Ken, erotična zgodba 4

Res sva za nekaj časa oba zaspala. Ko sem se zavedel, sem mu šel s prsti do las. Skozi lase. Črne, kratke, goste lase. Goste kot žamet. Nad čelom ima lase postavljene kratko navzgor, kot v nekakšen gumenjakov premec. Mu pristoji, čeprav jaz tak ne bi šel živ iz hiše. Ko je začutil moj dotik, je mirno odprl oči. Se nasmehnil z očmi in z obrazom.

Ker sem bil po izživeti pijanosti, v katero me porine strast, spet trezen, sem ga videl drugače. Zdaj mi ni bilo do tega, da bi se ga lotil, ga popadel. Zdaj mi je bilo do tega, da bi ga gledal, da bi se mu v miru posvetil. Želel sem ga dojeti drugače, ne samo kot samca, s katerim sem se paril. Naravnost povedano – želel sem se pasti po njegovi lepoti. To v meni zbuja zadoščenje. V spomin imam zapečeno sliko grškega boga iz gimnazijskega berila. Je bil Zevs, Neptun? Saj ne vem, vem le, da je bil moški in ne kak deški Apolon. Medel me je. Klasični proporci telesa, mišičje, moč, drža, obvladovanje, dostojanstvo. Bil je odrasel, absolutno ploden moški. Večkrat me je zamikalo, da bi si ga na tisto sliko zdrkal, pa mi nekaj ni šlo skupaj. Slika ni bila instantna draž, ki bi jo lahko mimogrede uporabi. Ne znam razložiti, mogoče je bil tisti bog preveč popoln sam v sebi. Preveč skladnosti je bilo v njem, da bi v meni prižgal iskro trenutne strasti. Ostala pa je kot prapodoba, ki je za zaveso zavesti živela naprej.

Ko sva ležala, oba obrnjena drug proti drugemu, mi je ta podoba oživela. Da, Ken je bil – on. Proporci, krepkost, mir. Bil mi je v užitek posebne vrste. Ne vem, če bi mu lahko rekel, da samo v estetski užitek. Bilo je srečanje z idealno podobo junaka iz pozabe, iz lastne podzavesti in civilizacijske zibelke, na katero se nam je domače navezovati. Vendar je bil Ken živ in topel,tedaj in tam, ne ideja, vlita v negibni, mrzli kos brona. In s Kenom ni bilo zadrege, z njim sem na nekompliciran način že prelil strast. Telesno sva že zelo kompatibilno ponotranjila sva drug drugega…

Bil je prvič v moji postelji in sem vseeno do njega čutil zaupanje. Ne pustim se vsakemu občutku zapeljati in prepričati, a tega sem imel za zelo zanesljivega. Torej: dotikal sem se njegovih las in gledala sva se. Ni bilo napetosti v tem, da sva si zrla iz oči v oči. Samoumevno je bilo, da pogleda nisva umikala. S pogledom se nisva ogrožala, nisva se obvladovala, merila moči – s pogledom sva bila povezana. In to v veliki spokojnosti. Kakor je to čudno zapisati, je bilo res: njegov pogled mi je segel v prsi. Ne v srce, srce je manjše. Čutil sem ga v celem zgornjem delu prsnega koša. Tam me je polnil s svojo prijetno, naklonjeno navzočnostjo.

S prsti sem mu razdrl lasnati kljunec nad čelom. Ni ga lepil skupaj gel, dejansko ima tam nek lasni vrtinec in tako goste lase, da stvar stoji pokonci. Z obraza sem mu bral začudenje. Kakor se naredil fantiču, ki da hočeš zdražiti, sem mu lasno postavitev s kretnjo sem in tja zmršil in mu hkrati rekel:
»Všeč si mi.«

»Ah. daj…«

Kmalu sem se naučil, da ne zna sprejemati komplimentov. Da mu je nerodno, če ga hvalim. Vedno me je ustavil in rekel, da to ni za njega in da tega ne rabi. Po govorici telesa sem razumel, da je to res in da ga s tem, ko mu kaj lepega rečem spravim v zadrego. Zato sem mu naklonjenost in občudovanje raje izražal brez besed. S pogledom, z dotiki. Nežno crkljanje je znal sprejemati brez zadržkov. Postavni moški, ki se na ulici nosi hladno samozavestno, z vgrajenim ponosom, ki je v sorodu z nečimrnostjo, se v intimi, ki sledi seksu, spremeni v tiho predečega muca… Ki se lahko pol ure predaja istemu objemu in zadovoljno gode ob vedno istih ali le malo drugačnih potovanjih mojih prstov po njegovi koži. Med nama se je tako zgodilo, da sva se drug od drugega počutila neogrožena, da so stvari tekle same in brez strahu in brez sramu.

Zmožnost za sprejemanje nežnost je bila zame v tako nenavadnem nasprotju z zelo drugače normiranim svetom njegovih rojakov in z nehvaležnim delom, s katerim si služi kruh. Očitno obstaja zanj svet zunaj in svet znotraj. Zunaj se nosi, ko se od njega pričakuje; v postelji ne postavlja sam sebi tujih meril. Je kaj manj moški, ker se zna crkljati? Ah! In sploh, saj te nežnost ni razčustvovana in solzava. Šlo je za obliko komunikacije: kar bi s kom drugim opravil z besedami, sem z njim z dotiki. Prijaznost.

Po tistem sva se večinoma dobivala ob koncu tedna. Seks ni bil nikoli več tako tektonski in usodnosten kot prvikrat. Nič zato. Vsakokrat sem ga bil vsakokrat vesel. Kena sem bil vesel kot moškega, ker je njegovo telo za moje predstave čisti presežek. Vesel sem ga kot človeka, s katero je možna pristna komunikacija z malo besedami. Tako sproščujoče je imeti odnos z nekom, ki je, kot je, ki ne igra in ki se ne igra.

Po opravljeni rundi običajno zadrema na trebuhu, z rokami prepognjenimi na višini ramen in dlanmi položenimi ob glavo. Ko se potaplja v sen, ga rad s prsti gladim po njegovem hrbtu. Od tam do ramena, z ramena na nadlahet, po pazduho po robu velike mišice, ki seže čez rebra proti ledjem, nazaj na hrbet… Njegova koža je brez napake. Nobenega znamenja, nobene pike, nobene lise. Temnejše barve od moje. Voljna je. Gladka. To ni tanki pergament, ki bi bil položen na gole kosti ali mišico. Ko gladim njegovo polt, imam občutek, kot bi gladil debelo, drobno tkano preprogo. Pod prsti se toplo vdaja. Prijetna je. Njegova polt nima razpoznavnega vonja. Tako čista je. Popolna.

Včasih se zleknem tako, da si k njegovim bokom primaknem blazino, se ležem vznak in glavo položim na njegova ledja. Ko glavo obrnem proti ramenom, se odpre prostranstvo gladke kože; ko jo obrnem v drugo stran, se na ritnici srečam s ščegetljivimi dlačicami. Ne mara, da ga grizem v zadnjico. Pa se težko vzdržim.

Rad zadrema pri meni. In po kakšni uri se dvigne kot zajec, se stušira, obleče in še malo poklepeta. Potem gre. Nikoli ne prespi pri meni. Navadno posediva pri mizi. Izmenjava novice o najinem delu, kaj mi pove o svojih ljudeh, kakšno rečeva čez politike. Vedno znova se čudim temu, s kakšnim mirom prenaša tegobe in sitnosti, s katerimi se srečuje. Bomo počakali… Bo že… Mnogim je huje… A letos spomladi, ko ni in niso šli skozi birokratska sita njegovi papirju, ga je malo zvilo. Postal je bolj redkobeseden. Težje sem ga nagovoril za kak zmenek med tednom. Ko sem se o tem pogovarjal z njim, sam bil previden. Malo sem že bil spodbuden, namesto njega sem zlival strup po uradnicah, ki ne naredijo nič, če ne predeš k njim utrujat osebno, pljuval nad časi in po politikih, zelo pa sem pazil, da ga ne bi pomiloval. Jaz, ki me mi po spletu osebnih in zgodovinskih naključij nič ne manjka, pač nimam nobene moralne pravice do tega. Usoda bi mimogrede lahko obrnila položaj na glavo in bi jaz moledoval za delo kdo ve kje. Čutil sem z njim in občudoval njegov zaupanje, da bo šlo tako ali drugače ne bolje. Bog vedi, če bi jaz bil tako vztrajen in zaupljiv do prihodnosti, če bi bil v njegovi koži. Tudi, ko je šlo za denar, sem skrbno pazil, da ga ne bi kakorkoli obremenil. Denarji, službe, položaji, države – vse to se v kratkem obrne. Z njim sem gojil odnos na tistem nivoju, kjer sva si bila enaka: kot moška, ki si želiva drug drugega, in kot človeka, ki sva drug drugemu zanimiva, združljiva in drug do drugega spoštljiva.

Ko sva enkrat lebdela v poorgazemski spokojnosti, sem ga vprašal, kako je preživel vojno. Vprašal me je, ali mora o tem govoriti. Rekel sem mu, da seveda ni treba. Vseeno mi je v nekaj stavkih povedal, po katerih gozdovih in koliko časa se je streljal. Razbral sem, da se je bojeval krvavo in zares. Zeblo me je. Ko bi moral študirati, je jemal lekcije iz prave človeške narave. In ostal človeški. Morda zaradi vsega, kar je izkusil, še bolj človeški. Tako me je presunila v osnovi blaga naravnanost njegovega značaja, ki je takrat, ko je bilo treba biti mož in varovati svoje vasi in ljudi, to naredil brez pomisleka. Čeprav bi lahko, kot tisoči drugih, zbežal nekam v tujino. S čim je bil poplačan? S tem, da je postal tujec s svoji deželi. Da je dve leti čakal v tujini, da je smel nazaj domov. S tem, da danes tam nima od česa živeti. Ja, po tistem pogovoru sem razumel, od kod zaupanje v usodo. O smislu in smotru je po takšni izkušnji neumno izgubljati besede. Dosežek je, da si živ. Še večji, da si nepohabljen.

Skozi spoznavanje te plati njegove osebnosti sem ga začel spoštovati še bolj. Ken je junak. Po eni strani, ker je junak starega kova: tak, ki gre na vojno, zelo dobro spozna smrt, in se, ker usoda tako hoče, vrne. Po drugi, zame mnogo pomembnejši, je junak zato, ker sem srečal malo tako blagih in zanesljivih ljudi. Ni posurovel, ni se utopil v alkoholu ni iztiril tako ali drugače. Živi ogovorno, lahko se učim od njega.

Ko sem z njim, zato občutim oboje, občudovanje in spoštovanje. In poželenje, seveda. Včasih ga nagovorim, da se ga lotim kot maser. Enkrat se ga lotim pri vratu, drugič na hrbtu, tretjič pri prstih na nogah. Gnetem njegove mišice in sklepe, da gode. On naglas, jaz v sebi. Koža – prostranstvo čutov. Njegove mišice, včasih zatrdelih od dnevnega napora – znamenja samčevske moči in vztrajnosti. Prsti na nogi – moj nikoli do konca razviti fetiš, pa hkrati sočutje do malih otiščanih mučencev iz delovnih čevljev. Nikoli mi ne uspe priti od enega konca njegovega telesa do drugega. Vedno enemu ali drugemu prej zmanjka potrpljenja. In se loti drugega.

Poznam tudi okus njegovih pazduh. Sveži, pristni okus – seveda, vedno pride k meni brezhibno urejen… Kot mravljinci se mi pod kožo razleze po telesu. Napreduje kot val. Animalična zadeva. Zna me stresti po celem, da mi zadrhti telo ali vsaj sapa.

Zadnjič se mi je prikazal z ozkim pasom kratkih dlačic od roba spodnje ustnice do konice brade… Bilo je dražljivo lizati to ozko gredico kopriv… Imel sem presekano ustnico, ki se mi še ni dobro zarasla. V nekem trenutku so mi njegove dlačice predle tanko kožo na brazgotini. Bolečina in naslada sta se mi strnili v nepoznano, v male možgane zbadajočo kombinacijo. Vem,da ni bilo pametno, toda nisem se mogel nehati lizati z njim.

Še česa bi se lahko spomnil. Če bo res šel naprej s trebuhom za boljšim kruhom, je jasno, da ne bova več ljubimca. Ne morem pa si predstavljati, da ne bi ostala prijatelja. Tiste redke vrste prijatelja, s katerim se srečaš po petih letih in vseeno steče vse tako, kot bi se zadnjič videla včeraj. Čeprav na majhnem delu najinih življenj redko dobro nalegava drug na drugega.

Biksen

  • Share/Bookmark
 

9 odgovorov na “Ken, erotična zgodba 4”

  1. nika  pravi:

    Tudi jaz občutim oboje, občudovanje in spoštovanje. In poželenje, seveda. Tj. ko berem tvoje zgodbe…

  2. biksen  pravi:

    nika, ko bom velik, bom pisal za ženske.

  3. nika  pravi:

    No, ja…razumem, da bi si na tem mestu raje želel priznanja z gay oz. moške strani, ampak tako pač je.
    V bistvu so tvoje zgodbe (na nek način) univerzalno erotične, ker gre za eno samo in zelo preprosto stvar: ljubezen do življenja, zgodb, besed in seveda – strast do moških…

  4. fun club  pravi:

    lepo, tako “vživeto” kot bi bilo zares “doživeto”…in kritično do krutih časov in geografske širine!

  5. biksen  pravi:

    nika, skrivanje mnenja je globoko slovensko. tišina je klasika (ne mislim na glavco, mislim širše), razen ko ga poserjaš, takrat se usuje.
    drugač ste pa ženske bistveno boljše bralke in to ni moja pogruntavščina.
    fun – kot da bi ti nekaj dvomil, a ne? časi in kraji so vedno krasni. sama za uradno tolmačenje zaprosi ;)

  6. aleks  pravi:

    je pa vseeno kar nekaj moških odličnih literarnih teoretikov.

    pravzaprav ne vem, zakaj skoraj nikoli ne komentiram zgodb, preberem vedno vse od začetka do konca… mogoče zato, ker je branje že od nekdaj predvsem užitek… no, lepe so :)

  7. fun club  pravi:

    biksen, jaz bi že zaprosil za uradno, podrobno tolmačenje in postavil še kakšno vprašanje na štiri oči; a to bi že preseglo bit fun cluba, ko je dovoljeno le občudova “objekt poželenja”:))

  8. biksen  pravi:

    @aleks: recimo, da se moškim da ukvarjati z znanostjo. seveda mi je všeč, da so ti lepe, hvala.
    @fun: ammm… nisem uradna oseba, nisem pristojen za uradno tolmačenje, obrnite se, prosim, na oddelek za PR ;)
    saj ne gre za to, da bi me moral občudovat. štiri oči? ne, tu definitivno ni samo štirih oči…

  9. Anonimnež  pravi:

    5+

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !