Slovenski raj

RAJ ni eden… rajev je nešteto
 
Na zadnjem skupinskem kolesarjenju po Krasu sem spoznal živahnega mladeniča. Str8ta, da ne bo pomote.
Večina moje druščine se je raztepla po morju. On je ostal doma. Pa sva se zmenila, da greva v RAJ. V naše hribe. Sicer sem imel v načrtu, da bi šel plezat v italijanske Dolomite, pa je nakaj prišlo vmes. Da bi “vrgel stran” prosti petek in nato soboto…? Bilo bi škoda.
 
 

Navsezgodaj sva se zapeljala do planine Blato in zagrizla v malo dolgočasni breg do Planine jezero. Tam je “moral” nagnit borovničke. Nič se ni branil.
Preko Dednega polja in planine Ovčarije sva v jutranjem hladu prispela na “Sedmera”, do Dvojnega jezera in koče ob njem. Na levi strani je bil najin greben, “Špičje”, ki na eno stran strmo pada v Trento, na drugi pa proti “sedmerim”. Na desni strani pa tiste na razglednicah obvezne stene z melišči pod Tičarico, Kopico, Zelnarico… Nasprotje grobim skalam je kot dih krhko socvetje in puhasti močvirski šaš.
RAJ je vstopil v naju, midva sva vstopila vanj.

S steze ki vodi navzgor po dolini, sva kmalu zavila v levo proti najinemu “špičju”. Hodila sva po “Zlatorogovih vrtovih”, ki nimajo zastonj tega imena. Toliko alpskega cvetja, najbolj markantne so bile turške lilije, najbolj ljubke pa drobcene, RAJSKO dišeče murke.
 

Ko premagam breg in pridem na najvišji del grebena (Veliko ali Lepo špičje 2398m),  ko se mi odprejo razgledi, ko gledam kje bom hodil, se počutim kot v RAJU. Svoboden (skoraj) kot ptica. Vesel, da mi telo še vedno dobro služi. Da je v meni toliko tiste sle po RAJU, da mi sploh ni težko zgodaj vstati.
Za skromne rožice, vse “prizemljene”, da jim veter in mraz ne bi naredila škode, je tukaj RAJ.


 

Vsak trenutek poti je bil razgled malo drugače RAJSKI. Divji greben z melišči in jezero “Ledvica”.
Družina kakšnih dvajsetih kozorgov ima tu svoje kraljestvo ali RAJ.
Okrog Podrte gore v bohinjskem koncu so se že nabirali sparina in oblaki. Se mi zdi, da tista, da ima dež v Bohinju mlade, kar drži. In je tisto, da so Bohinjci včasih, ko je sijalo vroče sonce, za vsak slučaj imeli dežnik pri sebi, čisto za razumet.

S končnega dela grebena sva že uzrla “najino” Zasavsko kočo na Prehodavcih (na sredi leve strani slike) pod mogočnim Kanjavcem. Ker so me čevlji malo tiščali, sem pomislil, kako strašno RAJSKO jih bo sezuti in obuti “tevice”.
 

Ampak so me čevlji izgleda še premalo tiščali. Pred kočo sem se valjal po gorskih travnikih, da bi ujel zlato belo RAJSKO usklajenost deteljice in ranjaka, z zadnjim delom preplezanega grebena  “špičja” v ozadju (Malo špičje, 2312m).
 

Ko sva lezla po grebenu, naju je ves čas zasledoval oblak. Zvečer ga je nekaj še ostalo. Nizka večerna svetloba je povdarila vso tisto okamenelo geološko zgodovino. Na drugi strani je bil z oblakom, kot s svetniškim sijem obdan vrh Pihavca, ob njem pa tista slavna Luknja, ki se spušča v (za nekatere RAJSKO) Zadnjico.
 

Oblaki naredijo nebo in sončevo slovo bolj pestro. RAJSKA scenografija sence in svetlobe nad kulisami italijanskih hribov. Iz daljave so se bližali črni oblaki. In strele v njih. Vendar še tako daleč, da grmenja nismo slišali.
Na klopci pred kočo sem se zapletel v pogovor z enim “Čehom”, ki sploh ni bil Čeh. Bil je Nizozemec, živeč v Pragi. Joeri ali Jurij po naše. Po izobrazbi filozof, sicer pa turistični vodič. Njegov prijatelj je šel zgodaj spat. Prišel pa je še moj prijatelj in en zgovoren (drugačnih, mislim, da sploh ni) Primorec. Po požirkih smo si podajali en, pa drugi viski, pa slivov “šnops” in (p)ostajali okrogli še potem, ko so v hiši že ugasnile luči in so ženske že smuknile v večerne toalete. Mi pa smo še kar vztrajali zunaj in vzdihovali nad RAJSKO nebesno razsvetljavo ter vmes razdirali okrogle. Ko pa je grmenje že skoraj ujelo bliske, smo jo podurhali v kočo. In pred tem zalili vsak svoj vogal ali rožico. Ponoči je toča divje ropotala po plehnati strehi in preglasila smrčanje različnih glasnosti in melodij, dež pa je k sreči spral vse tisto od prejšnjega večera.
RAJSKO je, če prijatelju lahko pokažeš za katero goro zjutraj dremlje sonce, kdaj in kje iskati RAJSKE gorske trate. RAJSKO je, če prijatelj to dojame in na svoj način povrne. Bolj z dejanji kot pa s stavki.
 

Drugi dan sva malo spremenila, skrajšala program. Mislila sva prečiti prijazen greben na nasprotni strani “Sedmerih” (Zelnarica, Kopica, Tičarica). Pa sva ubrala krajšo, lahko štiriurno bližnjico do avta. Oblaki so se sicer malo trgali, vmes je vseeno padla kakšna kaplja dežja. V hribih nikoli ne veš, je bolje, če si malo bolj previden. Izgleda, da je nočni dež predramil planinske močerade. Ob poti, ki se je vila mimo enega od jezer, jih je bilo veliko. Med drugim tudi tale RAJSKO zaljubljen, objet par. Tako so “grdi”, da so že kar RAJSKO ljubki.
 

Ko sva se vračala, sva se večkrat, kot dva Orfeja, obračala nazaj. Pa nisva iskala svoje okamenele Evridike. V spomin sva si hotela utisniti tiste RAJSKO divje, lepe gorske špice: plečati Prisojnik, zašiljeni Razor z “najino” kočo v ospredju. Nočna huda ura ni mogla do živega skromnim rožicam iz rodu križnic, ki so se stisnile med mrzle skale.
Doma sem si privoščil RAJSKO dobro solato iz domačega sočivja: iz domačega paradižnika in paprike, ki letos rasteta kot v RAJU, pa malo fete, zelenega popra, kaper in oliv, pa seveda sveže bazilike.
Rahlo zmatran sem se potopil v RAJSKi spanec.

Ikarus

  • Share/Bookmark
 

23 odgovorov na “Slovenski raj”

  1. Marko  pravi:

    @Ikarus:
    Tole si imel pa odličen izlet, joj jaz tudi moram malo v hribe, čisto sem jih zapustil, stalno se izgovarjam, da nimam časa. :(
    Drugače pa kot vedno si spet super napisal in zelo lepe slikce. ;)
    Borovničke so že OK, samo viski je pa malo premočan … :D

  2. kandela kandela  pravi:

    Ful lepe slikce. Mi smo bili pred kratkim tudi v tem koncu Julijcev. Res je lepo in koliko čudovitih rožic res raste po teh hribih. Bohinjci bi morali festival alpskega cvetja začeti organizirati že pred stoletjem, ne pa šele leta 2007 ;)

    Kar pa se tiče Bohinjcev, dežja in dežnikov … Pri nas pravimo, da ima vsak pravi Bohinjec pri sebi vedno dežnik ;) Odkar sem večino leta v Ljubljani, pa ga vse pogosteje puščam doma :)

  3. kandela kandela  pravi:

    ups … link sem želela usmeriti sem :oops:

  4. nevenka nevenka  pravi:

    Že Gregorčič se je spraševal zelo retorično:
    …zakaj nazaj, nazaj v planinski raj…
    V tako lepoto si vendar človek vedno znova in znova želi vstopiti in pustiti puščoben beton za seboj.

  5. Lara  pravi:

    ČUDOVITO – v sliki in besedi!
    Čestitke avtorju za tako lep prispevek.

  6. anja  pravi:

    Noro. Krasne slikce.
    What a wonderful world.

  7. mark  pravi:

    lep prispevek…, ni kaj dodati! :)

  8. Varuh  pravi:

    Če ne bi bilo tega nesrečnega alkohola, mogoče vaju ne bi izgnali iz RAJA…

  9. ikarus  pravi:

    @Marko
    Krasen je bil. Pa tako na hitro dogovorjen.
    Čas si pa enostavno moraš vzeti.
    Saj (skoraj) vse počaka.
    Je zapisano, kot bi bili kroniki.
    Žganjic praviloma ne pijem.
    Le izjemoma, za malo okroglo razpoloženje in ko veš, da te čaka samo še postelja…
    Nimam fobij na to temo, ker zaupam vase.
    Za razliko od nekaterih.

    @kandela
    Za a festival sem slišal, pa (še) ne obiskal.
    Ko je k nam domov prišla na obisk žlahta iz Bohinja, smo jih vedno dražili, kje imajo pa marele…

    @nevenka
    K sreči živim na podeželju, med zelenjem.
    Ampak obisk tega drugačnega zelenja in cvetja je pa vseeno nekaj posebnega.

    @Lara, anja, mark
    Najraje napišem blog takoj, ko pridem domov.
    So vtisi še tako sveži, navdih za pisanje velik.
    Hvala za pohvale.

    @Varuh
    Verjetno se iz bloga sluti, da sem kroničen alkoholik, ki se mu že tresejo roke in ima cirozo in alkoholno polineuropaijo… in ne vidi nič več drugega kot flašo in ponoči preganja bele miši.
    Alkohol redno uživam!
    Vsako soboto in/ali nedeljo kozarec vina ob kosilu.
    V hribih v koči obredno borovničke.
    Večerni viski je bil izjema.
    Samo za dobro okroglo razpoloženje, v mejah dostojnosti.
    Tudi po službeni dolžnosti vem, da je alkohol lahko veliko zlo, nesreča.
    Ne verjamem pa, da bi me lahko nekdo ali nekaj izgnalo iz raja.
    Imam trdno voljo in zaupam vase.
    Vem pa, da ni z vsemi tako.

    @

  10. Marko  pravi:

    @Ikarus:
    Super to. :)
    Imaš prav ja, čas si res enostavno moraš vzeti! :)
    Ma ne, sploh ni zapisano kot bi bili kroniki, jaz sem te malček hecal, sicer pa enkrat sem se viskija napil in od takrat nikoli več. :D
    Drugače pa alko zelo redko uživam. ;)

  11. Luka  pravi:

    Si misliš :>

  12. ihim ihim  pravi:

    Rajsko. Sem se zabaval ob misli na večerne toalete pod Kanjavcem.

  13. ikarus  pravi:

    @Marko
    Zate vem, da si se hecal.
    Žgane pijače redko pijem.
    Ne zdijo se mi dobre, pa zame so vse enake.
    Ampak včasih te zapelje družba, ki ji nekako hočeš biti enak, tudi v “slabem”.
    Poznam pa mero.
    Vinček pa rad kdaj popijem.
    Najraje Modro frankinjo, ima baje od vseh vin največ antioksidantov, je torej celo zdrava.
    Seveda v razumnih mejah.

    @ihim
    Ko sem enkrat pogledal not skozi okno, je bila ena gospa v nekakšnih kratkih hlačkah, verjetno nekakšni pižamici.
    To je bila ta večerna toaleta.

  14. Marko  pravi:

    Saj jaz tudi zelo redko žgane pijače pijem.
    No, kdaj pa kdaj zvrnem kakšen deci vina ali pa pivo.
    Oja mene je tudi že družba kdaj zapeljala. :D

  15. nish  pravi:

    Oh ja…rajsko je tam zgoraj. Le da…kaj pa vem…preveč obljuden je ta triglavski konec.
    /tvoje fotke so pa itak za 5+…živalice so mi pa najljubše)

    In nish je bila včeraj na Storžiču
    /brez alkota. Je pa ne moti, če kdo srkne kaj konkretnega, pa potem prespi.motijo me pravi pijanci…v dolini. ti pač ne gredo prav pogosto v hribe. hvalabogu)

  16. ikarus  pravi:

    @nish
    Je treba jit med tednom, pa je malo boljše.
    Tud na Storžiču je blo verjetno dosti rožic.
    Pri slikcah sem pa komaj naredil selekcijo, kar vse bi pokazal.
    Mene motijo pijanci za volanom ali tisti, ki pijani lezejo po skalah in se polomijo ali jim pa slabo rata…
    Tega slednjega je zadnje čase precej manj, včasih je bila pa to stalna folklora.
    Kak požirek močnega pred spanjem pa po mojem ne škodi.
    Sicer to ni moja praksa, ampak tokrat je bilo pa tako fletno in dostojno.
    Pa še nekaj.
    Ponavadi težko zaspim :druga postelja,več ljudi…
    Tokrat sem pa (za)spal kot angelček.
    Se strinajm: ta pravi pijanci pa itak večinoma ne hodijo v hribe.

  17. nish  pravi:

    A veš…sem si želela videt gamse. Pa jih nisem.
    Sem pa belke…in to parček. Prav simpatično se je najprej eden sprehodil po robu skale, potem pa še drugi…ko na pisti sta bila.

    In ja…ogromno rož…tiste z najbolj drobčkanimi cvetovi, so mi pa najbolj všeč.
    /čist jih prepiha, one pa še kar rastejo.)
    In čmrlji so temnejše barve kot v dolini. ;)

  18. ikarus  pravi:

    @nish
    Za gamse ti ne vem povedati, kje bi jih videla.
    Verjetno povsod, če imaš srečo, se pa držijo bolj sami zase in so bolj plašni kot kozorogje družine.
    Kozoroge pa (skoraj) vedno lahko vidiš na Dovških vratcih. To je, če greš iz Vrat preko Sovatne na Stenar ali pa Kriške pode.
    Ja, v hribih so vse barve bolj žive.
    Onim malim luštnim se pa mislim da reče: “rdeča milnica”

  19. nish  pravi:

    Ohh, ikarus…saj sem že videla gamse.
    Le..zdaj sem si jih spet zaželela. Pa drugič.
    / a veš, je fino da lahko vsako jutro vidm srne in zajce. potem pač mislim, da tam zgoraj moram videti tudi gamse)

    Drugače pa…se tudi jaz rada oziram nazaj, ko se vračam v dolino.
    In zdajle sem ob sladoledu še enkrat prebrala tole.
    Paše. Oboje. ;)

  20. ikarus  pravi:

    @nish
    Do lanske jeseni me je hodil obiskovat srnjak.
    Sem bil nanj malo hud.
    Ob vsej sočni travi se je hodil past na “srčke” mjega jesenskega rdečega radiča…

  21. nish  pravi:

    Hmm…srna s srnjačkom je hodila do ograje. Letos je pa ni več.
    /upanje, da sta se preselila kam drugam, je jalovo. ker slišim tudi pokanje, ko je sezona lova)
    Pridejo pa novi, do solate pa ne morejo.
    /jedla bi kobilce in polže…teh pa ne.)

  22. leneo  pravi:

    Vse te tvoje fotke in tekst, ki si ga napisal me je popolnoma navdušil. Doma sem iz Bohinja in žalostno je,če si tu doma tega RAJA, kot praviš ti sploh ne opaziš več. Zaveš se ga le od časa do časa. Naprimer zdaj, ko sem prebrav tvoj članek in videl fotografije. Kljub temu, da podobno, le malo nižje lahko vsak dan gledam kar skozi okno.
    Hvala ti za to.
    L.P.

  23. ikarus  pravi:

    @leneo
    Saj je večinoma tako.
    Tudi jaz imam na domačem vrtu raj, pa me vseeno vleče še kam drugam, in domačega raja včasih sploh ne vidim.
    No, bohinjski konec je pa sploh super.
    En teden zimske Pokljuke je zame najlepši dopust.
    Obredem vse planine, pa Viševnik, pa Mrežce…
    Zelo rad tja zahajam.
    S svojimi blogi skušam navdušiti, da bi ljudje ne samo gledali, amopak tudi videli.
    In spoznali, da je RAJ pred domačim pragom, če ga le hočeš.
    To nedeljo pa, če mi bo ratalo, bom spet prišel v vaš konec.
    Baje je na Suhi planini pod Rodico še posebno lepo.
    Verjetno poznaš.
    L. P.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !