Kot v romanci; erotična zgodba (2)

Tega takrat še nisem mogel vedeti. Meni je bilo vse videti tako vedro in krotko, enostavno in obetavno! Bil sem prevzet nad moškim – pa saj to ni bilo prvič. Bilo je drugače kot pri drugih, ker je bil Vasko drugačen od drugih. Upal sem na strastno razmerje in to je bilo to. Z moškim, ki je v vezi, so relacije jasne. Vsaj zdi se, da bi morale biti.

Ko sva se drugič zmenila, sem komaj dočakal enajste zvečer. Šel sem se uredit v kopalnico in nato cel preostanek večera nisem vedel, kaj bi s seboj. Pospravljal sem stanovanje. Ko sem se zalotil, da vlagam službene papirje v fascikel z domačimi položnicami, sem s takšnimi opravki raje prenehal. Na posteljo sem napel svežo rjuho, zamenjal brisače v kopalnici, pripravil prigrizke in dal v hladilnik pijačo, če bova kasneje posedela.

Ves to sem opravljal na pol mesečen. Ne, ob pričakovanju drugih obiskov se mi to ne dogaja. Spontano so mi prihajale v misli podrobnosti najinega prvega večera: zdrsi z jezikom, poljubi, sapa na vratu, prsti na potni koži, prepleteni udi, napete mišice; slišal sem glasove, njegove in moje, ko naju je nosilo po razburkanem morju strasti proti čerem orgazma. Slike, prisluhi in pričuti so sem mi pojavljali v zavesti, ko sem se skušal zamotiti z razporejanjem pribora in pomite posode in s podobnimi rutinskimi opravki. Ko sem te iztočnice poprijel z razumom, so se mi odvrteli celi kosi filma najinega prvega srečanja. Imelo me je, da bi si tiča kar takoj vzel iz hlač in se olajšal, kot sem se mnogokrat v dneh, odkar sva se dobila. Seveda tega nisem storil. Pričakoval sem Vaska živega in pravega, kar mi je polnilo glavo s pijanostjo in trebuh z mravljinci.

Kako me je odneslo v zrak, ko se je oglasil zvonec! Bil je točen. V stanovanje je vstopil tiho. S sijočimi očmi. Črnimi lasmi, v tanki, tesni črni jakni, ker je zgodnje poletje ravno prerezal hladen deževni dan. Všeč mi je, če se mora moški k poljubu nekoliko skloniti… Sladek je bil prvi poljub. Koliko pričakovanja je izpovedal in koliko strasti napovedoval.

Bil je sveže obrit. Vonj njegove vodice po britju je bil zelo diskreten, svež in brez sladkobe. Pospravil sem v usta njegov uhelj, ga držal z zobmi in obdeloval z jezikom, dokler mu nisem do konca spustil zadrge na jakni. Ker se je od nepričakovanega dražljaja zvijal, sem imel težko delo. Končno sem pod dlanmi začutil toploto njegove kože. Šel sem mu pod majico in z velikansko naslado potoval po njegovem hrbtu. Razprl sem prste na njegovih plečih in ga stisnil k sebi, kolikor sem ga mogel. Tako bi te imel in te nikoli ne spustil! Nato me je kar počez okoli života prijel on in me stisnil kot anakonda svoj plen. Gledal me je zviška, ki mu jih daje tisti osem ali deset centimetrov prednosti v višini.
»Si me kaj pogrešal?«
»Vprašaš!«
»Jaz sem mislil nate vsak dan.«
»Spusti me, če me nočeš zadaviti. In dokaži mi, da si mislil name.«

Res sem moral čisto na plitvo dihati, dokler me je stikal. Ko me je izpustil in sem na polna pljuča potegnil vase zrak, mi je bilo kar žal, da me je izpustil. Vasko je moral biti včasih športnik, ker take moči v rokah nima vsak. Na moj neumni poziv k dokazu mi je odgovoril z dolgimi in resnimi poljubi.
»Zdaj verjamem,« in sem mu pomežiknil in mu z glavo mignil, da pojdiva v sobo.

Sezul si je čevlje, obesil jakno na kavelj obešalnika in stopil za menoj. Med telesnimi ljubeznivostmi, ki jih namenjala drug drugemu, sva se slekla do spodnjic in se nato vsaj pol ure drug drugemu posvečala na postelji. Bil je to paznik dotikanja, čutenja in vzajemnega posvečanja. Napetost, ki je zrasla med nama, ki je kar trajala. Oba sva bila že potna od pričakovanja. Izvil sem se iz njegovega objema in stopil k polici po pripravljene kondome in lubrikant. Spotoma sem odprl okno in čezenj potegnil zaveso. Ali je bilo v stanovanju vroče zaradi visokih temperatur preteklih dni ali zaradi moje razburjenosti, me niti ni zanimalo.

Potem je šlo zares. Počela sva veliko, ne vedno nežno, vendar ves čas s pogledom ali pozornostjo drug na drugem. On je bil neutruden, jaz neumoren, on nenasiten, jaz nepopustljiv. Njegov nalet je bil osupljiv. Dobil sem občutek, da zanj ni omejitev – jezdil je slo kakor pegaza, ki mu pripadata zemlja in nebo. Trajalo je, trajalo, a so bili občutki in užitki ob tem ves čas sveži in novi kot studenčnica pri izviru. Pripeljal me je do roba bolečine, ki je izhajala iz telesne izčrpanosti. Ko sem končno pokazal znamenje šibkosti in ga prosil, da končava, se mi je posvetil z neverjetno milino. Takšnega izraza in izkaza iskrene nežnosti si nisem znal predstavljati in verjetno me je z njim dokončno pridobil. Z dotiki in obzirnimi objemi mi je pokazal, da me ceni. Preplavljala me je toplota. Želel je, da sem med njegovim končevanjem v njem. Že res, da je velik moški in zaresen moški, a s poplavo sperme, ki je zalila njegove prsi in trebuh, me je le osupnil. Ko se je po orgazmu njegovo telo sprostilo, sem se umaknil iz njega Odložil sem njegovo nogo z ramena. Iztegnil se je in jo pri tem spustil na tla ob posteljo. Zajahal sem njegovo koleno in prijel svojo zadevo v svoje roke. Nisem rabil dolgo, saj sem bil od doživetega in pogleda nanj, ki se ga prepričal, naj obleži, kjer je bil, že čisto blizu devetim nebesom. Končal sem po njegovi nogi in po tleh.

Nato sem se spustil k njemu, ga poljubil na rob ustnic, in še enkrat in še enkrat. Prijel me je z notranjim delom komolca za vrat in pritegnil k sebi. Nežno. Z licem ob licu sva nato preživljala skupne trenutke blaženosti.
»Mirko…«
Nato je bilo, kot da zbira besede.
»Nič ti ni treba reči. Bodi, kakor si.«
»Uživam…« je šepnil.

Opazil sem, da je že zdrknil v stanje med zavestjo in dremežem. Bil je ganljiv, ker se je trudil pogovarjati z menoj, pa niso bili njegovi odzivi skladni niti s tem, kar sem rekel, in niti s tem, kar je sam vprašal. Ker mi položaj ni ustrezal, sem se dvignil in se po turško usedel k njegovim kolenom. Moj premik ga je nekoliko zdramil. Skozi koprene spanca mi je govoril:
»Samo malo. Samo petnajst minut. Ne smem zaspati. Moram domov, zjutraj grem na pot…«
»Seveda… Seveda…«

Utrujenost ga je premagala tako na naglo, da se ni niti dobro namestil na posteljo. Noge so mu od srede meč segale čez rob, pa seveda nisem ima srca, da bi ga dramil in na silo osrečeval s premeščanjem ali dopovedovanjem, kako naj leži. Raje sem ga gledal… Kakšen moški! S prsti sem drsel po njegovi nogi od narta, čez piščal in meča do kolena, nato naprej navzgor do dimelj. Tam je skupaj z njim spala njegova moškost. Šele sedaj, v mirujočem stanju, sem dojel, koliko ga je skupaj. Zdaj mi je postalo bolj jasno, zakaj me je tako izčrpal. Mišice so se mu na nogah jasno izrisovale. Ko je ležal na hrbtu, ko je tisti višek ob pasu izginil neznano kam. Gol in ves bisern v šibki svetlobi, ki je lila skozi odprta vrata spalnice, je bil videti kot zmagoviti antični atlet. Danes so takšne postave deseterobojci… Potem sem se dotaknil palca na nogi. Drugi prst je imel daljši od ostalih – spomnil sem se, da je bil to grški lepotni ideal, ki je ostal ovekovečen na kipih. Jaz sem ga imel pred seboj… Pogladil sem ga po nohtu na palcu. Nohte in prste je imel urejene. Zelo osebna zadeva, ki pove marsikaj o človeku, njegovem odnosu do sebe in sveta.

Še in še sem nežno drsel z dlanjo po njegovih nogah in užival v otipu in hrsketu dlake, ob konturah mišic pod prsti in ob preprostem dejstvu, da ga smem gledati, ali bolje rečeno, zreti vanj. Čas ni obstajal, s pozornostjo sem bil potopljen vanj, božal sem ga in poslušal dihanje globoko spečega. Ja, zamaknjen sem bil in srečen, kar me je bilo.

Cerkve v mestu so se spet tekmovale, katera bo jasneje in glasneje odbila polno uro. Prisluhnil sem: tri. Povezal sem glasno bitje cerkvenih ur in dejstvo, da me je začelo hladiti, z odprtim oknom. Ker se mi je že hotelo dremati, sem zbral moč, se vzdignil in stopil zapret okno. Odmaknil sem zaveso, da bi lahko osvobodil okensko krilo, in obstal. Park pod stolpnico, ki sem ga gledal sto in stokrat, je bil čisto drugačen. Veter, ki je odpihnil oblake, je kodral krošnje dreves, ki jih gledam od zgoraj. Valovale so kot gladina vznemirjenega morja. Noč je bila nenavadno temna in celo v mestu so se na nebu jasno svetile zveze. Začaran sem gledal, ker je tam vsak dan, pa nisem še nikoli tákega in takó videl. Slišal sem tišino in v njej sunke vetra, ki mu ni bilo prav, da se mu kaj postavlja na pot. Videl sem valovanje nečesa, kar ni nikoli valovalo, in nebesno temo, ki je bila kljub razsvetljavi črna, pa vseeno po svodu neba obilno presuta s srebrnim in zlatim drobirjem, za katerega ljudje iz davnine sem verjamejo, da nosi v sebi zapisano usodo. Mirko, stvari so tako jasne, preproste in blizu … če ti jih je dano videti. Vidiš jih, ko se ti duša odpre. Milo se mi je storilo.

Zaprl sem okno, spustil rolo do treh četrtin, stopil na stranišče in se vrnil k Vasku. Ta je še vedno ležal na hrbtu, prav tako, kot je bil zaspal. Legel sem k njemu in se namestil tako, da sem ga od strani gledal v obraz in mu z obema dlanema objel ramo. Gledal sem v profil njegovega obraza. Oči so se mi zapirale, a se snu nisem želel takoj predati. Ko so se mi veke zaprle, sem videl zvezde z neba. Ko sem se tega zavedel, sem spet odprl oči in v pridušeni svetlobi gledal Vaskovo lice. Spet oči skupaj, spet tema in zvezde, pa Vasko… . Kakšno sanjsko lebdenje in plavanje med zemljo in nebom, realnostjo in utvaro, budnostjo in snom.

Kako živo se nanje spomnim na tisto čarobno stanje, ko poslušam:
Тени ночные плывут на просторе,
Счастье и радость разлиты кругом.
Звезды на небе, звезды на море
Звезды и в сердце моем.

Noč spušča sence po celem širjavju,
sreča in radost – razliti v opoj.
Zvezde na nebu, zvezde na morju,
zvezde še v srcu nocoj.

Prav tako je bilo: zvezde v duši.
»Koliko je že ura!«

Ko se je Vasko dvignil v sedeči položaj, sem se prebudil tudi jaz. Malo izgubljeno se je oziral okoli sebe.
»Ni sile, šele dani se,« se mu rekel, ko sem dojel, da je budeči se dan že narisal reže med letvicami rolet. Rolet nikoli ne spustim do konca, ne maram občutka, da se zbujam v grobnici. Dvignil sem se toliko, da sem lahko vzel uro z nočne omarice.
»Dvajset do petih.«
»Iti moram.«
»Vem. Si povedal, preden si zaspal.«
»Kako sem zaspal…«
» Lepo zaspal in spal.«
Zlezel sem k njemu in ga poljubil na lice.
»Pojdi zdaj, če moraš. Ker moraš.«
Na hitro se je stuširal in oblekel. Gledal sem ga brez besed. Ob slovesu sem mu rekel:
»Vasko, jaz bi te imel. Za skozi.«

Nasmehnil se mi je, me toplo pogledal v oči, me poljubil in odšel. Ni uporabil dvigala, šel je po stopnicah. Stal sem med priprtimi vrati in vlekel na ušesa gubeči se topot, ki se je končal z lopom vrat, ki jih z vedno enakim zvokom zaloputne zapiralni mehanizem. Zdaj je res odšel iz mojega sveta v tistega, ki mu pripada.

(se nadaljuje)
Biksen

  • Share/Bookmark
 

12 odgovorov na “Kot v romanci; erotična zgodba (2)”

  1. planty  pravi:

    Tale del mi je pa tako všeč. Tako romantično… Ah…

  2. garry  pravi:

    Vznemirljivo pričakovanje odličnega večera!
    Zgodbica končana, ravno na pravem mestu, da omogoča salto mortale iz blaženosti v otožnost in melanholijo.
    Biksen, ti si mojster!

  3. Grablje  pravi:

    aaaaawwwwwwwww, kako gomazeče prijetno! mmmm

    “Sladek je bil prvi poljub. Koliko pričakovanja je izpovedal in koliko strasti napovedoval.”

    Zdaj me pa še nekaj zanima: ali se zgodbice na blogu vrstijo v kronološkem sosledju, ali jih imaš nekaj “v predalu” in vzameš tisto, ki ti pač pod roke pride?

  4. biksen  pravi:

    @planty: mi je enkrat ratalo…
    @garry: a veš, kaj so včasih pisali mojstri v svoje oglase? se priporočamo! ;)
    @grablje: moje zgodbe niso blog. redosled je tak, da druga druge ne izključujejo, pa tako jih skušam zlagat, da eni akcijski sledi ena malo bolj blaga. nekaj kratih imam v predalu, a večinoma nastajajo sproti.

  5. Lea  pravi:

    uau, končno ena za romantične duše :) )

  6. Grablje  pravi:

    Pod blog sem mislila Glavco :)

    Kaj ti je navdih? (ako nije tajna)

  7. ihim  pravi:

    Naj sploh kaj napišem? Sami superlativi mi gredo po glavi a mislim na jutri in jutri bo Mirko spet sam, tako kot večina od nas. Park pod stolpnico bo spet samo stari park in poetika bo spet postala resničnost. Vsakdanja in kruta.

  8. biksen  pravi:

    @grablje: navdih? gledam okoli sebe. radovednost. malo mentalne predelave.
    @ihim: samost, samota, osamljenost – tretji od teh pojmov je najhujši.

  9. ihim  pravi:

    Samosti S. Makarovičeve seveda nisem bral in ne vem, če bi jo sploh (hotel) razumeti, povezujem pa besedo z zavestno odločitvijo. Pri drugih dveh je meja zame bolj nejasna. Osamljenost povezujem z zapustitvijo in gotovo je najhujše, če zgubiš nekaj kar si že imel. Vendar tudi samota, ko enkrat spoznaš, da si sam ni od muh. Jaz sem gotovo samoten, je Mirko osamljen, ne znam razbrati. Zdi se, da nekaj pogreša. Sicer pa gotovo po svoje trpijo predstavniki vseh trh kategorij in lastno trpljenje je vedno najhujše.
    Se motim?

  10. biksen  pravi:

    @ihim: tudi jaz samosti nisem bral, a pojem razumem podobno kot ti. mislim, da gre za sprijaznjenost in pomirjenost s tem, da živiš sam. ali bolje, da si sam sebi družba. nekaj grenkobe gre zraven.
    samota je prijetna, če jo lahko izbiraš. osamljenost je, da se počutiš osamljenega in ne bi dal ne vem kaj, da bi ne bil več sam. trpljenje? tuja stiska, tuja rana ne boli, pravi svetlana.
    ko sem bil jaz osamljen, sem se počutil zelo slabo. sam sem velikokrat, tudi ko je ves polno ljudi okoli mene. samoto ljubim za delo in sprostitev.
    mirko zanekrat še spoznava druge in samega sebe. osrečil ga bom, ko mi bo zmanjkalo štofa.

  11. ihim  pravi:

    Hvala za razlago, sva skoraj skupaj.
    Sem lahko malo nesramen do Mirka – “tuja rana ne boli – želim, da ti še dolgo ne zmanjka “štofa”.

  12. garry  pravi:

    Samost….pač kakor razumem Svetlano iz njenih dejanj…pomeni zavestno odrekanje družbi, ki te dela živčnega, jeznega in nejevoljnega. Samost je pač edina rešitev za posebne sorte ljudi.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !