Kostanjev med; erotična zgodba; 4

Z glavne ceste sva hitro zavila na cestico, ki je vijugala skozi vasi in nato po ozki dolini navkreber. Vožnja mi je bila odveč. Nisem si znal predstavljati, kaj se je kuhalo v Primoževi glavi. Bil je miren kot vedno, vozil je zbrano in se pomenkoval z menoj. Zanimalo me je, kako to, da ima čebele v tem odročju in ne kje bližje domačemu kraju. Razložil mi je, da je pol ure vožnje od doma ni takšna reč in da doli v naselju pri Trebnjem ni pravega prostora zanje. Vedel sem, da je živel še pri starših, o drugih osebnih rečeh je molčal in jaz nisem imel pravega razloga, da bi drezal vanj. Čebelnjak je po prevzel od deda, maminega očeta. Pri njem se je dobil veselje do čebel, ko je kot otrok preživljal počitnice na kmetiji. Zdaj gor živi stric, ki bo gotovo doma in ga bom spoznal.

»Stric?« sem si mislil. »Kaj ima iskati v najini zgodbi stric?« Na neizgovorjeno vprašanje sem si odgovoril sam: »Najina zgodba ne obstaja, Mirko. Preveč si domišljaš!« Odprl sem okno. Klima je čisto dobro delala, a želel sem si, da mi veter spiha glavo. Preveč vsega se je spustilo name. Primož odhaja. Med nama se je nekaj dogajalo in ni zgodilo nič. Postal je del mojega življenja, kadar nisem bil z njim v službi, sem občutil njegovo odsotnost. Stokrat sem v mislih obnovil tiste trenutke, ko se je med nama iskrilo, in globoko doživljal minute, ko je med nama še vedno prihajalo do skrivne napetosti.

Čeprav je vse ostajalo neizrečeno. Nobene jasne besede nisva spravila iz sebe ne on ne jaz. Nobenega nedvoumnega namiga z njegove strani. Bili so trenutki, ko me je od tega v prsih tiščalo, ko bi ga najrajši zgrabil za ovratnik, ga stresel in zahteval od njega, naj vendar pove, kaj se godi v njem, kaj si misli, kaj namerava. Ne, nič nisem storil. Tudi zato ne, ker si nisem hotel po sili nakopati razmerja. Če bi že do česa prišlo, to ne bi bil samo seks. Do njega sem čutil več kot samo spolno privlačnost. Nekaj tako drugačnega je bilo v mirnosti njegovega ravnanja in v domišljeni preudarnosti; popolnoma drugačen je bil do tega, kar sem jaz sam. Posebno spoštovanje je pri meni pridobil, ko je tako hladnokrvno predstojniku zrecitiral vse zoprnije, o katerih vsi drugi na inštitutu šepetamo. Ob vsej tej značajsko globoko moški odločnosti sem poznal njegovo šibkost. To je bila nenavadna in odprta zaupljivost do moške figure, ki jo je sprejel za avtoriteto. Ne vem, s čim sem ga tako očaral, a vedel sem, da sem bil to takrat za njega jaz. Pojma nisem imel, kaj je imel ta mladi mož dotlej z moškimi. Ali ženskami. V pripovedih ni bilo nikoli nikogar, za katerega bi lahko sklepal, da si z njim deli zasebnost.

Po ovinkasti cesti sva se torej vozila navzgor. Moj poskus, da bi mi veter prečesal misli, se je izjalovil. Prepočasi sva se peljala. In zrak je bil kot postana voda. Vreme se je spreminjalo, navlekli so se oblaki, ki niso bili prav nič beli in junijsko nevihtni. Bili so vodeni, temno modri in sivi, razpotegnjeni. Zagrinili so južni del neba, prinašali so dež. Teža na nebu, teža ne srcu. V dušo mi je legala nerazpoloženost, ki je Primožu nisem hotel pokazati. In sram me je bilo pred samim seboj, ker sem spodaj pomislil, da me bo peljal na sámo. Moje predstave in želje so tako prvobitno preproste. Brez domišljije. In sebične.

Cesta se je jela spuščati na dolenjsko stran. Pogledi so se odprli, Primož je zavil na makadamsko pot in po nekaj minutah sva se ustavila na kmečkem dvorišču. Ne verigi je bučal velik črn pes. Ko je slišal Primoža, se je takoj začel dobrikati, ometal je z repom in se s sprednjim tacami spuščal v na pol ležeč položaj. Medtem, ko ga je moj sodelavec gladil po glavi, je iz hiše prišel siv možak.

»A ti si s tem avtom? O, in družbo imaš!«
»Bog daj, stric. To je Mirko, zadnjih nekaj mesecev je bil moj šef.«
Pri »je bil« me je zarezalo.
»In to je stric Jože.«
Rokoval sem se s možakom. Tršat je bil, na prvi vtis priljuden, dobrodušen.
»No, po kaj sta prišla?«
»Čebele sem mu prišel pokazat.«
»A tako?« Mož se je obrnil k meni, ko je nadaljeval: »Ja, nanje je zares lahko ponosen. Vam je povedal, da je prejšnji mesec na občnem zboru …«
»Stric!« ga je prekinil Primož.
»Ah, kaj si skromen. Brez potrebe. Ta boljše priznanje je dobil! Je dober, veste, je dober!«
Meni praviš, da je Primož dober…
»Samo preveč časa preživi pri njih. Fant v njegovih bi se moral tudi za punce brigat, ne samo za čebele.«
»Pa smo spet tem…« Primož je zavil z očmi.
»I kaj? Kar je res, je res. Vse ta boljše ti bodo drugi speljali.«
»Stric, bom že dobil eno zase, ne skrbite za to.« Strica je vikal.
»Ko bi jo le! Kaj naj moški brez ženske? Nič ne štima pri hiši, če ni gospodinje.«
»Mirko, veš, tale stric Jože je hudo dobro poznal vsa dekleta v fari,« je Primož speljal pogovor drugam.

Starcu so se zasvetile oči: »Nu! Kje je že tisto.« Popraskal se je nad ušesom in dodal: »Ja, bilo je marsikaj, ja.«
»Pred dvema letoma je odovel. Niso minili trije meseci, je že začela hoditi sem Minka.«
»Kaj, mi ja ne boš še ti levitov bral?! Gospodinja mora bit pri hiši. Kako naj živim sam?«
»Poročil je ni, plačuje je tudi ne…«
»Kaj boš govoril! Tako se zmeniva, da je obema prav!«
Primož mi je pomižiknil, kar možaku ni ušlo.
»A bi se moral sramovat, ker še nisem za na Dinos?« se je narejeno razhudil
Moral sem se zasmejat in mojemu smehu se je pridružil tudi stric Jože.
»Fanta, vesta kaj? Ko sem bil jaz ledik in fraj, smo fantje pravili, da se takrat, ko kostanj cveti, ne hodi spat.«

Začudeno sem ga pogledal. Zdaj se je zasmejal starec in mi pojasnil:
»Ko bosta gor pri čebelnjaku, vam bo že jasno…«
Z roko je pokazal na gozdni rob precej visoko nad sadovnjakom, kjer je stal čebelnjak. Primož je zardel.
»So že zacveteli. Saj vidite, ne? Potlej boste tudi vohali, he, he, he…«
Res so bile krošnje nekaterih dreves nad sadovnjakom na gosto posejane z rumenkastimi šopki. Očitno so bili to kostanji v cvetju.
»Ja, ja. smo pravili, da so takrat dekleta čisto zmešane.«
Vmešal se je Primož z narejeno sproščenostjo: »Je vsaka padla, ki ste jo hoteli, ne?«
»Pa še kakšna takšna, ki je jaz nisem hotel, pa je one mene hotela.« Stari se je spet zasmejal, se zresnil in zaključil: »Ja, je bilo marsikaj, ja. Pustimo, kar je bilo! Pojdita gor, da na bomo tu dežja priklicali.«

In sva šla po stezi navkreber. Na prostem je bilo malo lažje dihati kot v avtu, a je vzdušje zategnil stričev pogovor o dekletih. Ker je bila pot strma, sem se zadihal. Čutil sem napetost v sencih. Ko sva se približala čebelnjaku, mi je udaril v nos vonj kostanjevega cvetja. Sladunjav, težak vonj. Pod drevesi sem pobral dolgo rumenkasto mačico, jo nesel k nosu in poduhal. Ja, to je to. Brez dvoma. Vonj po spermi. Ne po katerikoli, po sveži spermi po hitrem, divjem seksu. Ali nezadrževanem, podivjanem drku. Kri mi je udarila v glavo. Primož me je gledal malo izpod čela, stisnjene ustnice je umikal vstran. Najprej ni nič rekel. V obraz je bil rdečkast tudi on. Od telesnega napora ali od mojega spoznanja?
»Tukaj me počakaj! Ko medí kostanj, so čebele razdražene. Prinesem ti obleko.«

Kakšno obleko? Me je ne bo s tistimi komičnim čebelarskih klobukom spremenil v maškaro? Od mesta, kjer sva stala, se je potka spustila deset metrov navzdol čebelnjaka. Ko je bil nekaj korakov od vrat, se je začel z rokami otepati podivjanih čebel. Smuknil je v leseno stavbo in naglo zaprl vrata za seboj.
V negibnem, toplem in vlažnem zraku je bil vonj kostanjevega cvetja nasilen. Počutil sem se malo vročično, tiščanje v sencih me ni hotelo spustiti. Kremžil sem se tudi zaradi močne difuzne svetlobe, ki se je sipala skozi oblake, ki so zastrli že več kot pol neba. Nisem mogel občudovati dolenjskih gričev, ki so se s tega razglednega mesta nizali do obzorja. Nepremično sem gledal v vrata čebelnjaka. Slišal sem svoje globoko dihanje. Kaj za vraga me čaka? Občutil sem napetost do meja slabosti.

(se nadaljuje)

Biksen

  • Share/Bookmark
 

9 odgovorov na “Kostanjev med; erotična zgodba; 4”

  1. simple  pravi:

    Ne bom te spet hvalili, ker (do zdaj) že veš, da si super. ;)
    Fajn, da si tega strica Jožeta vpeljal v zgodbo, ker takšnih konversacij sem imel že nešteto s svojimi sorodniki, in včasih se mi je zdelo smešno, ko skoraj nihče ni pomislil, da bi mi lahko bili slučajno všeč fantje, včasih pa me je močno bolelo noter, ker sem mogel svojo pravo identiteto skrivati.
    Najbolj smešno je to, da sem tega Primoža že enkrat srečal oz. ga poznam (pač ima drugo ime :) ) in tudi jaz ga nisem nikoli razumel in mislim, da ga tudi nikoli ne bom.

  2. nish  pravi:

    Da cvetenje kostanja diši po spermi…
    /Ok, bom zdaj bolj pozorna..) ;)

    Primož pa res daje same namige – neizgovorjene…
    Všeč mi je zmedeni Mirko.
    Pa zgodba tudi. Še vedno.

  3. bejba  pravi:

    Aggghhhh, cela mladost mi bo šla mimo med tem čakanjem od nedelje do nedelje! ;)

  4. ihim  pravi:

    Tudi jaz sem še s tabo in tvojo zgodbo. Da je pes bučal slišim prvič – kako izvirno, do sedaj so mi bučale le gore in morda vem premalo a zdi se čudno, da bi stric iz trebanjskih hribov govoril o Dinosu. Pisanje je povsem prelepo in kar kliče po iskanju posebnosti in napak. Vsaj mene – pismo sem čuden. Vonj kostanjevih mačič pa moram res enkrat preveriti- bi bilo lepo ležati pod kostanjevim drevesom na gozdnem robu in sanjati.

  5. anonim  pravi:

    Odlična zgodba. Redno berem in komaj čakam nadaljevanje.

  6. Mica  pravi:

    Aaaaa, mučiš nas! :)

  7. glavca glavca  pravi:

    Biksen je odšel na dopust, a se vrne še pravočasno za nadaljevanje zgodbe. :D Iztok K

  8. grablje  pravi:

    ——–Občutil sem napetost do meja slabosti.———

    Ahhh, meni pa je slabo od čakanja nadaljevanja, jebela cesta :D

  9. garry  pravi:

    Tale preplet resničnosti, osebnih občutij in priklenjenih strasti bo ena res dobra zgodba, ampak kot vedno, nikoli ne veš kaj dobiš na koncu….ki ga kar še ni ;-)

    Le dobro si spočij!!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !