Koliko avgustov mi je še ostalo?

Že kot otrok sem se veselil avgustovskega morja. Štel sem, kolikokrat moram še prespati do odhoda. Hodili smo v Piran. Na Črnem kalu sem začel vpiti: “Morje, morje…” Sedaj štejem dneve službe. Če se le da, na dopustu odklopim. Vedno to ni možno.

V meni pa je, da se takrat, ko mi je lepo, tudi na dopustu, s SMS-jem ali slikco spomnim koga, ki mi je blizu ali mi je z njim lepo. Na primer zaspančka, pa “ihima”… Letos je bilo razlogov kar precej.

Letošnji avgust sem težko dočakal. Tudi zaradi tistega Gorana, s katerim sva lani poleti delila sobo z razgledom, o čemer sem že pisal. Tudi letos sem ga večkrat obiskal. Julija sem na vejo, pod nebo najine sobe, obesil šopek dišečih suhocvetnic. Dovzeten je tudi za čisto drobne pozornosti. Ko ga je v začetku avgusta našel, mi je poslal SMS: “Hvala za cvijeće.” Na tisti najini plaži sva spet uživala v čipkah morske pene. Vendar ne toliko kot lani. Čipk je bilo namreč manj. Maestral se je potuhnil, v bonaci je bila gladina morja lena kakor olje.
 

Ležal je na trebuhu. Na hrbet sem mu vlil svetlečo se, vijugavo sled olja. Tako kot je vijugavo življenje. Plosko, počasi in umirjeno sem ga raznašal, vtiral… In nato gnetel, gladil, pa spet gnetel… Usedel sem se nanj. Ga zajahal. Se nagnil nadenj, tako da sta spodnji del mojega trebuha in njegova zadnjica postala eno. Podlaketi sem plosko položil na njegov hrbet in od sredinske črte podrsaval vstran. Čim več dotika, čim več dotika… Nato sem se obrnil in mu še zmasiral noge. In podplate. In ga na koncu malo nagajivo nežno ugriznil v palce, da je kar poskočil. Stik kože s kožo. Vmes manj kot nič. Stik dveh sorodnih duš. Vmes vesolje. Ki je tudi lahko nič. Ali pa dalj, ki je um ne zna dojeti.

Veliko sva se pogovarjala. V mladih letih je večkrat pobegnil z zaprtega, nestrpnega otoškega okolja. Kar tako, k sestričnam v Ljubljano. Pa nato v šolo na Reko in v Zagreb. Pa nato še malo dlje, v Milano. Sedaj se spet ozira proti domu. Ko se bo ustalil na Reki, bo kdaj prišel na obisk, da bova šla skupaj planinarit. Malo neobičajno, da otoški Hrvat rad hodi v hribe?

Svoj notranji mir je našel v budizmu. Prenašal ga je tudi name. Mi je pomagal kaj videti, spoznati v meni samem… Če sva se na plaži zadržala dlje časa, se je vsedel v lotos položaj, mrmral svojo mantro, poiskal svoj jutsu in s prsti premetaval kroglice…

Srečal sem kar dva Andreja. Prvega Andreja, Andreasa, Nemca, sem spoznal že lani. Čisto Goranovo nasprotje. Nič poduhovljen, vedno vesel, skoraj veseljaški. Sprva sem mislil, da je Italijan. Tudi če bi jaz malo več znal nemško, on pa še kak drug jezik razen svojega, se verjetno ne bi imela kaj pogovarjati. No, sicer pa besede velikokrat ne povedo vsega ali pa sploh niso potrebne.

Drugi Andrej, Andrea, je bil 31-letnik iz Bergama blizu Milana. Na plažo je prihajal v zamolklo belih, mehko oprijetih boksericah, ki so sicer pokrivale, v bistvu pa še bolj povdarjale njegove prepričljive atribute. Ne na sebi, ne na drugih mi niso najbolj všeč vzorčate tkanine. Zakrijejo vsebino. Enobarvne jo povdarijo. Rad imam bolj oprijeta oblačila. Kot drugo kožo, ki si jo lahko zamenjam priliki primerno. Seveda pa zaznam in tudi občudujem lepoto v ženskah, ki na primer v prosojnem, rožastem šifonu ali pa muslinu… plapolajo kot metulji. Ampak kaj ko mi srce sicer ne bije zanje…

Andrea je bil precej visok, lepo grajen. Po glavi in tam spodaj je bil sicer pobrit, drugje pa je imel ravno prav bolj svetlih dlak. Njegove obrazne poteze so bile pravilne, kar nekako mile, pogled pa malo plah. Led prebijem s kakšnim italijanskim stavkom ali pa besedo. Sledi angleščina. To je povsem zadosti. Za njega ne bi rekel, da je Italijan. Spomnil sem se zaspančka. In mu poslal navdušen SMS. Ne enega, veliko!
 
Nekateri Italijani pa mi niso bili najbolj všeč. To so bile ponavadi hrupne, oblečene družine na jasno označeni in razmejeni slečeni plaži. En italijanski ata si je ritni del kopalk zrolal v nekakšno cigaro, ki jo je nato ves ljubi božji dan prenašal v svojem grabnu. Kot nekakšen italijanski Borat. Za posrat. Ni imel toliko jajc, da bi pokazal (svoja) jajca. Spet drugi si je ohlapne bokserice redno spuščal navzdol do sredine riti in kazal polovico grabna in belih hlebčkov. Kot da bi ga ves čas skrbelo, da ne bo dovolj hiter, če ga bo kam prijelo. Mogoče je pa imel tisto “redko stanje s pogostim ponavljanjem” (za nepoznavalce: to je ena od definicij driske). Še enkrat za posrat.

A sem grozen? Saj vem in tudi spoštujem, da jih ima bog vsake sorte. Ampak včasih te okolica nehote zavede v nekoliko bolj vulgarno razmišljanje… Vem da tudi jaz nisem brez “greha” in se komu ne obrnem po njegovi volji.

Ko smo bili v Cresu na pici, mi je pa malo samozavest zrasla. Nehoteno sem zmedel enega mladca. Stregel nam je prijazen, lušten, mlad natakar. Pa sem zatežil z vprašanjem, ali so gobe na pici sveže ali iz konzerve. Zmedel se je in rekel, da niso zmznjene. Z odgovorom sicer nisem bil zadovoljen, drezati naprej se mi pa ni več dalo. Pa sem vseeno naročil tisto z gobami. Potem je pa prinesel vse ostale pice, na tisto z gobami je pa pozabil, se nato prijel za glavo, se naprej in nazaj oproščal ter jo nato po hitrem postopku dostavil. Če je nekdo tako prijazen in nato še simpatično zmeden, dobi dobro napitnino. Tudi on jo je dobil. Spet lahko zapišem, da sem se zavedel, da tudi jaz nisem brez “greha”…
 

Včasih sem v jutranjem mraku in še relativnem hladu odšel v breg, burinu naproti. Na bližnji hrib. Čakat sonce. Kot ljubimca. Vsi drugi so še spali. Sem malo nor? Spomnil sem se “ihima”, mu poslal slikco sočnega vzhoda. Pa je ni dobil. Sem mu pa zato od doma poslal kar tri, seveda še rožice zraven.

Zjutraj sem se z balkona zaziral v bledo modro zahodno nebo z rožnato nadahnjeno sivino nad obzorjem. In v njem zaslutil zvezde, ki so ugasnile. Na brezizraznem nebu so se mi zarisovale podobe doživetij prejšnjih dni. Še dolgo jih bom hranil v kakšni vijugi svojega spomina.

V ušesih mi je zvenel Rachmaninov II. klavirski koncert, ki se ga nikoli ne naveličam. Poslušam ga ne kar tako, ampak ob posebnih prilikah. Prvi stavek strasten, drugi nežno umirjem, zaključek tretjega pa kot triumf, orgazem…

Pred leti sem posadil grm, ki mu žal (še) ne vem imena. Zacveti v avgustu, ko je vse ostalo rastje izmučeno in skoraj posušeno. V rdečkastem avgustovskem plodovju slutim že jesen, pa zimo, ki se počasi, neumorno plazi za poletjem. V krajših dnevih slutim čas, ko bo vedno več teme. Rad imam svetlobo, sonce…

Z avgustovskim dopustom skušam, kot da bi bilo to nepreklicno zadnjič, izživeti del strasti, ki je razum pogosto brez uspeha brzda. Ne vem za njen namen, pomen… Slutim, da je čas moj gospodar in ne oproda. Bežim pred njim? Jalovo početje.

Ko se v avgustu, navadno v poznem popoldanskem delu dneva vozim z morja, me vedno malo stisne. Pa je spet eno leto za menoj. Koliko avgustov mi je še ostalo?

Za mene je to konec. Konec leta. In ne ves tisti novoletni, zaukazani rompompom v decembru. Spet bom štel mesece, nato tedne, nato dneve do naslednjega avgustovskega poletja…

Ikarus

  • Share/Bookmark
 

13 odgovorov na “Koliko avgustov mi je še ostalo?”

  1. garry  pravi:

    Jao, Ikarus kaka melanholija te preveva!

  2. ikarus  pravi:

    @garry
    Ja res, ko grem avgusta z morja, me , sicer za krajši čas, čisto stisne.
    Kot da bo konec sveta.
    Ko sem doma, na starih tirih, je pa seveda vse ok.
    Ne vem, zakaj je tako, je kar malo smešno.

    Ne vem, če si prebral, kaj sem ti odgovoril na komentar mojemu prejšnjemu blogu.
    Glede hribolazanja.
    Imam prijatelje za bolj izi variante, imam prijatelje za bolj zahtevne poti – plezarijo.
    Če hočeš, lahko Iztoku daš mail, pa te bom obveščal, ko bomo kam skočili.
    September je idealen za take stvari.

  3. garry  pravi:

    Jao
    sploh nisem bral…sorry zdej sam za vikende bolj redno sem gor hodim! Moram zdej it pogledat.
    Plezariji se kar takoj odpovem, drgač dokler smo na trdnih tleh pa ne bi smelo biti problema.
    Če bom kdaj šel je pa veliko prašanje!

  4. garry  pravi:

    Mene mora ena stvar itak dolgo privlačit, da me pritegne ;-)
    Sej Iztok je že delal reklamo, in ima moj mail ;-)

  5. prior  pravi:

    vauuuuuuuuuuuu… ko clovek tole bere kar zacuti svezino zgodnjega jutra in hkrati romantiko soncnega zahoda, ob misli na postavneze, ki svojih bogastev ne skrivajo clovek zacuti metuljcke v zelodcu… ob predstavi rolanja kopalk in nazornem opisu (ne)razkrivanja tolstih (italijanskih) riti pa se nasmejem do solz…ehheheheeh…

    zdaj razumem, so(n)cne trenutke tvojih avgustovskih dozivetij, ki pa naj ne prinasajo melanholicnih obcutkov, pac pa predvsem obcutek zadovoljstva, ko ves, da bo hladna zima presla in zadovoljstva poletja bodo se toplejsa…

    vedno vesel da je tako… ker vem da smo nekateri (se) v obdobjih, ko ni prisotna samo vizualizacija (vsecne italijanske mode), pac pa tudi aktivnost, ki v lepoti golote telesa, tako zelo poboza duso… heheheheeh

    LP

    J.

  6. ikarus  pravi:

    @prior
    Ej dragi J, velikokrat imam vse v enem žaklju: romantiko, veselje, malo melanhoije…
    Pa nastane ravnotežje.

  7. Lea  pravi:

    js bi šla kr s tabo na morje =)

  8. ikarus  pravi:

    @lea
    Če še rada dobro ješ, boš pa sploh zadovoljna, hehe…

  9. Lea  pravi:

    aja, to je v paketu zravn :) ) uzamem hehe :) ampak ti greš šele drugo leto spet na dopust..js grem pa že čez 14 dni..in to kam drugam kot na cres wiiwii :) )

  10. ikarus  pravi:

    @lea
    kaj pa če bom septembra še za kak vikend skočil? Sicer me pa novembra čaka še ena eksotična poslastica.
    Bom pisal.

  11. Lea  pravi:

    pol se pa srečava..js te bom po kopalkah prepoznala haha :P
    komi čakam na nou zapiiis =)

  12. Jonasy  pravi:

    Super post, onak, pravi chill out augustovski…

  13. ikarus  pravi:

    @Lea
    Hmmmm….
    Znaš imeti težave.
    V kopalkah pridem samo do plaže.
    Nato me boš pa morala po čem drugem spoznati…

    @Jonasy
    Ne vem, zakaj je ravno avgust vedno tak.
    Nabit s pričakovanji…

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !