Dajmo “naši” v Vancouvru!

Prizorišče olimpijskih iger postane globalna vas, v kateri vsaka sodelujoča država dobi svojo hišo. Na letošnjih igrah v Vancouvru pa je tudi hiša, namenjena LGBTIQ-športnikom, njihovim družinam, trenerjem in navijačem.

Pravzaprav sta hiši ponosa dve, ena v obmorskem Vancouvru in druga v 120 kilomterov oddaljenem gorskem Whistlerju, kjer bodo med drugimi tekmovali alpinci in nordijci. LGBTIQ-hiši nudita bar, prenos tekmovanj prek TV-zaslonov in informacije z zvezi z LGBTIQ-sceno. Športnikom, ki se zaradi ogroženosti pred preganjanjem ne bodo hoteli vrniti v domovino, bodo ponudili azil. Poleg tega so razstavili tudi nekaj umetniških stvaritev.

Ena glavnih zanimivosti je gotovo Slapshotolus, bronasti kip golega hokejista. Kanadski umetnik Edmund Haakonson je navdih zanj dobil pri Mironovem kipu metalca diska. Organizatorji hiše ponosa v kipu vidijo prispodobo človeka, ki živi plemenite vrednote in nima česa skrivati. Haakonson pa je povedal, da kip simbolizira življenje. Antična umetnost je resna stvar, prav tako za Kanadčane tudi hokej, po drugi strani pa podoba hokejista, ki ima le drsalke, rokavice in čedalo, vključuje absurdnost.

KDO BO PO HIŠI PONOSA TEKAL KAR V COPATIH?
Morda katera od outiranih športnic med udeleženkami iger, ki jih je po štetju portala AfterEllen.com natanko štiri. To so nizozemska hitrostna drsalka Ireen Würst, ki bo na 3.000 metrov branila zlato iz Torina; konkurentka Petre Majdič, norveška smučarska tekačica Vibeke Skofterud; ter hokejistki Sarah Villancourt iz Kanade in Erika Holst s Švedske.

Izplen sicer ni slab, če tokratne igre, na katerih bo nastopalo 2.635 športnic in športnikov, primerjamo s tistimi v Pekingu. Tam je bilo med 10.708 tekmovalci in tekmovalkami deset outiranih, od tega en gej. No, je pa zato Matthew Mitcham (spodaj na hrbtu svojega Lachlana) toliko bolj uspešno prevzel vse breme in v skokih v vodo rešil našo čast.

Švicarski Sportal.ch je sicer pred dobrim tednom poročal, da švedsko smučarko Anjo Pärson od Val d’Isera naprej na tekmah redno spremlja partnerka, mlada mamica z otrokom. Anjo so v St. Moritzu videli, ko je pomagala potiskati otroški vožiček, zaljubljenki pa sta se na prizoriščih tekem že večkrat držali za roke. Zmagovalka 41 preizkušenj za svetovni pokal, sedemkratna svetovna prvakinja in branilka olimpijskega naslova v slalomu sicer zavrača vprašanja o zasebnem življenju.

Ameriški mediji bi na vsak način radi outirali tudi umetnostnega drsalca Johnnyja Weirja, trikratnega ameriškega prvaka in dobitnika bronaste medalje na svetovnem prvenstvu pred dvema letoma. Toda Weir je na neposredno vprašanje o spolni usmerjenosti odgovoril: »Obstaja nekaj stvari, ki jih ohranjam svete: svoje drugo osebno ime, s kom spim in katero vlažilno kremo za roke uporabljam.«

DRSANJE NAJ BO MOŽAT ŠPORT!
Weir je sicer v zadnjem času prah dvigoval tudi s svojo opravo. Aktivisti za pravice živali so dosegli, da je pravo krzno na kostumu zamenjal z umetnim.

Precej perja se je dvigovalo tudi okoli kostumov kanadskih drsalcev. Ti na domačih igrah ne bodo smeli imeti na sebi – perja. Poleg tega njihovi kostumi tudi ne bodo smeli biti nagubani, je maja lani odločila kanadska drsalna zveza. Odločitev so utemeljili s tem, da se drsalci lahko oddaljijo od svojega nastopa, če preveč leti z njih. Predstavnica zveze je izjavila, da  morajo drsalci izgledati bolj čvrsti. S tem je dvignila veliko perja v LGBTIQ-skupnosti, ki je drsalno zvezo obtožila homofobije. Na stran kanadske zveze se je postavil tudi dvakratni dobitnik olimpijske medalje, nekdanji drsalec Elvis Stojko, ki je dejal: »Če si preveč čustven, feminilen in nežen – to ni moško drsanje. To ni moško drsanje, v redu? Moško drsanje je zmogljivost, moč, možatost, ostrina in jasnost gibanja, interpretacija glasbe.« Se bojijo, da bi se kakšen drsalec pojavil v takšni opravi kot tale na desni?

PRVI OUTIRANI KANADSKI ŠPORTNIK
Za konec nazaj v hišo ponosa: obiskovalci bodo v njej lahko videli Marka Tewksburyja, ki je leta v Barceloni postal olimpijski prvak v plavanju na 100 metrov hrbtno, s čimer je prislužil tudi naslov najboljšega kanadskega športnika v letu 1992. Tewksbury, ki bo častni gost LGBTIQ-hiše, je v svoji karieri z reprezentančno štafeto osvojil še srebrno in bronasto olimpijsko odličje.

Po končani športni poti se je zaposlil v Mednarodnem olimpijskem komiteju (MOK), kjer je bil predstavnik športnikov. Leta 1998 je MOK obtožil koruptivnega delovanja in odstopil. Le nekaj mesecev pozneje je izbruhnil škandal, da naj bi Salt Lake City s podkupninami dobil igre leta 2002. To se je kasneje izkazalo za resnično, Tewksbury pa je postal ugleden kritik MOK-a.

Decembra istega leta je kot prvi kanadski športnik sam javno povedal, da je gej. Postal je tudi LGBTIQ-aktivist in bil sopredsednik odbora LGBTIQ-olimpijade World Outgames v Montrealu leta 2006. Tewksbury je prav tako tudi član upravnega odbora neprofitne organizacije Gay and Lesbian Athletic Fundation, ki si prizadeva za večjo vključenost in vidnost LGBTIQ-atletov v profesionalnem, amaterskem in rekreativnem športu.

Domen

  • Share/Bookmark
 

2 odgovorov na “Dajmo “naši” v Vancouvru!”

  1. Axis  pravi:

    Kolikor mi je znano, je Kanada zelo “gay friendly” država.

    Sicer pa nekaj “off topic”! Zakaj zmeraj govorite o nekakšnem ponosu, kot da si ponosen, ker si gey? Oprostite, ampak zdi se mi trapasto, kot tisti neumni američani, ki ves čas trobijo “proud to be American”. OK, sem Slovenec, pa zato prav nič ponosen, ker sem se pač tak rodil. Sebi štejem v čast, kar sem sam ustvaril in ne kar sem pridobil. Zato, bi prosil, če mi lahko kdo razloži, zakaj “pride”, saj se s spolno usmerjenostjo rodiš? Pa brez zamere, prosim.

  2. Domen  pravi:

    Axis, ne gre za ponos v smislu: imam rjave oči, imam dolge lase … Gre za ponos v smislu, da lastnost biti gej ali katerekoli spolne usmerjenosti ni zgolj kot neka uporabljena žvečilka, ponesreči prilepljena na podplat, zaradi katere osebe ne smemo obsojati. Pač pa je biti gej OK, kul, super in te lastnosti ni treba skrivati, niti je ne bi spremenil, tudi če bi jo lahko, ker za to ni nobene potrebe.

    Ker ima »biti ponosen« ta pomen, ki sem ga opisal, v osebnem življenju (govorim zase) še nisem rekel prijatelju, da sem ponosen, da sem gej. Pač sem komu razložil, da sem povsem zadovoljen s sabo in da si glede tega ne želim nobene spremembe.
    Parade ponosa in tovrstne zadeve, med katerimi je po novem tudi olimpijska hiša ponosa, pa poudarjajo besedo »ponos«, ker se uporabljajo v drugem, javnem diskurzu, kjer različne spolne usmerjenosti še zdaleč niso enakopravno sprejete.
    To se vidi tudi v tem, da vse tako motijo parade ponosa ali pa stavek »Ponosen sem, da sem gej«. Medtem pa za Američane, Francoze ali kakšen drug “preponosen” narod preprosto zamahnejo z roko, češ, mah smotani Američani/Francozi. Vendar zato še nikogar pretepejo, ne popljuvajo ali pišejo na forumih celih nagnusnih romanov o tem.
    Ko bo družba ne bo imela več psihofizičnih izpadov tudi, ko se ji bo zdela parada spolnih manjšin pač patetična, ko se spolnim manjšinam ne bo na vsakem koraku načrtno vsiljevala heteronormativnost, potem se najbrž ne bo več poudarjalo »Ponosen sem, da sem …«.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !