Stava: šampanjec zamenja pivo

Vse se je začelo s stavo. Za kišto pira.
 
Pozimi sva se s prijateljem odpravila na Mrežce. Na tisti greben nad Blejsko kočo, nad Pokljuko, pod katerim se v kuliso Julijcev zajeda Krma. Želel sem in pričakoval, da bo sonce polepšalo najin izlet. Če imam nekoga rad, rad podarjam. Pa čeprav samo razgled z vrha gore, ob katerem ti jemlje sapo.
Prijatelj je bil bolj skeptičen. Pa sem neizvirno, gostilniško izstrelil, da greva stavit za kišto pira, da bo lepo vreme. Čeprav piva zelo ne obrajtam. Razen v hudi poletni vročini in žeji. Preveč hladne “vode” za premalo učinka. Pa še trebuh raste, če ga ne porabiš. Prijatelj je s svojim nenarejenim, prirojenim šarmom in stilom predlagal steklenico šampanjca. Rad ga popije kak kozarec kar tako, brez razloga. Sem bil takoj za. Ampak, da ga bova spila ob kakšni posebni priliki.
Izgubil sem stavo. Gazila sva v razpršeni, skrivnostni megli. Obrisi macesnov kot v megleni moki izgubljeni pomrznjeni duhovi. Ampak je bilo lepo, skrivnostno.


 
Konec aprila sem bil tri dni službeno v totem Mariboru. Spal sem v tistem slavnem hotelu pod Pohorjem. Je bilo malo heca pri rezervaciji sobe. Želel sem dvoposteljno in povedal, da bo drugo noč prespal pri meni “kolega”. Pa sem po mailu dobil prijazen odgovor, da ni problema, da bodo dali sobo z ločenima posteljama. Moji naknadni želji, da bi rad, da bi bili postelji vseeno skupaj, so seveda prijazno ugodili… To je pa zato, ker nisem reku bobu bob.

Pohorje, za mene terra ignota, še nikoli nisem bil gori. Me je kar malo sram. Pa sem naredil resen načrt, da ga bova s prijateljem naskočila. Pohorje namreč. No, razpletlo se je čisto drugače. Štajercem obljubim, da bom naslednjič mož beseda in da bom nato širil slavo povsod, kjer me bodo hoteli poslušati. Celo naštudiral sem Lovrenška jezera, tista črna zemljina očesa, v katerih se baje še svetlobi stemni. Pa Ribniško Pohorje sem naštudiral in imel v načrtu, da bi mogoče objela tisto najdebelejšo smreko. Meni bi bilo sicer ljubše, če bi objel kakšen hrast ali pa javor…
Nato pa se mi je zdelo malo škoda, da bi ob vsem tem brstenju odšla tja gor, kjer je en čudni vmesni čas, kjer ni več prava zima niti še pomlad. Že v hotelu sem se odločil, da bova na poti domov naredila malo ovinka in jo raje mahnila proti Logarski dolini.
Kolega, s katerin sem se pripeljal v Maribor, je malo čudno gledal, ko sem ob vsej službeni, uradni prtljagi, v hotel tovoril še nahrbtnik, palice, gojzerice…


 
Težko sem ga dočakal. Odšteval sem ure in minute. Poljubi, objemi in dotiki so bili tako željeni, kot bi se ne videla že mnogo let. Na nočni omarici v hotelski sobi ga je čakal nežen šopek vijolic in travniških penuš, ki sem jih nabral prejšnji večer med večernim samotnim sprehodom. Rad podarjam rože, tudi moškim. Takoj jih je opazil in vedel, da ni bila sobarica tista, ki bi bila tako pozorna.
Bilo bi škoda ne izkoristiti ostanka dneva. Zagrizla sva se v tisti zeleni, strmi breg za hotelom. Se zadihala in preznojila. Skozi olistano vejevje je pršelo rdeče sonce. Neponovljivost čarobnega trenutka. Za hotelom sva srečala okravatenega kolego, ki naju je malo debelo gledal.
 
Seveda sva zaradi najinega sprehoda zamudila začetek uradne večerje, na katero sprva sploh nisva mislila iti. Potem se nama pa enostavno ni dalo iti v toti Maribor, čeprav sem se prej že pozanimal, kje se dobro je in kaj popije.
Posodil sem mu črno telirano srajco in črne čevlje. Seveda mu je bilo oboje kot ulito. Jaz sem oblekel enako, belo srajco. Bila sva usklajena, urejena, sloka. Samozavestna. Malo drugačna od vseh ostalih. Po duši in telesu. Kot jin in jang, v temnem jeansu. Se mi zdi, da kar malo vsem na/v očeh. Kako sem bil ponosen nanj in nase!


 
Štajerci so pripravili slastno hrano in pijačo. Vinarji so se kar skušali, kdo bo bolj ustrežljivo ponujal odlično vino: rdeče, belo, in k sladici jagodni izbor… Ampak sva se malo branila in to ne brez razloga.
Pristno sva se navduševala nad trebušnimi plesalkami. Ko so plesale na en španski ritem me je imelo, da bi se pomešal mednje, uporabil kak korak pasadobla in trzal z naprej potisnjenimi boki. Še bolj me je sicer imelo, da bi kot toreador, kot lok usločil in napel svoje telo, z roko v zraku tleskal s prsti in zapeljivo dražil mojga bikca. Ole, ole… Ali pa bi mu v roki na hrbtu skrival dišečo rožo, kot za bikca Ferdinanda.
Če ne bi pobegnila v sobo, bi naju plesalke zagotovo vsrkale v svoj vrtinec plesa.
 
Načrtovani šampanjec v sobi bi bila kaplja čez rob. Bi naju preveč omamil in otopil najino hotenje in čutenje. Odrekla sva se mu.
Rad se tuširam v dvoje. Ker voda omehča že tako mehak dotik. In pričakovanje v meni ponori.
Tokrat je masažno olje dišalo po popru, muškatu in sivki. Razvajal sem ga, gnetel, plosko gladil z dlanmi in podlehtmi… Z nežnimi konicami drhtečih prstov sem iskal kotičke, kjer se koža nagajivo hihita, v nasladi umakne in takom potem spet željna pričakuje ponovitev…
Nabreklo listje v bregu nad hotelskim oknom je vsrkavalo najine vzdihe poželenja in strasti. V jutranjem polsnu nama je ob prebujajočem se dnevu skoz odprto okno igral žvrgoleči ptičji zbor. Tiho, kakor miška, sem ga opazoval. Tisto črno skuštrano glavico, ki je kukala izpod odeje. Ob zajtrku je bilo nebo čisto in globoko, bog nama je bil očitno naklonjen kjub temu, da sva “grešila”.
 
Nisva prišla do Logarske doline. Že prej sva zavila proti tihi dolini, Robanovemu kotu. Prvič sem bil tam. Na koncu doline spet nekaj, kar me ne pusti hladnega. S sneženimi krpami pokrita Ojstrica. Sem si mislil, nate bom pa še enkrat zlezel! Da bi se malo zadihala, sva najprej zagrizla v breg proti partizanski bolnišnici. Precej zoprna pot. Po vrnitni v prodnato dolino sva se namenila v zatrep doline, čim bolj pod Ojstrico. Ampak nisva daleč prišla, izgleda, da sva vendarle malo preveč “grešila”. Skoraj v trenutku so se od nikoder priplazile meglice, obliznile vrhove, zašumelo je in že je rosilo. Sonce, kar ga je ostalo, so vskale neštete kapljice, ki so padale z neba. Kot bi naju posuvalo nešteto majhnih sonc.


 
Pred vetrom sva se skrila v z mahom obraslo skalnato zavetje in pogrnila rdečo dekco. Sledila je čista hribolazniška klaska, sendviči, ki sva jih prej kupila v trgovini. Nato pa…, šampanjec, Muškatna penina. Odprl sem steklenico in ga prosil, naj zamiži. Ni vedel, kaj lahko pričakuje. Iz nahrbtnika sem privlekel kristalne kozarce. Ni mogel verjeti svojim očem. Sem ga namreč prej hecal, da bova kar iz steklenice pila.
Pa naj še kdo reče, da v vsakem ne tiči vsaj malo Nerona. Bila sva kot dva mala Nerončka.
 
Na poti domov sva se ustavila ob starem mlinu pod cesto.
In spila še malo šampanjca. Mlinsko kolo je bilo tiho, negibno, brez življenja. Voda je veselo tekla, kaj tekla, odtekala mimo. Bog ne daj, da se to kdaj zgodi mojemu/najinemu mlinskemu kolesu alias življenju…, sem pomislil.

Ikarus

  • Share/Bookmark
 

8 odgovorov na “Stava: šampanjec zamenja pivo”

  1. Marko  pravi:

    Ikarus zdajle, ko sem tole prebral si mi kar dan v službi polepšal. ;)
    Lepo napisano in verjetno sta ful uživala! :)

  2. ihim ihim  pravi:

    Kdor zna pa zna. Ne veš kako privoščim tebi in tvojemu prijatelju. Da vama voda ne bi nikoli odtekla mimo in da bi vaju gnala, gnala…

  3. Luka  pravi:

    joj,… pit je zakon!:>

  4. ikarus  pravi:

    @Marko
    No, me veseli.
    Uživala sva, pa bilo je malo drugače kot običajno.
    Malo odštekano.

    @ihim
    Gnala, gnala, to je to.
    Ampak neko mero vseeno moraš imeti.
    Mislim, da jo midva imava.
    Priznam, v začetku je jaz nisem imel.
    Pričakoval sem, da bi veliko več vode teklo…
    To pa lahko kolo polomi ali pa s tečajev vrže.

    @Luka
    Pit kaj?
    Tud voda se pije, pa kakšna žveplena kislina…
    Ampak to slednje pa baje ni zdravo.
    Po mojem pitje ne sme biti samo sebi namen, ampak je lepo, če je zraven še nekaj: hrana, družba, v kateri ti potem malo zavore popustijo…

  5. Gaber  pravi:

    Ti si še bolj pogumen, kot sem jaz. In precej bolj romantičen. ;) Pomoje tudi bolj strasten. Težko verjamem. ;) Si kdaj neučakan?

  6. ikarus  pravi:

    @Gaber
    Ne vem v čem sem jaz bolj pogumen?
    Priznam, sem res bolj romantičen.
    Velikokrat vidim, slišim, občutim… stvari, ki jih drugi ne. In to še na drugače doživet način.
    Strasten? Ko me zagrabi, naj se tisti pazi… Seveda čisto odvisno od “predmeta” moje strasti. Ta je gibalo moje strasti.
    Neučakan? Zeeeelo. Če se mi kaj lepega, neobičajnega obeta res štejem dneve in minute.
    Tako kot včasih, kot otrok.
    Mami, kolikokrat moram še prespat, da gremo na morje…?

  7. grablje  pravi:

    Oh, spet ena romantika za moje srce. :) )))

    Super, Ikarus.

    Ta stavek pa se posebno vsec :”Mlinsko kolo je bilo tiho, negibno, brez življenja. Voda je veselo tekla, kaj tekla, odtekala mimo. Bog ne daj, da se to kdaj zgodi mojemu/najinemu mlinskemu kolesu”

  8. ikarus  pravi:

    @grablje
    Ja, ne morem iz svoje kože.
    Tista misel, ki ti je všeč, se mi je pa utrnila tisti trenutek, ko sem zagledal tisto žalostno mlinsko kolo…

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !