Japonski kotiček: Uvod

Verjetno ni treba z mano govoriti več kot dvakrat, da ugotoviš, da je ena izmed mojih najljubših tem japonščina. Ponavadi to ljudi vsaj malo pritegne, jezik je eksotičen in nepoznan, vse, kar povprečen Slovenec ve o njem, izhaja iz nekaj stereotipov. Katere pa so tiste lastnosti jezika, ki ga na prvi pogled najbolj ločijo od našega?

1. Pisava

Prva stvar, ki ti pade v oči, je japonska pisava, natačneje – pisave. Japonščina ima namreč 4 različne pisave. Dve izmed njih sta zlogovni, kar pomeni, da vsak znak ponazarja en zlog z določeno izgovorjavo, a brez določenega pomena. Ti dve pisavi sta hiragana, ki se uporablja za krajše besede in besedne končnice, ter katakana, ki se uporablja predvsem za zapis tujk ali poudarke v besedilu. Hiragana ima bolj elegatno vijugast videz, medtem ko je katakana bolj računalniško oglata, obe pisavi pa izvirata iz pismenk, prevzetih iz kitajščine. Tudi te se še danes uporabljajo v japonščini, Japonci pa jih imenujejo kandži in jih morajo poznati okoli 2000 za vsakdanjo uporabo. Vsaka pismenka ima predpisan pomen in izgovorjavo, večina pa jih ima pravzaprav več sorodnih pomenov in več različnih izgovorjav. Japoncem pa seveda ni tuja tudi latinica, ki jo uporabljajo za zapis kratic, na primer DVD.

Na sliki je tabela hiragane in ob vsakem zlogu sličica besede, ki se začne na ta zlog. Japonci berejo navpično navzdol, z desne proti levi.

2. Slovnica

Na prvi pogled ima japonščina zelo enostavno slovnico. Ne pozna ne sklonov ne slovničnega spola, celo množine formalno nima, od časov pa pozna le sedanjik in preteklik. Nekateri stavki lahko zato delujejo neverjetno dvoumni, v nekem gejevskem filmu je na primer nekdo opisal svojega fanta, brez da bi sploh dal vedeti, da govori o fantu in ne o punci. Pa poskusite to v slovenščini, brez da bi zvenelo čudno.

Po drugi strani pa ima japonščina izredno bogato slovnico, ko je v igri vljudnost. Pri japonščini ne govorimo o vikanju in tikanju, pač pa imamo cel nabor različnih stopenj formalnega in neformalnega, spoštljivega in ponižnega govora. Jezik je tudi ohranil značilnosti patriarhalne družbe, ženski govor je namreč pogosto bolj formalen in ponižen od moškega.

3. Besedišče

Tudi pri izbiri besed igra pomembno vlogo status govorca. Nekateri vsakdanji glagoli se zamenjajo s popolnoma drugimi, kadar govorimo z nadrejeno ali starejšo osebo. Osebni zaimki so pravtako raznoliki: kako v japonščini rečeš »jaz«, je odvisno od spola, starosti in položaja. Verjetno pa ne preseneča, da geji stereotipno uporabljajo več značilno ženskih besed.

moonboy

  • Share/Bookmark
 

22 odgovorov na “Japonski kotiček: Uvod”

  1. Gaber  pravi:

    Am. V katerem delu boš v japonščini napisal vse uporabne opolzke besede in stavke? :D Zatreskan sem v tebe. Dol bi te dal. ;) Najbolj uporabni deli telesa pa to. :D

  2. moonboy  pravi:

    Japonci so strašno sramežljivi. Saj ne, da nimajo teh besed, samo naučiti te nočejo. Razen če jih prej napiješ ;) Če pa že imaš priložnost nazdravit z japonci, glej da boš rekel “čin čin”, pa opazuj reakcijo :D

  3. Domen  pravi:

    Pozdravljen med Glavcami!
    Jaz sem zdaj glede teh pisav malo zmeden. Recimo, če bi ti zgornje besedilo napisal v japonščini, katero od naštetih pisav bi (večinoma) uporabil?

  4. moonboy  pravi:

    V običajnem besedilu bi se pojavile verjetno kar vse izmed pisav, zagotovo pa vsaj hiragana in pismenke. Za to dvoje težko rečem, česa bi bilo več. Ker se besede ponavadi začnejo s korenom zapisanim s kitajsko pismenko, končajo pa s končnico ali členkom v hiragani, so meje med besedami razvidne, čeprav Japonci ne uporabljajo presledkov. Besedila izključno v hiragani (npr. v otroških slikanicah) so zato ponavadi težje berljiva, čeprav so pomensko enakovredna.
    Pogosto pa se lahko pisec sam odloča, katero pisavo bi uporabil na katerem mestu v besedilu, ker s tem ustvarja dodatne estetske učinke in tudi pomenske odtenke.

  5. Jan  pravi:

    Ali je to, kar si napisal, mišljeno kot bi pisal za slovenski knjižni jezik? Imajo tudi Japonci narečja, pogovorni jezik… ?

  6. moonboy  pravi:

    Kar sem napisal o pisavah velja za knjižni jezik. Tisto o stopnjah vljudnosti in spolu govorca pa velja za pogovorni jezik. V pisnem knjižnem jeziku ni razlik med spoloma, razen v dobesednem govoru. Ima pa tudi japonščina razna narečja, knjižni jezik je najbolj podoben temu, kar govorijo v Tokiu.

  7. Gaber  pravi:

    Ti mi nežno odgovarjaš. :P Ti imaš mene rad! ;) Am. En japonski tipček je bil za vsako packarijo. Ki sem mu jo šepnil. Nop. Sramežljiv ni bil. :P Ali si se ti že lubčkal z Japoncem?

  8. Axis  pravi:

    Ob tem zapisu naj omenim, kako pomembna je bogatost jezika, ki ga govoriš. Težko je , naprimer, dopovedati kakšnemu tujcu, kaj je v slovenščini dvojina, ampak ker smo je vajeni, je niti ne opazimo. Da dam primer! “Ležali smo pod zvezdnim nebom, v mladi travi in se zaljubljeno gledali.” Če pa tu pride vmes “naša” dvojina, se sliši nekako takole: “Ležala sva pod zvezdnim nebom, v mladi travi in se zaljubljeno gledala.” A kdo opazi razliko?

  9. moonboy  pravi:

    @Gaber: Sem tudi jaz že spoznal Japonce, ki niso bili sramežljivi. Lubčkal se pa z Japoncem še nisem :)
    @Axis: Zato pa pravijo, da je slovenščina romantičen jezik :) Ima pa vsak jezik svoje bogastvo, ki ga težko opišeš v drugih jezikih. V japonščini so mi recimo všeč glagoli shimau, oku ter glagoli dajanja in prejemanja, ki spremenijo pomenski odtenek glagola, ki so mu dodani. Naučiš se jih ponavadi šele, ko že dobro obvladaš osnove, ampak bom vseeno poskusil dat preprost primer, tako za občutek:
    Kono hon wo yomimashita. – Prebral sem to knjigo
    Kono hon wo yonde shimaimashita. – Prebral sem to knjigo (in zdaj mi je žal, da je je že konec).
    Kono hon wo yonde okimashita. – Prebral sem to knjigo (in se s tem pripravil na nekaj, kar sledi).
    Kono hon wo yonde moraimashita. – Nekdo mi je prebral to knjigo (Prejel sem, da mi jo nekdo prebere).
    Kono hon wo yonde kuremashita. – Nekdo mi je prebral to knjigo
    (Nekdo mi je naredil uslugo, da jo prebere).
    Kono hon wo yonde agemashita. – Prebral sem (nekomu) to knjigo.

    Razen tega pa tudi stvari, ki sem jih že omenjal, npr. nabor prvoosebnih zaimkov, stopnje vljudnosti, raznolikost pisav… povečujejo bogatost jezika in lahko povzročajo težave pri prevajanju.

  10. Borin  pravi:

    Si že bil na Japonskem? Izven mest je menda fantastično :)

  11. Snowblind Snowblind  pravi:

    Sklepam, da si neki cajta že preživel na japonskem, mam eno uprašanje. A je res, da majo u bližini Fujija ene gozdove, kamor se grejo samomorit? Baje je polno slik, denarnic, mobitelov, vsega, kar odvržejo … pa sori, da ni glih na temo :wink:

  12. simple  pravi:

    Zanimivo! :)

  13. moonboy  pravi:

    Ne, žal na Japonskem še nisem bil. In tudi o samomorilcih v bližini Fujija nič ne vem. Se moram še veliko naučiti. :)

  14. Snowblind Snowblind  pravi:

    Hvala usen :wink:

  15. moonboy  pravi:

    Sem vseeno malo pobrskal po internetu za ta gozd samomorilcev. Baje gre za gozd imenovan Aokigahara, ki naj bi bil druga svetovno najpopularnejša destinacija za samomorilce (takoj za mostom Golden Gate v San Franciscu). Število trupel, ki jih najdejo vsako leto, ni javno objavljeno, ker se bojijo, da bi to privabilo še več ljudi. Razlogi za tako veliko število samomorov ravno tam so baje:
    - mitološka povezanost kraja z duhovi
    - bližina svete gore Fuji
    - tišina v gozdu
    - roman Črno morje dreves (Seichirou Matsumoto), ki se konča s samomorom dveh ljubimcev ravno v tem gozdu
    - omemba v knjigi Popolni vodič po samomorih (Wataru Tsurumi)
    Ne vem, kako resnična je govorica, da se tam najdejo denarnice in vse ostalo, je pa baje gozd poln opozorilnih znakov, ki odvračajo samomorilce od njihovega namena in jih skušajo usmeriti k iskanju strokovne pomoči.

  16. Domen  pravi:

    Ravno danes so na MMC-ju objavili tale povzetek o samomorih in je tudi Aokigahara omenjena:
    http://www.rtvslo.si/tureavanture/navade-po-svetu/foto-najbolj-priljubljene-samomorilske-tocke/229457. (Mogoče so pa na Glavci dobili navdih. :) )

  17. malakitajka  pravi:

    Res lušten sestavek. :)

    Pa je res vsa japonska literatura še vedno pisana navpično od desne proti levi, ali samo mange in podobno?

  18. moonboy  pravi:

    Oblački v stripih, romani, šolski spisi in družboslovna literatura so večinoma pisani navpično. Internetni teksti in naravoslovna literatura so pisani vodoravno z leve proti desni (tako kot pri nas), zaradi praktičnih razlogov (še posebej, kadar vsebujejo veliko tujih besed ali matematičnih formul). V revijah pogosto spreminjajo smer pisanja, pač kakor prostor najbolje dopušča. Za zapis številk se v navpični pisavi uporabljajo pismenke, v vodoravni pa večinoma arabski (naši) števniki.

  19. ambala  pravi:

    ええええ!じょうずですね!!

  20. ambala  pravi:

    moonboy mogoče bi bil čas, da se naučiš še malo slovensko:
    “brez da bi” ni pravilna oblika, pravilno je “ne da bi”.

  21. moonboy  pravi:

    いいえ、まだまだですよ。
    Uf, pa res. Hvala, bom pozoren na to :)

  22. ambala  pravi:

    未だ未だですか。 がんばってください!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !