji notranjosti.
»Ampak ti nisi nikoli izgledal boljše. Bil si mlajši, ja, ma nisi bil boljši. Nisi bil bolj fejst.«
Presenetil me je.
»Od kod ti to?«
»Vem.«

Nimam pojma, po čem sklepa. Močno intuicijo ima. S kombinacijo intuicije in jajc mi gre do živega. Srečen sem, da sem ga srečal. Prav ima, nikoli nisem bil videt kaj prida, na svojo sliko ne bi nikogar dobil. Verjetno ima moj videz zdaj res več karakterja kot kdaj prej.

»Recimo, da imaš prav.«
Spustil je kolena in sédel po turško. Z levico je oprl pred sebe in s konicami prstov desnice zdrsel od mojih gležnjev čez meča in kolena do stegen.
»Super noge imaš.«
»Ti vidiš takšne.«
»Seksi si. Madona, kako si seksi.«
»Daj!« Nikoli ne vem, kako resno naj ga vzamem. »Pridi sem.«
»Moment!«

Potegnil je k sebi brisačo in si s tiča obrisal ostanke sperme. Nastavil sem roko, da mi jo je podal, tudi jaz sem jo potreboval. Nato se je spustil k meni. Se oprl na komolce. Prijel sem ga za zatilje in mu šel od spodaj v lase. Staknila sva se z ustnicami. Nikamor se nama ni mudilo. Imel sem že otekle od vsega, kar sva počela v pretekli uri, in ta otečenost mi naredi ustnice občutljivejše, tako da so poljubi trikrat slajši kot sicer.

Nato je legel vznak ob mene. Obrnil sem se na bok, naslonil glavo na svoj nadlaket in ga gledal. Želim ga gledati. Tako malokrat se vidiva. Lačen sem ga. S prsti sem drsel po njegovi roki. Njegove dlani so široke. S prsti sem se ugnezdil med prste njegove desnice. Užival sem. In čutil senco nelagodja, ki pač visi nad takšnim odnosom.

»Jehorčk, kurbava se.«
Moj Igor je Primorec. Tako smo tam klicali Igorčke, ko smo bili otroci. Njegova govorica me spominja na otroštvo. Na tisti del korenin, ki so odtrgane za vedno ostale tam. Še vedno so žive. Kadarkoli pridem tja jih začutim. Odtrgani konci še iščejo stik z menoj. Čutim njihovo bolečino. Boli tudi mene, zato grem tako malokrat tja. Starši mi tega ne bi smeli narediti. Tako nedoumljivo je: ob Igorju sem prvič po travmi svojega otroštva začutil pristen stik s kraji izgubljenega doma, stik z zemljo in soncem, iz katerih sem se rodil. Tega ne ve, preveč osebno je, da bi mu povedal.

»Poslušaj, če se midva dobiva, ni nihče na zgubi. Moj ni zaradi tega nič prikrajšan. Že tako bi lahko bil večkrat za.«
»On odloča o tem?«
»Za tisto morata biti vedno dva. Saj veš.«

Prav ima. Zaradi naju ni nihče na zgubi. Ne dobiva se velikokrat. Zelo je zaposlen, cele dneve dela za multinacionalko. In njegov poba, Gregor, dela doma. Grafično oblikovanje, ustvarja črke, nove tipografije ali nekaj takega. Igor pravi, da je uspešen, da včasih zasluži več od njega. Fantič je čeden, poznam ga s slike. Ja, na ulici bi ga opazil. Skoraj deset let je mlajši od Igorja. Živita kot par, že lepo vrsto let. Kupila sta si stanovanje. Skupaj. Lepo stanovanje. Novo, svetlo, veliko, iz njega se odpira pogled na pol Ljubljane. Sem me povabi, kadar njegovega Gregca ni. Ko mora za čez noč na kakšno reč tujino. Če morem, pridem.

Prvič sva se dobila zaradi seksa. Z ljudmi, ki sprehajajo pse, se da hitro navezati stik. Najprej je bila prijaznost in moj interes za airedalske terierje. Večkrat sva se srečala, ker stanujeva v isti soseski. Klepeti so se daljšali, ker se je med nama začelo nekaj dogajati. Vse je postalo dokončno jasno, ko sva trčila drug ob drugega ponoči, ko je tako monotono lil jesenski dež. Sredi mokrote, nastopajočega mraza in v hladni luči cestne razsvetljave se je zrak med nama zgostil čez mejo, ki jo je mogoče ignorirati. Začutila sva, da je interes neizpodbiten in vzajemen. Ni okolišil. Rekel je, da je zainteresiran za občasni pobeg od doma. Z menoj. Če sem za. Strmo me je gledal s temno rjavimi očmi.

Z neposrednostjo me je presenetil. Zelo presenetil. Vendar imam rad moške moške. Moj odgovor je takojšen in jasen. Izmenjala sva si telefonski. Pri tem sem se počutil bolj čudno kot pri samem pristanku za seks. Ker telefonske ne dajem. Zakaj izjema? Nisem si znal razložiti.

Zgodilo se je. Bilo je že pozno, v drugi polovici noči. Pozvonil sem na ulici, zabrnela je ključavnica, vstopil sem v blok, v katerem je vladalo popolna tišina. Imel sem tremo in kup načrtov z njim. Ko sem stopil iz dvigala, me je čakal pri odprtih vratih, naslonjen na podboj. Bil je v dolgih sivih hlačah in beli majici. Hlače so bile iz napol oprijetega blaga, neka boljša trenikra. Majica je bila brez rokavov, z malo širšimi naramnicami in oprijeta. Presneto, bil je tak kot Marlon Brando v Tramvaju poželenja. Natančno se spomnim nedeljskega popoldneva, ko sem še na pol otrok ob tem filmu prvič dojel, da so med moškimi razlike. Kako se stvari vračajo!

Slonel je torej, prekrižane roke so mu mirno počival pred telesom. Ramena in roke, da se reče, bela trakova blaga čez ključnici. Kako impresivno! Molče me je gledal. Na njegovem obrazu in v njegovih rjavih očeh so se mešali pričakovanje, radovednost in zmagoslavje.

V predsobi sem se obrnil k njemu. Ko je zaprl in zaklenil vrata, je tudi on obstal. Šele takrat sva se pozdravila z besedami. Premerjal me je z očmi. Kot da ne verjame, da stojim pred njim. Glavo je za malenkost nagnil vstran, komaj opazno zmajal z njo in bolj dihnil kot rekel:
»Uh! Seksi si. Od kod si se vzel?«
»Lepi!  Dobro veš, od kod.«

Pristopila sva drug k drugemu. Prijel sem ga za boke, zdrsel z rokami na ledja, se spustil do ritnic in jih poprijel. Čvrsto meso je bilo toplo, ni bilo privid. On me je krepko prijel za ramena in me nekoliko odmaknil od sebe, kot da me hoče s prave razdalje bolje videti. Ko sem začutil na sebi prijem njegovih rok, se je v meni nekaj premaknilo. Mojih načrtov in konceptov nenadoma ni bilo več. Izpuhteli so. Ni bilo odločilno, da je za pol glave višji od mene. Bilo je nekaj drugega, notranjega. Nekaj je šlo skozi mene in kot beli dan mi je postalo jasno: igro bo vodil on. Nič se nisem ustrašil, samo nenavadno in tako novo je bilo.

Snel je z mene plašč in suknjič, ju obesil na garderobno steno in me odpeljal do sedežne garniture. Nisva izgubljala časa. Segala sva in grabila. Lupila kose obleke. Se na trosedu bojevala za dotike, objeme in prijeme. Se po vsakem odmiku zopet našla z licem ob licu. Z ustnicami na ustnicah.

Trznil sem. Zagledal sem Igorjevega ostarelega airedalca, ki me z razdalje dvajsetih centimetrov vprašujoče gledal in utrujeno mahal z repom. Igor je takoj začutil, da je nekaj narobe. Obrnil je glavo, zagledal psa in rekel:
»Žogsi, ni šans. To ni zate.«

Z iztegnjenim prstom je pokazal v drugi kot stanovanja:
»Na prostor! In ostani tam do jutra.«

Pes se je počasi obrnil in vdano odracal v drugi del stanovanja. Igor se mi je opravičil. Zakaj le? Presenečenje me je malo ohladilo, kar mi je prišlo prav, ker sem pridobil nekaj trenutkov, da sem si s prisotnostjo razuma ogledal slečenega Igorja. Težko bi rekel, da je v eni sami potezi popolnoma uresničeval mojo predstavo o sanjskem moškem. Vseeno je dober primerek. Celo njegove drobne hibe so mi bile všeč. Vse pa so zasenčile temno rjave oči, ki bi ne bi mogle biti bolj vroče. Žarele so v pričakovanju. Bile so v nenavadnem neskladju z izrazom obraza, ki je bil nekako nepremičen in brezizrazen. Dobil sem čuden občutek, da je vame vložil pričakovanje in da zdaj ne ve, kaj kako se bo investicij obnesla.  Globoko sem se mu zazrl v oči in ko sem na ramenih začutil njegove dlani, me je spet potegnilo. Nadaljevala sva, kot da pasjega obiska ne bi bilo.

Ko sva ostala samo v spodnjicah, sva vstala. Najina pulzirajoča kosa mesa sta skozi tanko blago živo komunicirala. Prvi se je spustil v počep. Kako pretresajoči so bili dražljaji po dolgem pričakovanju, v katerega nisem prav verjel, in v tako čudni, prepovedani avanturi. Nadaljevala sva v spalnici, na njuni postelji.

Tam so se mi odprli novi svetovi. Morda še ne pri prvem, pri drugem srečanju pa gotovo. Ja, orgazmi z njim so nekaj izjemnega. Pri dvajsetih je bil orgazem podoben brisanju nosa: pihneš, smrkneš, mimo. Vsebino so začeli dobivati sredi tridesetih. Zdaj, z Igorjem, je vsak orgazem dotik s transcendenco. Saj vem, velike besede. A so resnične. Kdor pozna, bo razumel, drugi naj pozabi. Spomnim se, kako škandalozno se je zdelo Slovencem, ko je tista narodna dama izjavila, da je njen orgazem srečanje z bogom. Zdaj točno vem, kaj je mislila. O tem, kar doživljam z njim, mu tudi nisem razlagal. Stvaren, tehniški človek je, imel bi me za njuejdžerskega čudaka. Čuti pa, da sem v seksu zelo pri stvari.

Kljub temu presežku avantura z Igorjem zame ni pravljična romanca. Muči me, koliko mu lahko zaupam. Če je snel s ceste mene, koliko je še drugih? S kolikimi se takole srečuje ob svojem Gregcu? Ne vem, resnično ne vem. Morda se samo z menoj, morda z desetimi. Ne zdi se mi slab človek, po tem, kar vidim, sklepam, da živi po pameti in preudarno. Vseeno me negotovost grize. Ne rinem vanj z vprašanji. Po naravi je redkobeseden, nočem ga odbiti. Včasih mi sam kaj pove. S tistim, kar slišim, me včasih pomiri, drugič vame nasuje žerjavico negotovosti.

Ali ga jaz ljubim? Ne, to ni ljubezen. To je pripadnost. Imam ga za svojega. V avanturo se nisva spustila zato, ker bi iskala čustvene viharje, zamaknjenost in ne vem kakšna potovanja pod oblake. Nekaj tega je prišlo samo, skozi seks. Ali on ljubi mene? To ni mogoče. Me ima za seks? Seveda me ima za seks, kot imam jaz njega za seks. Ampak, ali samo za seks? Kaj vem. V seksu ga včasih spravim v trans. Kar me čudi, ker se nimam za ne vem kakšno kapaciteto. Rad kavsam predano, zbrano in čuječe, z željo, nadgraditi vsak trenutek, to je tudi vse. Na vsa usta hvali moje noge in rit. To imajo tudi drugi fantje in moški. Če je normalen, si je lahko poiskal mnogo tipov, ki me v merah in merilih v vsem presežejo. Zato sem do njegovih komplimentov zadržan.

Še največ iskrene naklonjenosti z njegove strani začutim skozi drobna darilca. Recimo skozi malo bombonierico s pentljico ob božiču. Skozi glasbo, s katero me pričaka v stanovanju. Skozi kozarec ohlajenega zelenega silvanca, s katerim me je prejšnjikrat prebudil iz poseksualnega dremeža. S sorto, ki sem jo enkrat samo mimogrede omenil. Kakšen ponos mu je sijal iz oči, ko me je s trkom pri ušesih zdramil in ugotovil, da sem vino prepoznal! Ja, iz takšnih podrobnosti začutim, da sem za Igorčka nek faktor v življenju. Pa zopet pomislim, kaj, če je to le obrtniška prijaznost serijskega zapeljevalca, ki zna z ljudmi.

Medtem, ko sem ga gledal in s prsti gnezdil med njegovimi prsti, je Igor zaspal. Tak navdihujoč mir gre do tega moškega, ko zaspi. Globoki izdihi, ki včasih prekinejo mirno dihanje spečega, so poezija za mojo dušo. Tri mesece me ni povohal. Stari pes jima je poginil in sta z Gregcem čez noč kupila novega. Novo življenje, nova čustva, nova strast, sem si mislil. Nocoj sta oba, Gregec in novi kužek, na obisku pri njegovi materi. Po mojem, da sem sklepal prav.

Danes je bilo z Igorjem spet, kot bi bilo včeraj prvič. Skozi vprašanje, kje sem hodil pred dvajsetimi leti, sem dobil najlepši kompliment doslej. Vem, da je takšna zveza na stalnem prepihu. Zelo verjetno je, da se bo enkrat izpela. Tudi, če me bo odslovil, se raje poslovim z bridkostjo kot z izpraznjeno in prazno dušo. V mojem življenju je pomemben in bo tak ostal. Ko odhajam od njega, odhajam z občutkom, da pri njem sploh nisem bil. To je tako, kot da bi po kozarcu vode čutil enako žejo kot prej, preden sem jo spil. Lep občutek.

Biksen

  • Share/Bookmark
 

9 odgovorov na “Dvajset; erotična zgodba”

  1. ihim  pravi:

    Sem bral že včeraj, pa sem imel nekaj težav pri tem kdo je kdo – sem danes prebral še enkrat in si razjasnil zadevo. Jaz bi se s takim življenjem verjetno počutil praznega, kot da bi se celo življenje selil iz enega najetega stanovanja v drugega. Utrujajoče. Kot kaže pa bo ravno tako.

  2. biksen  pravi:

    ihim, ko sem to pisal, sem mislil provocirati s temo nezvestobe in mimobežnosti življenjskih vlakov. očitno bolj v prazno.

  3. ikarus  pravi:

    @biksen
    To bova pa enkrat na štiri oči.
    Ne bi znal dobro napisati, najti pravih besed.
    Bi bil prehitro preveč oseben.
    Kost za glodanje je kar primerna, težko jo bo doglodati do konca in vsem/obema v zadovoljstvo.
    Ali pa tudi ne.

  4. ihim  pravi:

    Saj nezvestoba, predvsem tista vsiljena me ubija. Kaj res nihče več ne zna potrpeti, priznbati, da morda nima prav? Saj top ne pomeni, da ti nihče drug ne more biti všeč, ni pa treba, da vsem zležeš v hlače. Mimobežnost pa seveda je, sam velikokrat pomislim, da bi bilo fajn. Pa tu se da narediti bolj malo.

  5. grablje  pravi:

    Meni pa se zdi, da se imata rada. Ljubezen, ki je sicer izven običajnih okvirjev, nenavadna, je pa zato ni nič kaj manj.

  6. garry  pravi:

    Jao, sploh nisem oddal komentarja v soboto!

    Zanimiva zgodba, zanimivo kdo koga sploh vara, in akj ej prava privlačnost/ljubezen??

  7. biksen  pravi:

    @ikarus: se strinjam, tema je podobna kostem od kremenatelcev, za zobe polomit.
    @ihim: pojem vsiljene nezvestobe mi ni jasen. misliš na nezvestobo, ki jo vsiljuje parter partnerju? pri izbiri življenjsekga stila ima vlogo tudi razum, ni tako?
    @grablje: draga bralka, razmišljaš podobno kot jaz.
    @garry: če se ti ne oglasiš, mi nekaj manjka. no, kaj je zate tisto pravo?

  8. garry  pravi:

    Čist zanemarjam vse po vrsti, še sam sebe komaj dohajam :-( Se opravičujem, k me ni.

    Biksen, se da tisto pravo sploh opisat = razumsko dognati = ali se ne da tega enostavno samo čutit?

    (danes sem imel na nišenu enga fotografa :-) , mladenič v zgodnjih 20-ih, bradica, mišičasto telo…prec sem se psomnil Skalickega ;-) :-P

    Bil je preveč zaposlen, da bi ga lahko nadlegoval, pa nekako ni bilo očesne komunikacije.

  9. garry  pravi:

    No, še mal komentarja na zgodbo.
    men je zanimivo to, kako so prepovedani trenutki strastni in polni obojestranskega ugodja in privlačnosti, kje je ovira, ki preprečuje, da bi to ne bilo vsak dan….ali je ravno to problem, če je vsak dan se vsega naveličaš??
    Je to definicja prave ljubezni, da se nikoli ne naveličaš človeka, ki ga ljubiš??

    Jao, včasih se mi zdi, da bi moral it filozofijo študirat ;-)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !