Kot v romanci; erotična zgodba (6)

Po tistem, ko sem Vaska z Andrejem srečal v mestu, se je v meni nekaj premaknilo. Žalosti, ki sem jo čutil prej, se je začela primešavati sled jeze. Ni v moj naravi, da bi nemočno gledal. A sem vendar bil tako nebogljen, svojih čustev nisem imel v oblasti.

Prekleto, zajebano srce! Kakšen je namen tega mučenja? Najmanjšega smisla nisem videl v njem. Nepotrebne navlake, ki mi je vezala roke in noge, stiskala prsi in tlačila v negibnost, bi se bil najraši znebil. Kako rad bi dal oglas, da prodam ta nepotrebni, nadležni, vseskozi zoprni organ! Prodam ga za toliko, kolikor je vreden. Z najmanjši, najbolj ušiv in najmanj vreden denar. Za en kovanec. Za starih avstrijskih deset grošev, za denar brez teže, barve, dizajna in vrednosti. Za parodijo denarja – za kovanec iz aluminija. Ne, srca ne bi podaril. Prodal bi ga. Prodal po načelu vidno-kupljeno. Da ne bi kupcu slučajno prišlo na pamet in bi blago prinese nazaj in ga reklamiral. Ne potrebujem avtonomnih čustev – naj jih nosi vrag!

Po takih navalih besa sem zopet pristal v blatu nemoči. Nisem si mogel pomagati. Dvomim, da si sploh kdo zna pomagati. Res me je mnogokrat imelo, da bi si segel v prsi iz si srce, težko kot svinec, iztrgal iz njih. Dovolj časa sem živel brez njega, da lahko živel tudi v bodoče. Po drugi strani se me je dotikala slutnja, da je bilo to, skozi kar sem šel, zame nekaj velikega.

Tedni so tekli naprej. Toliko sem se postavil na noge, da sem začel spet delati v službi. Časovni odmik je sanjsko Vaskovo sliko naredil stvarnejšo, dobila je globino in sence. Ko sem premišljeval o njem, me ni nikoli zalezla jeza. Nisem mu zameril, da je odšel. Zameril sem mu samo to, da se na koncu ni usedel z menoj in se pogovoril na štiri oči. Nisem bil vreden pol ure? Pa kaj bi z užaljenostjo. Rad bi vedel, rad bi razumel. Je ščitil sebe? Je morda želel prizanesti meni? Oboje se mi zdi enako verjetno. Oba sva imela dovolj masla na glavi, da bi nama takšna afera, ki bi prerasla svoje meje, spodnesla tla pod nogami. Morda je modrejši in je pred menoj uvidel, kako jalovo se lahko stvar izpoje. Saj res: katera romanca se ne sesede v rutino? In kako prazno je, ko rutina obledi v odnos, ki ga drži skupaj samo še pomanjkanje volje za spremembe. Bi lahko bilo pri nama drugače – ker nekaterim to tudi uspe? Srečevala sva se tako čas, prekratek, da bi se mogla zares spoznati. Ljudje smo že tako nagnjeni k temu, da vidimo stvarnost tako, kot si jo želimo. Kaj šele zaljubljeni ljudje.

Čas… V meni se je začel pojavljati občutek praznine, ki je bila včasih tako opazna, da je kar sama v sebi odmevala. Tista bolečina, ki je ne moreš odmisliti, se mi je počasi umikala iz srca. Nič veselega ni bilo v tem, na njeno mesto je vstopala otopelost. Moja duša je bila neobčutljiva, kot izprana v kislini in prekuhana v lugu. Seks me še vedno ni zanimal in tega sem se ustrašil, ker sem se počutil starega. Na Vaska nisem hotel misliti. Ko se mi je čez dan kdaj sam prikradel v misli, nisem bil ravnodušen, a me ni več bolelo. Še vedno sem poslušal romance. Navadil sem se jih. Zgodbe sem začel opazovati od zunaj, nisem se več samo istovetil z junaki, ki se jim dogajajo.


По вечерам опять напрасно ждать,
Как у врага, у Вас просить пощады,
Сходить с ума, все помнить, все прощать…
Благодарю. Не надо.


Večere dolge naj spet v prazno ždim,
za milost prosim, kot bi jo od vraga,
ob pamet sem, vse pomnim, oprostim?
Res treba ni. Ne, hvala.

O teh stihih sem prvič občuti olajšanje, da se je zgodba končala. Prelepo je bilo, ko je trajalo. A če bi šlo naprej, kot je teklo sprva, bi se gotovo ujel v točno te občutke. S kom je? Doklej bom moral čakati. Kdaj bo spet zasvetila sončna ura, ko mi bo naklonil čas? Ali mora biti pobuda za srečanje res v večini primerov moja? Ali res hočem biti za nekoga, do katerega toliko čutim, samo nekaj obstranskega? Srečal sem ga, ker je promiskuiteten. Sem jaz boljši od njega – le kje sem ga spoznal? Je to temelj, na katerem se gradi? Ali res obstajajo odprta razmerja, v katerim je mogoče vse prezreti in pozabiti?
Kljub praznini v srcu, ki se je neprijetno ohlajalo, sem se proti jutru večkrat zbudil, ker sem sanjal o njem. To niso bile erotične sanje, bil je zgolj občutek, a tako močan, da je premagal moj trdni spanec. Šlo je za občutek globoke žalosti. Ko sem se osvestil in dojel, za kaj gre, sem doživel nepopisno olajšanje. Tako črna, težka, nepremakljiva, brezizhodna in dušeča je bila tista žalost, da je bila noč v primerjavi z njo svetla in vedra. Toliko življenjske moči je ostalo v meni, da sem se zavedal, da kisika na svetu ni zmanjkalo in da bom slej ko prej zaživel na novo. Ko sem zaspal nazaj, me tisto noč ni več obiskal.

Moral sem razmisliti tudi o sebi. Zakaj nisem ukrenil nič? Zakaj sem pustil, da se šlo vse svojo pot, tako rekoč mimo mene? Spoštoval sem njegovo odločitev, ker sem ga rad, zares rad. Premišljal sem o marsičem, a rečeh, ki zadevajo dvojino, morata sodelovati dva. Bil sem negotov, prvič na parketu, ki ga nisem poznal in ne obvladal. Zdaj vem. Če se mi še kdaj zgodi kaj podobnega, bom plaval. Ne bom se pustil zavezanih rok in nog samo nositi toku in se odložiti na bregu za drugim rečnim zavojem. Tudi ta sem me tiče:

А напоследок я скажу:
Прощай, любить не обязуйся.
С ума схожу.
Иль восхожу к высокой степени
безумства.
Как ты любил? Ты пригубил
погибели.
Не в этом дело.
Как ты любил? Ты погубил.
Но погубил так неумело.
Так напоследок я скажу…

Na samem koncu ti povem:
Zdaj pojd’! Ne veži se k ljubezni.
Ob pamet sem.
Blaznim. Razum po poti mi drsi
netrezni.
Kak ljubil si? Prigúbil si
pogubo si.
Nespretno delo!
Tak ljubil si, da si pogúbil,
pogúbil pa tako nezrelo.
Tako na koncu ti povem…

Najprej so tekli tedni, nato meseci. Nedavno sem se med dvema sestankom v središču mesta usedel v kavarno, naročil kavo, odprl notesnik in sestavljal nek dopis. Razmišljal sem, kako postavit besede, in dvignil pogled. Na oni strani okna je sedel on… V istem delcu sekunde mi je bilo, kot bi me nekdo od znotraj oplaknil z vedrom vrele vode. Samodejno sem se nagnil nazaj in se umaknil za prečko okenskega ovira, da me slučajno ne bi opazil. Sveta pomagalka, to je bil enako močno, kot bi se razšla včeraj! Na kakšno mino sem stopil, da se mi mora to dogajati? Obraza nisem vedel, videl sem brezhibno poslovno obleko in roke, ki so govorile skupaj z njim. Ja, te roke…. tedaj mi je bilo, kot bi me nekdo pokropal še od zunaj. Sedel je z gospodično v rjavčkanem kostimčku, ki je kadila dolge cigarete, potresala lepe rjave lase, ki so ji padali na ramena, in ga pozorno poslušala. Toliko sem nagnil glavo, da sem ga videl še v obraz. Blestel je. Bil je šarmanten. Zapeljiv. Nos, oči, zalizce, nasmeh z belimi zobmi. Jebenti, Vasko, jaz te ne bom nikoli pozabil, nikoli prebolel.

Prav je tako. Bil si prvi in prvi imajo to čast. Ko sem ga spet videl, so se mi vsi tisti fantje in moški, s katerimi sem od daleč kolobaril v zadnjih tednih, zazdeli le slabi osnutki, daljni in slabi približki moškega, kakršnega potrebujem. Čista izguba časa. Preletela me je absurdna misel: če ga bom hotel kdaj pospraviti iz srca, bom moral dobiti boljšega, nekoga, ki ga bo v prekašal in zasenčil. »Mirko, bedak!« sem slišal v enem ušesu, »boljših ni.« In v drugem: »Od vsakega obstajajo boljši, samo ni rečeno, da ga boš srečal, kaj šele pridobil.« Vasko, postavil si mi nov standard.

Premišljeval sem, ali naj ga grem pozdravit. Kaj naj mu rečem? In predvsem – zakaj? Zlati zdaj, ko ni sam? Gotovo se bova še srečala iz oči v oči in se pogovorila. Ne kod zaljubljenca, kot dva moška. Rad bi vedel, ali mu pridem kdaj v misli. Če že pomisli name, ali sem samo nadležen spomin, komplikacija, ki se mu je zgodila?

Pospravil sem svoje stvari in se neopazno izgubil na ulico v smeri, stran od Vaska in njegove družbe. Naenkrat me je zamikalo, da bi se vrnil in zaigral, da sem ga slučajno opazil. Poiskal bi njegov pogled, se mu nasmehnil in mu pomahal. Kako bi se odzval? Nesmisel, popoln nesmisel. Naj mirno živi, kakor si je izbral.

Ko sem se s tem sprijaznil, me je za kratek čas spet zalila teža, stisnilo me je v grlu, v srcu se je oglasila žalost. Hodil sem po ulici s togim vratom in negibnim obrazom, bolj malo sem govoril. Do večera se je žalosti razkadila, trpkost je pa ostala. Ja, ta trpkost je zdaj ves čas v meni. Kadarkoli sem pozoren na svoj notranji svet, jo občutim. Ni močna, ni boleča, ni moteča. Postala je moja, moj spomni nanj. Čisto koristen spomin. Dragocen spomin.

Povzetek? Je že dolgo napisan. Mnogokrat sem ga prebral, poslušal, se tedne nazaj ob njem tudi skremžil. Da, dragi Puškin, dogaja se.

Я вас любил: любовь еще, быть может,
В душе моей угасла не совсем;
Но пусть она вас больше не тревожит;
Я не хочу печалить вас ничем.
Я вас любил безмолвно, безнадежно,
То робостью, то ревностью томим;
Я вас любил так искренно, так нежно,
Как дай вам бог любимой быть другим.

Sem ljubil vas… še vedno bi vas ljubil,
v duši čustvo še zamrlo ni.
Nič več ne bom z ljubeznijo vas plášil,
naj vam srcá prav nič ne obteží.

Sem ljubil vas molče in z nado bežno.
Plah…Trlo me je ljubosumja zlo.
Sem ljubil vas iskreno in tak nežno,
da, Bog, še kdo bi ljubil vas tako.

Biksen

  • Share/Bookmark
 

8 odgovorov na “Kot v romanci; erotična zgodba (6)”

  1. garry  pravi:

    Biksen, kar nas ne ubije, nas bi moralo naredit močnejše!
    Sej nekaj časa traja, ampak ne verjamem, da bi bilo trpljenje večno, sej nisi v peklu!

    Pa ta slikca mislim, bi bila bolj primerna za dva ali tri dele nazaj. K se je dogajalo sredi dne za zastrtimi okni ;-)
    danes bi morala bit ena boleča slika!

  2. biksen  pravi:

    glede slikce se strinjam s teboj. včas mora iztok zelo na hitro zorganizirat, ker ne ve, kaj bo od mene dobil. v tej jari kači je bila najboljša slikca pri štirki (hvala zanjo, iztok).
    v zaključku se trpljenje že razkroji in junak si ne briše več oči.
    ti, a ja v peklu res tako vroče? da se bom vedel obnašat…

  3. garry  pravi:

    Ne vem če, nisem še bil tam! Dante pravi, da je mraz ;-)

  4. biksen  pravi:

    s tem me nisi potolažil. ozebline grdo bolijo.
    bom rajš začel krepostno živet. sej če eno packarijo na teden za glavco napišem, to še ne moret bit tak greh…

  5. glavca glavca  pravi:

    @Biksen, Garry: Sedaj vesta, kateri del zgodbe mi je ostal v spominu. ;) Takrat se mi ta fotka ni zdela primerna zaradi položaja rok stoječega moškega. Iztok K

  6. biksen  pravi:

    iztok, ti si ta prav potrošnik. sploh ne trzneš, če ni AKCIJA. ;)

  7. ihim  pravi:

    Meni pa se zdi nekaj lepega, če slišiš svoje srce. Ko ljubi je lepo, ko trpi čutiš, da je. Tudi to je nekaj in bolečina ti lahko pokaže pot naprej. Se mi zdi, da je najhujše, ko je nemo, da o otopelosti sploh ne govorim.

  8. blaž  pravi:

    boli…

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !