Ken, erotična zgodba

Imam moža! Zabavno. Moj Ken mi je na začetku najinega druženja povedal, da se hoče poročiti. Pred dvema tednoma je to izpeljal. Jasno, da se ni poročil z menoj. Poročil se je z dekletom iz svojega kraja. Ken je v resnici Kenan. Iz Bosne je. V njegovem kraju ne pride v poštev, da bi imel moški karkoli z moškim. Mestece je majhno, tega tam ni, tako pravi. Če bi se spozabil, bi nehal obstajati. Ne bi imel več tam česa iskati. Ne moreš biti pravi moški in peder. Šele v Sloveniji se je prepričal, kaj nudi isti spol. Pravi, da je imel pred menoj tu dva fanta, bolj malo časa vsakega. Pol leta bo, kar sem ga spoznal. Ken ja zame zelo pravi moški. Pravi za interes, ki naju druži. Pravi bo tudi zanjo. Si ga bova delila. Ko bo delal tukaj, bo moj, ko bo tam, bo njen. Dvomim, da se bo zame s tem kaj dosti spremenilo.

Gradbinec je postal, ker je treba od nečesa živeti. V njegovem kraju se ne da od ničesar živeti. V Ljubljani je za gastarbajterja. Dve leti je gradil dvore in palače, v katerih ne bo nikoli stanovali in v katere ne bo nikoli hodil v službo. Zdaj je kriza. Letos še ni dobil pravega dela. Premišljuje, da bo šel naprej, morda v Švice. Če bo šel, mi bo žal za njim. Četudi Ken ni moja partija za življenje. En ali dva obiska na teden, to je to.

S prijateljem imata najeto garsonjero. Prijatelj je bil tisti, ki ga je nagovoril, da je pršel za gradbinca. Nič nimata med seboj. Zato Ken skrbno pazi, da cimer ne bi česa zvedel o njegovih izletih v moški svet – v moj objem. Vedno se dobiva pri meni. Tega za njegovo družbo pač ni.

Ima neko srednjo tehnično šolo. Ko je bil čas za študij, smo se šli balkanske vojne. On zares, več let s puško po gozdovih. Še ena krvava rihta, kot da se v tem delu svet ne da iz zgodovine nič naučiti. Oba sva ostala brez domovine in zdaj živiva v bananskih republikah, da bog pomagaj. Samo da se je zanj končalo mnogo slabše. Ostal je brez mladosti, brez izobrazbe in možnosti, da bi delal doma. Če bi se rodil tu, mu ne bi bilo treba dolge tedne moledovati za papirje, da bi smel opravljal delo, ki ga noben Slovenec noče. Brez krivde kriv. Sin svojega časa.

Na prvem zmenku se mi je dokazal smisel za humor, kar je zame neizpodbitni dokaz naravne bistrosti. Obvlada ironijo, ki je butci ne poznajo. Še dobro, da jo obvlada. Tudi svoje usode si ne žene k srcu. Nekaj vdanosti, veliko potrpežljivosti in obračanja na šalo – ne glede na to, da je vsestransko stvaren človek. Živi se…

Še en južnjak v mojem življenju? Očitno. Nikoli jih nisem malikoval in nikoli jih nisem iskal. Kolikor jih je bilo, so se mi zgodili. Za nobenega mi ni žal, da sem imel kaj njim. Morda so mi sojeni. Resne stvari sem doživel z njimi. Rad imam te fante. Hrvatov ni bilo med njimi, zato tudi ne katoliških fig v žepu in samoujetosti v krivdo in greh. Dajo nekaj na besedo. In kdor da nekaj na svojo besedo, ve, kaj je čast. Ta pojem je mojim sonarodnjakom popolnoma tuj, moralni relativizem je tu zakon. In nositi se zanjo in dajo nekaj nase. Ken vedno pride na zmenek kot iz škatlice. Čeprav živim z bistveno več denarja kot on, nimam v omari cunj, ki bi bile tako ulite zame kot so Kenove zanj.

V mojo posteljo je padel z neba. Nikoli nisem verjel, da bom imel takega. Ne, sploh ne mislim na predsodke o rasni čistosti. Na to se požvižgam. Ker je krasen moški. Takšnega si sploh ne bi upal osvajati. In fejst fant je. Še zdaj ne vem, s čim sam ga očaral. On je mene z več platmi. S postavo že. Po postavi je – junak. Junak starega veka. Antični zmagovalec. Nekaj na pol mitološkega. Popoln. Predvsem takšnih nog, kot jih ni imel noben mojih moških prej – in verjetno tudi ne poslej. V bokih ni preščipnjen, ni plastični Barbin Ken. Je Kenan, čvrsto stoječ na tleh. Je popolnoma plosek v trebuh, krepek v rame, čvrstih rok. Višji od mene. Včasih ga podražim, da je turčin, ker ima okroglo glavo in črne, vranje lase. Sredi tridestih je, a nobenega belega lasu nikjer. Če bi mi rekel, da jih ima osemindvajset, bi mu tudi verjel. Le da je bolj resen od večine fantov v dvajsetih, ki hodijo po ulicah mojega mesta. Ima pač svojo zgodovino za seboj. Resen, da – a česar noben ne ve in česar si ne zna nihče prestavljati je to, kako je ta stvarca crkljiva. Seksati z njim je dobro, crkljati se z njim prelepo.

Kako sem ga dobil, je čisto posebna zgodba. Po svoje tako absurdna, da jo je čudno povedati. Bil je slepi zmenek. Prijatelj, ki me je nekoč osvajal, mi je rekel, da ga moram spoznat. Ker da je zame. V bistvu ga je nagovarjal on, a je tudi od Kena dobil košarico. Ker takrat nisem imel nobenega res vročega železa v ognju, sem nenavadno priporočilo sprejel.

S Kenom sva se slišala po telefonu. Prvi vtis je bil soliden. Zmenila sva se, da se vidiva in greva na kavo. Nisem imel pojma, kakšen je. Dogovorila sva se na avtobusnem postajališču. Prišel sem prej. Kako sem bil na trnih! Študiral sem vse postave, ki so prihajale. Ta je prestar, oni premlad. Tisti preveč zanikrn. Potem sama dekleta in ženske – ali se moški sploh ne vozijo več z avtobusi? Ne prvič v življenju sem se spraševal, ali se moram zapletati v takšne čudne scene. Treba mi ni. A zakaj ne bi? Je draž v negotovosti. Prvinska privlačnost neznanega. Želja po presenečenju, po nenadejanem pozitivnem šoku. Po eksplozivnem, svežem seksu. Včasih sem brez zadržkov kot pocestni pes.

V žepu mi je zazvonil mobilnik. Trznil sem, kot bi me usekal škorpijon. Ko sem ga vlekel iz hlač, sem se natančno uzrl okoli sebe. To bo on!

»Tu sem!« sem rekel v mikrofon in nato s telefonom v iztegnjeni roki pomahal proti prehodu z pešce. Malo čudno je gledal okoli in me hitro razločil izmed drugih. Stopil sem mu nasproti. Še preden je ta kos nepogrešljive elektronike pospravil, sem bil pri njem, mu ponudil roko in ga pozdravil. Prvi trenutek nisem vedel, ali mi je zares všeč ali ne.
»To si ti…« je bil v zadregi tudi on.
»Ja.«
Premeril me je, se zasmejal in rekel: »Dobro!«
Težko je takole s popolnim neznancem. V nekaj besedah sva se zmenila, da greva v center peš in tam na dogovorjeno kavo. Bilo je zgodnjejesensko nedeljsko popoldne in mesto izpraznjeno. Napotila sva se po pločniku ob glavni cesti. Prebijal sem led in ga spraševal to in ono. Kje živi, kaj dela, kako dela. Ko mi je govoril, je njegov obraz oživel, začutil sem njegov temperament in pod umirjenost pospravljeno živahnosti. Dlje kot sem ga gledal, bolj mi je postajalo jasno, da je čeden ko sto zlodjev. In precej bolj premišljeno urejen od mene. Na njem je bilo vse na svojem mestu, ujemale so se barve, materiali, kroji. Kot pač to lahko presodim jaz, ki za te reči nisem posebno senzibiliziran.

Bil je bolj zadržan kot ne. Bil je prijazen, a to bil lahko bila samo vljudnost. Kako vidi mene, mi ni dal z ničemer vedeti. On me ni dosti spraševal. Hodila sva vštirc in kadar je bilo treba, sem ga spustil naprej, da sem si ga lahko ogledal v zadek. Imel sem kaj gledati. Imel je kratko usnjeno jakno, ki se je v pasu tesno oprijemala bokov. Noge – dolge noge. Za vzorec zadnjice. In od bokov gor – junec. Zdelo se mi je malo verjetno, da bi nekaj tako sočnega lahko končalo v moji postelji. Nisem imel pojma, s čim bi lahko jaz osvojil njega.
Pri lokal, ki ga je izbral on, je bil zaprt. Drugi, ki sem si ga zamisli jaz – zaprt. Nedelja v mojem mestu. Kaj zdaj? Kar povabil sem ga k sebi v stanovanje. Skomignil je z rameni in rekel: »Prav.«

Vleklo se je tistih deset minut, ko sva še pešačila. Nisem bil prepričan, da sem pametno storil. Živčen sem bil. Doma sem ga posedel za mizo v kuhinji. Slekel je jakno in se oziral, kam naj jo odloži. Ponudil sem mu, da jo odnesem v garderobo. Ko sem jo obešal, sem vanjo zaril nos. Spreletelo me je. Ker sem delal, kar se ne dela, in ker je bil vonj prijeten. Malo po usnju, malo po toaletni vodici, malo po lastniku.

Stresel sem na mizo pistacije in mu ponudil pijačo. Izbral je vino. Obema sem nalil. Potem sva sedela in se pogovarjala. Stavki so šli trdo, kot bi prestavljal pohištvo po parketu, posutem s kremenčevim peskom. Razila sva prostor med nama. Ja, orala kamnito ledino. In se medtem gledala. Ogledovala. Oba umikala pogled, oba pogledovala, motovilila z luščinami pistacij. Čedni samec v mojem stanovanju… O katerem ne vem nič pametnega… Lahko, da je pristal na obisk pri meni samo iz vljudnosti… Res nisem vedel, kako naj peljem, da bom kam prišel. Gledal sem ga v široke dlani in v prste, ki so razpirali pistacijo – in videl, kako odpenjajo gumbe. Dvignil pogled na srajco – in ugibal, kakšna polt je pod tankim blagom. Sledil prstom, ki so nosili jedrce v usta– in ugibal, kakšen okus imajo ustnice, ki so obkrožale beli nasmeh. Pri očeh sem obstal. Temno rjave oči. Bistre oči. Mirno, nepremično je tudi on gledal vame. Trenutki odločitve? Oči v čisto naklonjenem pogledu. Segel sem po kozarcu.
»Na Dušanovo zdravje, ker nama je naročil, da se spoznava!«
»Na zdravje!«
Požirek. Odložena kozarca.
»In zdaj?«

Nepremično me je gledal. Se smehljal. Moji napetosti? Saj je vseeno. Vstal sem, stopil pred njega in mu z rokami mignil, naj vstane. Vem, lahko bi bilo iz tega marsikaj. A je bilo skrajno enostavno. Vstal je in obstal. Občutil sem njegovo telesno premoč. In svojo notranjo moč, saj mi je bilo v tem trenutku jasno, da je sprejel igro. Dvignil sem roke do njegovih ramen in samo s sredincem in kazalcem na obeh straneh hkrati zdrsel proti komolcem. Dotik s tujim telesom, dotik s tujo toploto, s polnimi moškimi mišicami. Ko sem prišel do komolcev, me je on prijel za komolce. Miren, močen prijem. Njegova energija je planila vame. Prostor med nama je zalil Elijev ogenj, čutil sem, da se mi ježi dlaka. Počasi me je potegnil k sebi, začutil sem toplotno sevanje njegovega telesa. Notranje sem se tajal. Jasno mi je bilo, da se bova stopila drug v drugega, pa čeprav le enkrat.

(se nadaljuje)
Biksen

  • Share/Bookmark
 

14 odgovorov na “Ken, erotična zgodba”

  1. simple  pravi:

    Kako lepo! :) Te že dolgo nisem bral in se mi zdi, da uporabljaš čisto drugačen stil pisanja. Ne vem, zakaj imam tak občutek. :)

    Furanje dvojnega življenja (z žensko v BiH in s tabo v Sloveniji) je pač izraz krute realnosti, s katero se soočajo/mo geji v homofobičnih družbah. Tako, da ne bom nič moraliziral. :D

  2. mink  pravi:

    Hvala za tole, odlično je bilo :)

  3. ihim  pravi:

    Rad berem tvoje prispevke, ni kaj in nestrpno pričakujem nadaljevanja.

  4. biksen  pravi:

    @simple: mogoče imaš tak občutek, ker se trudim, da ne bi bile vse glih.
    @mink: kakšni prijazni odzivi danes!
    @ihim: dragi ihim, seveda bo nadaljevanje.

  5. fun club  pravi:

    Izjemno! Se da podoživeti zmenke: ko je istočasno mučno in vznemirljivo pričakovanje, ko ne veš, kaj se bo izcimilo,ko si želiš, pa ne veš, kaj storiti, da ne bi zajebal….

  6. markysha  pravi:

    ni slabo, lepo napisano, poznani občutki, prvi kontakt, pričakovanje, spoznavanje, adrenalin, razočaranja

  7. biksen  pravi:

    fun-či, ti si itak pristranski; a če še markysha tako pravi, so nam očitno ene frekvence skupne ;)

  8. fun club  pravi:

    zakaj pa bi bil jaz pristranski?:)))

  9. markysha  pravi:

    ha ha, fun club, biksen nas je v neko čudno zgodbo povezal. tudi meni ni jasno glede frekvenc :)

  10. biksen  pravi:

    površno berem. “fun” sem prebral kot “fan” – o ja, razlika je velika. obljubim, da bom v bodoče bolj natančen (rad obljubljam nemogoče)in ne bom več uporabljal tehničnih izrazov ;)
    črtajmo frekvence in recimo, da se najdemo v podobnih občutkih pričakovanja. ok?
    mogoče se bom kdaj naučil manj komplicirat.

  11. fun club  pravi:

    markysha: pa saj ni tako slabo biti povezan, če je družba ok..
    biksen: obljubla dela dolg, saj veš:)

  12. markysha  pravi:

    ma nasprotno, vsekakor je odlično bit povezan, problem je le najti pravega, komaj čakam da se zgodi…
    trudim se, mučim, no nikakor da ‘najdem’ pravega :(

  13. anonimni  pravi:

    Tudi jaz ne začetku zgodbe sploh nisem verjel da to piše Biksen , čeprav se super bere .

  14. aleks  pravi:

    meni se je tudi zdel malo drugačen stil… fajn :)
    aja, pa fotka… za požrt ;)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !