Čokoladna pita

Me je Iztok že nekajkrat “zagnjavil”, no, lepo prosil, je zelo lepo vzgojen fant, naj spet kakšen recept napišem. Ampak malo sem se polenil, dnevi so že dolgi, vikendi lepi, kdo bi se še po kuhinji sukal več kot je potrebno.

Na Cresu mi je v roke prišel en hrvaški časopis, v njem pa recept, ki bi lahko bil zanimiv. S črno čokolado, mojo slabostjo. Pa sem en dan spekel to sladkarijo, nekakšno preprosto torto, ki je hitro pošla, zato sem drugi dan še eno spekel, pa dodal še krhko testo in je nastala pita.

Kot bi vedel, je zaspanček imel toliko časa, da je prišel na obisk. Malo pogledat, kako mi rožice cvetijo in dišijo. Sem prvotno mislil, da bova skočila še na bližnji hrib, pa je seveda zamudil eno debelo uro. Ni zaspal, bilo je že popoldne. Baje se mu je kosilo malo zavleklo. Če sva hotela zvečer na Prešercu slišati Cigane, pa njihove cimbale in violine, sva morala hrib preskočit, ne dobesedno. Še na vrtu se nisva veliko pomudila, precej na hitro sva pojedla slaščico, potem sem ga pa priganjal, da morava na pot.

Dišalo je. Ob vrtni mizi po črni čokoladi, v vrtu pa v vsakem koncu po nečem drugem. Vonj nedolžno belih šmarnic se je mešal z vonjem belega, rumenega in vijoličnega španskega bezga. Cvetovi dišečega lesa so dodali vonj po vaniliji. Potonike so pa razred zase.

Spomnim se, da je bil vrt včasih ves prepleten z nizkimi striženimi pušpanovimi  mejami. V vsakem vogalu je bil drugačen grmiček potonik. Pušpana ni več, potonike pa so ga preživele. Vrtu še vedno dajejo pečat starinskosti. Še kakšna dva tedna, pa bodo tudi one zadišale. V polnem cvetju pa so že lesne potonike. Pri teh pa včasih ne moreš reči, ali dišijo ali mogoče celo malo (za nas ljudi) smrdijo. Velike rožnate bolj smrdijo, rumene pa dišijo. Z rumenimi imam precejšnje veselje, so se mi kar same zasejale. Sem jih letos podaril mojemu žrebičku.
 

 
Pri duhanju potonik je potrebno priti bliže in nos skoraj namočiti v cvet, med prašnike. Seveda s tem tvegaš pik čebele. Nos imaš mimogrede zaznamovan s pelodom, tako kot medved z medom, potem ko je staknil čebelji panj.
 

 
Pa kot ljubimčev dih nežne bradate perunike! Sem posadil nekaj novih sort, ki so mi letos prvič zacvetele. Težko sem jih dočakal.
 

 
Zdej me bo pa Iztok že pošteno kregal, ker še nisem napisal recepta, ampak nakladam, nakladam…
 
Sestavine za testo za pito: 25 dag moke, 12,5 dag masla, 12,5 dag sladkorja, 1 vanilij sladkor, ščepec soli. Sestavine za nadev za pito ali kot samostojna zmes za torto: 25 dag jedilne čokolade, 15 dag masla, 100 dag sladkorja v prahu, 5 jajc, 5 dag mletih mandljev. Iz masla na sobni temperaturi in ostalih sestavin za testo zgneti krhko testo, oblikuj kepo in jo daj počivat na hladno.

Pekač za pite ali pa tistega za torte s snemljivim obodom namaži z maslom in potresi z moko. Pečico prižgi na 160 stopinj. 2/3 testa malo splošči in ga potem s prsti razporedi po dnu modela. Iz preostale 1/3 testa naredi 3 dolge svaljke, vsak naj bo dolg za tretjino oboda modela in jih pritisni in splošči na obod modela.

Za nadev skupaj na blagi vročini raztopi maslo in čokolado, mešaj, da nastane gladka zmes in pusti, da se malo ohladi. Vmes naredi sneg iz beljakov, na koncu mu dodaj polovico sladkorja v prahu. V raztopljeno zmes masla in čokolade vmešaj rumenjake, preostalo polovico sladkorja v prahu in mlete mandlje. To čokoladdno zmes narahlo vmešaj v sneg in vlij na pripravljeno testo v pekaču. Peci približno 3/4 ure. Lahko pa spečeš samo nadev, brez testa, peci pa samo 1/2 ure.

Pečeno pito ali torto potresi s kakavom v prahu, postrezi s stepeno sladko smetano, obloži z jagodami, lahko še s kepico sladoleda. Pred serviranjem jo lahko malo pogreješ v mokrovalovki. Topla čokolada sprosti več arome in okusa.

Če v torto spečeš samo nadev, ki je popolnoma brez moke, je pecivo primerno tudi za tiste, ki ne prenašajo glutena. Tako kot zaspančkova babica. Me je zato prosil za recept. Kdo ve, ali bom v naslednjih letih kdaj dočakal, da me povabi na torto?

Ikarus

  • Share/Bookmark
 

7 odgovorov na “Čokoladna pita”

  1. ihim  pravi:

    Veš prav nič ne zamerim, da si se prestavil na vrt, ta je v maju resnekaj najlepšega. In če zraven zadiši še po bezgu, tistem navadnem si pa sploh v devetih nebesih. Saj res, si kdaj pripraviš šabeso’

    ””””””””””””””””””

    Veš, ne vem kaj bo rekel Iztok, a jaz prav nič ne zamerim, da si se prestavil na vrt. Ta je v maju res nekaj čarobnega. In če vizualne užitke spremlja še vonj po bezgu, predvsem tistem navadnem, res lahko rečeš, da si v devetih nebesih.

  2. ikarus  pravi:

    Ja, maja je res najlepše. Posebno dokler kmet ne pokosi travnika. Tam imam dva stari hruški pa med njima mrežo razpeto.
    Višek užitka!
    Sicer imam pa tudi take rožice in grme, ki cvetijo tudi poleti.
    Navadni bezeg obrajtam.
    Šabese nisem naredil že nekaj časa, si jo pustim prinesti od sestre!

  3. ihim  pravi:

    Pridno sestro maš. Veliko užitkov ti želim.
    Jaz pa se moram prav zamisaliti – zaradi dvojnega teksta mislim. Se mi zadnje čase vse prevečkrat dogaja.

  4. ikarus  pravi:

    @ihim
    Verjetno si na frišno zaljubljen!
    Al pa na frišno razočaran.

  5. ikarus  pravi:

    @ihim
    Danes bi se ti pa moralo pošteno kolcati. S prijatelji smo kolesarili (Šk loka, Katarina, Polhov gradec, Pasja ravan, Visoko, Šk Loka), velikokrat sem zavohal bezeg ob poti in se vsakič spomnil nate in kako bi mi prijala šabesa…

  6. Smučarček  pravi:

    španski bezeg noro lepo diši. je pa res da zna biti vonj zelo močan in je lahko rahlo moteč.drugače pa super recept ;) nekaj podonega sem prejšnji teden jedel in je res super.obožujem čokolado :D
    perunike=iris? je tale enačba pravilna?mi imamo ogromno perunik doma in so orgazmično lepe.če imam taprave rožce v mislih jih imamo mi tudi v ribniku. se motim?

  7. ikarus  pravi:

    @smučarček
    Mene dišave ne motijo, če niso premočne, tiste od rožic pa sploh ne.
    Če pa v gledališču nekdo pred teboj malo preveč vsiljivo diši, je pa lahko malo moteče, dokler se nos ne navadi.
    Širše (rodovno) ime za po slovensko perunike je seveda iris. Perunik (irisov)je mnogo vrst: bradate, močvirske, sibirske, japonske… Naj me kak botenik popravi, če ni čisto tako.
    Imajo tako umetelne, domišljijske cvetove, ki cvetijo dan ali dva in so tudi po tem enkratni.
    Če se kaj razumeš na francoske impresioniste: Monet, pa Van Gogh sta jih zelo rada slikala, vsak na svoj način…

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !