Nemški minister v območju smrti

Številni politiki na Bližnjem vzhodu, ki podpirajo usmrtitve spolnih manjšin, ne bodo več mogli reči, da se ne bi nikoli rokovali z gejem. Med tistimi, ki so pred dvema tednoma sprejeli nemškega zunanjega ministra Guida Westerwelleja, je bil tudi savdski kralj Abdullah, ki sicer ministrov običajno ne sprejema.

[Westerwelle s palestinskim premierjem Salamom Fayyadom novembra lani.]

Westerwellejeve fotografije s politiki iz Savdske Arabije in Jemna, kjer je za homoseksualni spolni odnos zagrožena smrtna kazen, pa so tudi ves pozitivni izid ministrove turneje po Bližnjem vzhodu. Tako vsaj menita Nemška lezbično-gejevska federacija (LSDV) in stranka zelenih, ki sta pričakovali, da se bo minister odločneje zavzel za človekove pravice v teh državah.

Vodja liberalnodemokratske stranke (o katerem smo na Glavci že pisali) je v predvolilni kampanji obljubil, da bo Nemčija pod njegovim vodstvom ukinila pomoč homofobičnim državam. Toda Nemčija, ki je na krizo odgovorila z nižanjem davkov, potrebuje naložbe, zato se je Westerwelle na arabski polotok odpravil s številno delegacijo gospodarstvenikov. Gospodarstvo je bila osrednja tema dvournega pogovora s savdskim kraljem.

Beseda je sicer tekla tudi o človekovih pravicah, a Westerwelle homoseksualnosti ni neposredno omenil. Izrazil je le nasprotovanje smrtni kazni, na kar je savdski princ Sadi al-Faisal odgovoril, da je lahko to področje urejeno le po božjih zakonih. Po mnenju poslanca zelenih, Volkerja Becka, ki je tudi sam istospolno usmerjen, bi moral biti Westerwelle bolj konkreten, prav tako pa bi moral poudariti univerzalnost človekovih pravic.

Predstavnica LSDV, Heike Rampf, pa je dejala, da Westerwelle ni prevzel vloge zaščitnika pravic LGBTIQ-skupnosti niti na mednarodni ravni niti doma. Njegovi liberalni demokrati namreč nasprotujejo izenačitvi istospolnih partnerstev z raznospolnimi, čeprav si prizadevajo za pravice istospolnih parov do posvojitve in sklenitve civilne zveze. Rampfova priznava, da bi Westerwelle povzročil škandal in javnost bi nanj gledala le kot na homoseksualnega politika, če bi na Bližnjem vzhodu neposredno omenil homoseksualnost. »Tako pa je nadaljeval tradicijo drugih zunanjih ministrov – kar zadeva homoseksualnosti je ostal tiho,« je dodala.

[Westerwelle s partnerjem Michaelom Mronzem (desno) in Hansom Dietrichom Genscherjem, enim svojih glavnih svetovalcev. Foto: RP Online.]

Nemška zunanja politika sicer že dlje časa ni prav odločna, ko gre za človekove pravice, in liberalni demokrati so vse od časov, ko je stranko vodil Hans Dietrich Genscher, med glavnimi zagovorniki vzpostavitve odnosov z Iranom. Nemčija je med vsemi državami EU najpomembnejši trgovinski partner Irana. Zaradi slabe regulacije izvoza nemški gigant Siemens npr. iranskemu režimu pomaga nadzirati spletne in telefonske komunikacije političnih nasprotnikov, med katerimi so tudi LGBTIQ-aktivisti. Z iransko vlado sicer poslujejo tudi ThyssenKrupp AG, Mercedes Benz, Linde in MAN, na kar med drugimi opozarja organizacija Stop The Bomb.

Westerwelle se je po Bližnjem podal še na Daljni vzhod, kjer ga je spremljal tudi njegov partner Michael Mronz. Ta se je udeležil uradnega »damskega« programa, med katerim je od ene od vodij japonskega protokola izvedel, da je homoseksualnost na Japonskem sprejeta le med umetniki, v ostali družbi pa je tabu.

Viri: Gay City News, Queer.de1, Queer.de2

Pripravil Domen

  • Share/Bookmark
 

3 odgovorov na “Nemški minister v območju smrti”

  1. simple  pravi:
    3.02.2010 ob 12:35

    Čeprav močno podpiram spoštovanje ČP, sem tukaj na strani Westerwella in mislim, da je ravnal prav, da ni eksplicitno omenjal homoseksualnosti. Osebne okoliščine ministra ne morejo vplivati na zunanjo politiko države. Za izenačitev pravic se lahko zavezma v notranje politični sferi svoje države/ali v EU, če pa gre minister spodbujat gospodarske odnose z drugimi državami pa ne bi smel postati preveč oseben. Se pa strinjam, da EU preveč pogojuje človekove pravice s svojimi gospodarskimi interesi (npr. pri obsodbi kršitev prihaja do dvojnih standardov).

  2. Basl  pravi:
    3.02.2010 ob 18:38

    Bedarija!! Vsak posameznik ni moral vstopiti v politko s svojim prepričanjem, ne s prepričanjem svoje stranke!

  3. Domen  pravi:
    3.02.2010 ob 19:33

    @Simple, Basl: Strinjam se, da človekovih pravic ne bi smeli pogojevati z gospodarskim interesom. Prav tako, da bi moral posameznik v osnovi stati za lastnimi prepričanji, ne prepričanji stranke.
    A oboje je ideal, ki ga je v praksi težko doseči. EU bi potemtakem morala prekiniti odnose ne le z Iranom in Savdsko Arabijo, ampak tudi s Kitajsko in še kakšnimi drugimi državami, ampak te lahko ob Kitajski itak kar zanemarimo. Posameznik, ki bi stal izključno za svojimi prepričanji, pa se ne bi infiltriral v nobeno politično stranko in zagotovo tudi ne bi bil nikoli izvoljen, niti postavljen v nobeno telo.
    Zato mislim, da ni noben big deal, da Westerwelle ni omenil homoseksualnosti. Pravzaprav se že v predvolilni kampanji ni niti skušal pokazati kot nek prvoborec za pravice spolnih manjšin. Bi bilo pa po mojem idealno če bi to storil oz. če Nemčija z državo, kot je Savdska Arabija, sploh ne bi sodelovala. Čeprav se morda kdo ne bo strinjal, češ da bi embargo ustvaril še večji avtoritarizem.

Komentiraj