Tretji, četrti, deseti ali petintrideseti spol?

Na Otoku se vsak drugi dan rodi otrok, ki mu zdravniki takoj po rojstvu ne morejo jasno določiti spola. Tak je eden na 4.000 novorojenčkov.

Interseksualnost so proučevali že zdravniki viktorijanske dobe, ki so osebe, katerih telesne značilnosti niso spadale le v »moško« ali »žensko« kategorijo, označili za hermafrodite. Izraz je danes prepovedan, ne le zaradi žaljivosti, ampak tudi zaradi neustreznosti. Interseksualna oseba se namreč ne rodi nujno z enako razvitimi moškimi in ženskimi spolnimi organi, ampak je situacija v večini primerov kompleksnejša, nedoločljiva v smislu diferenciacije na »moško« in »žensko«.

V 60. letih prejšnjega stoletja so začeli neobičajne genitalije operativno spreminjati tako, da so posameznika ustvarili po podobi »moškega« oz. »ženske«. Ameriški zdravnik John Money je takrat zaslovel s predstavitvijo primera John/Joan. Šlo je za poseg na dečku, ki so mu pri obrezovanju izmaličili penis, dr. Money pa mu je po »logiki« da je lažje napraviti luknjo kot kol (»make a hole rather than build a pole«) napravil ženski spolni organ. Dr. Money je z opisovanjem, da je Joan zdaj srečno dekle, v medicino zakoreninil prepričanje, da posameznik prevzame spolno identiteto glede na svoje spolne organe. To prepričanje je ostalo zasidrano vse do konca 20. stoletja.

Leta 1997 se je Joan predstavil javnosti. Pravzaprav ni bil več Joan, ampak John oz. David, saj je – kakor hitro je to bilo možno – prevzel nazaj moško spolno identiteto. Njegovo otroštvo še zdaleč ni bilo srečno, ampak polno samospraševanj. Zaradi hormonske terapije sicer ni bil poraščen, prav tako je imel prsi, vendar se je zmeraj obnašal bolj deško in slutil je, da je v nečem drugačen od svojih vrstnic. Pri štirinajstih letih so mu končno povedali resnico in kasneje se je spet podvrgel hormonski terapiji ter postal moški. Operacija je psihično uničila njega in njegovo družino; leta 2004 je storil samomor. (O tragični zgodbi Davida Reimerja je na Kvarkadabri pisali že Sašo Dolenc.)

Po več desetletjih rutinskega ravnanja z interseksualnimi dojenčki, ki so jih avtomatsko operativno »normalizirali«, so se v aktivističnih krogih začele pojavljati zahteve, da naj se interseksualnih otrok ob rojstvu ne operira, temveč se jim pusti možnost, da se v odraslosti sami odločijo o morebitnih operativnih spremembah.

Pionir takšnega, drugačnega obravnavanja interseksualnih otrok je postal britanski zdravstveni sistem. Sarah Creighton z University College Hospital je opravila prvo raziskavo, ki je primerjala interseksualne otroke z njihovimi vrstniki, ki so jim ob rojstvu genitalije operativno spremenili. Izsledki, objavljeni v medicinski reviji The Lancet, so pokazali, da so neoperirani otroci odraščali povsem normalno, vsekakor pa bolje od operiranih.

Ko starši vprašajo, ali so dobili fantka ali punčko, jim najprej odkrito povedo, da niso prepričani, ker otroku spola ni mogoče preprosto določiti. Nato opravijo podroben pregled in genetsko preiskavo, na podlagi katerih otroku sicer določijo spol, vendar starše skušajo prepričati, naj se ne določijo za operacijo, saj po njej ni več vrnitve nazaj. Odločanje o telesu naj raje prepustijo otroku, ko bo dovolj star.

[Foto: Sarah Gronert. Nemška tenisačica je bila rojena tako z moškimi kot ženskimi značilnostmi fenotipa. Pri 19. letih je opravila operativni poseg in zdaj lahko nastopa v ženski konkurenci. Trenutno je 254. tenisačica na svetovni lestvici WTA.]

Ker preiskave, na podlagi katerih uradno določijo otrokov spol, trajajo tudi več tednov, je staršem lahko zelo težko. Znanci jih sprašujejo, kako je otroku ime, oni pa ne želijo govoriti o tem, saj se bojijo, da bodo otroka zasmehovali. Raziskava iz leta 2006 je pokazala, da je bilo 95 odstotkov staršev takih otrok izjemno zaskrbljenih in da jim ni bilo lahko o tem govoriti s prijatelji in sorodniki.

Spol je namreč stvar, s katero smo ljudje obsedeni, zato na tem področju ne sme priti do nobenih odstopanj, meni profesor Adam Balen iz splošne klinike v Leedsu. Po njegovem družba ni dovolj odprta za vse variacije, ki lahko nastanejo v razvoju. Teh variacij je še več, če ne upoštevamo le neobičajne genitalije, ki so vidne navzven, ampak tudi subtilnejše oblike. Najpogosteje gre za umanjkanje rodil pri osebah z ženskimi genitalijami ali pa neobičajno kombinacijo kromosomske slike in genitalij.

[Foto: Caster Semenya. Južnoafriška atletinja je lani postala svetovna prvakinja v teku na 800 metrov. Po zmagi so se pojavile govorice, da je moški. Na zahtevo svetovne atletske zveze je morala opraviti test spola. Ta je pokazal, da ima Semenya nekatere telesne značilnosti, ki jih medicina pripisuje moškemu spolu. Zveza ji je dovolila obdržati medaljo, vendar Semenya od takrat ne nastopa.]

»Kako ste določili svoj spol? Je določen s spolnimi kromosomi? Ne vedno. S spolnimi hormoni? Ni nujno. Torej kako?« je provokativen profesor Balen. Ravno to, da je pri spolu toliko različnih komponent, ne le zunanja, torej genitalije, je argument v prid temu, da se interseksualnih otrok po rojstvu ne operira.

Generacija britanskih interseksualnih otrok, ki zdaj prihaja v puberteto, bo kmalu prva generacija, ki bo imela sama možnost odločanja o tem, ali želijo operativno spremembo in kakšno. V tem obdobju dobivajo vse potrebne informacije, razlaga Creightonova. Ali je ta pristop pravi, bomo od prve večje generacije neoperiranih otrok lahko zagotovo izvedeli šele čez nekaj let. Vse pa kaže, da je pristop pravi, kar potrjujejo tudi izkušnje tistih pripadnikov prejšnjih generacij, ki so operaciji ubežali po naključju, zaključi avtor članka.

Za konec navede še primer 45-letne Sophie. Njenim staršem zdravniki po rojstvu niso hoteli povedati skoraj ničesar. Rekli so le, da morajo nekaj popraviti. Prva tri leta njenega življenja so jo vzgajali kot fanta. Zdaj živi oz. obstaja, kakor pravi sama, kot ženska in se bori za pravice interseksualnih otrok o lastnem odločanju. Ko jo novinar vpraša, ali je genetsko torej ženska, odgovori: »Jaz sem genetsko jaz.«

Po članku iz The Timesa priredil Domen

*Preberite še zanimiv prispevek na spletni strani Narobe, ki govori tudi o pristopu slovenske medicine do interseksualnosti.

  • Share/Bookmark
 

6 odgovorov na “Tretji, četrti, deseti ali petintrideseti spol?”

  1. glavca glavca  pravi:

    Odličen in zelo zanimiv prispevek! Vesel sem, da se časi spreminjajo. Sicer počasi, a se. O zdravniku Johnu Moneyu sem že bral. Želel bi si, da se tudi zdravniki soočijo s svojo strokovno zgodovino in se iz nje kaj naučijo.

    Matej G

  2. Mirč  pravi:

    »Jaz sem genetsko jaz.«

    Odlično, bolje ne bi mogla odgovoriti.

  3. Domen  pravi:

    @Matej: Hvala za pohvalo. Časi se pa res spreminjajo poČASI.
    @Mirč: Kajneda? Pritrjujem! :)
    Mimogrede, na nekem blogu sem zasledil tale rek, ki se mi zdi tudi odličen: “Moški so z Marsa, ženske z Venere, jaz sem pa z Zemlje.”

  4. Grablje  pravi:

    Mene pa nekaj zanima: kako vzgajajo takšne intresekusalne otroke? Dokler si torej sami ne izberejo spola? Kakšna imena jim dajejo? Ali uporabljajo zaimek he ali she in kako je z okolico ter v šoli? Najbrž je ne ogovarjajo z “one” oz. it. :/

    Ali jim kupujejo enkrat kiklce, drugič hlače ali samo hlače ipd.? Ne zdi se mi namreč tako lahko rečt, da na otroka ne boš vplival spolsko.

  5. Grablje  pravi:

    Pozabila dopisat …

    Ne zdi se mi namreč tako lahko rečt, da na otroka ne boš vplival spolsko.

    … dokler se sami ne odločijo, kako se bolje počutijo.

  6. Domen  pravi:

    Starši jih ponavadi vzgajajo kot dečke/deklice, odvisno od tega, kateri od obeh edinih zakoreninjenih spolov je otroku po njihovi presoji in presoji zdravnikov bližje. Seveda pa morajo biti dovzetni za spremembo, če otrok pri nekaj letih začne izkazovati identifikacijo, bližjo drugemu spolu, kot so sprva predvidevali.
    Obstajajo primeri, ko so starši že npr. pri šestih letih začeli otroka namesto kot dečka obravnavati kot deklico ali obratno (ne govorim le za interspolne, ampak tudi za transspolne primere), David Reimer pa je npr. spolno identiteto v celoti zamenjal v poznih najstniških letih.

    Ne, zaimka “it” prav gotovo ne uporabljajo.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !