Navihani Notranjci

Bila je čisto navadna sobota. Obetal se je čisto običajen, navaden kolesarski izlet. Prejšnjo noč je šel zaspanček pozno spat. Je prijatelja peljal na letališče, da se je vrnil domov na Škotsko. Zato sem bil, tako kot vedno, usmiljen z njim glede ure in si zmislil en lahkoten kolesarski izlet. V tiste konce, kjer ljudje, tako kot Kraševci, tako fletno govorijo. In kjer se dogaja čudo, ki ga je že Valvasor opisoval. Okrog Cerkniškega jezera rad kolesarim. Pot ni naporna, ni velikih klancev, kakih 40 kilometrov, je senčna, samotna, makadam pa ravno pravšnji za treking kolo.

[Ob vznožju Slivnice pot valovi malo gori, malo doli. Polje pa je kot ravno, zeleno in kosmato jezero, posejano s kupčki plavajočih grmov in dreves.]

[Malo naprej so Notranjci med vasema Lipsenj in Goričice položili nov asfalt in naredili novi škarpi. Verjetno so ob otvoritvi te pridobitve naredili fešto. Na vsaki škarpi, ki sta ena ob drugi, pa je zanimiv napis, grafit.
Ali je Mirko Tinčku opažno desko držal postrani, ali mu je v malto zamešal premalo cementa..., ali je zapisovalec imel v glavi kaj bolj hudomušnega? Škarpa je bila ravna, struktura betona ravno pravšnja, obstane torej tretje ugibanje. Mogoče sta na fešti malo več popila, pa ju je zaneslo? In sta si kar za škarpo ali pa na škarpi dala duška? Kdo bi vedel? Tile Notranjci so pa navihani!]

Ker je zaspančkovo kolo bolj bogo, sem vzel svoji dve kolesi, pa seveda svoji dve čeladi ( in je zato zaspančkova mami vesela, da tako lepo skrbim za njegovo buč(k)o oz glav(c)o ), dve rutki, pa seveda svoja rezervna oblačila. Tokrat sem ga čisto opremil. Imel je le svoje superge in spodnjice. Čeprav se jih pod kolesarskim dresom naj ne bi nosilo. Ampak ga nisem prepričal. Mogoče ga je bilo sram, saj sva se preoblačila ob avtu na parkirišču pred cerkniškim sodiščem. Mogoče se je bal, da bi ga kak sodnik, zroč skozi okno, kar na hitro in na počez oglobil. Moje kolesarske hlače so mu kar sedle, zgoraj ga je pa malo manj kot mene. Bi moral fant malo kvihtat.

V Cerknici sva spila kapučin in izvedela, da prav tisto soboto kolesarji naskakujejo Slivnico. Tisto goro, na kateri se ob pokrščanjenem poganskem spomladanskem prazniku na metlah zbirajo raznorazne gospe in gospodične. In naredijo mega žur. Ampak midva sva ubirala druge poti in jih sploh nisva srečala. Ne tistih na kolesih, ne tistih na metlah. Čeprav se je včasih prav zanimivo vozit za kakšnim stricem, ga kljub fizični premoči ne prehitet, in opazovat vse tiste napete, premikajoče se okrogline, ki jih svetleči kolesarski dres tako povdari.

[Na južnem delu jezera, v vasi Lipsenj, je od davnih dni ostala ena stara fletna kašča, ostanek prefinjeno robatega baročnega kmečkega stavbarstva.]

Avgustovska suša in vročina sta naredili svoje. Kar je bilo dežja, je bilo premalo. V strugi je bila samo sled vode in kakšna žaba. Vzela jo je zemlja. Bo potrebno priti spet bolj pozno jeseni, pa spomladi.

Ko sva naredila že več kot pol poti, se je prilegla malica na mehki travi. Sendvič, pa seveda banane, bogate s serotoninom, hormonom sreče. Bila bi srečna in vesela tudi brez banan.

[Ustavljala sva se velikokrat. Med grmovjem ob poti so se odpirali pogledi... Na mestu, kjer je skoraj vedno voda, je veter šuštel trs. Ali kakor da bi nekaj neutrudno nežno prasketalo.]

[Malo jezerske vode pa je še ostalo v Zalivu Rešeto. Blizu njega se v bližnjem bregu proti jezeru odpira bruhalnik Suhadolca. Skrivnosna zemljina odprtina, ki po deževju doživlja svoj orgazem, brizga, bruha... in jezero (na)polni z vodo.]

Malo sva raziskovala tudi izven glavne poti, po poljskih poteh. Naletela sva na osamljenega fletnega Madžara, ki naju je, baje pa mene še posebej, uf, (to je opazil zaspanček) precej ogledoval. Ampak je bil bolj samoten tič. Bogve kakšna otožna kemija se mu je pasla po glavi, ko se je samotno zleknil na travo osušenega jezera in zrl tja nekam daleč. Čisto sam…

Sama sebi bi se izneverila, če ne bi opazila tegale svišča in dveh žužkov na njem. Pajek je čakal na kosilo za vogalom. Ne vem, kako se je zgodba končala.

[Ko sem se v poznem popoldnevu vračal domov, me je prevzela čisto navadna, belo rožnata preproga čisto navadne ajde pred kuliso Kamniško Savinjskih Alp. Ajda cveti, jesen je tu. Spet bodo večkrat na krožniku ajdovi žganci, zabeljeni z maslom in pa skodela vročega mleka zraven.]

Ko to pišem, je ura že precej pozna, meni se je pa tako, prav zdajle, zaluštalo tresočih se ajdovih žgancev! Ampak bo treba spat.

Ikarus

  • Share/Bookmark
 

9 odgovorov na “Navihani Notranjci”

  1. Marko  pravi:

    @Ikarus:
    Čudovite slikce imaš, res! :) Rutki vama pa fajn pristajajo.
    No, jaz imam pod kolesarskim dresom vedno spodnjice. :D

    Uživaj v nedelji!

  2. ikarus  pravi:

    @Marko
    Sem se navadil na “spodaj brez”. Se mi zdi, da bi me spodnjce še bolj utesnjevale. Pa baje te gube spodnjic lahko ožulijo…
    Rutk imam polno, raznih barv. Še iz časov, ko sem nosil očala. Švic mi je s čela tekel v oči in na očala. Potem sem pa pri trku s prijateljem, ko sva brcala žogo na travniku hostla v Pliskovici, razbil čisto nova draga očala. In odločitev je padla. Šel sem na operacijo. Škoda, da nism šel že prej. Rutke pa so ostale.
    To nedeljo sem mislil peljat dva prijatelja na Triglav, po malo plezalni poti, čez Plemenice.
    Gori bi se dobili še z nekaj prijatelji. Pa jo je vreme zagodlo.
    Tako sem bil danes bolj na “izi”, na Pokljuki, z Rudnega polja do Zajamnikov. Bolje nekaj kot nič. Sprva sem mislil na Debelo peč, pa je bilo vse v oblakih in megli.
    Sedaj sem po kosilu že kupčka podrl, prebral Nedelo. Kmalu se bom lotil pehtranove potice, vmes pa, ko bo testo vzhajalo in se bo potica pekla, malo poležaval v viseči mreži. Zvečer se pa dobim z Domnom. Pa reci, če nisem hedonist!
    Kakšen bicikl pa imaš?
    Gorca, cestno, treking? Pa kakšne barve? Pa kakšno rutko?
    Da bom vedel, če se kdaj srečava.
    Začenja se namreč moja kolesarska sezona in bom veliko na kolesu.

  3. ihim ihim  pravi:

    Podpiram mnenje o slikcah/fotkah.Če pa spodnjice pod dresom res ožulijo bi bil jaz raje brez, pa naj sodnik kar, zre skozi okno.

  4. Marko  pravi:

    @Ikarus:
    Jaz imam tudi očala za na daleč ampak jih nosim na obroke. :D
    Operacij pa ni važno kakšne so, me je pa vseh grozno strah.
    Ma saj Pokljuka je tudi OK, jaz bi tudi kam šel pa sem na bolniški. Tko, da sem več za kuhinjskim pultom sedaj. ;)
    Danes si pa ti že veliko naredil oz. še boš, saj fino.

    Bicikl imam trenutno takšen kot tvoj prijatelj. :D
    Kupujem pa si novega, in ja gorca bom kupil.
    Rutke pa na žalost nimam niti ene! :(

    Ja, kolesarjenje je fajn, jaz grem tudi rad na kolo.

    p.s.: bom tvoje recepte malo preizkušal sedaj ;) Jabolčna kača mi je uspela!!! :) ;)

  5. ikarus  pravi:

    @ihim
    Slikce so bolj za romantike. Mednje spadam tudi jaz. Niso tiste dih jemajoče iz kakšnih hudih hribov.

    Mogoče je pa draž kolesarjenja med drugim tudi “spodaj brez”?

    @Marko
    Mene pa ni nič strah operacij.
    Je bilo druge za mene bolj strah.
    Se prepustim in zaupam in vse preprosto odmislim.

    Kakšen dan sem kot “kriv kolo”.

    Z gorcem ti bo šlo po asfaltu malo bolj počas.
    Meni je treking z dobrimi gumami všeč, ker je dober za alfalt in tudi za ne pregrd makadam.
    Za kakšen hud down hill imam pa premalo j…
    Pa zelo rad kolesarim pa stranskih cestah, da lahko okrog sebe gledam in kaj vidim.

    Eno svojo lepo rutko sem podaril zaspančku, pa jo je izgubil, založil…
    Zdaj mu jih samo še posojam.

    Ti le preizkušaj in želim, da bi ti vselej ratalo.
    Pri meni že diši po potici.

    Pa pozdravi se !!!

  6. Marko  pravi:

    @Ikarus:

    Uhhh mene pa, res. Pa tudi injekcij. :D

    Pol svetuješ Ikarus raje treking svetuješ?
    Tudi jaz ful ful rad kolesarim po stranskih cestah, tako kot ti tudi jaz rad potem opazujem okoli sebe. :)

    Ma ja, sem vztrajen tako, da sigurno bo ratalo.

    Pozdravil se bom pa tudi, hvala. :)

  7. ikarus  pravi:

    @Marko
    Nič ti ne bom svetoval, se boš sam našel v eni od kolesarskih filozofij.
    Tisti fantje na specilkah so ponavadi greha vredni, nabirajo hitrost, kilometre, mišice, si velikokrat noge brijejo, hehe. Jih je veselje pogledat. Športniki!
    Tisti fantje z gorci so eni posebni adrenalinski tiči. Poleg športa radi malo izzivajo. Jih občudujem, ko se po razdrapanem terenu matrajo navgor, še bolj pa, ko korajžno drvijo navzdol.
    Tisti s cestnimi pa uživajo/mo še na druge načine. Dovolj hitro greš, da nekam prideš. Dovolj počasi greš, da tudi kaj vidiš, se brez slabe vesti ustaviš in pogledaš. To je pa moja flozofija. Tudi z gorcem se da na tak način uživati, samo malo več energije ti gre. Zaradi preproste fizike.
    Mislim, da ti spadaš v tretjo skupino.

  8. garry  pravi:

    AA tisti mirko na zidu sliši tudi na ime Biksen???

  9. ikarus  pravi:

    @garry
    Hehe… tudi jaz sem na to pomislil.
    Mislim da ne.
    Ampak bi blo vseen treba Biksna prašat.
    Po pisanju sodeč je kar “navihan”.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !