E-policaj; pornografska zgodba; 2

Srce mi je razbijalo. »Stari, nor si!« je razsodni del mene govoril tistemu polu, kjer so se objemale pohota, radovednost in zaupanje v usodo. Pohota ravno prebujena, sveža in podjetna, radovednost koprneča in z žarečimi očmi, zaupanje neomajno in slepo. Lepa trojica usmerja moje korake… Stopil sem v kuhinjo in si nalil kozarec pomarančnega soka iz hladilnika. Sédel sem k mizi. Gledal sem v kozarec med rokama in s prsti brisal roso, ki se je nabirala na steklu. Vzel sem si minuto, da bi se umiril in premislil, kako naj se pripravim na izziv. Ko bi lahko pristopil k stvari tako hladno, kot je bila hladna pijača, ki sem jo pil!

Loti sem se dela. Najprej k računalniku, da sem si natisnil načrt, kako bom prišel do naslova, kamor me je naročil. Telekom, dal sem te sicer na čevelj, toda za načrte te imam še vedno rad! Nato v kopalnico, da sem se uredil. Bil sem natančen. Iz ogledala me je gledal nekdo, ki ni bil čisto pri sebi. Iz oči sem ju je brala omejena prištevnost ali vsaj zamaknjenost. Ni bil tako slab, vznemirjenost človeka polepša.

Nato k omari z obleko. Najprej sem izbral spodnjice. Bokserice klasičnega kroja, bele z zajčki. Zajčki v parih. Zajčki, ki se parijo. Malo za hec, če bo imel tip smisel za humor. Nato obleko. Temno sivo. Mura izpred nekaj let. Še vedno mi dobro stoji in med vsemi, ki jih imam v omari, je najbolj resna. To je bil del najinega dogovora: policaj v uniformi, jaz v poslovni obleki.

Medtem, ko sem obleko odložil na posteljo, sem poiskal srajco. Tisto belo, ko ima najtrši ovratnik in zahteva manšetne gumbe – za posebne prilike se pri meni vedno kaj najde. Pred ogledalom sem si trikrat vezal kravatni vozel, ker sem želel brezhibnega. Naredil sem trdnega, nepopustljivega. Med ovratnik in rokav bi težko porinil več kot en prst. V hlače sem napeljal pas iz gladkega glanc usnja in si jih oblekel. Iz omare sem vzel črne čevlje, ki gredo zraven, in po njih dvakrat simbolično potegnil s krtačo. Bleščali so se in z zadovoljstvom sem si jih obul. Še suknjič. Dvakrat s prsti skozi lase. Ja, bil sem pravi, dostojen za vsak uradni sprejem. Še zadnji opravek: k nočni omarici po kondome. Naročil mi je, naj jih prinesem s seboj. Za lubrikant ni rekel nič, seveda, to ni njegova skrb. Še kratek črni plašč -bila je hladna aprilska noč-, ključi, denarnica, gremo.

V avtomobilu me je začelo malo stiskati. V kaj se spuščam! Ga spet ne bo? Mogoče. Čeprav… če me je tako dolgo pustil pri miru, zakaj bi me hotel potegniti ravno danes? Bom že še videl. Tudi, če bo: ali bom po njegovem okusu? Ko me vidi, me lahko me odslovi. To bo boleče. In sploh: v kakšen kraj se peljem? V Grosuplje… V novi ljubljanski forštat. V bloke med pašniki. In to sploh ni tako blizu! Pritisnil sem na plin. Zazdelo se mi je, da se vozim že celo večnost. Zaskrbelo me je, da ne pridem ob uri tja. Živ dan nisem imel razloga, da bi šel v Grosuplje. In zdaj me ravno tam čaka policaj in si o kakšnem porniču podrkava svoje veliko orodje. Niti njegovega imena ne poznam. Pojma nimam, kdo je. Lahko me sadistično pospravi in deponira v kakšno kraško brezno. Če je policaj, bo to naredil tako, da ga nikoli ne odkrijejo… Hvalabogu sem moral zaviti z avtoceste in se posvetiti iskanju poti. S tem sem preusmeril tok misli. Ko sem se peljal mimo kapelice, sem se vseeno pokrižal in priporočil devici Mariji. Za vsak slučaj.

Našel sem ulico. Našel naslov. Parkirno mesto. V Mercatorjevi trgovini je svetila bleda luč. Vse je bilo mirno. Odprl sem okno. Zunaj je vladala gluha nočna tišina. Asfalt je bil črn od nočne vlage. Zelo na tesno sem prišel, moram bi si bil vzeti več časa za pot. Še tri minute… Kaj naj? Bil sem zelo vznemirjen. Čutil sem srce. Skozi hlače sem se prijel za tiča in mu skušal vdihniti življenje. Nič. Skozi telo se mi je sprehodila trzavica. Zašklepetal sem z zobmi. Neobvladljivo. Lebdé v čudnem duševnem stanju je vsaj čas neopazno mineval. Gledal sem na uro in spremljal trzanje sekundnega kazalca. Točno ob 24.00 sem izstopil iz avta. Še enkrat me je streslo, potem me je polila vročina. Strah se je umaknil pričakovanju.
Sprehodil sem se do steklenih vrat trgovine, polepljene z nekimi akcijskimi plakati. Niti poskušal jih nisem brati. Strašno sem bil na trnih. Bo ali ne bo? Globoko sem vdihnil. In v temi zaslišal pridušene korake. Mravljinci. Izza vogala je iz teme stopil on. Deset metrov od mene. Stopal je kot panter, zbrano in gladko. Za pol glave višji od mene. Vitek, plosek. Res star kakšnih 25 let, še malo fantovski. Brado je imel spuščeno in nekoliko potisnjeno naprej in vstran, usta priprta. Kratki lasje, urejeno strnišče nad ustnicami in po licih. Nič ni pomignil z glavo. Ustavil se je in si me ogledal, ne da bi se pri tem njegov izraz na obrazu količkaj spremenil.

»Bom pravi?« sem ga vprašal
Nič ni rekel. Še hip me je gledal in na hitro in kratko prikimal. Še en negiben in tih trenutek…
»Boš.« je dodal.
Opravil sem sprejemni izpit! Dobil licenco, da me bo pojebal policaj! Zmanjkovalo mi je zraka. Seveda mi ni prišlo na kraj pameti, da bi si popustil kravato. Hotel sem malo zrahljati vsaj zateglo vzdušje.
»Zakaj me tako gledaš? Nisi verjel, da bom prišel?«
»Saj veš, kako je.«

Presneti pes! On, ki me je že zajebal, se pritožuje čez nezanesljivost zmenkarjev. Jasno, da mu nisem z ničemer pokazal, kaj si mislim.

Mignil je z glavo v stran in mi s tem dal vedeti, naj mu sledim. V temo za blokom, po poti, tlakovani s pralnimi ploščami, čez zelenico do drugega bloka. Vlažen vonj po pomladi, ki je obmirovala zaradi hladnega vremena. Gluha noč, jaz kot uročen stopam za fantétom, ki je menda policaj… Gledal sem ga v hrbet, ki se je od bokov do ramen zgledno razširil. Stegnjene roke je imel zakopane v žepe, ramena je imel zato postavljena nekoliko višje, glavo v potegnjeno mednje. Napovedal je, da me ne bo čakal v uniformi, ker jo ima dovolj v službi. Zdaj je bil v neki nesmiselni, raztegnjeni trenerki, a tudi v njej ni bil kdorkoli. Koraki slokega fanta so prav toliko kazali prepričanost vase kot prihuljenost zveri. Jaz pa kot s sestanka z ministrom… In to med bloki v Grosuplju, ljubi moji, Grosuplju… Dva mačka sta se ostudno zadrla in zapodila pod grmovje. Jaz sem trznil, on ni.

Podržal mi je odklenjena vrata v blok. Sledil sem mu po stopnicah. Medtem, ko je vtikal ključ v ključavnico, sem prebral priimek, napisan na belo samolepilno nalepko in prilepljen pod kukalno luknjico: Muževič. Muževno/sočno, muž/mož, mlad/ič/asto. Nomen est nomen! Spreletelo me je.

V svetli predsobi se je obrnil, zdaj sem ga lahko natančno videl v obraz. Kako je bil seksi! Od obetov me je obšla šibkost.
»Se moram res dat v uniformo?« me je vprašal.
»Absolutno.« Tu nisem mislil popuščati.

Odprl mi je vrata v sobo in jih za menoj zaprl. Znašel sem se sam v majhnem dnevnem prostoru, ki se je držal kuhinje. V kuhinji mizica in dva stola, na steni nasproti balkona – plakat z obema vojaškim letaloma! Po meni je gomazelo. Ja, to je njegov brlog.

Stopil sem se po dnevni sobici, ki jo je osvetljevala samo šibka samostoječa lučka. Okna so bila zagrnjena. Kavč je bil raztegnjen v posteljo in postelja je bila postlana z vzorčasto posteljnino. Natančneje sem pogledal potisk. Sveta pomagalka – prometni znaki in cestice! Je moj policaj samoironičen ali infantilen? Pa v takem telesu je doma to moško otročé! Posteljnina je bila skoraj sveža.

Na omari nekaj spominkov. Videl sem, da je okvirček s sliko, položen z licem navzdol. Seveda sem pogledal. Pacek, sestro je zatajil! Dejansko se je s slike smejala več kot čedna medicinska sestra v čudoviti sinje beli uniformi, ki jo je moj policaj držal čez pas. Na sliki je bil še kašni dve leti mlajši, vendar skrajno samozadovoljen, samozavesten, v na rob zlikani uniformi. Pacek.

V tišini, ki bi jo lahko rezal, sem položil sliko nazaj. Obrnil sem se proti vratom in čakal. Prihajalo je nad mene. Vedel sem, da se tam zadaj za vrati, v drugi sobici, fant pretvarja v policaja, da se nekaj razumljivega leví v obliko, ki je razum ne zapopade več. Čutil sem nabrekanje nevidne energije. Kot pri snežni kepi, ki bo med kotaljenjem po mokrem snegu samo še rasla, dokler se sama ne upeha neke daleč na ravnici pod bregom. Kot pri nasipu, ki ga je visoka voda že razmočila in bo zdaj zdaj udrla skozenj. Kot pri plazu, ki je že začel lesti in ga noben tehnični ukrep več na zaustavi. Sekunde sem doživljal kot ure. Deformacija časa in čutenje neizogibnost cunamija moške energije, ki je bil že na poti, sta me spravljali ob pamet. Lica so mi žarela.

Vrata so se premaknila. V polmrak je stopil on. Vse sivkasto modro, vse na črto, zategnjeno, bleščeče, vse po strogih pravilih službe. Če je bil na ulici videti na pol kot mulc, je bil zdaj z drugega planeta. Sesedal sem se vase, ko sem videl njegov pogled, ki mu je uniforma vdihnila nepopisno moč. To je bil pogled nekoga, ki nikoli ni pomislil na to, da bi kar koli ne bilo po njegovo. Temne policajeve oči so sijale obvladovanje. In jaz sem začutil, da je to tisto. Nereflektirana, pranaravna moč, ki ji bom služil. Kaj mehka kolena! Presunljiv je bil občutek paraliziranosti, popolne odsotnosti jaza, ki bi želel karkoli lastnega. Tam sem bil – zanj. Vse, kar se je bilo v meni zavedalo samega sebe, je govorilo zgolj, da bo služilo. Skozi mene je šlo, da bi tisti hip naredil bi vse, kar bi on hotel od mene. S svojo energijo je me prestrelil, povozil, premaknil na lastne frekvence. Ob misli, da mu ne bi mogel odreči, če bi od mene zahteval fuk brez kondoma, se mi je vrtelo v glavi. Vendar sem zaupal vanj. Iz globokega prepričanja sem mu zaupal. On je oblast. Red. Država. On je nekaj večjega od mene. On je takoj potrdil, ko sem mu v klepetalnici postavil edini pogoj – varni seks. Zatorej sem tam stal brez strahu. Brez trohice dvoma sem mu zaupal. Ko je pokazal s prstom predse in siknil: »Sem!«, sem se mu izročil.
Stopil sem proti njemu. Kar naenkrat sem letel proti steni.

»Roke na steno!«
In sem se v zadnjem trenutku ulovil na dlani, da nisem z licem priletel v zid. S čevlji mi je zbil noge narazen. Prislonil se je obme in tiho rekel:
»Tako to delamo policaji!«
Z roko mi je šel do zadaj v razkorak in me zgrabil za pol riti tako, da je bi s kazalcem takoj pri ritni luknji. Držal je in pognetel. Nato me je od zadaj skozi obleko celega prešlatal. Oblastno. Odločno. Brezobzirno. Po stegnih, riti, hrbtu, trebuhu. Po pazduhah, ramenih. Tič mi od šoka sploh še ni stopil. Neskončno vroče mi je bilo, tudi zato, ker se bil popolnoma zapet. Stal sem kot v transu in se topil v nečem nepoznanem. Nepopisno nasladen je bil občutek, da mi ni treba nič. Da je moja naloga samo, da sem. Da sem na voljo. Zanj, ki ve. Ki bo storil, kar mora stroriti. Neznane dežele, novi horizonti…
Ko sem zavonjal, da je vzburjen, mi je končno začel utripati kurac. Kar odleglo mi je, ko sem začutil rasti lastno meso, saj je to pomenilo, da kljub vsemu ohranjam vez z mojim običajnim svetom. V tistem me ja zasukal in grobo pahnil na kolena.

(se nadaljuje)
Biksen

  • Share/Bookmark
 

11 odgovorov na “E-policaj; pornografska zgodba; 2”

  1. simple  pravi:

    “Ni bil tako slab, vznemirjenost človeka polepša.”

    Nikoli nisem pomislil na to, samo imaš prav. :)

    “On je oblast. Red. Država.”

    Dober si besede uporabil oz. prispodobe. ;) Drugače si super napisal in mislim, da si dosegel pravi učinek pri bralcu (vsaj pri meni). :D Pa fajn, da si opisal, kako nervozen je bil pred srečanjem… po prvem delu zgodbe sem dobil občutek, kot da je to zanjga pač nekaj običajnega, pač še en izziv. Samo, tukaj se je pa vidla napetost.

  2. ihim ihim  pravi:

    Super branje. Kar v ekran sem zlezel in nestrpno čakam nadaljevanja.
    Upam, da blog vidi tudi kakšen reklamar. Bi dobil kako idejo za rešitev podjetja pod vodo. (Mura – stoji mi dobro.)

  3. ikarus  pravi:

    Opala, to bo še pestro.
    Ampak korajžnim pripada svet.
    Jaz bi verjetno že pobegnil…

  4. Anonimnež  pravi:

    Pestro?!?
    Kaj kot divji sex se lahko napoveduje skozi te besede?
    Torej zelo predvidljivo…

  5. biksen  pravi:

    @simple@ihim: moč besede? všeč mi je, ker je nematerialna.ž
    @ikarus: če bi se junak zgodbe na sredi pokakal, bi nahal biti junak.
    @anonimnež: imaš kaj proti divjemu seksu?

  6. nish  pravi:

    “..da mi ni treba nič….samo da sem…”
    /egoistično? pravi(m) da ne. vznemirljivo? pravi(m) da ja)

    Adijo pamet. ;)

  7. grablje  pravi:

    Anonimnež bere skozi vrstice in skozi tako okleščeno besedilo seveda slej ko prej naleti na SEX (čeprav gre za erotično zgodbico, sic!) in še vedno čaka na strejt konec LOL

    Keep up the good spirit!

  8. Anonimnež  pravi:

    V bistvu sem sit že heterosexualnih porno zgodbic, zdaj pa se širijo še homosexulane!
    Nimam nič proti divjem sex-u, dokler je to stvar samo tistih dveh, ki ga doživita!
    Pa ne razumem, kako se vam, homosexualcem ne zgabi že prvič, ko ga povlečete ven iz drekaste riti?!?

  9. Anonimnež  pravi:

    P.s.
    Verjetno bo konec v smislu: “Še zdaj mi zaščemi ritna luknja, ko se spomnem divjega policaja…”

  10. nish  pravi:

    “Anonimnež”…kaj težačiš?

    A te kdo sili, da ga rineš v rit? Pomoje ne.
    /za take, ki jim itak vsaka dlaka smeta, je tudi bolje, da ga imajo pospravljenega in ga ne rinejo nikamor)

  11. Anonimnež  pravi:

    Tudi “težaki” obstajamo, na tvojo žalost, nish! =)
    Hm, lahko bi celo ustanovili gibanje in organizirali “Parado ponosa težakov” in zahtevali svoje pravice…

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !