Midnight snacks

Takole je z dvigali, nikoli jih nisem maral. Na splošno se mi zdi, da majhni prostori od mene terjajo veliko več zrelosti, kot je premorem. Klinični ima šest nadstropij, nadebudne študente nas pošiljajo levo in desno, kakor se jim pač zdi oziroma vsakič, ko je kakšni najstnici na ginekologiji nerodno, da bi pregledu prisostvoval še včeraj najstnik, jutri zdravnik. Pomeni vsaj šestkrat na dan v dvigalo in ven. Začne se že pri samem pritisku na gumb, nepotrpežljiv kot znam biti, mi gre na živce že to, da moram čakati, da se kovinska kletka deux ex machina pridrsa in blagohotno odpre vrata. Je del sekunde, v katerem začutim strahospoštovanje do mrzkega prostora, bolj ali manj natlačenega z ljudmi in medicinskim ropotovjem.

Pritličje, sem še sam, na srečo. Small talk s kolegi iz prejšnjih letnikov in merjenje pogledov z mladimi sestrami praktikantkami, s katerimi itak nimam razčiščenih odnosov in visimo nekje med medsebojnim spoštovanjem in profesionalno aroganco, me ne spravi v dobro voljo. Skupaj z lučko za prvo nadstropje zazvoni telefon.
- Chou, kje si?
- V dvigalu, šibam na vaje.
- Oki, poslušaj, greva zvečer k Luku in potem malo ven?

2. nadstropje. K Luku in zvečer malo ven? Rekel sem mu, da sem totalno preokupiran z izpitom in zaključevanjem vaj. A bi me lahko vsaj enkrat ne dražil s povabili na žur, kadar res ne morem? Vrata se odprejo in noter prikoraka sestra praktikantka.
- Em, sem ti rekel, da ne morem do konc tedna, jutri imam dopoldne vaje in že danes sem nenaspan, pa naslednji teden..
- Ja, ja izpit naslednji teden.
Zoprn glas dobi. Prepričan sem, da stiska ustnice.
- Pa kaj, ja ja, veš, da mam polno glavo vsega.
- Ma ti maš polno glavo vsega 320 dni na leto, a ne morva vsaj enkrat it normalno ven čez teden, tako kot vsi ostali, ki so pod 35.

3. nadstropje. Mater, je vztrajen, mimogrede danes nisem spal, ker je on do treh zjutraj v postelji tolkel po blesavem leptopu.
- Jan, izpit. Saj veš kaj je to, tisto, kar si ti že pozabil. Ko te nekdo nekaj vpraša in moraš odgovoriti, pravilno, drugače junija dr*** debele knjige.
- Pa dej vbij si že v glavo, da ne moreš bit stalno nevrotičen zarad faksa no. Včasih lahk tut padeš.

4. nadstropje. V glavi mi začne nabijati pritisk, najraje bi začel vpiti nanj, pa mi družba mlade sestre praktikantke, ki me že čudno gleda, to preprečuje. V nekem trenutku ga imam popolnoma dosti in iščem samo še način, kako ga zdramiti iz te njegove preklete nonšalantnosti do vsega in vseh, ki tu in tam pokažejo jasne ambicije.
- Pa kaj, a zdej bi rad, da padem, a?
- Pa ne no, samo hotu sm..
- Mater Jan, ta letnik moram narest, že itak sem vpisan pogojno, jst ne morem domov pa rečt starim, da ponavljam, ker me ne bojo potrepljali po ramenu, ja sine, saj razumemo, za razliko od tvoje vladne palače, kjer te vsakič čakajo kot..
- No super, pa smo spet pri starših. Peter, poslušej me, prosim..

5. nadstropje, tamala se končno spoka iz dvigala, hitro skočim ven in dam papirje sprejemni sestri, dvigalo na poti nazaj še ravno ujamem, olajšan, da sem spet sam, začnem konkretno sikati.
- Kakšne veze ima to s starši?
- Chou, hotu sm rečt samo, da si dej malo miru.
- Kakšen mir, a ti veš kakšen mir je predelati sto strani v eni noči? Ne pomaga, če ti zunaj žuraš.
- Pa saj, torej žuraj z mano. Hotu sem samo rečt, da ni nič narobe, če občasno malo odklopiš. Nihče te ne bo pojedu, starši te ne bodo imeli raje in jst bom še vedno tu, površen, lahko jemajoč stvari in pripravljen lubčkati se s tabo do onemoglosti pred tvojo mamo.

4. nadstropje. Njegov glas je spet miren. Ne vem, kaj me bolj dotolče, njegova mirnost ali dejstvo, da se je vedno pripravljen posmehovati svojim karakternim lastnostim. Nenadoma imam dosti vsega in mi gre samo še na jok.
- Ja, ja.. Poslušej, te pokličem nazaj, prav?

Ne odgovori, prekine. Z dvigalom drsiva navzdol. V ogledalu se ne prepoznam, gledam mladega moškega v srednjih dvajsetih, v beli uniformi, na pol nasikanega, na pol žalostnega. Nadstropja naju na poti ne ustavljajo, nekje med drugim in prvim nadstropjem zavzdihnem in pomislim na Jana, ki je nekoč v avtu pred našo hišo vztrajal pri mečkanju, ker je videl, da naju čez okno gleda ne preveč navdušena mama. Jaz je nisem videl in sem bil samo zadovoljen s toplino njegovih ustnic. Prižge se lučka za pritličje in vrata se odprejo. Izstopim in zamežikam v profesorja, ki se skoraj zaleti vame.
Ne oglasi se takoj.
- Ja?
- Jan, se dobiva ob pol desetih kar pri Luku, prav?
- A potem se ne boš..

Še preden konča, odložim. Sitnost, izpite, vaje, samonarisana pričakovanja drugih stlačim na prazen voziček in pošljem v dvigalo, proti porodnišnici se odpravim peš.

Borin

  • Share/Bookmark
 

11 odgovorov na “Midnight snacks”

  1. Gaber  pravi:

    Lifti v KC. Jao. Včasih čakal uro. In več. Hitreje bi bil peš. :P Tipčki v štumfkih. Bombažnih. Belih, sivih, modrih. Vzorec. Brez vzorca. Cokle, krokski. Precum. ;) Jp. Pridno se uči. Jaz padam na pridne. Markich ve. Čimo tudi. ;) Am. Pomoje ti pišeš vedno bolj resnično. :P Jan še vedno vodi. :P

  2. ihim  pravi:

    Vem, težko je a mislim, da si naredil prav. Tudi živeti je treba, da si ne boš kasneje očital. Tudi mladost se res ne vrne več.

  3. Grablje  pravi:

    Spet aktualna tema (zame) :)

    Jebeno je najt neko ravnovesje med študijem oz. naporno službo in vezo. Je mičken lažje, če živita skupaj. Če veš, da je nekaj predhodno, je potem lažje drugemu stisnit zobe … samo, kaj, ko začasne stvari trajajo najdlje! :/

    Dobro je, da se pustiš kdaj pa kdaj (pa čeprav je to 1x mesečno) zvlečt ven, iz 4 sten, in mal zamenjat okolje (pa čeprav je to nekaj tako banalnega, kot plesišče ali kino). Potem lažje prenašaš pritiske ostalih dni in vseeno nekaj narediš za vezo, čeprav so trenutno prioritetne druge stvari.

    Saj veš, ohranjat je treba bližino med partnerjema – tebi pa koristi, da malo sprostiš misli in telo – te napolni z energijo. Vse je krožni proces.

    Drži se pa izkoristi(ta) kdaj sončne toplejše dneve za skok v naravo, pa čeprav za uro, dve. Se splača.

  4. glavca glavca  pravi:

    Prima razvijaš zgodbo. :D Za kratek čas sem imel mlajšega fanta, ki je bil že zaposlen. Jaz pa sem bil študent. Sva se tudi precej težko usklajevala, ker je imel zelo določen in strog delavnik. In ni razumel, da je včasih treba študirati dan in noč. Matej G

  5. mink  pravi:

    8. UKC LJ ima 8 nadstropij :) No, za mariborskega ne vem…

  6. Borin  pravi:

    @Gaber: Še enkrat: med avtorji in junaki – usodna naveza ;) . Jan bi ti strl srce in vedno nosi samo čre nogavice! Drži se.
    @ihim: Jap, tudi po mojem je Peter naredil prav, tako bi naredil sam. Osebno mi je ptav tako težko zavzeti distanco do cilj.. Gre tebi dobro?
    @Grablje: Res je, verjetno je lažje, če živiš skupaj, samo na tej točki še nisem. Razumem pa njun problem, zato pišem o njem, izpitno obdobje je in mi je stvar blizu. Tako kot sem napisal Ihimu, poskušam si privzgojiti neki distanco do cilja in se vmes prepustiti “banalnim” rečem. In popolnoma zadovoljen sem, da mi moj dečko to omogoča. Ambicioznost ni slaba, samo v pravih dozah, torej je catch spet v ravnotežju, kot praviš :) . Drži se.
    @Matej G: Misliš, da bi ti zdaj na njegovem mestu bolje razumel? Samo sprašujem, ker se mi zdi zanimivo vživljati se v vloge (ne opravičevati dejanj, besed..)? :)
    @mink: Res je, ima osem nadstropij, haha, toliko huje za Petra. MAriborski jih ima tudi več in tudi bolj prijazne sestre.

  7. markich  pravi:

    Ah, nostalgija…debele knjige in neprespane noči…včasih zaradi študija, včasih zaradi…in čakanje, da bo tega končno konec, ker potem bo vse drugače…pa seveda ni in se ne neha… :)
    Mariborski klinični center ima več stavb. Kirurška stolpnica ima 14 nadstropij. In hitrejša dvigala.

  8. Grablje  pravi:

    Jesus guys, ne o stopnicah no!!

  9. ihim  pravi:

    Oprosti ker sem te poistovetil s tvojim junakom. Sem si očitno naredil napačno predstavo. Sicer pa hvala za vprašanje. Ne vem sicer v kakšnem smislu misliš a menda gre.

  10. Borin  pravi:

    Markich, fino, ti pa res znaš dat spodbudo ;) .
    Ihim, v takšnem smislu ja :)

  11. markich  pravi:

    @Borin: Ah…povej Petru, da vse ni tako črno. Pravzaprav je precej fino in ko se sprijazniš s tem, da se vsega naenkrat pač ne da in bo treba iti po vrsti, ostalo bo pa počakalo do naslednjič, se življenje razsvetli :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !