Najlepša barva je … ROZA!

Konec lanskega leta je že kazalo, da so se zime poslovile od naših krajev. Na tisto prednovoletno deževje mislilm. Skoraj depresiven sem obiral okoliške hribčke in prihajal domov ves blaten in namočen. Premagal pa me je firbec, pa smo se triperesna deteljica zmenili, da gremo pogledat na Notranjsko. Tja, kjer sem se poleti preganjal s kolesom. Tja, kjer so bila drevesa na Planinskem polju do vratu v vodi. Da bi videli Cerkniško jezero od zgoraj smo se zmenili, da osvojimo Slivnico.

Kljub temu, da takrat noč zagrne dan že takorekoč sredi dneva, smo se odločili, da jo mahnemo popoldne, po kosilu. Ob enih popoldne sem se dobesedno obesil na zaspančkov domači zvonec. Enkrat, dvakrat… pa nič. Le kaj hudega se je zgodilo? Nič! Me je kmalu poklical. Sem ga zbudil, je še spal. Je revež ob štirih prišel iz 4ke.

Od Cerknice navzgor smo hodili po blatni, spolzki stezi. Kasneje že sneženi. Vlažni mraz nam je šel do kosti. Na sosednjem bregu je nekdo z ravnilom zarisal črto, do katere sme zapasti sneg. Ko smo se že poslovili od vrha, se je začela predstava, ki je kar nismo hoteli zapustiti. Na zahodu se je začelo jasniti. Nebo je dobivalo barvo in obliko. In podobo v jezerskem zrcalu. Snel sem rokavice in s fotoaparatom škljocal, pa spet škljocal… Zanohtalo se mi je. Zaspančka sem objel in stisnil k sebi in ga poljubil. Njegova zasluga je bila, da smo bili tako pozni in doživeli minljive oblike in barve večnega neba. Nekakšno darilo na predvečer mojega rojstnega dne. Do avta smo pritavali, skoraj pritipali v temi.

Po novem letu sem se po dolgem času spet pridružil hribolazništvu z OIS skupino. Šli naj bi na Veliki Javornik. Na poti iz Ljubljane proti Tržiču smo se ustavili na kavici. Močno je snežilo. Nekaj nergačev nas je že cincalo, kaj ko bi šli kam bliže, niže… Pa sta bila pobudnika, organizatorja, simpatičen parček, trdno odločena, da gresta tja gor, mi pa naj gremo kamor hočemo… Pa smo šli. Tja gor. Vsi. V Lomu pod Storžičem se je začelo odpirati nebo.

Sonce je še bolj obelilo že tako povsem bele smreke. Sem bil vesel, da smo ju poslušali. Hodili smo po deviškem snegu. Pod vrhom so turni smučarji in deskarji razdevičili sneženi breg. Ali pa, kot da bi ga kleklarica kozarček spila in vozlala snežne brazde – niti.

Naslednji vikend smo spet hoteli objeti sonce. Že dolgo smo se odpravljali na Dovško babo. Na tisto babo, na katero se je zleknil Joža Čop in izjavil baje nekako takole: “Ležal sem na Dovški babi in skozi Luknjo gledal v Zadnjico”. Smo se hoteli prepričati.

Megle kar nismo in nismo mogli prebiti. Ko pa smo jo pustili doli za seboj smo se lahko prepričali, da je imel tisti Joža prav. Skozi Luknjo se vidi naravnost v Zadnjico oziroma na Zadnjiški ozebnik.
Ko smo se bližali koči na Dovški rožci, smo se malo zabodeno spogledali. Pred kočo smo se srečali z istima prijateljema od prejšnjega tedna. Če bi se zmenili, nam ne bi ratalo. Je bila nato družba še bolj pisana in vesela.

Na vrhu je bilo skoraj poletno toplo. Poleg razgleda z vrha je skromna malica na vrhu vedno stvar nekakšnega prestiža. Kar težko smo se potopili nazaj dol v megleno morje. Ampak ne pretežko, ker smo se zmenili, da se v oštariji v Kranjski gori še malo podpremo. In smo se. Natakarica je bila precej hudomušna, mi pa tudi.

V zadnjem tednu sva spet samotarila na Pokljuki. Tri dni sonca, tri dni snega. Muzika, knjiga… V sončnih dneh sva se vrnila, kot že tolikokrat doslej, na Zajamnike, na Mrežce, na Viševnik. Zaradi nevarnosti plazov nisva oblezla vsega, kar sva si želela.
V dneh, ko je naletaval sneg, ki vsaj malo nekako zaduši ves nepotrebni vsakodnevni hrup, so bili tudi najini koraki tihi. Sprehajala sva se po poteh pokljuških gozdov. Nisva našla konca teh poti. Zato se bova drugo leto spet vrnila, pa spet, pa spet… do konca…

Ikarus

  • Share/Bookmark
 

12 odgovorov na “Najlepša barva je … ROZA!”

  1. jaka  pravi:

    Zelo lepe fotke. Nisem si mislil, da bom to napisal, a res imaš prav: najlepša barva je roza! :D Lepi pa sta tudi bela in modra. Ali greš tudi do katerih zmrznjenih slapov?

  2. Domen  pravi:

    Lepe slike. Mi je kar žal, da ne morem z vami. ;)

  3. Anonimnež  pravi:

    @jaka,

    ja no, vsaka barva je lepa po svoje. Tudi odvisno od trenutka. Če se zaljubiš, ko gledaš morje, potem ti bo najlepša barva, vsaj za nekaj časa, modra… Do trenutka, ko se boš zaljubil na zelenem majskem travniku.
    Do kakšnega zamrznjenega slapa letos nisem šel.
    Ne vem sicer, al misliš jih gledat al po njih plezat.
    Zelo lepi slapovi oz zavese oz ledene sveče so ponavadi tale čas v Koritih mostnice. Bo treba jit pogledat. Fleten, izi izlet iz Stare fužine v bohinjskem koncu.

    @Domen
    Bom še kdaj poskrbel zate v tem smislu, da kdaj kaj na blog pošljem :)

  4. ikarus  pravi:

    Ups, tale anonimnež sem bil jaz, Ikarus

  5. biksen  pravi:

    o, ikarus, to je kot sladoled, tri kugle v en kornet!

  6. ihim  pravi:

    Sploh se ne rabiš potpisat. Lepo, da si nas spet razveseliul. Če je roza najboljša ne vem, prej podpišem tisto kar si napisal v odgovor Jaki. Na tvojih fotkah pa roza res lepo žari.

  7. Grablje  pravi:

    Ah, prekrasne fotografije – s katerim slikaš? Res, kapo dol.

    Pa tudi opis mi je všeč, kar padem v tekst in si želim, da bi bila tam … oh, ta PMS! :D

  8. ikarus  pravi:

    @biksen
    Ja, lep letošnji naravni sladoled.
    Čeprav težko čakam, da v dolini zacingljajo zvončki in spravim kolo na svetlo.

    @ihim
    Ja moj stil pač. Tista roza na prvi sliki je bila v živo res “famozna”.

    @grablje
    Slikam z nič posebnim: Canon, PowerShot G9.
    Ja, v mojih tekstih je zmerom mal romantike…
    Na svoji moški koži večkrat občutim tale PMS, k sreči malo časa traja. Takrat jo najraje kar stran pobrišem…, hehe

  9. Grablje  pravi:

    Sem šla čekirat to fotografsko čudo :)

    A si pri 1. sliki uporabil kako posebno funkcijo, da si ujel “rdečico” v ozadju? Ne vem, kak filter ali drug način slikanja, da si dobi tako intenzivne barve?

    Očitno imaš srečno fotografsko roko ;)

    Kako zahtevne pa so kej takšne ture, ki jih tu gor opisuješ?

  10. ikarus  pravi:

    @grablje

    Nobenih filtrov ne uporabljam, nič ne retuširam oz računalniško obdelam.
    Sem popoln amater.

    Na prvi sliki je bila ena taka čarobna naravna svetloba, da je še nisem doživel oz videl.
    Gor smo šli še v megli oz oblakih, potem se je pa vsa tista vlaga začela nekako topiti, dobivati barvo.

    Če le ne pozabim, skoraj povsod vzamem aparat s seboj, čeprav nič ne pričakujem.
    Včasih me je npr tudi na poti v službo (ko sem se vozil na Jesenice), ko nisem imel fotoaparata s seboj, presenetila posebna svetloba nad kuliso Julijcev…

    Tura na Slivnico je bila mala popoldanska šala: dobro urico iz Cerknice do vrha.
    Na veliki Javornik smo iz kamnoloma nad Lomom pod Storžičem hodili kakšne tri ure gor, zelo na izi, pa dve uri dol.
    Na Dovško babo smo iz Dovjega hodili kakšni dve uri in pol, dol je šlo pa po snegu zelo hitro, kakšno urico.
    Na Viševnik je z Rudnega polja kakšni dve urici gor.

    Glavno pa je, da ne hitimo.
    Se vedno ustavljamo, kakšno rečemo, popijemo in se razledujemo in opazujemo.
    Smo si vsi trije v tem zelo podobni.
    Edino zaspančka je zeeeelo težko spraviti iz postelje.

    Če Iztoku zaupaš svoj mail, on pa meni, ti lahko, vsaj prvo slikco, pošljem v “naravni” velikosti.

  11. nish  pravi:

    Ok…si bom zdaj tole tvojo zimo natlačila v žepe in bom preživela pomladno histerijo.
    /še vedno so fajni, ti tvoji potopisi.)

  12. ikarus  pravi:

    @nish
    Danes smo si triperesna deteljica tlačili sneg v žepe, smo šli na Mrežce – s Pokljuke. Ponekod, izven uhojene steze (če jih ne bi imel toliko, let namreč, kot jih imam, bi rekel mladost je norost)se nam je udiralo do popka. Če ne bi imel zadrge na žepih, za zaprtega šlica, haha…
    Pa v soboto, ko bo lepo vreme, spet kam.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !