Midnight snacks

Telefon zvoni že tretjič. Zavzdihnem. Pogledam čez okno. Zunaj je vlažno, temno zelena počasi prihaja na plan, pomešana s sivino asfalta. Če se res potrudim, mi uspe spregledati različno pisane avte. Danes ne spadajo v mojo idejo pogleda čez okno, samo temno zeleno in sivo sprejmem, vse ostalo je čisto ogrožanje veltšmerca. Telefon zvoni že tretjič, stojim med april napovedujočimi barvami, vlago in melodijo, ki mi jo je za zvonenje nastavil Jan, ker jaz menda nimam okusa za glasbo.

- Ja..
- Peter, že cel dan te kličem. A se prej ne moreš javit?
- Na faksu sem bil.
- Kako ti gre?
- Okej zadnje čase, zdej bo čas za zadnje izpite potem pa poletje in tako naprej.
- Fajn, čestitam!
- Hvala.
Tišina. Zakaj me kliče, če je potem tiho? Trenutek, ko vse visi v pričakovanju besed, ki bi morale biti izrečene, je nekaj bolj sitnega, kar te lahko doleti.

-Jonas sprašuje po tebi. Mu kaj rečem?
- Nič kaj takega. Vidva sta v redu?
Pa kaj me briga, če sta v redu. Narisala bi svoje riti na registracijskem kosilu, pa bi se jima mogoče javil že prej, pa mogoče ne bi bilo neznosnega vakuuma zadrege med enim in drugim vljudnostnim vprašanjem.
- Sva, sva.. Torej.. potem sta se odločila za uradno pot?
Kakšno uradno pot, a je padla z lune ali kaj? Bolj uradna bi bila že težko, prelaganje papirjev v službi ji že resno načenja živce.
- Kakšno uradno pot?
- Saj veš kaj mislim.
- Ja no.
- Kako je Jan?
Manemoj, končno nisi uporabila osebnega zaimka in se raje odločila za ime. Verjetno prvič po tem, ko sva se mečkala v avtu pred hišo, si potem znorela in v navalu sitnarjenja prvič in zadnjič do danes rekla prekleto besedo Jan.
- V redu, potepa se nekje po BTC-ju.
- Aha…
Spet tišina, začnem se spraševati, kaj je bolj tečno – zvonenje telefona, prazna vprašanja ali dejstvo, da mi ne uspeva več ignorirati pisanih barv avtov in se torej moja veltšmerc ideja o pogledu čez okno gladko sesuva v prah.

- Peter?
- Ja?
- A boš prišel kaj domov. Mislim.. bosta prišla kaj naokoli?
- Ja, saj se slišimo, prav?
Dosti je imam, ja, prišla bova, in če se ne bosta že enkrat obnašala vsaj približno normalno, bodo leteli krožniki.

Posloviva se. Bleh, starši. Saj ne, da bi ju toliko motilo, da živim z moškim, bolj se gre za to, da sta enostavno preokupirana sama s sabo, da bi se ukvarjala z menoj, kar kajpak moti mene. Počasi začnem brisati en avto za drugim in se potapljati v temno zeleno in sivo. Spomnem se kako je enkrat mama z dvema cipresama v rokah in obuta v roza gumijaste škornje po vrtu bežala pred očetom in se zraven na ves glas smejala. Ne morem si kaj, da se ne bi nasmehnil. Naslednji vikend mogoče.

Borin

  • Share/Bookmark
 

4 odgovorov na “Midnight snacks”

  1. Gaber  pravi:

    Ubistvu bi te nabunkal. O mami moraš pisati lepo.

  2. Sakir  pravi:

    Na žalost si ne zbiramo tastarih, nosmo pa njihove napake in zjebane poglede na svet cel lajf s sabo.
    Dobr pišeš, da te pohvalm še za vse poste nazaj. ;)

  3. jaka  pravi:

    Všeč mi je, da v tvoje zgodbe vpletaš Janove in Petrove starše. Prav zanima me, kako boš nadaljeval. Moja starša sploh ne sprejmeta, da sem gej. Priznam pa tudi, da bi rad izvedel več o tem, kako se je ljubiti z Janom. ;)

  4. Borin  pravi:

    @Gaber: O svoji vedno :)
    @Sakir: Aha in prej ko to sprejmemo bolj mile bojo posledice :) Hvala!
    @jaka: starši so pomembni, zelo pomembni. To mi postaja jasno šele zadnje čase, ko malo koracljam iz pubertete. Še vedno se mi zdi bolje, da si jima povedal, tudi če jima ni všeč, verjetno pa boli. Ljubljenje z Janom, hmm.. bomo zvedeli, vsi skupaj ;)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !