Kot v romanci; erotična zgodba (5)

Nič mi ni bilo težko, ko ga ni bilo. V sebi sem čutil njegovo bližino do te mere, da bi se lahko pogovarjal z njim. Ja, pogrešal sem njegov dotik, a sem si ga ob zaprtih očeh pričaral in to me je v trenutku vzburilo. Ure so mi tekle z lahkoto, ne vem kolikokrat na dan sem samega sebe zalotil sladko zatopljenega v mislih nanj. S svoje poti se me je javil. V sporočilcu je poročal o tem, kaj dela in zaključil :
»Poslušaj, ne vem, če je pametno, kar počneva. Lahko postane nevarno.«

Pametno? Nevarno? Daj no daj! Zame je bilo predvsem neskončno novo, ker do nikogar prej nisem čutil enako, in predvsem vredno vsakega truda, da se najino razmerje nadaljuje. Ni se mi zdelo možno, da bi se odnos na hitro izpel, kot se to zgodi v nekem površnem fukznanstvu po prvem neposrečenem seksu.
Takoj po tem, ko se je vrnil v Ljubljano, sva se slučajno ujela na liniji. Sporočil sem mu, da sem sam, da imam čas in da se lahko oglasi.

»Fak! Zakaj mi to delaš? Imam že trdega.«

Nič takega mu nisem delal, samo povabil sem ga. Zelo hitro je bil pri meni. Treščila sva skupaj z energijo dveh avtomobilov na odprti cesti. Planila sva in se čez mejo telesnosti prelila drug v drugega. Seks se bil ekstatičen. Vmes se mi je zgodila nenavadna stvar. Znašel sem se na robu solz, pa ne zaradi kake muke ampak zaradi ganotja Začutil sem tolikšno pripadnost in predanost, da sem samega sebe presenetil. Na kratko: bil sem njegov. Povsem. Jaz, ki sem bil dotlej v vseh razmerjih zanesljivo samo svoj. Rundo sva pripeljala do konca tako, da sem bil jaz na vseh štirih in on na meni, staknjen z menoj s celo razpoložljivo površino. Ker sva bila prekrita s potom, je bil stik hermetičen.
»Tako, ja! Želim te čutiti celega,« mi je šepnil na uho.

Bila sva popolnoma zlepljena: stegna ob stegnih, moje piščali in narti čez njegova meča, jaz z rokami ovit ob njegove, z mojimi dlanmi čez hrbte njegovih, s katerimi se je upiral ob posteljo. Glavo sem imel zasukano do kraja vstran, da sva lahko bila staknjena z usti in jezikoma. Bila sva celota brez vmesnega prostora. Enost mišice in kože, ki je utripala in valovila v zanesljivem ritmu, ne da bi se kjerkoli razklenila. Ja, bila sva eno. Njegov orgazem v sebi sem občutil kot valove čudne barvaste toplote, ki so me v ritmu preplavljala po celem trupu; meni popolnoma neznano. Samo prijel sem svojega razdraženega tiča in se že izcejal in izcedil skupaj z njim. Bilo je skrajno izjemno in bilo je zadnjič.

Čez nekaj dni sem odhajal na dopust. Izmenjala sva nekaj poštic in med drugim je napisal:
»Do tebe imam posebne občutke. Ne branim se tega, a ne vem, če se to lahko dobro konča. Še dobro, da greš na dopust! Lepo se imej!«

Sporočilu nisem pripisoval posebne teže. Človek se mora vedno spraševati o tem, kaj dela in počne. Njegovo samospraševanje mi je vlivalo prepričanje, da on najino zvezo doživlja podobno močno kot jaz. Nikoli mu nisem utrujal z ljubezenskimi izjavami in čustvenimi izlivi. To ni moj slog. In tudi njegov ne. Tudi nisem bil prepričan, ali je to bila ljubezen ali ne. Zame je bilo nekaj močnega, resnega, neposrednega, iskrenega. Povedal sem mu, da se mi dogaja neznano in to je bilo to. Prepričan sem, da je razumel.

Ko sem se vrnil, sem začutil razliko. Ni imel več časa, bil je zaseden. Postalo mi je nelagodno. Konkretno sem ga povabil prvič. Nato drugič. Začutil sem, da se izogiba stiku. Vsiljevati sem mu nisem hotel, vsakega normalnega s tem kvečjemu odvrneš od sebe. Začelo me je gristi. Se me je naveličal? To se mi ni zdelo verjetno. Me je postavil na stranski tir, da se mu ne bi preveč vmešal v odnos z Andrejem? To se mi je zdelo možno, najmanj dvakrat mi je napisal, da »lahko postane nevarno.« Dopuščal sem možnost, da potrebuje nekaj časa, da premisli in uredi misli.

Vseeno me je evforija zapuščala. Čudna slutnja je legala name. Srce mi je postajalo težko, misli mračne, zmanjkovalo mi je veselja, čas se mi je začel vleči. Potrpel sem dva tedna, potem je z Andrejem odletel za kratek dopust na Ibizo. Ko se je vrnil, mi je poslal sporočilo. Izjemno sem ga bil vesel. Če mi je pisal, pomeni, da zanj še obstajam. Hlastno sem ga prebral.
»Imela sta se imela prekrasno.«

Iz srca sem mu privoščil. In jima privoščil. Niti za trenutek nisem izgubil izpred oči, da je najin odnos kurbarija in da je prvo in glavno mesto v Vaskovem življenju Andrejevo. Morda je pri sebi ugotovil, da to, kar je namenjal meni, pripada Andreju? Če je tako, potem mi bo težko padlo, a bom sprejeti.
Ni vem, kaj je bilo. Videl sem, koliko ur je bil prijavljen na spletni mesni tržnici, kjer sva se tudi midva spoznala. Dvakrat, trikrat sem se mu dal opaziti. Ni odreagiral.

Takrat se je zame začelo plačevanje zapitka. Pomanjkanja zraka. Stiskanje v grlu, zateglost pod grodnico. Grozovita teža v udih. Paraliziranost. Občutek visenja v zraku ali plavanja v preredki vodi. Kar me je najhuje spodbilo, je bila popolna nepripravljenost na to. Če me je kdaj dal kdo na čevelj, to bolelo dan ali dva, nato je šlo življenje naprej. Spodbilo me je to, da nisem razumel, kaj se mi dogaja. Razumel sem samo to, da se mi je dogajalo veliko in od mene neodvisno sranje.

Dolga ure sem čemel za računalnikom in uročeno gledal v lučko, da Vasko prijavljen. Nič nisem mogel, popolnoma nič. Notranje me je razjedalo nekaj, česar v življenju nisem poznal: ljubosumje. Razjedalo me je kot solna kislina, v živo, globoko in neskončno boleče, vsaka kapljica je na rani naredilo novo in še bolj pekočo razjedo. Nisem bil ljubosumen na Vaska, bil sem ljubosumen na tiste, ki jih je tisti trenutek ogovarjal, jih zapeljeval, imel. Zakaj ga lahko imajo drugi in ga ne morem imeti jaz? Vedel sem, da zanj nisem bil navadna smet, pa me je vseeno odpisal kot nepomembne kos inventarja? Vsem tistim fantom, ki so smeli biti z njim, sem zavidal do rjovenja. Podavil bi jih z golimi rokami, pometal v brezna žive zakopal. Pred samim samo me je bilo sram za te misli in občutke. Izmaknila se mi je oblast nad seboj. Še bolj od same odstavljenosti in zapuščenosti me je gnal v obup občutek nemoči. Jalovo čakanje. Stvarna brezizhodnost. Zalivala me je notranja, dušna tema.

Ne moreš imeti nekoga, ki noče imeti tebe. Odnos je resničen, dokler teče sam. Ne da ga izsilit. Zaradi njega sem premišljal o marsičem. In si zdaj, ko je minil čas, mislim, da je dobro, da nisem prehitro storil. Čisto premalo časa sem ga poznal in kljub občutkom sem o njem vedel malo. Vendar mi nikoli za trenutek mi ni padlo na pamet, da bi se mu šel vsiljevat. Imel sem ga resnično rad in že zato sem spoštoval njegovo odločitev. In tudi svojo čast imam. Za psi se kosti ne mečejo.

Potem se je zgodilo, da sem si pripeljal domov nekega študenta. Klonirana roba: pirs v obrvi, buckina glavica v jeziku, ena tetovaža na nadlakti, druga na mečah, v mišicah trgovinski proteini, v glavi menheltovski silikon. Če si Vsako krajša čas z drugimi, se ga bom še jaz! Nisem si ga zares želel, on se je obesil name, samo bog vedi zakaj. Čim sem se v polmaraku dotaknil njegove gole kože, se mi je uprl. Če ni bi imel zares svežega naravnega okusa v ustih, bi z njim sploh ne mogel seksati. Tako sem na silo, brez poštene erekcije in užitka pripeljal do konca tisti seks. Mali je bil celo zadovoljen; starejši sem, manj razumem. Ko se je oblekel, sem mu nalil sem mu kozarec kokakole. Hotel se je pogovarjati, pa sem se ga na hitro otresel in z olajšanjem zaklenil vrata za njim.

Kreten! Kakšen hudičev kreten sem! Počutil sem telesno umazanega in notranje onesnaženega. Samo tega se mi je še manjkalo. Pred samim seboj si zbijam ceno s takšnimi neumnostmi. Po tistem sem izgubil interes za seks, še masturbiral sem komaj kdaj.

Po dveh tednih sem imel torture dovolj. Potreboval sem jasno besedo od Vaska. Piko na i. Ko se je pojavil na linij, sem ga ogovoril:
»Druže! Če si me dal na hladno, mi to mirno povej. Nič mi nisi dolžan, ne imej občutka dolžnosti. A rad bi vedel, pri čem sem. Pozdrav, Mirko.«
»Jaz tudi ne vem, pri čem sem. Bolje, da tega ne nadaljujeva, ker lahko postane zelo nevarno.«
»Nič ne zamerim, ne razumi narobe. Potrebujem orientacijo v prostoru in času. Lepo se imej. Karkoli bo: lepo te je bilo spoznati.«
»Enako. Vse ob svojem času. Počasi.«
»Ja. Srečno.«
»Saj se bova še kaj videla.«
»Imaš poanto. Pametno poskrbi zase in za svoje življenje. Resno.«

Po tem pogovoru je zame sonce ugasnilo. Utapljal sem se v brezmejni žalosti. Življenje je postalo ždenje. Bil sem brez moči, da bi karkoli ukrenil, premaknil, naredi. Čudno, da me v službi niso razkrinkali, vsaj mesec in pol nisem naredil nič od nič. Prestavil sem mizo tako, da mi nihče ni videl na monitor, klikal po spletu, daljinsko klepetal z znanci, zrl skozi okno v brezbarvni svet in prestavljal po pisalni mizi iste papirje. Delo se mi je upiralo in če sem poskušal odpor premagati, se nisem mogel zbrati, z vsakim stavkom sem se ukvarjal nenormalno dolgo in kmalu obupal.

Doma nisem vedel, kaj bi s seboj. Takrat sem se spomnil romanc. Dobro so mi dele, ker sem ob njih razumel in razšifiral, v kaj sem padel. Zamotil sem se s poslušanjem, prevajanjem in obnavljanjem znanja ruščine. Vina nisem smel niti pogledati, zvečer me je že pol kozarca spravilo v solze kot kakšno najstnico. Postal sem mevža. Še dobro, da nisem opustil rutinskega ukvarjanja s športom, sicer ne vem, kako bi vsaj navzven še funkcioniral.

Sprijaznjeval sem se s tem, da mi je Vsako nedosegljiv. Lahko bi si želel, da bi bilo drugače, a nisem sanjaril o nemogočem. Tega razumsko nisem hotel. Kljub temu sem si čisto iracionalno želel, da bi on kdaj pomislil name. Samo prijazno pomislil name. Drugega nič.


Ночью, в одиночестве бессонном, помни обо мне…
Шумным днём, забот суровых полным, помни обо мне.
Если горе ты узнаешь злое, помни обо мне,
Если мы расстанемся с тобою, помни обо мне.

В весенний день и в летний зной
Под пляску вьюг седой зимой
Не забывай, не забывай, друг мой.

Ночью, когда сон смыкает веки, помни обо мне,
Если мы расстанемся навеки, так вспомни обо мне.


Ko bedel boš sam v nespečni noči, spomni se na mé,
Sredi dné, skrbi in hrupa polnem, spomni se na mé,
Če spoznal boš, kaj zares hudo je, spomni se na mé,
Če se bova lóčila, drug mili, spomni se na mé,

Ko bo pomlad, poletni žar,
ko snežni bíl te bo vihar,
Pozabi ne, pozabi ne na mé.

Ko ponoči sen zapira veke, spomni se na mé,
če se bova lóčila na veke, tak spomni se na mé.

(se nadaljuje)
Biksen

  • Share/Bookmark
 

13 odgovorov na “Kot v romanci; erotična zgodba (5)”

  1. Grablje  pravi:

    Joj, joj, čedalje bolj me nese(š) v preteklost, v podobne, če ne že identične občutke. Bilo je na meji zmožnega. Ko se v tebi bijeta razum in čustva. Ko želiš vse na hitro pospravit pod preprogo in se delat, da si ok, da so “vsi šli čez podobno” in podobne nesmisle. Tebe pa trga pri živem telesu, tlači te nekam dol v zemljo, boli bolj od solz samih – potem pa pride enkrat dan, ko se sesedena pljuča znova napolnijo z zrakom …

    Za Mirka Libar http://www.youtube.com/watch?v=4nEpFv-YAdo in za vse duše, ki so kdaj doživljale podobno.

  2. Grablje  pravi:

    Mimogrede: hude fotke daješ gor.

  3. garry  pravi:

    Jaz pa fotke danes nisem opazil, je tekst spet poln in ekspresiven morda še najbolj v vsej tej zgodbi dosedaj.
    Kot HCl razjedalo duha…ja kislina je prava, ker pošteno peče…nekaj časa nič potem pa vedno bolj in bolj…vzbujaš čisto sočutje…pa sej mal se zjokaš, mal zarobantiš pol pa mora iti življenje naprej!

  4. ihim ihim  pravi:

    Se je zgodilo tudi meni. Sem bil prizadet pa tudi jaz nisem hotel dati vedeti. Sem se delal, da me ni prizadelo. In koža je potplat postala. Bojim se, da se nikoli več ne bom spustil v vezo tako brezkompromisno, vedno bo z mano neka rezerva, ki me bo brzdala.

  5. biksen  pravi:

    vam trem bom zadnji del poslal kar na domače naslove ;)
    hvala za spot, grablje. slikce so urednikova izbira!
    garry, jaz sem v življenju mal manj solzav od mirka.
    ihim, misliš, da bi bilo pri tebi drugače, če bi dal vedeti?

  6. ihim ihim  pravi:

    Ne mislim, da ne, prepričan sem, da ne. Bi se samo počutil še slabše. Verjetno sem zdaj kar zadovoljen, da je bilo tako. Saj ne vem.

  7. Grablje  pravi:

    Biksen, a mi 3je dobimo hepiendovsko različico zgodbe? ;) Zame je hepi end že to, da si na koncu priznata, da sta one-and-only-one pa čeprav se potem na tem sveti ne vidita več, nekaj takega kot Črtomir in Bogomila, šmrc.

  8. garry  pravi:

    Aha, Mirko potoči 10 solz ti pa samo 9 ;-)

  9. Grablje  pravi:

    Ah … sem v enakem zosu kot Mirko zdaj. :( Zveza sla po zlu, pa ravno danes bi imela obletnico. Drek.

  10. garry  pravi:

    Moje sožalje, Grablje!

  11. biksen  pravi:

    @grablje (9): ja šit, no. kar na hitro in dokončno? bom vsaj malo upošteval post 7.
    da bom poslal na dom, sem napisal zato, ker so se drugi že naveličali brat. seveda, kdo bi se uživljal še v tuje težave. drži se.
    @garry: ja, ja, in deset ne minus stoto zraven, pa bomo na pravem velikostnem redu.

  12. Grablje  pravi:

    Hvala obema. Saj z vsakim dnem je lazje, ceprav v resnici ne vem, na cem sem. :/ Ta magla me ubija pa se v LJ zivim in dobim 2-no dozo.

  13. Sunshine Sunshine  pravi:

    Kje piše da smo se naveličali? We want more! :mrgreen: Na srečo je jutri že sobota. ;)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !