Biserni dotiki Carol Ann Duffy

Britanski kraljevi dvor je z majem dobil novo dvorno pesnico, ki bo pisala pesmi ob posebnih priložnostih, npr. če se bo poročil princ William. Prvo žensko, ki ji je pripadla ta čast, od kar je britanski dvor leta 1617 najel prvega pesnika, lahko beremo tudi v slovenskem prevodu. Zanj je poskrbela Ifigenija Simonović, ki je nekatere pesmi Carol Ann Duffy zbrala v zbirko Grejem njene bisere. Zbirka se imenuje po eni izmed pesmi s tem naslovom. Gre za pesem, ki se mi je zdela kot nekakšen romantični, goethejevski slavospev čutni ljubezni, ki jo ženska goji do ženske. Duffyjeva, ki ne skriva svoje biseksualnosti, nam v pesmi razkrije svet spletične, ki čez dan na sebi greje bisere za svojo gospo, da jih bo ta zvečer tople nosila na plesu z moškimi. Medtem ko prečudovita gospa počiva v salonu, ona v podstrešni sobi, z biseri okoli vratu, sanja o njej. In ponoči, ko se dragulji ohlajajo v šatuljici, jih pogreša in žari.

Posebej v nekaterih poznejših pesničinih zbirkah najdemo še nekaj pesmi z motivi lezbične ljubezni, npr. Daleč stran. Vendar ta pesem za razliko od prejšnje deluje precej bolj moderno in realistično, kar je na splošno značilno za poezijo Carol Ann Duffy. “Bistvo poezije je opisovanje običajnega in spreminjanje tega običajnega v nekaj drugega – kot Midasov dotik,” je ob podelitvi naziva dvorne pesnice dejala umetnica, ki navdušuje s tem, kako realnosti v pesmi ne zakrije, ampak jo – bi rekel – skozi metafore naturalistično izpostavi. V Daleč stran sem med drugim prepoznal tisto človekovo značilnost, da si ljubljeno osebo pogosto predstavlja popolnejšo, kot je v resnici, in jo tako prilagodi svojim željam:

Hočem te in nisi tukaj. Zastanem
v vrtu, izdihavam barvo, misel je pred
jezikom, v umirjen v zrak. Celo tvoje ime
je bled duh, izdihnem ga spet in spet,
a ne ostane z mano. Nocoj si te ustvarim
v domišljiji, predstavljam si te, tvoji gibi, jasnejši
kot besede, moraš mi reči, kar si mi včasih.

Kjerkoli že si, ko mislim nate, sem pripeta
na tvoj pogled, stopiš predme, pozna sveža noč
se staplja z zemljo. Narobe si umišljam tvoja usta,
a se mi smehljajo. Privijem te tesneje k sebi, daleč stran,
na novo si izmišljam ljubezen, dokler klici kozodojev
ne premotijo misli na nekaj, kar bi se zagotovo uresničilo,
a se prevesi v spomin. Zvezde naju slikajo za nikogar.

Škotska pesnica se v svojem pesniškem opusu nikakor ne omejuje le na ljubezen. S peresom je secirala številne družbene pojave, npr. nasilje med mladostniki. Do lani je bila stalnica v berilih britanskih osnovnošolcev njena pesem Izobrazba za prosti čas, v kateri beremo: Danes bom nekaj ubil. Karkoli. … Ničesar ni, kar bi še lahko ubil. Zavrtim radio in mu povem, da govori super zvezdi. Ignorira me. Vzamem nož in grem ven. Pločniki se nenadoma zasvetijo. Dotaknem se tvoje roke. Toda maturitetna komisija je omenjeno pesem umaknila s seznama obvezne literature, ker naj bi spodbujala nasilje z noži, ki se na Otoku zadnje čase razrašča med mladimi. Duffyjeva umika pesmi ni komentirala, napisala je le novo pesem. v kateri na primer sprašuje You must prepaire your bossom for his knife, said Portia to Antonio in which of Shekaspeare’s Comedies? Še bolj pomenljivo pa je vprašanje Something rotten is in the state of Denmark – do you know what this means?

To je bil odgovor odgovor v njenem slogu, saj se tudi tematik v svojih pesmih loteva brezkompromisno. Ker so v številnih izmed njih v ospredju ženske, jo označujejo za feministično angažirano umetnico. A meni se ni zdela posebej radikalna, pač pa pronicljiva v smislu lahkotne neobremenjenosti pri pristopanju k stvari. V Hčerki nekoga drugega beremo: Na steni v čakalnici je kača, ki žre sebe, najprej rep. … Nekega dne ne bo nič več ostalo za tiste, ki jo ljubijo. Utopila se bo v fotografijo iz otroštva, medtem ko se bo hčerka nekoga drugega preselila v komuno. … V Stoječem aktu pa: Šest takih ur za nekaj frankov. Trebuh, bradavica, rit v dnevni svetlobi, popivna barvo z mene. … Buržuji se bodo spakovali ob taki podobi obrečne kurbe. Temu rečejo umetnost. … Njega zanima volumen, prostor, mene kos kruha. … Včasih se zmede, zgrabi ga moja toplina. Vzame si me na platnu, hlastno pomaka čopič v barvo. … Jaz rečem Dvanajst frankov. Vzamem šal. Ni mi podobna.

Čeprav se na prvi pogled morda ne zdi tako, pesmi Carol Ann Duffy zahtevajo pozorno, večkratno branje, saj je za vsebino, ki je v ospredju, pogosto skrivajo še druge metafore, drugi pomeni. V Stoječem aktu lahko npr. v slikarju prepoznamo moškega, ki si neznano dekle vzame na platnu, za razliko od moških, ki ženi zvečer “spuščajo mastnega pivskega”, zjutraj pa ji “ga zabijejo”. Ja, Duffyjeva ne mara patetike ne v vsebini ne v jeziku.

Da ne sodi stvari, ampak nekako skuša biti čimbolj nepristranska, resnicoljubna, se mi je zdelo predvsem v Vojnem fotografu, kjer piše: Angleško podeželje. Spet doma, spet navadne bolečine, ki jih lahko prežene navadno vreme, spet polja, ki ne eksplodirajo pod stopali živahnih otrok v grozoviti vročini … Sto črno belih agonij, da jih bo urednik lahko izbral pet ali šest za nedeljsko prilogo … Na koncu pa (iskreno) doda: Iz letala ravnodušno zre čez pokrajino, kjer si služi kruh. Tudi njim ni mar. V pesmi Za denar pa se njena kritika ne ustavi na zahodnih borzah, kot bi se lahko zgodilo, ampak seže dlje, v Afganistan, če hočete: … Dandanašnji je služiti kruh isto kot ubijati. Borzni volkovi tulijo. … Otroci bazarja se skrivajo za barikadami, gledajo, kako vojaki streljajo. Med streli se poženejo za metki in jih zbirajo za odpad. Nekateri metki ne eksplodirajo. Ahmat steče čez travo, že šest mesecev ima srečo, zaenkrat. Torej pobiralci bomb umirajo mladi. Zaslužek pa ni slab …

In za konec še pesem Pravzaprav, ki je nabita z – rekel bi kar – eksistencialistično tematiko. Moški, ženska, Anglež, Škotinja, heteroseksualec ali biseksualka – vsakdo se sprašuje, od kod je:

Pripeljali smo se iz svoje dežele v rdeči sobi,
ki je drsela mimo polj, mama je prepevala
očetovo ime in kolesa so se vrtela.
Bratje so se jokali, eden je tulil Domov,
Domov, ko je cesta hitela iz mesta.
Iz ulice, od hiše, stran od najete sobe,
kjer nismo več stanovali. Zazrla sem se
v oči slepe igrače, držala sem jo za tačko.

Otroštvo je ena sama emigracija. Včasih počasna.
Obstaneš, vdan sredi avenije,
kjer ne živi nihče, ki bi ga poznal. Včasih nenadna.
Narobe narečje. Vogali se ti zdijo znani,
a odpirajo ti tuja naselja, tlakovana s peskom, veliki fantje
požirajo črve in kričijo besede, ki jih ne razumeš.
Starši so zaskrbljeni. V glavi čutim njihovo negotovost.
Kot zob, ki se maje. Hočem našo deželo, sem rekla.

Potem pa pozabiš ali se pač ne spomniš, se spremeniš,
in ko vidiš, da tvoj brat požira črva, začutiš samo
vbod sramu. Spomnim se, kako se mi je jezik
prelevil, zamenjal kožo, kakor kača, moj glas
je bil nenadoma podoben vsem drugim. Se mi samo zdi,
da sem izgubila reko, kulturo, občutek, jezik za prvi kraj
in za pravi kraj? Od kje ste? me vpraša tujec.
Od kje pravzaprav? Oklevam.

Domen
*Uporabljeni so prevodi Ifigenije Simonović.

  • Share/Bookmark
 

11 odgovorov na “Biserni dotiki Carol Ann Duffy”

  1. ikarus  pravi:

    @Domen
    Plemenitost je tudi v tem, da razumeš in sprejmeš nekaj, kar ni po tvojem vatlu, je pa vseeno lahko dobro.
    In v tem primeru se je angleški dvor izkazal za res plemenitega.
    Za razliko od enega našega, kokr, plemenitaša…
    Prva pesem mi je pisana (v tem trenutku še posebej) na kožo…

  2. Domen  pravi:

    Sem bil v dilemi, kako naj sploh izpostavim njeno biseksualnost. Zaradi narave bloga sem najprej na začetku napisal, da je Duffyjeva prva ženska, biseksualka in Škotinja, ki ji je pripadel naziv dvorne pesnice. Potem pa sem si premislil in biseksualnost omenil le, kjer sem presodil, da je ta del njene poezije. Postavil sem se v njeno kožo. Če bi bil jaz pesnik, bi se butasto počutil, če bi drugi pisarili: ”prvi biseksualec, ki je …”.
    Tako da mislim, da je britanski dvor preprosto izbral najbolj primernega kandidata oz. kandidatko, ne glede na spol, spolno usmerjenost in narodnost, čeprav se je že nekaj časa ugibalo (vnaprej skoraj zagotovo vedelo), da bo za teh 10 let to ženska, ker še nikoli ni bila in so mediji to vedno znova poudarjali.

  3. aleks  pravi:

    izbor je ok, Carol Ann Duffy sicer poznam le iz slovenskega prevoda, in so mi njene pesmi všeč; biti “dvorni pesnik” se mi zdi pa hecno… hodiš “v službo” in pišeš pesmi po naročilu?
    :)

  4. Pika Blogavička  pravi:

    Zakaj pa v britanskih časopisih vsi pišejo, da je lezbijka? Aja, verjetno zato, ker tudi sama zase pravi, da je lezbijka. To naj bi bil tudi razlog, da dvorna pesnica ni postala že 1999 (ko je bil izbran Andrew Motion), ker naj bi se takratni premier Blair bal, da se zaradi spolne usmerjenosti ne bi zdela primerna “meščanski Angliji”. Je pa res, da Duffyjeva svoje seksualne identitete ne poudarja tako pogosto/močno kot recimo Sarah Walters. Še čisto osebna pripomba: prevodi Ifigenije Simonović so precej trdi.

  5. Domen  pravi:

    @Aleks: Kajne, meni je tudi institucija dvornega pesnika smešna, sploh če se postavim v vlogo nekega ustvarjalnega umetnika, ki ga recimo prosijo, naj to postane. Ampak Britanci na to očitno gledajo drugače, ker imajo tudi na monarhijo drugačen pogled. Tisti citat Duffyjeve z Midasom, ki sem ga navedel, v celoti izgleda takole: “Poetry is all about looking at the ordinary and transforming it – the Midas touch. And the monarchy has that too. The presence of the Queen can help heal, transform and make things magic.” Še prav premišljeval sem, ali naj ga navedem v celoti in očitno, je bila moja odločitev res napačna, ker sem s tem izbrisal neko dodatno sporočilnost.
    Drugače ima pa, kolikor sem nekje razbral, proste roke pri odločanju o tem, kdaj (za kateri dogodek) bo kaj napisala. Ker je rekla, da bo pisala takrat, ko bo ona hotela.
    @Pika Nogavička: Tudi jaz sem na več mestih zasledil, da je lezbijka. Nisem osebno govoril z njo, ker moje delo na tem blogu ni novinarsko, ampak povzemanje novic, vendar kolikor sem preveril, je na nekaterih zanesljivejših spletnih straneh, npr. Guardianu, o njej govorijo kot o biseksualki. Upošteval sem tudi, da se ljudi dostikrat posplošeno predalčka le v tri kategorije: strejt, L in G. K temu so (žal) nagnjeni tudi nekateri geji in lezbijke, ki bi očitno radi videli, da drugih kategorij ne bi bilo. Zagotovo pa ne vem, morda sem se res zmotil.
    Ne vem, kdo je rekel, da s prevodi pravzaprav beremo prevajalca, ne prevajanega umetnika. Po tvojem komentarju moram zdaj res nekako priti do njenih pesmi v angleščini. :)

  6. Pika Blogavička  pravi:

    Oh, saj nočem sitnariti in tudi nič nimam proti biseksualcem – res ne, obljubim! – ampak v petem odstavku v temle članku v Guardianu (če ga že omenjaš) Duffyjeva sama zase pravi, da je “openly gay”, torej, v njenem primeru, lezbijka. Tudi to, da ima hčerko, ne spremeni stvari: če zase pravi, da je “openly gay”, potem je pač tako :)

  7. Domen  pravi:

    @Pika Nogavička: Ko sem rekel, da sem tudi jaz v precej prispevkih zasledil to, da je lezbijka, sem imel v mislih tiste prispevke, v katerih je pisalo, da je lesbian. Moje znanje angleščine sicer ni vrhunsko, ampak ali ni res, da se gay uporablja tudi kot nadpomenka za vse spolne manjšine (oz. vsaj za LG in B, če že ne tudi T)? Torej kot nekako kot queer?

  8. Pika Blogavička  pravi:

    Moje znanje slovenščine ni vrhunsko, vendar pa je sopomenka za gay – vsaj v tem primeru – “homoseksualen”. Ko Duffyjeva pravi, da je “openly gay writer”, bi se to v bistu moralo prevajati kot “odkrito homoseksualna avtorica” (ali istostpolna avtorica, če že vztrajate), kar pomeni, da je lezbijka. Je pa res, da se tudi pri tistih poklicih, ki so imele v angleščini žensko obliko, vedno bolj pogosto uporablja kar moška; tipičen primer za to je beseda “actor”, saj “actress” počasi izginja. Same komplikacije, vam rečem! Pač nič ni tako queer kot folk, jasno :)

  9. Domen  pravi:

    OK, se vdam :) , naj bo lezbijka, čeprav nekako še zmeraj sumim, da je bi (in čeprav v bistvu niti ni tako važno, kaj je).

    PS: Pa sori, sm šele zdajle porajtal, da si pravzaprav Pika Blogavička.

  10. Pika Blogavička  pravi:

    Zmagala, zmagala :) (Ne, ni šlo za tekmo, samo za izmenjavo mnenj.) Kar pa se tiče imena, dragi Domen: “Kaj je v imenu? Kar imenujemo vrtnica, bi pod drugim imenom dehtelo prav tako opojno.”

  11. Blog Glavca: PAMET V ROKE, KONDOM NA GLAVO! » Opomin namesto veselja  pravi:

    [...] ki jih bodo naznanili v petek zjutraj, je namreč skovala Carol Ann Dufy (o njej smo že pisali tukaj), prva lezbijka z nazivom dvorne pesnice, Kate pa bo nato oblekla poročno obleko znamke Alexander [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !