Fant postave, oda

 Izza avtobusnega postajališča –
popoldansko sonce, ki slepi v oči.
V carstvu sončeve luči postava vitka,
noge skup, za hrbtom roke skup drži.

Glej: od gležnjev do ramen – trikotnik ozek.
Pravzaprav lepo oblikovan klicaj,
ki si piko je spod nog pobral in, zlomek,
si nad sebe jo za lastno glavo dal.

[Foto: Flickr, Fayster]

Kapa, hlače do kolen in ozka srajčka,
vse temnó. Hudiča, saj je: policaj!
Tik za njimi parkiran službeni bicikel.
Najprivlačnejše enote sladki član…

Mmm, naj si ogledam mladega lepotca.
Ej, kako je trd in strog, oglat, možat…
nepremično tog je kot sekira v tnalu.
Pa še takšen paglavec.. za pasti vznak.

Še deset korakov me do njega loči.
Gleda nepremičnino me v oči, zanj sem
vsaj sumljiv. Če bi se dalo, že sinoči
bi me aretiral – in poslal v smeti.

On me nepremično, njega jaz premično
gledam… treba preučiti sočno stvar.
Cvrl bi ga v strasti, da bi barvo mično
dóbil, potlej bi do kože ga obral.

Se prestopi: težo prevzame druga
noga. Ob zadrgi za tri prste vstran
se medtem prepelje temna izboklina…
Kakšen krasen, čudovit poletni dan!

Med prestopom v boku se fanté zasuka,
levi, prej nazaj pomaknjen, gre naprej.
Vidi, vidi! Radijska postaja in na
njej… ah ne… antena! Ej, ej ,ej, ej…

Dvignjena v nebo, predrzna in štrleča,
vsa elastično napeta, brez sramu
vsem je na očeh, žugáva in grozeča.
Prispodoba prava – policajskemu.

Ustnice brezbarvne, uskočne v daljico.
kratki so zalisci, gladko je obrit;
nosek ozek, lep, s privihano konico.
Spredaj – večno eregiran kapin šild.

Pet korakov še: povsem brezčutno gladek,
nedopovedljivo trd njegov obraz,
v njem ledene, temno rjave, srepe očke –
saj ne more biti takšen srčkov jaz!

Ko sem tik ob njem, šele z oči spusti me.
Hrbet me zanima, se zato ozrem.
Zlodej ti presneti! Ker kar vidim zadaj,
zbega me. In v domišljiji se vžgem.

Pas nad ritko in na njem pištola,
metki v usnju, zbirka raznoraznih šar.
Nič ni to! Levica grabi za zapestje
desne roke, ki drži – rdeče bel lopar!

Grem s pogledom pod kolena, tja do kože:
Z blontnimi je dlakami pokrita, od
njih je vsaka v svedrček podolž zavita.
Dal bi čez koleno te – nadut otrok!

Zvlekel bi ti z riti hlače in pištole,
vse lisice, pendreke in telefon!
Kožo hočem! Dvignem krajce kamižole
in naklestim te srdito čez vsak plafon!

Žgal in žgal bi te z lopačkom belo-rdečim,
dokler polt, v meglici dlačic skrita, iz
mlečno, snežno bele ne poškrlati ti.
Rdeče kot loparček naj ti zažari!

Krut sem? Bi ti rad napihnjeno ledenost,
prazno domišljavost ven iz zadnje zbil?
Ali počlovečil te in ti poltenost
čutno v srcu in životu prebudil?

Če bi z drugim čudežno uspel, bi vprašal
te vljudno, s čim lahko ti ugodim.
Rad prepustil tebi bi pobudo, da
za vse odpustke se ti oddolžim.

Ker lepo je, če se imata državljan in
policija rada. Kot pomagaš ti
starki preko ceste, ko je prazna, tebi
do orgazma srčno rad pomagam jaz.

Zadnjič se ozrem, pogledam te v nožice:
temno modri čevlji, kobalt vanje všit,
čisto kratke, temno modre nogavice,
nežno ti z očmi pogladim modro rit.

Kar takoj bi šel čez cesto mimo zebre,
če bi vedel, da zato postaneš moj.
Ne bi ti težil, na nočni če – superge,
ob komodi če – bicikel bi pustil.

Biksen

  • Share/Bookmark
 

5 odgovorov na “Fant postave, oda”

  1. Gaber  pravi:

    Jao! Zelo si igriv. In iskriv. :P Ti znaš! :P

  2. Svit  pravi:

    Bravo, super pesem! :)
    Samo tipček na sliki bi lahko imel kakšno kilo več. Zelo suh (obran) je videti. ;)

  3. fun club  pravi:

    Še en korak na poti do Jenkove nagrade?:)

    Mislim, da bi ti, Biksen, še policajčka “preobrnil”, če bi se lotil tega projekta….

  4. Anonimnež  pravi:

    @gaber: kakor kdaj!
    @svit: hvala, hvala… slikce poišče iztok.
    @fun: za to nimam prave izobrazbe, ne poznam strokovnih prijemov. z nestrokovnimi se pa ne upam, da jih ne dobim s strokovnimi po nosu ;)

  5. fun club  pravi:

    Biksen, bi ti to že obvladal, samo pravi “izziv” bi moral biti:)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !